Jedro

Zgolj name n tožniku ponuditi drugo ustrezno zaposlitev po prenehanju funkcije ne pomeni, da je bila s tožnikom tudi že sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenja družbe z dne 22. 3. 2007, pri čemer je ta pogodba v tretjem odstavku 2. člena določala, da mu preneha delovno razmerje z družbo v trenutku, ko mu preneha funkcija namestnika predsednika uprave. Z aneksom sta se stranki dogovorili, da bo tožena stranka tožniku po prenehanju njegove funkcije namestnika predsednika uprave ponudila novo oziroma drugo zaposlitev, ki bo ustrezala njegovi izobrazbi in strokovnim znanjem. Šlo je torej za zavezo ponudbe (nove) zaposlitve na drugem delovnem mestu, ki jo tožnik lahko sprejme ali pa ne in ne za spremembo trajanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno mesto namestnik predsednika uprave.

Izrek

Reviziji se ugodi sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni zakonita, da mu delovno razmerje pri toženi stranki dne 15. 7. 2009 ni prenehalo zakonito in da je trajalo do 9. 7. 2012. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 15. 7. 2009 do 9. 7. 2012 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati nadomestilo plače ter od bruto zneska odvesti vse prispevke in davke, neto znesek pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od desetega dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in tožniku izplačati odškodnino v višini 74.249,92 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je bila tožba tožnika pravočasna. Pogodbe za določen čas naj bi prenehale s potekom časa, kar pomeni, da je bila tožba, ki je bila vložena dne 19. 8. 2009, prepozna. Tožnik naj bi namreč s trenutkom odpoklica s funkcije namestnika predsednika uprave dne 15. 6. 2009 oziroma najkasneje ob primopredaji poslov novemu predsedniku uprave dne 1. 7. 2009 izvedel, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Sodišče naj bi se v zvezi z ugotavljanjem pravočasnosti tožbe naslonilo na ugotovitev o prenehanju pogodbe za določen čas za poslovodenje družbe z dne 15. 7. 2009, ki pa je neobvezen dokument in ne ustvarja pravnih posledic. Navaja, da z aneksom ni mogoče spremeniti trajanja delovnega razmerja iz določenega za nedoločen čas, zato naj bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sicer prvo alinejo 29. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in nadaljnji) v povezavi z drugim odstavkom 47. člena ZDR. V konkretnem primeru bi bilo treba treba določila pogodbe o zaposlitvi za določen čas o poslovodenju družbe z dne 22. 3. 2007 in Aneksa k tej pogodbi z dne 6. 11. 2007 uporabljati tako, kot se glasijo, saj naj ne bi bila v ničemer sporna. Sodišče bi moralo namen pogodbenih strank ugotavljati tako, da bi zaslišalo vse člane nadzornega sveta in ne samo predsednika nadzornega sveta, saj si vsi člani nadzornega sveta aneksa niso razlagali enotno. Predsednik nadzornega sveta naj ne bi imel pooblastil samostojnega tolmačenja namena in volje, ki so jo člani nadzornega sveta pri sprejemu sklepa zasledovali. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem članov nadzornega sveta in s tem, ko je sodišče druge stopnje zapisalo, da ta dokaz ni bil potreben, sta sodišči zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje naj se ne bi opredelilo do pritožbenih navedb tožene stranke v zvezi s pričanjem O. F., G. V., M. B. in P. Š. v zvezi s transformacijo delovnega razmerja. Do trasformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas naj bi prišlo zgolj v primeru, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če delavec ostane na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Tožnik pa naj svojega dela ne bi opravljal naprej. Veljavno imenovanje osebe za poslovodno osebo naj bi bil pogoj za veljavnost pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe. Podlaga za veljavnost take pogodbe naj bi z odpoklicem namestnika uprave odpadla, drugega dela pa tožnik ni sprejel. Sodišče naj ne bi obrazložilo, na katerem delovnem mestu je tožnik pri toženi stranki zaposlen. Delovno razmerje pa naj ne bi moglo obstajati brez določenega delovnega mesta in pravic vezanih na to delovno mesto. Glede na to, da je tožnik zavrnil ponudbo za zaposlitev za ustrezno delovno mesto, naj ne bi imel ostalih pravic po pogodbi zaradi prenehanja le-te. Sodišče bi moralo upoštevati veljavno zakonodajo oz. Zakon o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZPPOGD, Ur. l. RS, št. 31/2010 in nadaljnji). Ta zakon in Uredba o določitvi najvišjih razmerij za osnovna plačila ter višine sprejemljivih prejemkov direktorjev (Uredba, Ur. l. RS, št. 34/2010 in nadaljnji) urejata višino plačil poslovodnih oseb tožene stranke. Na podlagi teh predpisov bi moralo sodišče vsaj po 1. 4. 2010 tožniku priznati plačo, ki jo pri toženi stranki prejema namestnik uprave po veljavni zakonodaji. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo teh navedb tožene stranke, sodišče druge stopnje se do njih prav tako ni opredelilo, se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče druge stopnje naj se tudi ne bi opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z višino odškodnine.

4. Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem je predlagala zavrnitev revizije.

5. R evizija je utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Nižji sodišči sta se v tej zadevi ukvarjali z vprašanjem, ki sta ga opredelili kot bistveno, in sicer ali je imel tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 22. 3. 2007 in aneksa k tej pogodbi z dne 6. 11. 2007 sklenjeno delovno razmerje za določen ali nedoločen čas. V zvezi s tem sta na podlagi drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) ugotavljali skupni namen, ki sta ga pogodbeni stranki zasledovali ob sklenitvi zgoraj navedenega aneksa. Priči B. P. (predsednik nadzornega sveta toženke v času podpisa aneksa) in O. F. (takratna članica nadzornega sveta) sta izpovedali, da je bil namen aneksa v tem, da tožniku po prenehanju funkcije ne preneha zaposlitev pri toženi stranki. B. P. je še pojasnil, da so tožnika, kot enega najpomembnejših kadrov, želeli obdržati pri toženi stranki, O. F. pa je dodala, da je šlo v zvezi z aneksom za problematiko uprave, ki nima delovnega razmerja za nedoločen čas, oziroma je bil namen zaščititi upravo tožene stranke pred izgubo zaposlitve v primeru zamenjave uprave zaradi spremembe oblasti. Nižji sodišči sta glede na tako opredeljen in ugotovljen namen pogodbenih strank ob sklenitvi aneksa – da tožnik tudi po prenehanju funkcije ostane v delovnem razmerju pri toženi stranki – presodili, da je imel tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 22. 3. 2007 in aneksa k tej pogodbi z dne 6. 11. 2007 sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bil namen aneksa v tem, da tožniku po prenehanju funkcije ne preneha zaposlitev pri toženi stranki. To izhaja tudi iz določil aneksa z dne 6. 11. 2007, ki niso v ničemer nejasna. Določba 2. člena aneksa namreč določa, da ima po prenehanju funkcije ali odpoklicu, namestnik predsednika uprave pravico, družba pa dolžnost, da mu ponudi zaposlitev ter delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi in strokovnim znanjem. Vendar pa zgolj namen tožniku ponuditi drugo ustrezno zaposlitev po prenehanju funkcije ne pomeni, da je bila s tožnikom tudi že sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenja družbe z dne 22. 3. 2007, pri čemer je ta pogodba v tretjem odstavku 2. člena določala, da mu preneha delovno razmerje z družbo v trenutku, ko mu preneha funkcija namestnika predsednika uprave. Z aneksom sta se stranki dogovorili, da bo tožena stranka tožniku po prenehanju njegove funkcije namestnika predsednika uprave ponudila novo oziroma drugo zaposlitev, ki bo ustrezala njegovi izobrazbi in strokovnim znanjem. Šlo je torej za zavezo ponudbe (nove) zaposlitve na drugem delovnem mestu, ki jo tožnik lahko sprejme ali pa ne in ne za spremembo trajanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno mesto namestnik predsednika uprave. Slednje že po naravi stvari ne bi bilo mogoče, saj je to delovno mesto vezano na mandat. Ob zgoraj opisanemu namenu strank ob sklenitvi aneksa z dne 6. 11. 2007 k pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 22. 3. 2007, kakor sta ga v postopku ugotovili nižji sodišči, sta ti zmotno presodili, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, pri čemer mu je vzporedno tekel mandat za funkcijo namestnika predsednika uprave.

10. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, se sodišče druge stopnje ni opredelilo do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke.

11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.