Jedro

Nižji vojaški uslužbenci niso enotna kategorija v smislu izobrazbe niti izpolnjevanja pogojev za uvrstitev v razrede in zasedbo oziroma imenovanje na posamezne formacijske dolžnosti. Šele imenovanje na konkretno formacijsko dolžnost predstavlja podlago za določitev plače in se glede na to dolžnost presoja tudi izpolnjevanje pogoja ustrezne izobrazbe.

Pravno varstvo po določbi 3. odstavka 26. člena ZObr-D zajema le vojake oziroma podčastnike in ne (nižje) vojaške uslužbence.

Zaradi razveljavitve drugostopenjske odločbe tožene stranke ni postal dokončen sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika, iz katerega izhaja, da mu delovno razmerje preneha z dokončnostjo tega sklepa. V sporu polne jurisdikcije takšno dokončnost nadomesti pravnomočna sodba sodišča.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni, tako spremenjena pa se v celoti glasi: „Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako spremenjena pa se v celoti glasi: Razveljavi se sklep tožene stranke št. 1000-667/2006-6 z dne 23. 1. 2007. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 29. januarja 2007, temveč je trajalo do 17. aprila 2008. Tožena stranka je dolžna tožniku za to obdobje plačati nadomestila plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto nadomestila do plačila ter za tožnika odvesti davke in prispevke, v 15 dneh.

Kar zahteva tožnik več - razveljavitev sklepa tožene stranke št. 1000-667/2006-6 z dne 7. 11. 2006, vrnitev na delo in izplačilo nadomestila plače po 17. aprilu 2008, se zavrne.

Tožena stranka mora tožniku povrniti stroške postopka v znesku 551,74 EUR, v 15 dneh po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.“

Obrazložitev

1. Tožena stranka je dne 7. 11. 2006 tožniku izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja z dokončnostjo tega sklepa. Drugostopenjski organ je tožnikov ugovor zavrgel kot prepozen (sklep št. 1000-667/2006-6 z dne 23. 1. 2007).

Sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil prvostopenjski sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku vročen 10. 11. 2006, tožnikov ugovor zoper ta sklep pa je bil pravočasen. Pri odločitvi o zakonitosti prvostopenjskega sklepa o prenehanju delovnega razmerja se je sodišče oprlo na Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), predvsem na prehodno določbo 48. člena ZObr-C in določbi tretjega in šestega odstavka 26. člena ZObr-D. Iz teh izhaja, da pogoje glede zahtevane strokovne izobrazbe za vojake oziroma podčastnike izpolnjujejo tudi pripadniki stalne sestave, ki imajo le četrto stopnjo izobrazbe in ki so ob uveljavitvi tega zakona razporejeni na formacijske dolžnosti vojakov oziroma podčastnikov z zahtevano peto stopnjo izobrazbe. Na podlagi teh določb je presodilo, da bi tožena stranka lahko tožnika, ki nima končane srednješolske izobrazbe (njegovo spričevalo o tej izobrazbi je bilo ponarejeno), razporedila na drugo formacijsko dolžnost oziroma delovno mesto, ne bi pa mu smela izdati sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi določbe šestega odstavka 88. člena ZObr. Zato je prvo in drugostopenjski sklep o prenehanju delovnega razmerja razveljavilo, ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas in mu delovno razmerje ni prenehalo 29. 1. 2007, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in razporediti na ustrezno delovno mesto, mu izplačati vse zapadle neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, davki in prispevki ter mu povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbene zahtevke zavrnilo. Izhajalo je iz določbe tretjega odstavka 88. člena ZObr, ki kot poseben pogoj za opravljanje vojaške službe določa ustrezno izobrazbo. Tožnik je pogodbo o zaposlitvi z dne 2. 9. 1997 sklenil za dolžnost podčastnika za določen čas desetih let in se zavezal, da bo v desetih letih od uveljavitve ZObr pridobil manjkajočo stopnjo strokovne izobrazbe, saj njegova izobrazba ni zadoščala za zaposlitev na navedeno dolžnost. Leta 2003 je toženi stranki posredoval ponarejeno spričevalo o pridobitvi srednje izobrazbe in nato 15. 12. 2004 s toženo stranko (ki takrat še ni vedela, da je spričevalo ponarejeno) sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za dolžnost nižjega vojaškega uslužbenca. Dne 14. 3. 2005 je bil z ukazom, z veljavnostjo od 15. 12. 2004, razrešen prejšnje dolžnosti in razporejen ter imenovan na formacijsko dolžnost referenta za PPZ in varstvo okolja ter imenovan v naziv vojaškega uslužbenca V. razreda. Po določbi 7. člena Uredbe o vojaških uslužbencih (Ur. l. RS, št. 54/2003) je predpisana izobrazba nižjih vojaških uslužbencev od III. do V. razreda najmanj srednja strokovna izobrazba, za katero se je naknadno izkazalo, da jo nima. Če tožnik ne bi predložil ponarejenega spričevala in bi še naprej ostal na dolžnosti podčastnika po prejšnji pogodbi, bi tožena stranka morala upoštevati tudi prehodno oziroma končno določbo tretjega odstavka 26. člena ZObr-D, vendar ta ne velja za vojaške uslužbence.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Priznava, da je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nižjega vojaškega uslužbenca, da nima V., temveč le IV. stopnjo izobrazbe, vendar kljub temu izpolnjuje pogoje za opravljanje vojaške službe v skladu s podpisano pogodbo. Uredba o vojaških uslužbencih v 7. členu določa za I. in II. razred vojaških uslužbencev le srednjo poklicno izobrazbo, ki jo tožnik ima. Pogodbo za dolžnost vojaškega uslužbenca je sklenil za katerokoli dolžnost nižjega vojaškega uslužbenca in ne za uslužbenca V. razreda. Tožena stranka bi ga po tej pogodbi lahko razporedila na katerokoli dolžnost, torej tudi dolžnost vojaškega uslužbenca I. ali II. razreda. Sodišče je spregledalo tudi, da bi bil ne glede na strokovno izobrazbo v vsakem primeru razporejen na dolžnost nižjega vojaškega uslužbenca V. razreda. Iz ukaza z dne 14. 3. 2005 izhaja, da je bil imenovan v naziv vojaškega uslužbenca V. razreda na podlagi 194. in 195. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) ter ob smiselni uporabi 58. člena ter priloge 1A Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih, ob upoštevanju izhodiščnega količnika dolžnosti, iz katere se v 1. točki ukaza razreši in imenuje v naziv vojaškega uslužbenca V. razreda. Ob razporeditvi po pogodbi o zaposlitvi na dolžnost nižjega vojaškega uslužbenca je bil zgolj preveden iz dosedanje podčastniške dolžnosti na dolžnost nižjega vojaškega uslužbenca. Prevedba bi bila izvršena ne glede na predložen dokaz o V. stopnji strokovne izobrazbe. Če pa je bila s tem izvršena zgolj prevedba, tudi ob podpisu pogodbe za dolžnost nižjega vojaškega uslužbenca ni izgubil ugodnosti kot veljajo za podčastnike.

4. Revizija je delno utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Tožnik se v uvodu revizije sklicuje na revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga v nadaljevanju ne konkretizira. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

7. Iz razlogov po uradni dolžnosti revizijsko sodišče ugotavlja zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepa tožene stranke o zavrženju tožnikovega ugovora z dne 23. 1. 2007. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku namreč ugotovilo, da je prvostopenjski sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 7. 11. 2006 tožnik prejel šele 10. 11. 2006 in zato 27. 11. 2006 (v ponedeljek) zoper ta sklep pravočasno ugovarjal. Glede na navedeno in ob upoštevanju četrtega odstavka 111. člena ZPP je drugostopenjski organ tožene stranke tožnikov ugovor (v 15 dnevnem roku) napačno zavrgel kot prepozen. Tudi tožena stranka takšne ugotovitve v pritožbi ni prerekala, sodišče druge stopnje pa ni z ničemer poseglo v takšno ugotovitev in zaključek sodišča prve stopnje, temveč ga je celo povzelo. Že zato je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na pritožbo tožene stranke zavrnilo tudi zahtevek za razveljavitev drugostopenjske odločbe o zavrženju ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja. Revizijsko sodišče je poseglo v to odločitev (prvi odstavek 380. člena ZPP) in tako kot sodišče prve stopnje razveljavilo navedeni sklep.

8. Revizijsko sodišče je presojalo tudi zakonitost odločitve sodišč glede prvostopenjskega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Pri tem sta se sodišči druge in prve stopnje pravilno oprli na določbo tretjega odstavka 88. člena ZObr, ki za poklicno opravljanje vojaške službe poleg ostalih pogojev določa tudi ustrezno izobrazbo, in na določbo šestega odstavka istega člena, po katerem delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obrambnem področju (med njimi so tudi vojaški uslužbenci – glej 5. člen ZObr), preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. V zvezi z uporabo te določbe je revizijsko sodišče v sodbi VIII Ips 203/2008 z dne 12. 5. 2009 že obrazložilo, da v takšnem primeru ni mogoče uporabiti delovnih pravnih določil iz Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) in ZJU o redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vključno z določili o roku za odpoved. Gre namreč za poseben način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je urejen v področnem zakonu in ki ga dopuščata tako 3. točka prvega odstavka 154. člena ZJU kot tudi sedma alineja 75. člena ZDR. Njegova posebnost se kaže zlasti v tem, da zakonodajalec ni predvidel ali določil roka, v katerem mora delodajalec zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 88. člena ZObr izdati akt o prenehanju delovnega razmerja.

9. V skladu s 7. členom Uredbe o vojaških uslužbencih se za nižjega uslužbenca V. razreda zahteva najmanj srednja strokovna izobrazba. Tožena stranka je bila leta 2006 obveščena, da je bilo tožnikovo spričevalo iz leta 2003 o takšni izobrazbi ponarejeno in da ima tožnik le srednjo poklicno izobrazbo.

10. Pri presoji o izpolnjevanju pogoja izobrazbe ni mogoče upoštevati le 1. člena in dela 3. člena pogodbe o zaposlitvi tožnika na dolžnost nižjega vojaškega uslužbenca za nedoločen čas z dne 15. 12. 2004. Ta res določata, da tožnik sklene pogodbo o zaposlitvi za dolžnost nižjega vojaškega uslužbenca in da stranki soglašata, da ministrstvo lahko med trajanjem te pogodbe začasno ali trajno imenuje ali razporedi tožnika na katerokoli dolžnost nižjega vojaškega uslužbenca po formaciji Slovenske vojske, vendar z dodatkom, da le na tisto dolžnost, ki ustreza znanju in zmožnostim tožnika. Določitev mesečne plače je predvidena s posebnim aktom na podlagi formacijsko določenega osnovnega količnika oziroma plačilnega razreda in pripadajočih dodatkov (4. člen pogodbe), s tem, da je tožnik soglašal, da bo v okviru svoje dolžnosti opravljal dela in naloge, ki so predpisane za formacijsko dolžnost, na katero bo pripadnik imenovan ali razporejen (6. člen). Prav na tej podlagi je bil tožnik z ukazom z dne 14. 3. 2005 razrešen prejšnje dolžnosti in že s 15. 12. 2004 imenovan na formacijsko dolžnost referenta za PPZ in varstvo okolja ter imenovan v naziv vojaški uslužbenec V. razreda. Pri tem imenovanju je tožena stranka upoštevala prav zahtevane pogoje iz nove formacijske dolžnosti. Za nižjega vojaškega uslužbenca na tej konkretni dolžnosti (torej ne za kateregakoli nižjega vojaškega uslužbenca) pa tožnik (kot se je naknadno pokazalo) ne izpolnjuje pogoja izobrazbe. Glede na to, da je kasneje prišlo do imenovanja tožnika na novo formacijsko dolžnost, je njegovo sklicevanje le na pogodbo o zaposlitvi neutemeljeno.

11. Pri takšni presoji je revizijsko sodišče upoštevalo, da so nižji vojaški uslužbenci razporejeni v razrede od I. do VIII. (63.a člen ZObr), pri čemer se za I. in II. razred zahteva najmanj srednja poklicna izobrazba, za III. do V. razred najmanj srednja strokovna izobrazba, za VI. do VIII. razred pa najmanj višja strokovna izobrazba (7. člen Uredbe). Nižji vojaški uslužbenci torej niso enotna kategorija v smislu izobrazbe niti izpolnjevanja pogojev za uvrstitev v razrede in zasedbo oziroma imenovanje na posamezne formacijske dolžnosti. Glede na to tudi 3. člen Uredbe o vojaških uslužbencih predvideva sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nižje ali višje vojaške uslužbence, posebej pa še razporeditev in imenovanje na formacijsko dolžnost ter določitev ustreznega razreda - za katerega mora uslužbenec izpolnjevati ustrezne pogoje. Zato šele imenovanje na konkretno formacijsko dolžnost predstavlja podlago za določitev plače in se glede na to dolžnost presoja tudi izpolnjevanje pogoja ustrezne izobrazbe.

12. Tožnik se neutemeljeno sklicuje tudi na to, da naj bi (ne glede na njegovo strokovno izobrazbo) z ukazom z dne 14. 3. 2005 prišlo le do prevedbe iz podčastniške dolžnosti v dolžnost nižjega vojaškega uslužbenca, zaradi česar naj bi ne izgubil ugodnosti, ki bi jih imel kot podčastnik. Tožena stranka se v ukazu z dne 14. 3. 2005 res sklicuje tudi na določbi 194. in 195. člena ZJU o prevedbah v nove uradniške nazive glede na izhodiščne količnike za določitev osnovne plače, vendar to za odločitev ni bistveno. Tožnik namreč po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 12. 2004 ni ostal podčastnik, temveč je postal nižji vojaški uslužbenec, z ukazom z dne 14. 3. 2005 pa tudi imenovan na konkretno formacijsko dolžnost referenta in v naziv vojaškega uslužbenca V. razreda. S tem je prišlo do spremembe njegovega statusa (in ne za nekakšno prevedbo tega statusa) iz statusa podčastnika v status nižjega vojaškega uslužbenca, kar sta po ZObr različni kategoriji vojaških oseb.

13. Vojaški uslužbenci ne uživajo posebnega varstva, ki izhaja iz tretjega odstavka 26. člena ZObr-D. Ta določa, da se šteje, da izpolnjujejo pogoje glede zahtevane strokovne izobrazbe za vojake oziroma podčastnike, pripadniki stalne sestave, ki imajo IV. stopnjo izobrazbe, ki so ob uveljavitvi tega zakona razporejeni na formacijske dolžnosti vojakov oziroma podčastnikov z zahtevano V. stopnjo izobrazbe in da vojaške osebe na teh dolžnostih obdržijo razporeditev na formacijsko dolžnost ali delovno mesto in naziv. Posebno varstvo po tej določbi torej zajema le vojake oziroma podčastnike in ne (nižje) vojaške uslužbence. Ker tožnik tudi sicer ne uživa zaščite v zvezi z nižjo izobrazbo od predpisane po prvem in drugem odstavku 26. člena ZObr-D, mu je tožena stranka utemeljeno izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja po šestem odstavku 88. člena ZObr.

14. Glede na navedeno je odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev prvostopenjskega sklepa o prenehanju delovnega razmerja zakonita. Kljub temu pa na odločitev o ostalih tožbenih zahtevkih vpliva tudi presoja o razveljavitvi drugostopenjskega sklepa o zavrženju tožnikovega ugovora (ki vsebuje izrecno ugotovitev, da z dnem njegove vročitve postane sklep z dne 7. 11. 2006 dokončen). ZDSS-1 niti ZPP ne določata, kako naj sodišče v takšnem primeru odloči. Ne glede na to je pri odločanju treba upoštevati, da je delovni spor spor polne jurisdikcije in da iz materialno pravne določbe šestega odstavka 88. člena ZObr izhaja, da delavcu v primeru, kot je obravnavani, preneha delovno razmerje šele z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. V zvezi s tem tudi iz določbe četrtega odstavka 100.a člena ZObr izhaja, da ugovor zoper odločitev iz prvega odstavka tega člena ne zadrži izvršitve odločitve, razen v primerih določenih s splošnimi predpisi. Podobno tudi iz določbe tretjega odstavka 24. člena ZJU, v povezavi s prvim odstavkom 88. člena ZObr izhaja, da pritožba zoper odločbo delodajalca ne zadrži odločitve o pravici, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.

5. Zaradi razveljavitve drugostopenjske odločbe ni postal dokončen sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika, iz katerega izhaja, da mu delovno razmerje preneha z dokončnostjo tega sklepa. V sporu polne jurisdikcije takšno dokončnost nadomesti pravnomočna sodba sodišča. To pomeni, da tožniku delovno razmerje traja do pravnomočne sodbe sodišča, vključno s pravicami iz delovnega razmerja do takrat. Situacija je podobna, kot če delodajalec kljub ugovoru delavca zoper odločbo o prenehanju delovnega razmerja o tem odgovoru ne odloči, delavec pa uveljavlja sodno varstvo (drugi odstavek 25. člena ZJU in osmi odstavek 100.a člena ZObr). Sodišče je dolžno presojati zakonitost prvostopenjskega sklepa delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, ki pa kljub ugotovitvi zakonitosti takšnega sklepa z upoštevanjem citiranih določb zakona ne more prenehati pred njegovo dokončnostjo – ki jo nadomesti pravnomočna sodba.

16. Glede na navedeno je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji in delno spremenilo izpodbijano sodbo, s tem da je zaradi jasnosti v celoti oblikovalo njen izrek. Takšna odločitev je imela za posledico tudi delno spremembo odločitve o stroških postopka. Glede na ocenjeni polovični uspeh tožnika temu pripada polovica prisojenih stroškov pred sodiščem prve stopnje. Tožnik revizijskih stroškov ni priglasil.