Jedro

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pravi pomen in vsebina določbe četrtega odstavka 261. člena KZ jasno in nedvoumno razvidna že iz samega besedila obravnavane določbe (t. i. jezikovna razlaga). Povedano drugače, razlaga navedene določbe je omejena s samo dikcijo določbe. Tako bi po presoji Vrhovnega sodišča vsaka drugačna razlaga predstavljala ekstenzivno razlago, ki bi pomenila nedovoljeno širjenje polja kriminalnosti, s čimer bi bilo prekršeno načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave Republike Slovenije).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 13611/2011 z dne 13. 10. 2015 obdolženega A. A. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem in tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obdolženega B. B. je na podlagi istih zakonskih določb oprostilo obtožbe za pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem in tretjem odstavku 261. člena v zvezi s 27. členom KZ. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 13611/2011 z dne 3. 3. 2016 ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolženca in odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagradi zagovornikov obremenjujejo proračun.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec dne 3. 6. 2016 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. Navaja, da je sodišče druge stopnje zaradi napačne razlage četrtega odstavka 261. člena KZ prekršilo kazenski zakon v vprašanju zastaranja kazenskega pregona. Sodišče druge stopnje je v obravnavani zadevi zavzelo stališče, da je kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem (in tretjem) odstavku 261. člena KZ podano zgolj v primeru, ko storilec sebi pridobi veliko protipravno premoženjsko korist. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca ima takšno nepravilno stališče podlago le v čistem jezikovnem pomenu besede „si“, pri čemer gre za ozko in omejujočo razlago obravnavane določbe. Določba četrtega odstavka 261. člena KZ je sestavljena iz dveh delov, ki si po logični jezikovni razlagi nasprotujeta; v prvem delu določbe pridobitev velike premoženjske koristi glede na zakonsko dikcijo ni vezana na storilca, v drugem delu pa se ta zveza uvaja s povratnim osebnim zaimkom „si“. Navedeno nasprotje je mogoče preseči s povezavo četrtega in tretjega odstavka 261. člena KZ, saj je kaznivo dejanje po tretjem odstavku 261. člena KZ podano tudi, ko storilec protipravno premoženjsko korist pridobi drugi osebi. Drugačna razlaga po oceni vrhovnega državnega tožilca vodi do nesprejemljive rešitve, da se storilec, ki sebi pridobi korist v višini najmanj 50.001,00 evrov, kaznuje strožje od tistega, ki drugemu pridobi korist v višini 5.000.000,000 evrov, pri čemer je dejanje v obeh primerih storjeno z zlorabo uradnega položaja in zaupanega javnega premoženja. Vrhovni državni tožilec navaja, da takšna razlaga obravnavane določbe izhaja tudi iz komentarja KZ(1). Vrhovni državni tožilec svoje stališče utemeljuje s sistematično razlago zakona in navaja, da zakonska besedila primerljivih kaznivih dejanj (gre za kvalificirane oblike kaznivih dejanj v členih 242., 243., 244., 253., 254 KZ in drugih) predvidevajo, da protipravno premoženjsko korist pridobi storilec ali tretja oseba. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je potrebno upoštevati tudi vidike nastajanja oziroma oblikovanja pravne norme. Gre za t. i. zgodovinsko razlago, po kateri se v dvomu iz sukcesivnih zakonodajnih sprememb sklepa na resnični zakonodajalčev namen. Tako je za pravilno razlago obravnavane določbe pomembno, da je zakonodajalec v novem Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju KZ-1) v peti odstavek (sedaj veljavnega) 257. člena KZ-1 ob isti predpisani kazni in brez obrazložitve morebitnega novega zakonodajnega namena v določbo vnesel besedilo „sebi ali komu drugemu“. Trdi, da je zakonodajalec takšen namen zasledoval tudi z obravnavano določbo. Vrhovni državni tožilec še ocenjuje, da sodna praksa glede izpostavljenega vprašanja ni enotna. Ker so zadeve z istim pravnim vprašanjem predmet obravnave na sodiščih, je izkazana potreba po oblikovanju pravilne in enotne sodne prakse. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in ugotovi uveljavljano kršitev zakona.

3. Z zahtevo za varstvo zakonitosti so bili seznanjeni obdolženi A. ter zagovorniki obeh obdolžencev, ki so na zahtevo za varstvo zakonitosti podali odgovora (zagovorniki obdolženega A. iz Odvetniške pisarne S. S. in odvetniki, d. o. o., dne 4. 7. 2016 ter zagovornik obdolženega B. odvetnik Z. Z. dne 28. 6. 2016) in predlagali, da Vrhovno sodišče skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

B.

4. V obravnavani zadevi se obdolženemu A. očita, da je M. R.-ju pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 51.127,20 EUR, pri čemer mu je šlo za to, da R. pridobi tako korist; obdolženemu B. se očita, da je pri tem pomagal obdolženemu A.-ju. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje obravnavani dejanji napačno opredelilo kot kaznivi dejanji po četrtem (in tretjem odstavku) 261. člena (v zvezi s 27. členom) KZ. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da je storilec po zakonu, ki je veljal v času, ko naj bi obdolženca storila očitani kaznivi dejanji, za kvalificirano obliko kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem odstavku 261. člena KZ, kriv le, če je protipravno premoženjsko korist pridobil sebi, ne pa drugemu. Dejanji, opisani v izreku sodbe sodišča prve stopnje, je tako treba opredeliti kot kaznivi dejanji po tretjem odstavku 261. člena (v zvezi s 27. členom) KZ. Sodišče druge stopnje je posledično ugotovilo, da je podana kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, saj sta kaznivi dejanji po tretjem odstavku 261. člena (v zvezi s 27. členom) KZ, ki se očitata obdolžencema, zastarali, zato kazenski pregon zoper obdolženca več ni dovoljen. Skladno z navedenim je sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe (okrožne državne tožilke) sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je zoper obdolžena A. in B. zavrnilo obtožbo na podlagi 4. točke 357. člena ZKP.

5. V obravnavani zadevi je temeljno vprašanje, ali je kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem (in tretjem) odstavku 261. člena KZ podano tudi v primeru, ko storilec s kaznivim dejanjem pridobi veliko protipravno premoženjsko korist drugemu (in ne sebi).

6. Kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic je (med drugim) podano v primeru: - če uradna oseba z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic, ali ne opravi uradne dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki drugega kaznivega dejanja (tretji odstavek 261. člena KZ), ali

- če je storilec z dejanjem iz prejšnjega (tretjega) odstavka pridobil veliko protipravno premoženjsko korist in mu je šlo za to, da si pridobi tako korist (četrti odstavek 261. člena KZ).

7. Vrhovno sodišče se je do obravnavanega vprašanja opredelilo v sodbi I Ips 119/2000 z dne 11. 9. 2003. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je obsojencu obtožba očitala, da je protipravno premoženjsko korist pridobil obrtni zadrugi, torej ne sebi. Ob povsem jasni jezikovni razlagi navedene določbe in upoštevanju načela zakonitosti pa določbe četrtega odstavka 261. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije ni mogoče razlagati v obsojenčevo škodo. Po opisu kvalificirane oblike kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po zakonodaji, ki je veljal v času, ko je storilec izvršil kaznivo dejanje, je bil lahko za izvršitev kvalificirane oblike kaznivega dejanja storilec kriv le, če je protipravno premoženjsko korist pridobil sebi, ne pa drugemu.

8. Vrhovno sodišče ponovno ugotavlja, da je pravi pomen in vsebina določbe četrtega odstavka 261. člena KZ jasno in nedvoumno razvidna že iz samega besedila obravnavane določbe (t. i. jezikovna razlaga). Povedano drugače, razlaga navedene določbe je omejena s samo dikcijo določbe. Tako bi po presoji Vrhovnega sodišča vsaka drugačna razlaga predstavljala ekstenzivno razlago, ki bi pomenila nedovoljeno širjenje polja kriminalnosti, s čimer bi bilo prekršeno načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave Republike Slovenije). Obravnavane določbe tako ni mogoče razlagati drugače, kot da mora storilec veliko protipravno premoženjsko korist pridobiti samemu sebi (in ne drugemu oziroma tretji osebi). Tako je treba v primeru, ko storilec veliko protipravno premoženjsko korist pridobi tretji osebi, takšno storilčevo ravnanje opredeliti kot kaznivo dejanje po tretjem odstavku navedenega člena. Drugačna razlaga bi bila ob upoštevanju predpisanih kazenskih sankcij(2) v škodo obdolžencev. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču vrhovnega državnega tožilca, po katerem prvi del obravnavane določbe dopušča razlago(3), da storilec veliko premoženjsko korist pridobi tudi tretji osebi, drugi del navedene določbe(4) - pri čemer je navedeno določbo treba obravnavati kot celoto - pa tega ne omogoča, saj povratni osebni zaimek „si“(5) nedvoumno označuje storilca, ki samemu sebi pridobi veliko premoženjsko korist. Stališča vrhovnega državnega tožilca ne potrjuje niti sistematična razlaga; če bi zakonodajalec pridobitev velike protipravne premoženjske koristi tretji osebi želel opredeliti kot kvalificirano obliko kaznivega dejanja po četrtem odstavku 261. členu KZ, bi tako kot pri ostalih primerljivih kaznivih dejanjih (ki jih v zahtevi navaja vrhovni državni tožilec) v zakonsko dikcijo kot možnega prejemnika premoženjske koristi poleg storilca vnesel tudi drugo osebo. Do takšnega stališča privede tudi zgodovinska oziroma primerjalna metoda razlage; v sedaj veljavnem Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju KZ-1) je kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic opredeljeno v 257. členu KZ-1. Po petem odstavku navedenega člena se storilec, ki je z dejanjem iz tretjega in četrtega odstavka pridobil sebi ali komu drugemu veliko protipravno premoženjsko korist in je hotel pridobiti tako korist, kaznuje z zaporom od enega do osmih let, kar jasno in nedvoumno izraža zakonodajalčev namen, da se v KZ-1 tudi pri obravnavani kvalificirani obliki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic zakonski znak pridobitve velike protipravne premoženjske koristi razširi na tretjega. Na razlago obravnavane določbe ob upoštevanju navedenih razlogov ne more vplivati niti drugačno stališče, zavzeto v komentarju KZ(6). Vrhovno sodišče tako zaključuje, da niso podani utemeljeni razlogi za spremembo stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 119/2000 z dne 11. 9. 2003. C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

(1) Mag. Mitja Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 611. (2) Za kaznivo dejanje po četrtem odstavku 261. člena KZ je predpisana kazen zapora od enega do osmih let, za kaznivo dejanje po tretjem odstavku navedenega člena pa kazen zapora od treh mesecev do petih let. (3) Prvi del četrtega odstavka 261. člena se glasi: „Če je storilec z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobil veliko protipravno premoženjsko korist...“

(4) Drugi del četrtega odstavka 261. člena se glasi: „ ... in mu je šlo za to, da si pridobi tako korist, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let. “

(5) Gre za krajšavo povratno osebnega zaimka „sebi“.

(6) Glej opombo 1.