Jedro

Ker tožnica ni imela podlage za domnevo, da je z novim telefonom dobila tudi nov paket in ker ji je bilo rečeno, da interneta ne sme uporabljati, razen če je to nujno in ga je treba tedaj ročno vklopiti, bi se tožnica, ki se po lastni izpovedi na posamezne funkcije niti ni spoznala, lahko sama prepričala o vsebini paketa, saj je to skrbnost, ki se v takih okoliščinah utemeljeno pričakuje od delavca, ki uporablja službena sredstva.

Trditev, da je tožnica huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je tožena stranka dokazovala z dejstvom, da je naročila taksi prevoze za lokacije, kjer tožena stranka ni imela službenih opravkov, da so bile lokacije na relaciji tožničinega bivališča in njenega delovnega mesta, da so prevozi časovno sovpadali s pričetkom in zaključkom tožničinega delovnega časa in da je nekatere prevoze z lokacij blizu svojega bivališča naročila tudi izven delovnega časa in med vikendi. Vsa ta dejstva so bila tudi dokazana in s tem je tožena stranka zadostila svojemu dokaznemu bremenu. Sodišče je odločilo na podlagi dokazov, ki potrjujejo zatrjevana dejstva tožene stranke, ta pa lahko pripeljejo le do zaključka, da so bili prevozi naročeni v zasebne namene; dejstva, ki bi omogočala drugačno presojo (in za katera je dokazno breme nosila tožnica), niso bila ugotovljena.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnica s prekoračitvijo omejitve pri uporabi službenega telefona in z naročanjem taksi storitev v zasebne namene huje kršila pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je bila opozorjena na omejitve pri uporabi službenega telefona, podlage za domnevo, da ima ob prejemu novega aparata drugačen paket z več funkcijami pa ni bilo. A. A., ki ji je telefon izročil, je vpričo nje izklopil funkcijo prenosa podatkov z interneta. Kljub temu je tožnica že prvi mesec naredila za preko 600 EUR stroškov, čeprav je bila njena dotedanja omejitev 30 EUR mesečno. Glede naročanja taksi prevozov pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se sicer prevozi za toženo stranko (naročala jih je tožnica, ki je bila poslovna sekretarka) pisali na njeno ime, vendar pa niso bili vsi, ki so bili naročeni, službeni. Nekatere naročene relacije niso pokrivale službenih lokacij, ampak relacijo med tožničinim bivališčem in njenim delovnim mestom, pa tudi ure so se pokrivale s časom prihodov na delo in odhodov z dela. Poleg tega so bili nekateri prevozi naročeni v popoldanskem času in ob vikendih, ko tožena stranka taksi prevozov ni potrebovala. Ker tožnica ni dokazala, da so bili tudi ti prevozi opravljeni v službene namene, je presodilo, da jih je uporabila v zasebne.

2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in zahtevku ugodilo. Presodilo je, da tožnica ni kršila pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ker prejšnja leta nikoli ni prekoračila omejene porabe, je ocenilo, da tudi v obravnavanem primeru tega ni storila namenoma ali iz hude malomarnosti. Tožničino domnevo, da ima pravico do uporabe UMTS storitev, je štelo za utemeljeno, glede na to, da je tak paket imela poslovna sekretarka, ki je tožnico nadomestila. Tožena stranka bi morala dokazati, da jo je seznanila, da nima paketa, ki vsebuje UMTS storitve. Priča A. A. je izpovedala le, da ji je naročila, naj interneta ne uporablja, razen če je to res nujno in takrat ga je treba ročno vklopiti. Tožena stranka tožnici ni dokazala naklepa oziroma hude malomarnosti - le to bi bilo kvečjemu mogoče očitati toženi stranki, ker tožnici ni dala jasnih navodil. V zvezi s taksi prevozi pa je sodišče druge stopnje presodilo, da je sodišče prve stopnje pravila o dokaznem bremenu uporabilo napačno. Poudarilo je, da od delavca ni mogoče zahtevati, naj dokaže, da nečesa ni storil, še preden mu delodajalec dokaže, da je kršil delovne obveznosti. Evidenca naročenih prevozov se ni vodila, pregled nad njimi je bil možen le na podlagi računov. Sicer pa po presoji sodišča druge stopnje ne zadošča le ugotovitev, da prevozi niso bili uporabljeni v službene namene, dokazati bi bilo treba, da jih je tožnica uporabila v zasebne.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje napačno razlagalo pojem hude malomarnosti, ki je podana takrat, ko oseba ne ravna niti s tako pazljivostjo, kot se pričakuje od običajnega človeka, torej je treba presojati, ali je oseba zanemarila skrbnost, ki se pričakuje od povprečnega človeka. Sodišču druge stopnje očita v zvezi s tem vprašanjem zmotno uporabo materialnega prava, pa tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), ker naj bi bili razlogi sodbe v nasprotju z izpovedjo A. A. in B. B. Tožnici je A. A. izrecno naročil, naj interneta ne uporablja in je vpričo nje funkcijo izklopil. Za uporabo jo je bilo treba vklopiti ročno in za najnujnejše primere ji je pokazal, kako se to stori. Mesečna poraba je ostala nespremenjena, drugačne informacije tožnici nihče ni dal, zato ni mogla utemeljeno misliti, da je prišlo do spremembe. Če ji nihče ni rekel, da ima sedaj drugačen paket, je logičen zaključek, da je ostalo vse enako kot prej, ne pa obratno. Nova poslovna sekretarka je sicer res imela paket, ki je vseboval neomejen prenos podatkov, vendar ji je bil ta odobren po tožničinem odhodu, zato na podlagi tega dejstva tožnica ni mogla ničesar pričakovati. Tudi v zvezi z razlogi o taksi prevozih revizija očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni sporno, da je tožnica naročala taksi prevoze in da so bili nekateri, čeprav so bili naročeni v službene namene drugih delavcev, na računih taksi službe pisani na njeno ime. Vendar so bili za toženo stranko ves čas sporni le prevozi, ki niso bili opravljeni v službene namene. Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da ni dovolj ugotovitev, da določeni prevozi niso bili naročeni za službene namene, ampak da bi morala tožena stranka dokazati še to, da jih je uporabila tožnica v zasebne namene. Če prevozi niso bili službeni, naročila pa jih je tožnica in če so celo sovpadali z lokacijami tožničinega bivališča in delovnega mesta ter časom njenih prihodov na delo in z dela, ali pa ob vikendih, potem ni dvoma, da so bili naročeni v zasebne namene. Tožnica bi s privolitvijo za vpogled v seznam telefonskih klicev iz baznih postaj zlahka dokazala, da naročil taksi prevozov ni opravila ona, a je ta predlog odklonila. Dokazno breme, da klicev ni opravila ona oziroma da prevozov ni koristila v zasebne namene, je bilo na njeni strani. Nadalje revizija očita sodišču druge stopnje, da neutemeljeno ni upoštevalo predloga za sodno razvezo in da ni pravilno presodilo okoliščin in interesov strank. Glede prisojene razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela pa meni, da neposredno sodno varstvo ni dopustno in da bi morala tožnica varstvo zoper prepoved dela uveljavljati v skladu s prvim in drugim odstavkom 204. člena ZDR (tako naj bi sodišče druge stopnje odločilo v zadevi Pdp 1079/2011 z dne 1. 2. 2012).

4. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija na več mestih uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče druge stopnje ni sledilo izpovedi zaslišanih prič in zakonitega zastopnika. Navedena bistvena kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takega nasprotja v sodbi sodišča druge stopnje ni zaslediti, pač pa so razlogi sodbe, ki jim revizija nasprotuje, posledica zmotne uporabe materialnega prava.

8. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

9. Tožnici je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ker je na službenem telefonu v zasebne namene uporabljala storitev GPRS/UMTS prenosa podatkov za internetne storitve in tako prekoračila dovoljeno mesečno porabo in ker je na račun tožene stranke koristila taksi storitve v zasebne namene.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki po opravljeni obravnavi pred sodiščem druge stopnje niso drugačne, izhaja, da je tožnica v septembru 2012 prejela nov službeni telefon. Izročil ji ga je A. A., ki ji je povedal, da interneta, razen v nujnih primerih, ne sme uporabljati in je v njeni prisotnosti izključil podatkovni prenos ter ji pokazal, kako se ga ročno vklopi in izklopi. Za stalno vključitev v prenos podatkov je bilo treba pridobiti odobritev uprave. Le šest zaposlenih je imelo tako odobritev, ostali so imeli porabo omejeno na 30 EUR. Tožnica je kljub tej omejitvi - da ima z novim telefonom tudi višji limit porabe, ji ni rekel nihče - z interneta prenašala večje količine podatkov, tudi ob sobotah in nedeljah in izven delovnega časa v večernih urah, in s tem povzročila stroške najmanj v višini 567,49 EUR.

11. Ob navedenih ugotovitvah je materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da tožnica ni huje kršila pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zmotna, saj temelji na stališču, da tožnici ni mogoče očitati hujše kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je tožena stranka ob izročitvi novega telefona ni seznanila z omejitvami oziroma ji ni dala dovolj natančnih navodil za uporabo, zaradi česar naj bi tožnica mislila, da je z novim telefonom dobila tudi nov paket. Če je namreč imela tožnica omejeno porabo telefona pred izročitvijo novega, ni bilo podlage za domnevo, da je odslej drugače (dejstvo, da je imela nova poslovna sekretarka drugačen paket, tedaj še ni bilo znano). Če tožena stranka ni ničesar spreminjala, ni bilo potrebe, da bi tožnico o tem, da ni nič spremenjenega (vpričo tožnice je A. A. funkcijo prenosa podatkov celo ročno izklopil), dodatno opozarjala in seznanjala. Logično bi bilo pričakovati obratno: da bi dobila izrecno navodilo, če bi prišlo do spremembe. Kljub temu, da sprememb v omejitvi porabe ni bilo, je tožnica uporabljala funkcije, ki niso bile dovoljene in to celo izven delovnega časa ter očitno v zasebne namene. Zato presoja sodišča druge stopnje, da prekoračitev omejitvenega zneska porabe za kar dvajsetkrat in v opisanih okoliščinah ne pomeni hujše kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja (ravnanje v nasprotju z navodili delodajalca), ni pravilna.

12. Nadalje pa je sodišče druge stopnje presojo, da tako visokih stroškov ni povzročila vsaj iz hude malomarnosti utemeljilo s stališčem, da od nje ni bilo upravičeno pričakovati, da se bo prepričala o vsebini paketa, preden je začela uporabljati telefon. Tudi s tem stališčem ni mogoče soglašati. Glede na ugotovitev, da tožnica ni imela podlage za domnevo, da je z novim telefonom dobila tudi nov paket in ker ji je A. A. povedal, da interneta ne sme uporabljati, razen če je to nujno in ga je treba tedaj ročno vklopiti, ter jo hkrati celo opozoril na svojo izkušnjo, ko so mu ob nekajminutnem poslušanju radia nastali veliki stroški, bi se tožnica, ki se po lastni izpovedi na posamezne funkcije niti ni spoznala, lahko sama prepričala o vsebini paketa, saj je to skrbnost, ki se v takih okoliščinah utemeljeno pričakuje od delavca, ki uporablja službena sredstva. Tožnica je to skrb zanemarila, zato ji je tožena stranka upravičeno očitala hudo malomarnost. 13. Materialnopravno zmoten je tudi zaključek sodišča druge stopnje v zvezi z očitkom, da je tožnica v zasebne namene uporabljala taksi storitve na račun tožene stranke. Sodišče druge stopnje je pri odločitvi izhajalo iz drugega odstavka 82. člena ZDR o (materialnem) dokaznem bremenu, v skladu s katerim je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazno breme na stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Presodilo je, da bi morala tožena stranka dokazati ne le, da prevozi niso bili naročeni v službene namene, ampak tudi, da jih je tožnica uporabila v zasebne in kot nesprejemljivo označilo stališče sodišča prve stopnje, da mora delavec dokazovati, da nečesa ni storil, še preden mu delodajalec dokaže kršitev.

14. Tudi, če je tožena stranka tožnici v odpovedi očitala, da je vse taksi prevoze, ki jih je naročila, uporabila v zasebne namene, in se je v postopku izkazalo, da so nekateri prevozi vendarle bili službeni, glede ostalih prevozov kršitev ostaja. Tožena stranka je dokazala, da je bil preostanek prevozov (torej tistih, za katere se je izkazalo, da niso naročeni v službene namene) opravljen na relacijah, na katerih tožena stranka ni imela službenih opravkov, da so bili opravljeni na relacijah, ki so v bližini tožničinega bivališča in njenega delovnega mesta, ob urah, ki sovpadajo začetku in koncu tožničinega delovnega časa. Vsa naročila so bila zavedena na tožničino ime. Nekateri prevozi, ki so bili opravljeni z lokacij v bližini tožničinega bivališča, so bili naročeni v času, ki ni bil delovni - v popoldanskem času in med vikendi.

15. Po drugem odstavku 82. člena ZDR je pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstoj odpovednega razloga res dolžna dokazati stranka, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. To pa ne pomeni, da v delovnem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne veljajo določbe ZPP o (procesnem) dokaznem bremenu. Po 212. členu ZPP mora namreč vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Trditev, da je tožnica huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je tožena stranka dokazovala z dejstvom, da je naročila taksi prevoze za lokacije, kjer tožena stranka ni imela službenih opravkov, da so bile lokacije na relaciji tožničinega bivališča in njenega delovnega mesta, da so prevozi časovno sovpadali s pričetkom in zaključkom tožničinega delovnega časa in da je nekatere prevoze z lokacij blizu svojega bivališča naročila tudi izven delovnega časa in med vikendi. Vsa ta dejstva so bila tudi dokazana in s tem je tožena stranka zadostila svojemu dokaznemu bremenu. Prevozi, ki jih je naročila tožnica in niso bili službeni, so bili lahko le zasebni, tudi če njihova koristnica ni bila izključno tožnica. Dokazov, s katerimi bi izpodbila navedbe in dokaze tožene stranke, tožnica ni predlagala. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je odločilo na podlagi dvoma. Odločilo je na podlagi dokazov, ki potrjujejo zatrjevana dejstva tožene stranke, ta pa lahko pripeljejo le do zaključka, da so bili prevozi naročeni v zasebne namene; dejstva, ki bi omogočala drugačno presojo (in za katera je dokazno breme nosila tožnica), niso bila ugotovljena.

16. Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da je odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede obstoja odpovednega razloga, se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb tožnice glede navedenih okoliščin in interesov ni opredelilo. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje, ki naj v ponovljenem postopku zavzame stališče tudi do obstoja tega pogoja.

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.