Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je tožnica zlorabila svoj položaj in uporabila taksi prevoze v spornem obdobju v zasebni namen. Dokazno breme, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena, je na strani tožene stranke. Ta bi morala v sodnem postopku dokazati, da so bili prevozi, ki jih je očitala tožnici, opravljeni v zasebne namene tožnice. Ne zadostuje, da tožena stranka dokaže, da prevozi niso bili opravljeni za potrebe tožene stranke, temveč bi morala dokazati, da je te prevoze dejansko uporabila tožnica v svoj zasebni namen. Zato tožnici ni mogoče očitati, da je z naročanjem taksi prevozov huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, seveda pa tudi ne, da je s svojimi dejanji storila kršitev delovnih obveznosti, ki ima tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2012, ki je bila tožnici vročena dne 16. 11. 2012 je nezakonita in se razveljavi.

2. Tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2012 in še vedno traja oz. se na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 10. 2012 nadaljuje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

3. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 16. 11. 2012 do vrnitve na delo, razen za čas od 3. 5. 2013 do 3. 7. 2013, dalje prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji za vsak mesec nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 16. 11. 2012 do poziva nazaj na delo obračunati bruto mesečno plačo v znesku 1.482,17 EUR, razen za obdobje od 3. 5. 2013 do 3. 7. 2013, ko je tožena stranka dolžna plačati razliko za maj med navedeno bruto plačo in bruto plačo 715,52 EUR in za junij 2013 razliko med navedeno plačo in bruto plačo 783,66 EUR in od tega zneska izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, ter odvesti vse davke in prispevke, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožnici za čas prepovedi dela, to je za čas od 29. 10. 2012 do 16. 11. 2012 izplačati razliko v plači, in sicer za mesec oktober 2012 je dolžna tožnici obračunati razliko v plači v bruto znesku 96,70 EUR ter ji izplačati neto znesek po odvodu vseh davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2012 dalje do plačila, in za mesec november 2012 obračunati razliko v plači v bruto znesku 354,56 EUR ter ji izplačati neto znesek po odvodu vseh davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2012 dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

5. Zavrne se tožbeni zahtevek tožnice za: - priznanje pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 3. 5. 2013 do 3. 7. 2013, - za prijavo v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje za obdobje od 3. 5. 2013 do 3. 7. 2013, - za obračun dela bruto plače v višini 715,52 EUR za maj 2013 in 783,66 EUR za junij 2013, za odvod davkov in prispevkov od teh zneskov in za izplačilo neto zneskov z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od teh zneskov in za izplačilo neto zneskov z vtoževanimi zakonitimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 985,15 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obresti od prvega dne od poteka paricijskega roka dalje, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.076,04 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo primarni in in podredni tožbeni zahtevek tožnice ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. S primarnim tožbenim zahtevkom je tožnica zahtevala ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2012 nezakonita in se razveljavi ter da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, jo za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 16. 11. 2012 dalje prijaviti v zavarovanja in ji za vsak mesec nezakonite odpovedi do poziva nazaj na delo obračunati bruto mesečno plačo v znesku 1.482,17 EUR, od tega zneska izplačati tožnici neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni, pod izvršbo in, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas prepovedi dela, to je za čas od 29. 10. 2012 do 16. 11. 2012 izplačati razliko v plači in sicer za mesec oktober 2012 v znesku 96,70 EUR bruto, za mesec november v bruto znesku 354,56 EUR ter izplačati neto zneske po odvodu davkov in prispevkov skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje v plačilo. Podredni zahtevek se je glasil enako kot primarni zahtevek, le da je tožnica namesto vrnitve nazaj na delo zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja do zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje in plačilo odškodnine v znesku 22.232,55 EUR.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanje in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži, da je tožeči stranki dolžna povrniti pritožbene stroške postopka oz. podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V zvezi z uporabo službenega mobilnega telefona tožnica poudarja, da je od tožene stranke v sredini septembra 2012 prejela nov službeni GSM aparat, ki je imel več funkcij kot njen prejšnji. Nihče, niti A.A., je ni opozoril, da ima omejeno porabo, na kar bi morala biti pozorna, zato je ta aparat uporabljala, predvsem pa se je v mesecu oktobru 2012 učila aparat uporabljati in je v službene namene, če je potrebovala kakšne podatke z interneta, uporabila predmetni aparat. Ni ji bilo povedano, da ne sme uporabljati GPRS/UMTS storitve oz. ji ni bilo povedano, kaj sme in kaj ne sme uporabljati. V preteklih letih, ko je imela službeni mobilni telefon, ni imela z njim nikoli nobenih težav in tudi nikoli ni prekoračila omejenega zneska. Aparat ji je izročil A.A., ki ji je pokazal, kako se ga vklopi in izklopi, bolj natančnih navodil pa ji ni dal. V kolikor bi držalo, kar je izpovedal A.A., da je tožnici povedal, da je potrebno funkcijo za podatkovni prenos ročno izklopiti, bi jo tožnica zagotovo izklopila oz. ji ni jasno, zakaj je ta sploh bila vklopljena, če je bila njena uporaba prepovedana. Sodišče je v celoti verjelo priči A.A., čeprav ničesar ni mogel zagotovo potrditi, temveč je povedal le to, kaj si on misli. Tožnica poudarja, da ni vedela, da mora biti funkcija za podatkovni prenos izključena, niti ni vedela, kako se jo vključi ali izključi. Glede na vse navedeno ni mogoče tožnici očitati, da je z uporabo službenega telefona huje kršila obveznosti iz 32. člena ZDR, saj je v celoti upoštevala navodila delodajalca glede uporabe službenega telefona, do prenosa podatkov pa je prišlo iz razloga, ki ji ga ni mogoče očitati. Tožnici ni mogoče očitati, da je ravnala s hudo malomarnostjo, saj se ni mogla zavedati, da lahko z uporabo telefona krši navodila delodajalca, ki jih niso bila dana v zvezi z načinom uporabe. Pri svojem ravnanju tudi ni bila lahkomiselna, saj ni vedela, da lahko z uporabo telefona nastanejo tako visoki stroški. Če bi to vedela, telefona ne bi uporabljala. Zato ji tudi ni mogoče očitati, da je toženi stranki namerno povzročila škodo v višini 567,49 EUR. Sodišče bi moralo upoštevati tudi izpoved priče B.B., ki je izpovedala, da je imela rezervni telefon, ki bi ga lahko uporabila, če bi ga potrebovala, ni pa bila seznanjena z ustnimi ali pisnimi navodili o njegovi uporabi. Zato je napačen zaključek sodišča, da je tožena stranka uspela dokazati, da je podan razlog za izredno odpoved po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja po 32. členu ZDR, ker ni upoštevala zahtev in navodil delodajalca, da se taksi prevozi uporabljajo le v službene namene, prav tako ni kršila delovne obveznosti po 35. členu ZDR, saj toženi stranki niso nastali nobeni stroški v zvezi z ravnanjem tožnice glede taksi prevozov. Ni dokazano, da bi tožnica pri tem ravnala naklepno, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj tožnica ni uporabljala taksi prevozov za svoje potrebe. Vztraja pri tem, da v izreku odpovedi pogodbe o zaposlitvi konkretne kršitve niso bile navedene, čeprav bi morale biti in jih tožena stranka ne bi smela konkretizirati šele na glavni obravnavi. Sodišče v postopku ne bi smelo upoštevati konkretnih kršitev, ki jih je tožena stranka podala šele v sodnem postopku, ker niso bile konkretno navedene v vabilu na zagovor niti v pisni obdolžitvi z dne 26. 10. 2012. Prevoze pri podjetju C. d.o.o. je tožnica uporabljala le v službene namene, bila pa je tudi tista, ki je naročala taksi za vse zaposlene, ki so taksi uporabljali za službene namene. Lahko se je tudi zgodilo, da je kdo drug naročil taksi prevoz in se predstavil, da je tožnica in je bil prevoz opravljen. Prevozi, ki naj bi jih opravljala tožnica v osebne namene, ne morejo biti razvidni iz specifikacije računov, saj je bil pod rubriko priimek zabeležen priimek tožnice tudi v primeru, če je ona za koga drugega od zaposlenih pri toženi stranki naročala taksi. Taksi prevoze pri toženi stranki je naročala skoraj deset let na mestu poslovne sekretarke. Zato se ni mogla spomniti, za koga je naročala prevoze, za katere ji neutemeljeno tožena stranka očita, da jih je uporabljala v zasebne namene. Napačen je sklep sodišča, da tožnica sodišča ni prepričala, da so bili njeni taksi prevozi izključno v službene namene. Tožena stranka ni dokazala, da naj bi se s katerim od prevozov navedenih v računih tožnica peljala v zasebni namen na račun tožene stranke. To, da so bili taksiji naročeni dvakrat v nedeljo in enkrat v soboto, še ne pomeni, da se je s taksijem peljala tožnica in tožena stranka tega ni dokazala. Sodišče ni upoštevalo izpovedi direktorice družbe C. D.D., ki je izpovedala, da je bil sistem taksi prevozov pri toženi stranki, ko je tam delala še tožnica, po starem, kar pomeni, da se stranke tožene stranke v taksiju niso podpisovale na prevozni listek taksista. Računa št. ... z dne 3. 7. 2012 ni podpisala tožnica, prav tako pa ni dokazano, da naj bi se tožnica s taksijem dne 2. 7., 3. 7., 6. 7., 9. 7., 18. 7., 1. 8. in 28. 8. 2012 peljala od doma do službe. Zgolj izjava direktorja tožene stranke, da to časovno sovpada s tožničinimi prihodi v službo, ne zadostuje. Dejstva, da tožnica ni hotela dati soglasja za pridobitev izpisa klicev z baznih postaj in svoje fotografije za taksiste, sodišče ne sme šteti v škodo, saj se tožnica ne čuti krivo in zato ni hotela dati nobenega soglasja. Z izvedbo tega dokaza tožnica ne bi mogla dokazati, kot to zmotno zatrjuje sodišče prve stopnje, da je po telefonu naročala taksi storitve za druge in ne zase. Poudarja, da je 13 let svoje delo opravljala vestno.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem v celoti prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da tožeča stranka v pritožbi trmasto vztraja pri tem, da je ni nihče opozoril, niti A.A. ne, da ima na novem mobilniku omejeno porabo, kot tudi ne na to, da ne sme uporabljati GPRS/UMTS storitev, pri tem pa ni pojasnila, zakaj si je dovolila uporabljati tudi funkcije, za katere je pred tem vedela, da jih ni dovoljeno uporabljati in drastično preseči dovoljeno porabo. Iz izpiskov, ki jih je v spis vložila tožena stranka, je jasno razvidno, da je tožeča stranka storitve uporabljala tudi ob dela prostih dnevih. Na kakšen način je potekala seznanitev zaposlenega z omejitvami uporabe službenih telefonov in posameznih njihovih funkcij ter maksimalno dovoljeno porabo je lepo razvidno iz pisne izjave priče A.A. kot tudi iz njegovega zaslišanja. Sprenevedanje tožeče stranke je, da ni vedela, da v njeno naročnino ni vključen tudi prenos podatkov. Tožeča stranka namreč te funkcije nikoli ni potrebovala, prav tako pa ji je bila njena uporaba izrecno prepovedana. Kakšen naročniški paket je imela tožnica oz. kakšnega ni imela, z vidika njene odgovornosti za zagrešene kršitve sploh ni pomembno, saj jo je A.A., ko ji je telefon izročil, izrecno opozoril na to, da GPRS/UMTS storitev ne sme uporabljati. Neutemeljeno je tudi stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče upoštevati tudi izpovedbo priče B.B., saj je ta izpovedala, da sama ni imela v uporabi službenega telefona, zato ni mogla ničesar vedeti o pogojih njegove uporabe. V celoti so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da taksi prevozov nikoli ni uporabljala v zasebne namene kot tudi njeno stališče, da naj opredelitev te kršitve v postopku odpovedi ne bi bila dovolj konkretizirana. Sodišče je upravičeno verjelo izpovedi direktorja tožene stranke, da tožeči stranki ni odrejal dela med vikendi in na sporni relaciji. V kolikor bi tožnica imela čisto vest v tej zvezi, potem bi podala soglasje za pridobitev podatkov klicev iz baznih postaj, a tega ni storila, kar več kot zgovorno priča o njeni krivdi. Dejstvo, da je tožnica pred zagrešenimi kršitvami, ki so bile povod za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delo opravljala vestno in nikoli ni prejela opomina v zvezi s svojim delom, na zakonitost podane odpovedi ne more vplivati.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Višje delovno in socialno sodišče je na podlagi 2. in 3. odstavka 347. člena ZPP opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo vse izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje, dopolnilno zaslišalo tožnico in zakonitega zastopnika tožene stranke ter pričo A.A. in vpogledalo listinsko dokumentacijo. Na podlagi tako izvedenega postopka je ugotovilo, da je pritožba delno utemeljena.

Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerji (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ker je v obdobju med 2. 7. 2012 in 28. 8. 2012 koristila taksi storitve po pogodbi o taksi prevozu oseb in blaga med podjetjem C. d.o.o. in toženo stranko v skupni višini 128,67 EUR v zasebne namene. S tem ravnanjem je po ugotovitvi tožene stranke izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1 in kršila svojo obveznost iz 32. člena ZDR, obveznost obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje delovnih obveznosti iz 34. člena ZDR ter prepoved škodljivega ravnanja iz 35. člena ZDR. Nadalje je tožena stranka tožnici očitala, da je naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršila svojo obveznost upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem svojih obveznosti iz 32. člena ZDR ter prepoved škodljivega ravnanja iz 35. člena ZDR, kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ in sicer tako, da je koristila službeni telefon v zasebne namene, s čemer je toženi stranki povzročila škodo vsaj v višini 567,47 EUR, kar je razvidno iz izpisa porabe z dne 5. 11. 2012. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožnici utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi očitanih kršitev, ki jih je po ugotovitvah sodišča prve stopnje storila, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj odpovednih razlogov tako po 1. kot po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče je najprej preizkusilo zakonitost odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z očitano kršitvijo delovnih obveznosti v zvezi z uporabo službenega telefona. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica v septembru 2012 prejela nov službeni telefon, z uporabo katerega je bilo v oktobru 2012 narejenih za 613,34 EUR stroškov. Sporno med strankama je bilo dejstvo, ali je bila tožnica ob prevzemu novega službenega mobilnega telefona seznanjena z dejstvom, da ne sme uporabljati GPRS/UMTS storitev in kako se te storitve vklapljajo in izklapljajo na izročenem mobilnem telefonu. Tožnica je vseskozi zatrjevala, da je tožena stranka oz. njen delavec A.A., ki ji je telefon izročil, ni seznanil z dejstvom, da nov telefon ne obsega paketa, v katerem bi lahko uporabljala GPRS/UMTS storitve, niti kako se te storitve vklopijo oz. izklopijo. Iz izpovedi tožnice izhaja le, da jo je priča A.A. opozoril, naj pazi pri uporabi telefona v tujini. Posebej ji je predstavil, kaj se mu je zgodilo na Hrvaškem, ko je za nekaj minut poslušanja radia moral plačati 60,00 EUR. Tožnica je izpovedala, da je mislila, da ima sedaj tak paket, ki vključuje v 30 EUR tudi UMTS prenos podatkov, pri toženi stranki so bili namreč primeri, ko so imeli nekateri tak paket. Priča A.A. je zaslišan pred sodiščem prve stopnje in pred višjim sodiščem izpovedal, kakšen je bil običajen način predaje mobilnih telefonov zaposlenim. Kakor pri vseh telefonih je tudi pri tem takoj izklopil podatkovni prenos, ker namreč dobavitelj dobavlja telefone z vklopljenim podatkovnim prenosom ne glede na zakupljen paket. Kako je bilo konkretno pri predaji telefona tožnici, se ni v celoti spominjal, izpovedal pa je, da gre za standardni postopek pri predaji telefona. Priča A.A. je tudi izpovedal, da je večina zaposlenih, ki so imeli mobilne službene telefone, imela dovoljenje za pogovore in SMS sporočila, dodatne storitve pa na podlagi odobritve direktorice oz. pozneje direktorja. Takih je bilo šest, med njimi tudi poslovna sekretarka, ki je prišla za tožnico. V spornem obdobju so bila vsa dovoljenja ustna, sedaj pa imajo glede uporabe mobilnih telefonov posebna pisna navodila. Posebej je bila omejitev glede storitev in posebej glede vrednostnega limita porabe telefona, občasno so to kontrolirali, nikoli pa se ni nikomur nič zgodilo, če je presegel vrednost limita in to opravičil. Po zaključku pritožbenega sodišča tožnici v zvezi z uporabo službenega mobilnega telefona v mesecu oktobru, ko je porabila 613,34 EUR ni mogoče očitati hude malomarnosti. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da tožnica ob prejemu novega mobilnega telefona, ki je omogočal tudi GPRS/UMTS storitve, ni bila seznanjena, da s tem telefonom ni spremenjen tudi paket. Sodišče namreč verjame tožnici, da je mislila, da je dobila z novim telefonom tudi drugačen paket storitev, ki vključuje tudi UMTS storitve. Iz izpovedi A.A. izhaja, da so nekateri zaposleni take pakete imeli. Izrecno je na obravnavi pred pritožbenim sodiščem priča izpovedala, da je poslovna sekretarka, ki je prišla na to mesto za tožnico, imela pravico do uporabe UMTS storitev. Pravico uporabe takih storitev je v času spornega razmerja imelo šest zaposlenih pri toženi stranki. Zato po zaključku pritožbenega sodišča ni bilo neutemeljeno pričakovanje tožnice, da je z novim mobilnim telefonom, ki je telefon nove generacije, dobila tudi pravico do uporabe UMTS storitev. Te storitve so bile na telefonu tudi avtomatično vklopljene in jih je priča A.A. moral ročno izklopiti, kot je izpovedal pred sodiščem. Zato je moč verjeti tožnici, da ni vedela, da nima takega paketa in da z uporabo UMTS storitev povzroča enormne stroške delodajalcu. Iz njene izpovedi, ki ji tožena stranka ni nasprotovala izhaja, da je imela službeni telefon tudi prejšnja leta in nikoli ni prekoračila omejene porabe. Zato sodišče verjame tožnici, da ni namerno povzročala stroškov toženi stranki z uporabo UMTS storitev. Pri tem pritožbeno sodišče še poudarja, da je dokazno breme, da so obstajali utemeljeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani tožene stranke, ki bi morala dokazati, da je bila tožeča stranka seznanjena s tem, kakšen paket storitev ima in da je zavestno kršila pravila. Tožena stranka v zvezi z mobilnimi telefoni ni razpolagala z nobenimi pisnimi navodili, ne glede pravice do vsebine paketa storitev, ne glede na pravice do porabe limita, prav tako pa tudi ne glede same pravice do dodelitve službenega telefona. Šele kasneje, po nastanku tega spornega razmerja, je tožena stranka to področje uredila in sprejela pisna navodila in tudi uvedla prakso, da morajo prevzemniki telefonov podpisati poseben obrazec, kjer se seznanijo z vsemi navodili. V času spornega razmerja pa je tožnici predal telefon A.A., ki zaslišan pred sodiščem ni mogel izrecno potrditi, da bi jo seznanil, da nima paketa, ki vsebuje UMTS storitve. Izpovedal je le, da ji je povedal, da se interneta ne sme uporabljati, razen če je to nujno in takrat ga je treba ročno vklopiti in izklopiti. Iz izpovedi te priče tudi izhaja, da je mesečna naročnina paketa, v katerem se lahko UMTS storitve uporabljajo neomejeno, približno 24,16 EUR brez DDV. Torej ni bilo brez podlage sklepanje tožnice, da je dobila z novim telefonom tudi nov paket, pa je kljub temu ostala omejitev 30,00 EUR. Enormni račun je nastal v prvem mesecu uporabe novega mobilnega telefona. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnici ni mogoče očitati, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po zaključku pritožbenega sodišča namreč tožena stranka ni dokazala, da so bile tožnici znane njene pravice in obveznosti glede uporabe novega službenega mobilnega telefona, ki je imel ob prevzemu s strani tožene stranke avtomatsko vključen prenos UMTS podatkov, ki ga je bilo potrebno posebej izklopiti. Kršitev po 2. alineji 111. člena ZDR lahko delavec stori le naklepoma ali iz hude malomarnosti. Tožena stranka pa ni izkazala naklepa niti hude malomarnosti tožnice, da huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnica vedela, da nima paketa, ki dovoljuje prenos UMTS podatkov. Za opisano obliko krivde bi namreč morali tožnici dokazati, da je vedela da nima takega paketa, pa je kljub temu uporabljala UMTS prenos in želela, da nastane delodajalcu škoda (naklep) oz. je iz velike malomarnosti dopustila, da taka škoda nastane. Dejstvo, da se pred uporabo telefona tožnica ni posebej prepričala o vsebini paketa pa po zaključku sodišča ni mogoče opredeliti kot hudo malomarnost, temveč kvečjemu kot malomarnost. Hudo malomarnost bi bilo v tem primeru mogoče očitati le delodajalcu, ki ni imel pisnih navodil in delavcem ob predaji mobilnega telefona zraven ni izročil natančnih navodil o njegovih pravicah in obveznostih v zvezi z uporabo mobilnega telefona. Glede na to, da tožena stranka ni dokazala naklepa ali hude malomarnosti glede hujše kršitve pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, seveda tudi ni mogoče govoriti, da je imelo ravnanje tožnice vse znake kaznivega dejanja po 209. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.), ki se ga lahko stori le z direktnim naklepom.

Tožnici je bila očitana tudi uporaba taksi prevozov od 2. 7. 2012 do 28. 8. 2012 v zasebne namene, s čimer je povzročila toženi stranki škodo v višini 128,67 EUR. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožena stranka očitke navedla in obrazložila že v vabilu na zagovor ter v pisni obdolžitvi 26. 10. 2012 in ni utemeljena trditev tožnice, da kršitev v postopku odpovedi ni bila dovolj jasna. S takimi zaključki sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče ne strinja. Sodišče v sodnem postopku preverja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v konkretnem primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v obliki, kot je bila delavcu izdana. Iz pisne obdolžitve z dne 26. 10. 2012, še pomembneje pa iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2012 (list. št. A5) izhaja, da naj bi tožnica v obdobju od 2. 7. 2012 do 28. 8. 2012 koristila taksi storitve v skupni višini 128,67 EUR v zasebne namene. Tožena stranka je tožnico obremenila z vsemi taksi prevozi, pri katerih je bilo zapisano njeno ime. Že v postopku pred izredno odpovedjo in nato v sodnem postopku je tožnica pojasnila, da je taksi prevoze kot poslovna sekretarka naročala predvsem za potrebe drugih zaposlenih, v primeru, da je sama morala dostaviti kakšen material pa tudi zase. Zatrjevala je, da nikoli ni uporabljala taksi prevoza v zasebne namene. Tožena stranka je tožnico v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi kljub njenemu zagovoru spoznala za odgovorno za vse taksi prevoze v znesku 128,67 EUR, s čimer naj bi izpolnila vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1. S tem ravnanjem pa naj bi kršila tudi svojo obveznost upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem svojih obveznosti iz 32. člena ZDR, obveznost obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje njenih obveznosti iz 34. člena ZDR ter prepoved škodljivega ravnanja iz 35. člena ZDR.

Po zaključku pritožbenega sodišča tožena stranka tudi v sodnem postopku ni dokazala, da je tožnica zlorabila svoj položaj in uporabila taksi prevoze v očitanem obdobju v zasebni namen. Zmotno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala prepričati sodišče, da so bili njeni prevozi izključno v službene namene. Dokazno breme, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena, je namreč na strani tožene stranke. Tožena stranka bi morala v sodnem postopku dokazati, da so bili prevozi, ki jih je očitala tožnici, opravljeni v zasebne namene tožnice. Ne zadostuje, da tožena stranka dokaže, da prevozi niso bili opravljeni za potrebe tožene stranke, temveč bi morala dokazati, da je te prevoze dejansko uporabila tožnica v svoj zasebni namen. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da mora delavec dokazovati, da nekaj ni storil, še preden delodajalec delavcu dokaže, da je kršil delovne obveznosti. V tem individualnem delovnem sporu je namreč tožena stranka tožnici očitale vse taksi prevoze, ki jih je naročila tožnica, kljub temu, da je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica pristojna za naročanje taksi prevozov in jih je tudi kot poslovna sekretarka naročala že več let. Pri toženi stranki sprotne evidence o naročanju taksi prevozov niso vodili, temveč so imeli pregled nad njimi le na podlagi računov. Šele po spornem obdobju je novi direktor uvedel pravila in pisno sled v zvezi z naročanjem in koriščenjem taksi prevozov.

Sodišče prve stopnje je, kot je bilo že povedano, izhajalo iz napačne predpostavke, na komu je dokazno breme, ko je na podlagi dvoma, da je tožnica vse taksi prevoze uporabljala le v službene namene odločilo, da je tožnica kršila svoje delovne obveznosti.

Tožena stranka ni niti v sodnem postopku, če je sodišče prve stopnje že dopustilo, da se ugotavljajo posamezne kršitve šele v sodnem postopku, predstavila, katere dneve naj bi taksi v zasebne namene uporabljala tožnica in predlagala ustrezne dokaze, s katerimi bi dokazala, da jih je uporabljala tožnica. Zgolj sum za ugotovitev tožničine odgovornosti namreč ne zadošča. Povsem nesprejemljivo pa je stališče sodišča prve stopnje, da na tožničino odgovornost kaže dejstvo, da ni želela podati soglasja za pridobitev izpiska klicev iz baznih postaj za njen službeni telefon, s čimer bi se lahko ugotovilo, iz katerih lokacij je preko mobilnega telefona naročala taksi prevoze. Dokazno breme, da je tožnica uporabila taksi prevoze v zasebne namene, je namreč na toženi stranki in le-ta bi morala dokazati za vsak posamezni prevoz, ki ga je očitala tožnici za obdobje od 2. 7. do 28. 8. 2012, da ga je uporabila tožnica v zasebni namen, takoj po tem, ko je bilo ugotovljeno, da v okvir delovnih obveznosti tožnice spada tudi naročanje taksi prevozov za toženo stranko.

Glede na navedeno tožnici ni mogoče očitati, da je z naročanjem taksi prevozov huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, seveda pa tudi ne, da je s svojimi dejanji storila kršitev delovnih obveznosti, ki ima tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1. V primeru, da izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani, kot je določeno v 1. odstavku 82. člena ZDR. Tožena stranka v postopku pred sodiščem ni dokazala, da je bila tožnica seznanjena, da z novim mobilnim telefonom ni dobila tudi drugačnega paketa, zato ji ni mogoče očitati, da je z naklepom oz. s hudo malomarnostjo povzročila toženi stranki v prvem mesecu uporabe novega službenega mobilnega telefona stroške v znesku 613,34 EUR in povzročila škodo v višini vsaj 567,47 EUR. Prav tako pa tožena stranka v postopku pred sodiščem ni dokazala, da je tožnica v obdobju med 2. 7. 2012 in 28. 8. 2012 koristila taksi storitve po pogodbi o taksi prevozih blaga in oseb s podjetjem C. d.o.o. v zasebne namene v skupni višini 128,67 EUR. Ker torej kršitve niso bile dokazane, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in tožbenemu zahtevku ugoditi, razen za del reparacijskega zahtevka, ki se je nanašal na obdobje, ko je bila tožnica zaposlena pri drugem delodajalcu.

Tožena stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, v kolikor bi sodišče tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo. Pri tem je navajala, da gre za porušeno zaupanje do tožnice ter da glede na naravo kršitev od delodajalca ni upravičeno pričakovati, da bi nadaljeval sodelovanje s tožečo stranko. Pritožbeno sodišče predlogu tožene stranke, da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, kot to omogoča 118. člen ZDR, ni sledilo. Tožnica je zahtevala vrnitev nazaj na delo, zato je moralo pritožbeno sodišče tehtati interese obeh pogodbenih strank. Ugotovilo je, da je tožnica trenutno brezposelna in prijavljena na zavodu za zaposlovanje, da je stara več kot 50 let, ima 26 let delovne dobe in ne dobi zaposlitve. V vmesnem času je bila zaposlena le za določen čas dveh mesecev. Okoliščine na strani tožeče stranke kažejo, da gre za težje zaposljivo osebo in so njene prognoze na trgu dela slabe. Tožena stranka je javna agencija, ki je tožnico zaposlovala vrsto let. Iz izpovedi direktorja tožene stranke izhaja, da je bila tožnica dobra delavka in da mu je bila v veliko pomoč in da na njeno delo do spornih kršitev ni imel nobenih pripomb. Tožena stranka je celo v odgovoru na pritožbo navedla, da je dejstvo, da je tožnica pred zagrešenimi kršitvami, ki so bile povod za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delo opravljala vestno in ni nikoli prejela opomina v zvezi z delom. Ker je bilo torej v postopku pred pritožbenim sodiščem ugotovljeno, da očitane kršitve tožnici niso bile dokazane in odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila razveljavljena zaradi postopkovnih kršitev, z ozirom na zgoraj ugotovljena dejstva po zaključku pritožbenega sodišča ni razlogov, da bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja med tožečo stranko in toženo stranko, ki je javna agencija in se financira iz javnih sredstev, nemogoče zaradi porušenih odnosov. Zato pritožbeno sodišče ni postopalo po 118. členu ZDR in pogodbe o zaposlitvi ni razvezalo.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, razen za čas, ko je bila tožnica zaposlena pri drugem delodajalcu, to je obdobje dveh mesecev. Pritožbeno sodišče je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za plačilo plače v polnem znesku za obdobje od 29. 10. do 16. 11. 2012, to je čas, ko je bilo tožnici prepovedano opravljanje dela zaradi uvedbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vtoževani znesek po višini med strankama niti ni bil sporen. Do polnega zneska plače je upravičena iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, v posledici česar je bil tudi neutemeljeno uveden postopek izredne odpovedi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo in tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Pri svoji odločitvi je upoštevalo, da je bila tožnica od prenehanja pogodbe o zaposlitvi dva meseca zaposlena pri drugem delodajalcu, zato ji za ta čas tožena stranka ni dolžna vzpostaviti delovnega razmerja, temveč ji je dolžna povrniti le razliko med prejemki, ki jih je tožnica prejemala in prejemki, ki bi jih prejemala pri toženi stranki. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila tožnica pri drugem delodajalcu zaposlena od 3. 5. 2013 do 3. 7. 2013. Za maj 2013 ji je bila obračunana bruto plača v višini 715,52 EUR, za junij 2013 pa v bruto višini 783,66 EUR. Ker bi bila tožnica pri toženi stranki v navedenem obdobju upravičena do bruto plače 1.482,17 EUR, ji za to obdobje pripada le ustrezna razlika v bruto plači oz. po odvodu predpisanih dajatev ustrezna neto razlika v plači, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, ki so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) in sicer za postopek (tar. št. 3100) 409,50 EUR, za narok (tar. št. 3102) 378,00 EUR in 20,00 EUR pavšalni znesek za plačilo stroškov, tako da znašajo stroški postopka skupaj z 22 % DDV 985,15 EUR, ki jih mora povrniti tožena stranka tožeči stranki v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je bila pritožba tožnice (razen v delu za čas njene zaposlitve pri drugem delodajalcu) utemeljena, ji je pritožbeno sodišče praktično v celoti ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča (1. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa jo je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo, saj glede tega dela niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločalo tudi o pritožbenih stroških postopka. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške, nagrado za postopek (tar. št. 3210) v znesku 504,00 EUR, za narok (tar. št. 3212) v znesku 378,00 EUR tako, da znašajo pritožbeni stroški skupaj z 22 % DDV 1.076,04 EUR, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki. Za svojo odločitev je imelo pritožbeno sodišče podlago v določbi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP.