Jedro

Tožena stranka se je na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi za poslovodenje družbe zavezala tožniku po prenehanju funkcije ali odpoklicu ponuditi zaposlitev ter delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi in strokovnim znanjem. Glede na zavezo v aneksu k pogodbi o zaposlitvi je tožena stranka tožniku (po odpoklicu) ponudila zaposlitev, ki jo je tožnik kot neustrezno odklonil, zato bi morala tožena stranka tožniku podati odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 86. člena ZDR, ki določa, kakšna mora biti oblika in vsebina odpovedi. Tožena stranka je tožniku zaključila delovno razmerje pri toženi stranki, potem ko je tožnik odklonil ponujeno zaposlitev. Tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala z dnem odpoklica, zavrnitev pisne ponudbe za sklenitev pogodbe o zaposlitvi pa ni zakonsko določen odpovedni razlog. Glede na navedeno je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni zakonita in da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki dne 15. 7. 2009 ni prenehalo zakonito (I. točka izreka). Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 9. 7. 2012, ko mu pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje preneha na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku za obdobje od 15. 7. 2009 do 9. 7. 2012 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati nadomestilo plače ter od bruto zneska odvesti vse prispevke in davke, neto znesek pa izplačati z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. v mesecu za pretekli mesec, do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka). Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožniku plačati odškodnino v znesku 74.249,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila, višji zahtevek iz naslova plačila odškodnine je zavrnilo (prvi in drugi odstavek IV. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 9.160,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo do plačila (V. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo (pravilno izpodbijani del sodbe) razveljavi in tožbo v celoti zavrže, podrejeno tožbeni zahtevek glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrže in tožbeni zahtevek glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki zavrne oziroma vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka zatrjuje, da bi sodišče moralo tožbo zavreči kot prepozno. Tožnik je najkasneje ob primopredaji poslov novemu predsedniku uprave (1. 7. 2009) izvedel, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Tožniku je funkcija namestnika predsednika uprave prenehala z dnem 15. 6. 2009. Upoštevajoč dejstvo, da v primeru pogodb sklenjenih za določen čas le te prenehajo s potekom časa, za katerega so bile sklenjene oziroma prenehajo, če nastopijo drugi razlogi kot npr. odpoklic s funkcije, je potrebno zaključiti, da je tožba, ki je bila vložena 19. 8. 2009, prepozna. Stranki sta dne 6. 11. 2007 sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, v katerem sta dogovorili pravice tožnika in obveznost tožene stranke, da tožniku po prenehanju funkcije namestnika predsednika uprave ponudi zaposlitev in delovno mesto, ki ustreza tožnikovi izobrazbi in strokovnim znanjem. Sodišče prve stopnje je ne glede na jasno razlago določb v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe z dne 22. 3. 2007 in aneksa k pogodbi z dne 6. 11. 2007 odločilo drugače. Namen strank bi sodišče moralo ugotavljati ne zgolj med podpisnikoma aneksa, temveč bi moralo zaslišati vse člane nadzornega sveta, saj bi lahko zgolj tako ugotovilo namen aneksa. Sodišče prve stopnje je dokaze zavrnilo kot nepotrebne. Ni sporno, da je tožena stranka tožniku ponudila zaposlitev za nedoločen čas od 16. 6. 2009 dalje na delovnem mestu komercialist za področje ekonomske cone, za katerega se zahteva raven izobrazbe VI/2, alternativno VII družboslovne tehnične smeri, podpis pogodbe je tožnik odklonil. Med strankama tudi ni sporno, da je tožena stranka dne 15. 7. 2009 izdala ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar pa na že izdani sklep nadzornega sveta ni bilo potrebno. Priča A.A. je izpovedal, da se je zatipkal in zato je tožena stranka tožniku za polovico meseca julija 2009 izplačala nadomestilo plače, ker je bil tožnik v bolniškem staležu. Dejstvo, da je bilo tožniku nadomestilo plače izplačano še za en mesec do 15. 7. 2009 in to pomotoma, ni moglo biti pogoj za transformacijo delovnega razmerja, saj tožnik svojega dela ni opravljal naprej. Temeljni pogoj za to, da bi bil tožnik zaposlen za nedoločen čas, je sprejem ponujene nove zaposlitve, do česar pa ni prišlo. Ker je tožnik zavrnil ponujeno delovno mesto, nima ostalih pravic po pogodbi zaradi prekinitve ali prenehanja le te. Napačno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala tožniku v skladu z določbami ZDR podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj to ni bilo potrebno, ker je pogodba o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe prenehala z dnem odpoklica nadzornega sveta 15. 6. 2009. Sodišče prve stopnje v sodbi ni obrazložilo, zakaj je štelo, da je tožniku delovno razmerje trajalo vse do 9. 7. 2012. Sodišče ni pojasnilo, na katerem delovnem mestu, naj bi bil tožnik zaposlen. V kolikor je menilo, da je tožnik bil vse do 9. 7. 2012 zaposlen kot namestnik predsednika uprave, bi moralo vsaj po 1. 4. 2010, ko je začel veljati Zakon o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti, tožniku priznati plačo, ki jo pri toženi stranki prejema namestnik predsednika uprave po veljavni zakonodaji. Glede višine odškodnine je sodišče prve stopnje odločilo brez trditvene podlage. Poleg tega ni upoštevalo, da se tožnik ni potrudil iskati zaposlitev in se ni prijavil na zavod. Sodišče prve stopnje se pri odmeri stroškov napačno sklicuje na 29. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo vse nadaljnje stroške tega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločalo, zadnjič je s sklepom opr. št. Pdp 90/2012 z dne 24. 2. 2012 pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka na katere pazi po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bil tožnik 4. 11. 2005 s sklepom nadzornega sveta imenovan za člana uprave, 6. 6. 2007 pa za namestnika predsednika uprave. Stranki sta 6. 6. 2006 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe in aneks z dne 27. 11. 2006. Dne 22. 3. 2007 sta stranki sklenili prenovljeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, v kateri sta dogovorili, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, vsebina in namen pogodbe je poslovodenje družbe od dneva imenovanja do izteka petletnega mandata, to je do 4. 11. 2010. Dne 6. 11. 2007 sta stranki sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem sta dogovorili pravico tožnika in obveznost tožene stranke, da tožniku po prenehanju funkcije namestnika predsednika uprave ponudi zaposlitev in delovno mesto, ki ustreza tožnikovi izobrazbi in strokovnim znanjem. Tožnik je bil dne 15. 6. 2009 na seji nadzornega sveta tožene stranke odpoklican kot namestnik predsednika uprave zaradi hujših kršitev obveznosti. Tožena stranka je tožniku 8. 7. 2009 ponudila zaposlitev za nedoločen čas od 16. 6. 2009 dalje na delovnem mestu „ komercialist za področje ekonomske cone“, za katero se zahteva raven izobrazbe VI/2, alternativno VII družboslovne/tehnične smeri. Podpis takšne pogodbe je tožnik zavrnil, ker je menil, da delovno mesto ne ustreza njegovi izobrazbi in strokovnim znanjem. Tožnik je univerzitetni diplomirani ekonomist, ki ima od 16. 6. 2007 dalje pridobljen tudi znanstveni naslov magister znanosti. Po prejemu odgovora s strani tožnika, da ne sprejema ponujene zaposlitve, je tožena stranka izdala dne 15. 7. 2009 ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, v kateri je navedeno, da je pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje tožniku pri toženi stranki prenehalo 15. 7. 2009. S tem dnem je tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje in mu je bila zaključena delovna knjižica, za polovico meseca julija 2009 je tožnik prejel tudi nadomestilo plače. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožba vložena prepozno, ker jo je tožnik vložil po preteku prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, s to ugotovitvijo pa se strinja tudi pritožbeno sodišče, da je tožena stranka tožniku 15. 7. 2009 izdala ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, tožniku je bila s tem dnem zaključena delovna knjižica, odjavljen je bil tudi iz zavarovanj. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je tožnika nadzorni svet odpoklical 15. 6. 2009, ter da pogodba o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe preneha veljati z dnem odpoklica. Tožena stranka se je v aneksu k pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 11. 2007 zavezala tožniku ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi po prenehanju funkcije ali odpoklicu. Tožniku je dne 8. 7. 2009 ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, katero pa je tožnik zavrnil kot neustrezno. Po prejemu odgovora na ponujeno zaposlitev je tožena stranka dne 15. 7. 2009 izdala ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik prejel 12. 8. 2009. Tožnik je tožbo vložil 18. 8. 2009, torej v roku določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR, zato je tožba vložena pravočasno.

V konkretnem sporu je bistvenega pomena odgovor na vprašanje, ali je imel tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 22. 3. 2007 in aneksa k tej pogodbi z dne 6. 11. 2007 sklenjeno delovno razmerje za določen ali nedoločen čas. Vsebino pogodbe, tudi pogodbe o zaposlitvi (še posebej individualne pogodbe, sklenjene po 72. členu ZDR), določijo stranke te pogodbe. Če je sporna vsebina ali razlaga pogodbe, je za odločitev bistvena izpoved obeh strank take pogodbe in tudi tistega, ki je tako pogodbo pripravil. Pravdni stranki sta 6. 11. 2007 sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, v katerem sta dogovorili pravico tožnika in obveznost tožene stranke, da tožniku po prenehanju funkcije namestnika predsednika uprave ponudi zaposlitev in delovno mesto, ki ustreza tožnikovi izobrazbi in strokovnim znanjem. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je bil namen pogodbenih strank ob sklenitvi aneksa, da tožnik tudi po prenehanju funkcije ostane v delovnem razmerju pri toženi stranki, izhaja iz izpovedi prič B.B. in C.C. (predsednika in članice nadzornega sveta tožene stranke ob podpisu aneksa). Iz njunih izpovedi izhaja, da je bil namen aneksa, da tožniku po prenehanju funkcije ne preneha zaposlitev pri toženi stranki, priča C.C. pa za sklep tudi ni glasovala, ker se z navedenim načinom reševanja problematike zaposlitve po prenehanju mandatov ni strinjala. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je bil namen, določen v aneksu le v primeru, če bo tožnik sprejel ponudbo, ni pa to pomenilo, da tožnik v vsakem primeru ostane v delovnem razmerju pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz za zaslišanje vseh članov nadzornega sveta, ker le ta ni bil potreben.

Tožena stranka se je torej na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 11. 2007 zavezala tožniku po prenehanju funkcije ali odpoklicu ponuditi zaposlitev ter delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi in strokovnim znanjem. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožena stranka v skladu z določbo aneksa k pogodbi o zaposlitvi tožniku po odpoklicu s funkcije z dne 15. 6. 2009, dne 8. 7. 2009 podala ponudbo za zaposlitev na delovnem mestu „ komercialist za področje ekonomske cone“. Ko je tožnik odklonil ponujeno zaposlitev kot neustrezno, je tožena stranka izdala ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe z dne 15. 7. 2009. Zatrjevanje tožene stranke, da je bila izdaja ugotovitve o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas nepotrebna ter da je šlo zgolj za napako v zapisu, je v nasprotju z izvedenimi dokazi in dokazno oceno sodišča prve stopnje. Glede na zavezo v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, je tožena stranka tožniku ponudila zaposlitev, ki jo je tožnik kot neustrezno odklonil, zato bi morala tožena stranka tožniku podati odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 86. člena ZDR. Tožena stranka je tožniku dne 15. 7. 2009 zaključila delovno razmerje pri toženi stranki (in torej ni šlo za napako v zapisu), potem, ko je tožnik odklonil ponujeno zaposlitev. Tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala z dnem odpoklica, kot to neutemeljeno zatrjuje tožena stranka v pritožbi, temveč šele 15. 7. 2009, zavrnitev pisne ponudbe za sklenitev pogodbe o zaposlitvi pa ni zakonsko določen odpovedni razlog, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas od 15. 7. 2009 do 9. 7. 2012 upravičen do vseh pravic iz delovnega razmerja. Dokler ni med pravdnima strankama veljavno sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto oziroma dokler pogodba o zaposlitvi ni prenehala zakonito, ima tožnik pravico do plače, ki bi jo prejemal, če bi še vedno opravljal svoje prejšnje delo. Da tega dejansko ni delal, ni pravno odločilno.

Če sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, lahko na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR v primeru ugotovitve, da delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna ustrezno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Skladno z navedeno določbo lahko sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje. Po tej določbi je datum odločitve sodišča prve stopnje skrajni rok, do katerega sodišče lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je tožniku delovno razmerje trajalo do 9. 7. 2012. Odškodnina po določilih prvega odstavka 118. člena ZDR je neke vrste nadomestilo za reintegracijo delavca. Pri tem ne gre za morebitno odškodnino zaradi izgube zaposlitve ali za kakšno drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri odločanju o višini odškodnine je potrebno uporabiti kriterije kot so primeroma čas zaposlitve pri delodajalcu, možnost nove zaposlitve, delavčeva starost, socialni položaj, stopnja in vrsta njegove izobrazbe, možnost nove zaposlitve. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da so glede na starost tožnikove zaposlitvene zmožnosti slabše, slabše so tudi glede na medijsko diskreditacijo. Upoštevalo pa je tudi izobrazbo in delovne izkušnje, ekonomske in socialne razmere ter ocenilo, da je primerna odškodnina štiri povprečne mesečne plače tožnika v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da se tožnik ni prijavil kot iskalec zaposlitve na Zavod za zaposlovanje, ne pomeni, da tožnik ni upravičen do odškodnine. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo veljavne zakonodaje. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino v višini štirih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je pravilno določilo rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka, ki znaša osem dni (načelno pravno mnenje obče seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 3. 2006).

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni. Pritožbeno sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker le ta ni prispeval k rešitvi zadeve.