Jedro

V opisu kaznivega dejanja v obtožnici se obtoženemu B. P. očita, da je M. R. pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 51.127,20 EUR in mu je šlo za to, da mu pridobi tako korist, obtoženemu G. B. pa, da je obtoženemu B. P. pri tem naklepoma pomagal. Za kvalificirano obliko kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja uradnih pravic po zakonu, ki je veljal v času, ko naj bi obtoženca izvršila kaznivo dejanje, je storilec kriv le, če je protipravno premoženjsko korist pridobil sebi, ne pa drugemu. Zgoraj povzeta določba četrtega odstavka 261. člena KZ je jasna in nedvoumna, zato je ni potrebno posebej razlagati z uporabo različnih razlagalnih metod, o čemer je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 119/200 z dne 11.9.2003 ter tudi Višje sodišče v Kopru, med drugim v zadevi opr. št. II Kp 18896/2011 z dne 5.2.2015. Razloga, da bi se odstopilo od navedenega stališča ni, saj o povsem jasni jezikovni razlagi ter upoštevaje načelo zakonitosti navedene določbe četrtega odstavka 261. člena KZ ni mogoče razlagati v obtoženčevo škodo.

Izrek

Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se zoper obtoženega B. P. in obtoženega G. B., na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrne obtožba da je B. P. kot uradna oseba z namenom, da bi drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabil svoj položaj, z dejanjem pa je pridobil veliko protipravno premoženjsko korist in mu je šlo za to, da pridobi tako korist s tem, da je kot župan, ki je na podlagi 42. člena Statuta občine med drugim pristojen tudi za predloge pridobitev in odtujitev nepremičnega premoženja ter za vodenje sej občinskega sveta z namenom, da bi M. R. pridobil protipravno premoženjsko korist: - dne 9.1.2006 podpisal sklep št. K 4, s katerim je iz objave javnega zbiranja ponudb umaknil gradbene parcele v lasti občine št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 in 8, vse k.o. O., po izklicni ceni 77,17 EUR/m ²

, - Občinskemu svetu dne 19.1.2006 na 33. seji predlagal v sprejem sklep o sprejetju posamičnega programa prodaje-menjava nepremičnin za izgradnjo komunalne infrastrukture št. K 4 z dne 19.1.2006, s katerim je občinski svet občine na isti seji odločil glede menjave gradbenih parcel v lasti občine št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 in 8, vse k.o. O., v skupni izmeri 1749 m

² za dele parcel št. 2 in 5 k.o. S., v izmeri 660,5 m

² v lasti O. M. in E. B., - dne 27.12.2005 in dne 23.1.2006 podpisal zahtevo za razlastitev nepremičnin po nujnem postopku, in sicer dela parcel št. 2 in 5, k.o. S., v izmeri 660,5 m

² v lasti O. M. in E. B., - dne 15.2.2006 podpisal menjalno pogodbo št. 4, s katero je občina prenesla na O. M. in E. B. parcele št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 in 8, vse k.o. O., v skupni izmeri 1749 m

² v vrednosti 31.038.871,89 SIT (129.522,91 EUR oz.

74,05 EUR/m ²

) v zamenjavo za dele parcel št. 2 in 5, k.o. S., v izmeri 660,5 m

² v vrednosti 12.424.377,61 SIT ( 51,846 EUR oz. 78,49 EUR/ m

² ) z doplačilom fizičnih oseb v znesku 18.614.494,28 SIT oz. 77.677 EUR (brez DDV), in s tem izrabil svoj položaj, saj je pri razpolaganju s stvarnim premoženjem občine ravnal v nasprotju s 37. členom Uredbe o pridobivanju, razpolaganju in upravljanju s stvarnim premoženjem države in občin (Uradni list RS št. 12/2003, v nadaljevanju Uredba), ki določa, da je potrebno v postopku razpolaganja s stvarnim premoženjem izbrati tisto metodo razpolaganja, ki državi (občini) zagotavlja najugodnejši ekonomski učinek, pri tem pa je praviloma primarni cilj razpolaganja doseganje čim višje kupnine, B. P. pa je s sklenitvijo zgoraj navedene menjalne pogodbe omogočil, da je M. R., ki je že dan pred odločanjem na Občinskem svetu dne 18.1.2006 z E. B. in O. M. sklenil predpogodbo za nakup večjega dela (1.080 m

² ) parcel pridobljenih z menjalno pogodbo in dne 16.2.2006 tudi prodajno pogodbo, parcele pridobil po ceni 77,21 EUR m

² (oz. 92,66 EUR z vštetim 20 % DDV) in mu tako pridobil premoženjsko korist v višini 51.127,20 EUR, čeprav je vedel, da bi za navedene parcele iztržil vsaj 19.151,55 EUR več kot s katerokoli drugo metodo, predvideno v Uredbi (z javno dražbo, z javno ponudbo ali javnim zbiranjem ponudb - 39. člen, 44. člen in 45. člen Uredbe ), saj je predhodno dne 12.7.2005 podpisal vseh sedem pogodb s kupci, ki so uspeli na javnem zbiranju ponudb za parcele v neposredni bližini (št. 9, 10, 11, 12, 13, 14 in 15, vse k.o. O.), katerih cena je presegla 200,00 EUR za kvadratni meter, zaradi sklenitve menjalne pogodbe z E. B. in O. M. ter neizpeljave postopka razlastitve dela parcel 2 in 5, obe k.o. S., v njuni lasti pa oškodoval občino za 19.151,55 EUR kolikor znaša razlika med tržno vrednostjo omenjenih občinskih parcel in njihovo ceno v menjalni pogodbi, G. B., ki je po pooblastilu župana št. K3 z dne 8.9.2005, v obdobju od 8.9.2005 do 30.4.2006 vodil Urad za nepremičnine v nadaljevanju Urad), pa mu je pri tem naklepoma pomagal s tem, da je v obdobju od 23.12.2005 do 19.1.2006: - uvrstil parcele 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 in 8, vse k.o. O. v predlog sklepa o menjavi nepremičnin med občino ter O. M. in E. B., - predložil županu predlog sklepa o sprejetju posamičnega programa prodaje menjava nepremičnin za realizacijo izgradnje komunalne infrastrukture št. K4, ki ga je župan 19.1.2006 predložil v obravnavo na 33. seji občinskega sveta, pri tem pa je vedel, da je takšna menjava v nasprotju s 37. členom Uredbe, saj menjava ni tista metoda razpolaganja, ki občini zagotavlja najugodnejši ekonomski učinek razpolaganja, in da niso izpolnjeni pogoji za menjavo nepremičnin po 2. točki 52. člena Uredbe, saj se je ta vrednost občinskega premoženja z zamenjavo zmanjšala, s čimer naj bi storila B. P. kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem in četrtem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (KZ-UPB1), G. B. pa kaznivo dejanje pomoči pri kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem in četrtem odstavku 261. člena KZ-UPB1 v zvezi s 27. členom KZ-UPB1. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki in nagrade zagovornikov proračun.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega B. P. in obtoženega G. B. na podlagi 3. točke 357. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi obtoženi B. P. storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem in četrtem odstavku 261. člena (KZ-UPB1), obtoženi G. B. pa kaznivo dejanje pomoči pri kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem in četrtem odstavku 261. člena KZ-UPB1 v zvezi s 27. členom KZ-UPB1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov proračun.

Proti taki sodbi je vložila pritožbo okrožna državna tožilka iz razloga po 3. točki 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP, to je, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Na pritožbo okrožne državne tožilke so odgovorili: zagovornik obtoženega B. P., odvetnik iz Odvetniške družbe A., o.p., d.o.o., zagovornik obtoženega B. P. odvetnik iz Odvetniške družbe B., d.o.o. ter zagovornik obtoženega G. B. odvetnik B. C. iz K., ki so pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Izpodbijano sodbo je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, saj sta kaznivi dejanji kot sta opisani v izreku izpodbijane sodbe (ter tenorju obtožnice) zastarali oz. kazenski pregon ni več dovoljen. V obtožnici je bilo dejanje očitano obtoženemu B. P. pravno opredeljeno kot kvalificirano kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem v zvezi s tretjim odstavku 261. člena KZ-UPB1, dejanje očitano obtoženemu G. B. pa kot kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem in četrtem odstavku 261. člena KZ-UBP1 v zvezi s 27. členom KZ-UPB1. Četrti odstavek 261. člena KZ-UPB1 se glasi: Če je storilec z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobil veliko premoženjsko korist in mu je šlo za to, da si pridobi tako korist, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena pravna opredelitev kaznivih dejanj v tenorju obtožnice (povzeta v izreku izpodbijane sodbe) ni pravilna (1) in nanjo sodišče ni vezano (drugi odstavek 354. člena ZKP) ter je tudi podana kršitev kazenskega zakona, če je glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP), na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP).

V opisu kaznivega dejanja v obtožnici se obtoženemu B. P. očita, da je M. R. pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 51.127,20 EUR in mu je šlo za to, da mu pridobi tako korist, obtoženemu G. B. pa, da je obtoženemu B. P. pri tem naklepoma pomagal. Za kvalificirano obliko kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja uradnih pravic po zakonu, ki je veljal v času, ko naj bi obtoženca izvršila kaznivo dejanje, je storilec kriv le, če je protipravno premoženjsko korist pridobil sebi, ne pa drugemu. Zgoraj povzeta določba četrtega odstavka 261. člena KZ je jasna in nedvoumna, zato je ni potrebno posebej razlagati z uporabo različnih razlagalnih metod, o čemer je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 119/200 z dne 11.9.2003 ter tudi Višje sodišče v Kopru, med drugim v zadevi opr. št. II Kp 18896/2011 z dne 5.2.2015. Razloga, da bi se odstopilo od navedenega stališča ni, saj o povsem jasni jezikovni razlagi ter upoštevaje načelo zakonitosti navedene določbe četrtega odstavka 261. člena KZ ni mogoče razlagati v obtoženčevo škodo.

Pravilna pravna opredelitev kaznivega dejanja opisana v tenorju obtožnice je opredelitev po tretjem odstavku 261. člena KZ (glede obtoženega B. P.) oz. opredelitev po tretjem odstavku 261. člena KZ, v zvezi s 27. členom KZ (glede obtoženega G. B.). Za tako (pravilno) pravno opredeljeno kaznivo dejanje (pomoč pri kaznivem dejanju) je predpisana kazen od 3 mesecev do 5 let zapora. Na podlagi 111. člena KZ, kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo 5 let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad 1 leto (do 5 let), v skladu s šestim odstavkom 112. člena KZ pa kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če je preteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Glede na čas očitane storitve obravnavanega kaznivega dejanja, to je glede obtoženega B. P. najkasneje 16.2.2006, glede obtoženega G. B. najkasneje 19.1.2006, je kazenski pregon glede obtoženega B. P. absolutno zastaral 16.2.2016, glede obtoženega G. B. pa 19.1.2016. V času izreka izpodbijane sodbe (sodba je bila izrečena 13.10.2015) obravnavani kaznivi dejanji sicer še nista zastarali, vendar je bila pritožba okrožne državne tožilke predložena v reševanje pritožbenemu sodišču 16.2.2016, kar pomeni na dan, ko je nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona zoper obtoženega B. P. oz. v času, ko je kazenski pregon zoper obtoženega G. B. že absolutno zastaral. Glede na zgoraj navedeno je moralo pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in izdati zavrnilo sodbo na podlagi 4. točke 357. člena ZKP (prvi odstavek 394. člena ZKP). Zaradi sprejete odločitve se pritožbeno sodišče ni spuščalo v utemeljenost pritožbenih navedb okrožne državne tožilke.

Odločitev o stroških kazenskega postopka ima podlago v prvem odstavku 96. člena ZKP.

op. št. 1: Na to opozarjata tudi zagovornik obtoženega B. P. (iz Odvetniške družbe B., d.o.o.) ter zagovornik obtoženega G. B. (odvetnik B. C. v odgovoru na pritožbo).