Jedro

Nikakor ni mogoče materialnopravne odločitve o temelju, ali je tožnik upravičen do zahtevane odškodnine za po ugotovitvah sodišča dražjo oskrbo na svojem domu, sprejeti z uporabo procesnega instituta prostega preudarka; ta je omejena na ugotovitev pravno pomembnega dejstva višine škode.

Izhodišče za ugotavljanje višine škode je presoja o oskrbi, do katere je tožnik upravičen. Po presoji revizijskega sodišča je upravičen do oskrbe na svojem domu. Šele, če višine teh stroškov (ob uporabi dejanskih in pravnih parametrov, ki morajo biti taki, da bodo tožniku omogočili uresničitev pravice do oskrbe na domu) ne bo mogoče ugotoviti, pride v poštev pooblastilo iz 216. člena ZPP.

Na dopuščeno vprašanje Vrhovno sodišče odgovarja nikalno: odmera odškodnine za tujo pomoč, ki kot izhodišče za vrednotenje škode po prostem preudarku upošteva primerjavo s cenami domske oskrbe, v obravnavanem primeru ni ustrezna; prosti preudarek je bil napačno uporabljen.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Kratka predstavitev ozadja in predmeta spora**

1. Tožnik je bil 3. 4. 2006 v prometni nesreči, ki se je zgodila na avtocesti med Ljubljano in Lukovico tako, da ga je, ko se je napotil na pomoč udeležencem prometne nesreče, na katero je naletel, z osebnim avtomobilom zbil zavarovanec tožene zavarovalnice. Utrpel je udarninsko - razpočne rane po glavi in po celem telesu, udarnino in pretres možganov, dvojni kompliciran zlom desne goleni, zlom XI. rebra, izliv krvi na zgornji površini tentorija, plevralni izliv desno, hematom v desnem mediastinumu in izbitje zob. Zaradi hudih posledic poškodb je tožnik trajno osebnostno in psihično spremenjen in ni sposoben več sam skrbeti zase in je po pravilih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 100 % invalid. 2. Podlaga toženkine odškodninske odgovornosti ni bila sporna. Pravdni stranki sta o tožnikovih odškodninskih zahtevkih, razen o zahtevku, ki se nanaša na tujo pomoč, sklenili sodno poravnavo. Glede odškodnine za tujo pomoč je tožnik vložil tožbo (in jo kasneje razširil še z zahtevkom za povrnitev potnih stroškov svojcev v zvezi z obiski tožnika v bolnici, kar ni več predmet odločanja). Njegovo izhodišče je, da je iz naslova tuje pomoči upravičen do 100 EUR dnevno, in sicer do vložitve tožbe v enkratnem znesku, od vložitve tožbe dalje pa v obliki rente, pri čemer je obe postavki zmanjšal za že prejeta izplačila tožene stranke in za dodatek za tujo pomoč, odkar mu je zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje priznal pravico do slednjega.

3. O zahtevku sta sodišči prve in druge stopnje odločali trikrat. Sporna sta bila obseg tuje pomoči, do katere je upravičen tožnik, in njeno vrednotenje.

**Dejanske ugotovitve**

4. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (v zadnjem sojenju) so sledeče: – Tožnik vse od zaključka bolnišničnega zdravljenja v decembru 2006 ni sposoben za samostojno življenje. Vseskozi potrebuje aktivno pomoč svojcev.

– Zdravstveno osebje bi za opravila, pri katerih je bil in je še odvisen od tuje pomoči, upoštevaje njegovo stanje po posameznih obdobjih, po mednarodni klasifikaciji za izvajanje storitev potrebovalo od decembra 2006 do konca leta 2009 po 7 ur dnevno, nato do konca leta 2012 po 3 ure in od tedaj dalje najmanj po 2 uri dnevno; pri tem je treba upoštevati, da so tožnikovi svojci laiki in so zaradi neznanja in pomanjkanja veščin potrebovali več časa.

– Nadzor, varstvo in usmerjanje tožnik potrebuje 24 ur dnevno.

– Tožnik torej potrebuje trajno in celovito tujo pomoč od 26. 12. 2006 dalje, njegovo stanje pa se lahko le še poslabša. – Pomoč so tožniku v prvem (najzahtevnejšem) obdobju nudili žena in sinovi, zdaj mu jo nudi pretežno žena.

– V času zaključka glavne obravnave, ko je bilo doseženo največje dosegljivo izboljšanje posledic poškodb, je tožnik sicer pokreten, vendar nezanesljiv pri hoji. Psihično je na robu demence, nesposoben je organizirati skrb za lastno insufienco. Stalni nadzor nad gibanjem potrebuje zaradi vedenjskih ekscesov, ki so posledica možganske poškodbe, in zaradi vsebinsko nezanesljive orientacije. Je psihoorgansko spremenjen, psihična slika kaže nihanje razpoloženja, katerega spekter vključuje tudi veličavske blodnje in nedostojno vedenje v okolici. Pomoč in usmerjanje tožnik potrebuje pri izvajanju vsakodnevne osebne higiene, pripravi oblačil, obvladovanju posledic inkontinence, prostorski in časovni orientaciji, prepoznavanju tveganj in nevarnosti, komunikaciji in vključevanju v družbo, nadzoru nad količino zaužite hrane, zagotavljanju zdravstvenih, negovalnih in drugih storitev, jemanju zdravil, urejanju okolja, urejanju financ in pravnih zadev, zagotavljanju prevozov in podobno. Nadzorovati, usmerjati in motivirati ga je potrebno ves čas.

– Institucionalno oskrbo s standardom intenzivnosti nege III a, namenjeno stanovalcem z najzahtevnejšimi starostnimi in zdravstvenimi težavami, ki potrebujejo stalno in neposredno pomoč in ki bi bila po mnenju izvedenca psihiatrične stroke zanj najprimernejša ter jo nudi praktično vsak dom starejših, tožnik zavrača; z ženo živita v lastni stanovanjski hiši. **Vsebina in bistveni razlogi odločitev sodišč prve in druge stopnje** _Prvo sojenje_

5. V prvem sojenju1 je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik od decembra 2006 do konca novembra 2007 potreboval pomoč po 2 uri dnevno; to pomoč je ovrednotilo po 4 EUR na uro. Ugotovilo je, da od novembra 2007 tožnik tujo pomoč potrebuje stalno in da bi bila, če bi sprejel namestitev v dom starejših občanov (nadalje DSO), zanj primerna oskrba kategorije III a, ki stane 29 EUR na dan. Od cene slednje je odštelo dnevno ceno kategorije I, ki zajema osnovne stroške, češ da razlika, ki znaša 9,60 EUR na dan, pomeni vrednost tiste oskrbe, ki bi ustrezala tožnikovemu stanju. Od tako izračunane vrednosti tuje pomoči v znesku 288,00 EUR mesečno je nato odštelo še 142,86 EUR mesečnega dodatka za tujo pomoč. Vrednost tuje pomoči je ugotovilo v višini 145,14 EUR mesečno, kar je upoštevalo pri izračunu škode za nazaj in določilo kot rento za naprej.

6. Pritožbeno sodišče2 je sodbo razveljavilo zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z obsegom tožniku potrebne pomoči: podvomilo je v pravilnost ocene vrednosti pomoči na dan v višini 9,60 EUR, sprejelo pa je argument sodišča prve stopnje, da toženka tožniku ni dolžna plačati več, kot bi znašala cena njegove oskrbe v ustreznem zavodu; pri tem se je očitno oprlo na stališče v literaturi,3 da ima oškodovanec sicer pravico do popolne odškodnine, da pa ta krije samo tiste stroške v zvezi s tožnikovo nego, oskrbo in varstvom, ki se ne izmikajo presoji o njihovi razumnosti, upoštevaje okoliščine obravnavanega primera.

_Drugo sojenje_

7. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje4 dopolnilo dejanske ugotovitve glede časovnega obsega (povzete so v prvi alineji 4. točke obrazložitve) in oblike tožniku potrebne pomoči po obdobjih za ves čas od odpusta iz bolnice dalje ter jo ovrednotilo za čas aktivne nege s 6 EUR na uro in za čas varstva in nadzora, ko ni potrebna nobena aktivnost, s 3 EUR na uro. Njegovi argumenti za tako vrednotenje so sledeči: (1) po sodni praksi se v primerih, ko so oškodovancu nudile pomoč osebe, ki niso bile posebej strokovno usposobljene in taka usposobljenost niti ni bila potrebna, upošteva urna postavka cene za nekvalificirano malo delo; (2) dopustna je uporaba pooblastila iz 216. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pri čemer mora biti prosti preudarek vsebinsko napolnjen, načelo enakosti pa terja, da so vse primerljive oblike pomoči ovrednotene enako (VSL II Cp 2809/2015). Po odločbi II Ips 32/2001 sodišče ne sme upoštevati le subjektivnih meril pravične odškodnine, saj vsak oškodovanec svojo škodo doživlja kot edino zanj pomembno, pač pa jo je treba odmeriti z upoštevanjem več oškodovancev z enakimi potrebami, torej z objektivnimi merili, saj je le tako zagotovljeno enotno pravno varstvo (22. člen Ustave). V sodni praksi se pomoč družinskih članov vrednoti na 4 do 6 EUR na uro (VSL II Cp 653/2015 5 EUR, VSL II Cp 1872/2015–4 EUR, VSL II Cp 1946/2014–5, 69 EUR); (3) izvedenka finančne stroke je ugotovila, da so povprečne cene javne storitve pomoči družini na domu v letih 2007 in 2008 znašale med 4,20 in 4,46 EUR na uro, konkretno v »tožnikovi« občini ... pa so znašale v letu 2011 5,12 EUR, v letu 2012 5,27 EUR in od leta 2013 4,54 EUR, ob nedeljah in praznikih pa 5,9 EUR; (4) izvedenka finančne stroke je pojasnila tudi strukturo cene institucionalne oskrbe kategorije III a: sestavljata jo cena osnovne oskrbe, v katero ni vključena neposredna osebna pomoč, ki jo oblikuje DSO (kategorija I) in na državni ravni poenotena cena dodatka za potrebno osebno pomoč, ki se glede na obseg potrebne pomoči deli na kategorije II, III a, III b in IV. Mnenje izvedenke je bilo, da je potrebno v sklopu 24-urne pomoči tožniku, do katere je upravičen, upoštevati efektivni čas nege in varstva; (5) primerjava vrednosti oskrbe, ki jo tožniku nudijo svojci, s ceno institucionalne oskrbe ni sprejemljiva, za kar sodišče navede več razlogov: - cena oskrbe III a ne ločuje postavk za aktivno nego in pomoč ter varstvom in nadzorom, - cena vključuje predpostavko, da oskrbo izvajajo najmanj zdravstveni tehniki, kar v tožnikovem primeru ni potrebno, - tožnik namestitvi v DSO nasprotuje. Zgoraj navedene vrednosti je upoštevalo pri odmeri odškodnine v enotnem znesku za nazaj za čas do vložitve tožbe 1. 7. 2011 (pri čemer se prisojeni zneski za posamezna obdobja razlikujejo zaradi različnega razmerja med aktivno pomočjo in varstvom oziroma nadzorom, upoštevani pa so bili tudi pred sodbo plačani nesporni zneski in dodatek za tujo pomoč), kot pri določitvi rente za vnaprej; ta od 1. 1. 2019 znaša 2.340,00 EUR (oziroma po očitno napačnem izračunu sodišča 1.864,86 EUR) mesečno.

8. Sodišče druge stopnje5 je tudi to odločitev razveljavilo. Zneski v prvostopenjski sodbi so po oceni pritožbenega sodišča očitno nerealni, saj občutno (v začetnem obdobju za trikrat) presegajo povprečno mesečno plačo na zaposlenega v državi, presegajo pa tudi javno objavljene cene institucionalnega varstva. Sodna praksa, na katero se je sklicevalo prvostopenjsko sodišče (VSL II Cp 653/2015 5 EUR, VSL II Cp 1872/2015 – 4 EUR, VSL II Cp 1946/2014 – 5, 69 EUR), je uporabna le za primere, ko oškodovanec potrebuje tujo pomoč le določeno obdobje, manj uporabna ali celo neuporabna pa je za primere, kakršen je tožnikov, ko oškodovanec pomoč in nadzor potrebuje trajno. Zato bi moralo sodišče prve stopnje izhajati iz cen institucionalne pomoči: če je tožnikova oskrba doma kvalitetnejša, je treba strošek tuje pomoči uravnotežiti z upoštevanjem dejstva, da so cene oskrbe v različnih domovih različne, od nizkih do takih, ki presegajo povprečno plačo v državi. Nikakor pa ni sprejemljiv rezultat, po katerem bi višina mesečne rente bistveno odstopala od cene najdražje institucionalne oskrbe. Tudi pri tovrstnih škodah je treba upoštevati načeli racionalnosti in objektivne pogojenosti odškodnine.

_Tretje sojenje_

9. V tretjem sojenju je sodišče prve stopnje toženko zavezalo, da mora tožniku plačati 21.837,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas do 1. 7. 2011, od tedaj dalje pa mesečno rento, ki do 31. 12. 2018 znaša 762,00 EUR, od 1. 1. 2019 dalje pa 754,86 EUR, za primer zamude pri plačilu pa še zakonske zamudne obresti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Višino odškodnine je ugotovilo po prostem preudarku, pri čemer je za izhodišče vzelo dnevne cene institucionalnega varstva, in sicer zato, ker je izvedenec psihiatrične stroke podal mnenje, da je za tožnika glede na njegovo stanje najprimernejša institucionalna oskrba, glede na njegove potrebe oskrba kategorije III a, razpoložljiva v vsakem DSO, ter da bi bila taka oskrba po strokovni plati boljša od domače; domača oskrba ima prednost le pogojno: če sta možnost in volja zanjo. Nato je sodišče ugotovilo povprečje dnevnih cen za kategorijo oskrbe III a v več domovih; te se gibljejo med 32 EUR in 40 EUR in ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera je kot primeren določilo znesek 35 EUR dnevno oziroma 1.050,00 EUR mesečno. Za nazaj (za 54 mesecev in 10 dni) na ta način ugotovljena škoda znaša 57.050,00 EUR, od tega zneska pa je odštelo že plačanih 33.742,86 EUR in je zato zahtevku ugodilo za znesek 21.837,56 EUR. Rento pa je izračunalo tako, da je od zneska 1.050,00 EUR odštelo dodatek za pomoč in postrežbo v višini 142,86 EUR.

10. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, ki ga je izpodbijal tožnik, razen dela obrestne odločitve, potrdilo. Pojasnilo je, da je bil pri določanju višine odškodnine pravilno uporabljen prosti preudarek in upoštevane vse okoliščine primera. Sprejelo je stališče, da domača oskrba ni dražja od institucionalne in da je treba pomoč, ki jo nudijo svojci, primerjati s tisto, ki bi je bil tožnik deležen v DSO. Višja cenovna postavka je v sodni praksi sprejeta za primere, ko oškodovanec tujo pomoč potrebuje le določen čas oziroma med zdravljenjem, ni pa sprejemljiva za vrednotenje dolgotrajne oskrbe. Odškodnina, ki bi občutno presegla povprečno mesečno plačo na zaposlenega, ne bi bila skladna z načeli racionalnosti in objektivne pogojenosti odškodnine. Čeprav ni bila upoštevana višja postavka, tožnikova pravica do popolne odškodnine ni bila prizadeta: ta namreč krije le stroške, ki se ne izmikajo presoji o njihovi razumnosti. Sodišče prve stopnje je rento po prostem preudarku odmerilo tako, da bistveno ne odstopa od cene najdražje institucionalne oskrbe, hkrati pa v razumnem obsegu pokriva povečane tožnikove potrebe. Ne drži pritožbena teza o neprimernosti te primerjave zaradi socialne koncipiranosti DSO, saj je splošno znano, da cene oskrbe sledijo razmeram na trgu tovrstnih storitev. Pravica do doma, zasebnosti in družinskega življenja tožniku ni kršena, saj ga nihče ne sili k odhodu v dom, če mu je ljubša domača oskrba in so mu jo svojci pripravljeni nuditi.

**Dopuščeno vprašanje**

11. Na tožnikov predlog je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR _267/2022 z dne 7. 9. 2022 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je ustrezna odmera odškodnine za tujo pomoč, ki kot izhodišče za vrednotenje škode po prostem preudarku upošteva primerjavo s cenami domske oskrbe._ **Povzetek bistvenih navedb tožnikove revizije**

12. Tožnik povzema potek predhodnega postopka in posebej izpostavi po svojem prepričanju pravilno stališče iz sodbe prvostopenjskega sodišča P 1639/2016-III, izdane v drugem sojenju, po katerem sodišče izračun škode ovrednoti na podlagi urne postavke tuje pomoči. Ko je o pritožbi tožene zavarovalnice zoper navedeno sodbo odločalo sodišče druge stopnje, je v 10. točki obrazložitve sklepa Cp 10/2020 zapisalo, da je ta kriterij sicer skladen s sodno prakso, nato pa je v naslednji točki zavzelo drugačno stališče, namreč, da so po njegovi presoji tako izračunani zneski očitno nerealni. Sodišče prve stopnje, čigar sodbo je razveljavilo, je nato v novem (tretjem) sojenju v uvodoma navedeni sodbi tožniku prisodilo rento v višini oskrbnine v DSO, drugostopenjsko sodišče pa je v izpodbijani sodbi ta način vrednotenja tuje pomoči sprejelo kot pravilen. Zavzelo ga je že v zadevi Cp 10/2020, češ da sodna praksa, na katero se je skliceval tožnik in za izhodišče vrednotenja tuje pomoči jemlje urno postavko, velja le za določen čas oziroma med zdravljenjem, manj ali sploh ne, pa za vrednotenje dolgotrajne oskrbe oškodovancev, katerih potrebe so trajno povečane. To stališče je, trdi revident, povsem novo in pomeni odstop od ustaljene sodne prakse, je življenjsko nelogično in krivično, diskriminatorno do oškodovanca ter v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in 7. člena Deklaracije o človekovih pravicah. Za razlikovanje med kratkotrajno in dolgotrajno pomočjo ni ne dejanske ne pravne podlage. Izračun, kot je bil sprejet z izpodbijano sodbo, oškodovancem s težjimi posledicami odreka pravico do popolne odškodnine iz 169. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), oškodovancem z lažjimi posledicami pa jo priznava.

13. Nadalje tožnik obrazloži svojo tezo o neprimernosti upoštevanja cene institucionalne oskrbe pri odmeri odškodnine za tujo pomoč, nudeno oškodovancu na njegovem domu. Potem, ko povzame s Pravilnikom o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev določeno vsebino oskrbe v DSO za kategorijo III a, v katero bi bil uvrščen tudi sam, zaključi, da DSO zagotovi toplo stanovanje, hrano, čistočo, zdravstveno oskrbo. V nadaljevanju pa naniza okoliščine, ki pomenijo pomanjkljivosti domske nastanitve: specializirani strokovnjaki, negovalke, strežniki so v očeh oskrbovancev tujci in ne morejo zadovoljevati potreb oskrbovancev, so obremenjeni in do oskrbovancev v nadrejenem položaju; medčloveški odnosi so zanemarjeni, ni emocionalne opore in občutka, da je v trenutku, ko jo oskrbovanec potrebuje, oseba pri njem; varstvo v domovih ni prilagojeno potrebam oskrbovancev, temveč je podvrženo togemu hišnemu redu, ki je namenjen varovanju interesov ustanove; prostor, kjer se izvaja varstvo, je javen in je svoboda oskrbovancev izrazito omejena; njihova zasebnost je omejena, saj so oskrbovanci izpostavljeni skupinskemu življenju in posamezniku z neprilagojenim ritualom v zvezi z obroki in spanjem; ni domačnosti okolja. Poudarja, da domska oskrba razen osnovne zdravstvene oskrbe ne nudi ničesar, česar oškodovanec ne bi mogel dobiti doma. Neetično bi bilo vztrajati pri domski oskrbi samo zato, ker je oskrba na domu morda dražja.

14. Sam zase tožnik pove, da potrebuje oskrbo 24 ur dnevno in da je taka pomoč za svojce, ki zanj dobro skrbijo, naporna, izčrpavajoča in nevključenim v tožnikov vsakdanjik nepredstavljiva. Medsebojna povezanost, ki jo zagotavlja oskrba na domu, mu daje višjo kakovost življenja, samostojnost in zasebnost in boljše ohranjanje duševnega zdravja in vitalnosti. V domovih ljudje hitreje propadejo, kar je splošno znano. Upravičen bi bil kvečjemu do višje urne postavke in ne s ceno domske oskrbe primerljive nižje. Z omejitvijo odškodnine na višino cene domske oskrbe mu je sodišče omejilo izbiro oskrbe. Meni, da ga je sodišče skozi ves postopek diskriminiralo na podlagi nacionalne in verske pripadnosti.

15. Opozarja, da je pritožbeno sodišče v zadevi II Cp 2858/2013 sprejelo stališče, da je »oskrba nepokretnega bolnika na lastnem domu dražja in kvalitetnejša od domskem oskrbe in da znesek 1.692,08 EUR mesečno glede na obseg tožnikovih potreb, zahtevnost nege in splošno znana cenovna razmerja ni niti najmanj pretiran,« nato pa je isti senat v obravnavani zadevi v sklepu II Cp 858/2016 sprejel nasprotno stališče, in sicer, da je »sodišče prve stopnje upravičeno pritrdilo toženki, da tožniku v nobenem primeru ne dolguje več kot bi znašala cena njegove oskrbe v ustreznem zavodu.« Smiselno enako je le za enega člana spremenjen senat ponovil v zadevi II Cp 10/2020, in sicer, da »bi sodišče moralo primerjati pomoč, ki jo tožniku nudijo svojci, s tisto, ki bi je bil deležen v ustreznem zavodu« in da »končni rezultat oziroma višina mesečne rente ne bi smela bistveno odstopati od cene najdražje institucionalne oskrbe.«

16. Kot žaljiv oceni zapis v izpodbijani sodbi, da »ga nihče ne sili v dom starejših občanov ali drug ustrezen zavod, če mu je ljubša domača oskrba in so ga doma pripravljeni negovati in nadzorovati njegovi svojci.« Škodni dogodek se je pripetil povsem brez njegove krivde in imeti bi moral možnost avtonomne odločitve, ali bo ostal doma ali odšel v dom. Prisojena bi mu morala biti odškodnina, s katero bi kril oskrbo na svojem domu brez prosjačenja svojcev, naj ga negujejo vsaj delno brezplačno oziroma ceneje od cen tuje pomoči na trgu. Po izpodbijani sodbi nima možnosti izbire, ker se njegova izbira (oskrba na domu) finančno ne izide. Poudarja, da Ustavno sodišče (v odločbah Up-619/17 in U-I-64/14) in Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) posvečata posebno pozornost varstvu pravice do doma, ter da ga nehumana in eklatantno nezakonita stališča sodišča silijo k odpovedi pravici do družinskega življenja in pravici do bivanja v domačem in zanj edinem ljubečem okolju ter k zahtevi za varstvo svojih pravic pred Vrhovnim sodiščem, Ustavnim sodiščem in ESČP. 17. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

**Presoja utemeljenosti revizije**

18. Revizija je utemeljena.

_Normativno izhodišče za odločanje o odškodnini za tujo pomoč_

19. Temeljno pravilo odškodninskega prava, vsebovano v prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je, da je škodo dolžan povrniti njen povzročitelj. OZ v 174. členu posebej ureja povrnitev premoženjske škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja. Prvi odstavek tega člena ureja vprašanje povrnitve škode, ki je že nastala zaradi telesne poškodbe ali prizadetega zdravja do trenutka njenega izračuna (običajno vložitve tožbe), zato je tožbeni zahtevek v tem delu restitucijski in izražen v enotnem znesku. Drugi odstavek pa se nanaša na bodočo škodo, zato je tožbeni zahtevek v tem delu institucijski. Ta del škode se praviloma krije v obliki rente.6 _O odškodnini za tujo pomoč, ki jo oškodovancu nudijo svojci_

20. Če oškodovanec potrebuje tujo pomoč, škodo predstavlja izdatek zanjo. Oškodovančeve škode nihče, niti zakonec in otroci, niso dolžni popravljati na svoje stroške oziroma brezplačno.7 Ko oškodovancu nego in pomoč nudijo družinski člani, gre za netipično obliko materialne škode, ki ima naravo nečiste denarne terjatve, ki se v denarni znesek materializira šele s sodbo.8

21. Višina škode iz tega naslova je odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera, določajo pa jo (1) vsebina in obseg pomoči in (2) njena vrednost. 22. Po sodni praksi se v odškodninskih pravdah za povrnitev premoženjske škode iz naslova tuje pomoči, ki jo oškodovancem brezplačno nudijo svojci, ta vrednoti (oceni v denarju) po prostem preudarku.9 _O splošnih predpostavkah za uporabo prostega preudarka pri ugotavljanju višine škode_

23. V prvem odstavku 216. člena ZPP določa, da če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska ali količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku.

24. Navedena pravna norma se nanaša na metodo ugotavljanja dejanskega stanja in ni kriterij za uporabo materialnega prava. Sodnika pooblašča, da odstopi od dokaznega standarda prepričanja o skladnosti trditev strank z resničnostjo, ko dokazovanje bodisi ni mogoče bodisi bi bilo nesorazmerno oteženo ali drago, in mu omogoča, da sploh lahko ali da lažje in ceneje pride do sicer morda manj zanesljivih, pa vendar razumnih in sprejemljivih dejanskih zaključkov.10 Pogoj, da se pravno pomembna dejstva ugotavljajo po prostem preudarku, je, da je temelj zahtevka podan, »le« višine denarnega zneska ali količine nadomestnih stvari ni mogoče ugotoviti ali bi bilo ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami, na primer stroški.11 Tako procesno mehčanje dokaznega standarda je odraz načel pravičnosti in ekonomičnosti; preprečuje, da bi bil zahtevek, ki je po podlagi utemeljen, zavrnjen zaradi nemožnosti ali pretirano oteženega bremena dokazovanja višine terjatve.12 _O uporabi prostega preudarka pri ugotavljanju škode iz naslova tuje pomoči v obravnavanem primeru_

25. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik upravičen do povrnitve škode iz naslova tuje pomoči in nege. Sporno pa je, ali je upravičen do zneska, ki bi pokril strošek oskrbe na domu, čeprav bi ta – tako je bilo ugotovljeno - presegal ceno institucionalne oskrbe. Sodišči nižjih stopenj menita, da ne, zato sta, sklicevaje se na procesni institut prostega preudarka, odškodnino odmerili v višini, ki ustreza povprečni ceni domske namestitve s standardom oskrbe III a. 26. Za preizkus pravilnosti uporabe prostega preudarka v izpodbijani sodbi je najprej potrebna opredelitev, ali je vprašanje načina in obsega popravljanja škode, ki ga mora oškodovancu zagotoviti povzročitelj škode, del odločitve o temelju in je materialnopravnega značaja (in kot tako podvrženo revizijskemu preizkusu) in ali je dejansko (in zato z revizijo neizpodbojno) vprašanje le ugotovitev - v skrajnem primeru po prostem preudarku - njegove cene.

_a) Glede temelja (načina in obsega tuje pomoči in nege, do katere je upravičen oškodovanec)_

27. Splošna predpostavka, pod katero je oškodovanec upravičen do povrnitve stroškov za tujo pomoč, je, da je ugotovljeno, da oškodovanec potrebuje tujo pomoč in nego ter kakšna je njena vsebina in obseg. Ta predpostavka je v obravnavanem primeru nesporno izpolnjena: tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje potrebuje tujo pomoč in nego ter nadzor v časovnem obsegu, navedenem v 4. točki obrazložitve in v vsebini, ki bi ji, če bi bil v institucionalni oskrbi, ustrezal standard III a. Vendar pa tožniku temu ustrezno oskrbo, ki jo bo potreboval trajno, nudijo domači. In prav v tem je jedro spora. Ne sicer zato, ker bi tožena stranka zavračala plačilo odškodnine za tujo pomoč, nego in varstvo iz razloga, ker tožnika brezplačno oskrbujejo družinski člani.13 Sporno je, ali je tožnik za to pomoč in nego res upravičen do odškodnine največ v znesku, ki ne bi (vsaj ne bistveno) presegal cene institucionalne oskrbe zanj primerne vsebine in obsega, in sicer zato, ker jo bo potreboval trajno. Tako je odločeno z izpodbijano sodbo, po razumevanju katere bi bil način ugotavljanja višine škode na podlagi potrebnega števila ur pomoči in nege in cene za uro, odvisne od intenzitete pomoči,14 primeren predvsem za čas zdravljenja, ne pa za čas dolgotrajne ali trajne oskrbe.

28. Presojo, da bi bila odškodnina za tujo pomoč, obračunana po urah, v konkretnem primeru nesprejemljivo visoka, je pritožbeno sodišče, kot je bilo povzeto iz izpodbijane sodbe, utemeljilo s sklicevanjem na stališče v domači teoriji obligacijskega prava, da ima oškodovanec sicer pravico do popolne odškodnine, da pa ta krije samo tiste stroške v zvezi s tožnikovo nego, oskrbo in varstvom, ki se ne izmikajo presoji o njihovi razumnosti, upoštevaje okoliščine obravnavanega primera.15 Ta presoja je materialnopravnega značaja in se nanaša na odločitev o vrsti, vsebini, obsegu in načinu zagotovitve tistih storitev, do katerih je glede na svoje stanje in potrebe oškodovanec razumno upravičen in jih je dolžan trpeti povzročitelj škode ali njegova zavarovalnica.16 Je torej del odločitve o temelju,17 medtem ko je cena teh storitev dejansko vprašanje.18

29. Revizijsko sodišče ne more odgovoriti na dopuščeno vprašanje, ali je bil pravilno uporabljen prosti preudarek, ki je kot izhodišče za ceno tožnikove oskrbe vzel ceno institucionalne oskrbe, ne da bi prej presodilo, ali je tožnik upravičen do povrnitve stroškov (dolgo)trajne oskrbe s strani svojcev in na svojem domu. Njegova presoja je jasna: do take oskrbe je upravičen; do nje je upravičen tudi, če jo potrebuje (dolgo)trajno.

30. Za upravičenost do oskrbe na svojem domu govorijo najprej ustavnopravni razlogi. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že odločilo, da je posameznik pred ukrepi, ki pomenijo poseg v pravico do spoštovanja doma, varovan v okviru pravice iz prvega odstavka 36. člena Ustave. V zvezi s tem je poudarilo pomen doma kot bistvenega elementa posameznikove družbene identitete ter kot prostora, ki posamezniku zagotavlja varnost pred zunanjo okolico in hkrati kot zasebnega prostora, v katerem lahko posameznik živi, kot želi, ter s tem izraža in uresničuje svojo individualno identiteto; z ustaljenim bivanjem v določenem prostoru posameznik izoblikuje občutek pripadnosti temu prostoru in odnos do skupnosti, ki ga obkroža.19 Pravico do spoštovanja doma zagotavlja tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah v 8. členu, iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice pa izhaja, da to sodišče v okviru pravice do spoštovanja doma varuje tri vrednote: varnost, zasebnost ter družbeno in čustveno navezanost posameznika na določen prostor.20 Zapisano se nanaša na primer vertikalnega razmerja med strankama (posega na podlagi inšpekcijske odločbe), ni pa izključeno v horizontalnih razmerjih.21

31. Poleg ustavnopravnih in konvencijskih razlogov za upravičenost do oskrbe od tuje pomoči odvisnega oškodovanca na svojem domu govorijo obligacijskopravni razlogi. Pri povrnitvi premoženjske škode velja pravilo popolne odškodnine: po določbi 169. člena OZ prisodi sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka ali opustitve. Vrhovno sodišče je že odločilo, da je stvar oškodovanca, ki trpi premoženjsko prikrajšanje v obliki stroškov za tujo pomoč, kako si bo pomoč zagotovil, organiziral in kdo mu jo bo nudil. Upravičen je do povrnitve vseh objektivno potrebnih stroškov (ne le tistih, ki so nujni oziroma potrebni za zagotovitev osnovne eksistence), ki jih sam z razumnimi ukrepi ne more odpraviti ali zmanjšati in ki so potrebni za ohranitev prejšnjega premoženjskega stanja.22

32. Različno obravnavanje oškodovancev glede na trajanje potrebe po oskrbi, bi bilo v nasprotju z ustavnim načelom in načelom enakosti pred zakonom, izpeljanim iz 14. člena Ustave. Začasnost ali trajnost potrebe po tuji pomoči ni razumna in iz narave stvari izhajajoča razlika, ki bi opravičevala neenako obravnavanje teh kategorij oškodovancev.

33. Zanj ni podlage niti v obligacijskopravnih pravilih. Delitev obdobja, v katerem oškodovanec potrebuje tujo pomoč in nego, in mu jo doma nudijo svojci, na tisto, ki traja do zaključka zdravljenja in na tisto po zaključku zdravljenja, pa oškodovanec tujo pomoč in nego še potrebuje, ker so posledice, ki jih je utrpel, trajne, je pomembna zaradi razlike v obliki odškodnine: za škodo med zdravljenjem oškodovancu pripada odškodnina v enkratnem znesku (prvi odstavek 174. člena OZ), za kasnejšo škodo iz naslova trajno povečanih potreb pa v obliki rente (drugi odstavek 174. člena OZ). Ni pa v OZ pravne podlage za različno vrednotenje tuje pomoči in nege enake vsebine in obsega znotraj teh dveh obdobij (v prvem po dejanskih stroških - ti se v sodni praksi priznavajo v višini cene za nekvalificirano malo delo na uro, v drugem z omejitvijo, da ti ne smejo presegati morebiti nižjih stroškov domske oskrbe – omejitev izhaja iz predpostavke, da je ura neinstitucionalne oskrbe, ki jo oškodovancu nudijo svojci, dražja od institucionalne23), niti ni za to ustaljenega stališča sodne prakse.24

34. Nikakor pa ni mogoče materialnopravne odločitve o temelju, ali je tožnik upravičen do zahtevane odškodnine za po ugotovitvah sodišča dražjo oskrbo na svojem domu, sprejeti z uporabo procesnega instituta prostega preudarka; ta je omejena na ugotovitev pravno pomembnega dejstva višine škode.

_b) Glede višine stroška (cene) tuje pomoči_

35. Izhodišče za ugotavljanje višine škode je presoja o oskrbi, do katere je tožnik upravičen. Po presoji revizijskega sodišča je upravičen do oskrbe na svojem domu. Šele, če višine teh stroškov (ob uporabi dejanskih in pravnih parametrov, ki morajo biti taki, da bodo tožniku omogočili uresničitev pravice do oskrbe na domu) ne bo mogoče ugotoviti, pride v poštev pooblastilo iz 216. člena ZPP.25 **Odgovor na dopuščeno vprašanje**

36. Na dopuščeno vprašanje Vrhovno sodišče odgovarja nikalno: _odmera odškodnine za tujo pomoč, ki kot izhodišče za vrednotenje škode po prostem preudarku upošteva primerjavo s cenami domske oskrbe, v obravnavanem primeru ni ustrezna; prosti preudarek je bil napačno uporabljen._ **Odločitev o reviziji**

37. Revizija je utemeljena, zato ji je Vrhovno sodišče ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

38. Ker je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, je Vrhovno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

39. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sodba P 2521/2011-III z dne 20. 10. 2015. 2 Sklep VSL II Cp 858/2016 z dne 8. 6. 2016. 3 Zapisala ga je D. Jadek Pensa v N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, stran 1000. 4 Sodba P 1639/2016-III z dne 5. 6. 2019. 5 Sklep VSL II Cp 10/2020 z dne 20. 5. 2020. 6 Glej odločbo II Ips 13/2022 z dne 1. 6. 2022, točka 13. 7 Povzeto po obrazložitvi v sodbi II Ips 251/2014 z dne 5. 5. 2016, točka 16. 8 Tako na primer sodba II Ips 81/2014 z dne 3. 12. 2015, točka 11 obrazložitve. 9 Glej sodbe II Ips 298/2010 z dne 19. 5. 2011, II Ips 129/2012, z dne 24. 4. 2014, točka 11, II Ips 142/2014 z dne 16. 10. 2014, točka 15, sodba VDSS Pdp 442/2021 z dne 21. 9. 2021, točka 18. 10 Primerjaj S. Triva, v S. Triva in M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 171. 11 Glej D. Wedam Lukić, v L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2006, stran 398. 12 Prav tam. 13 V sodni praksi je ustaljeno stališče, da to povzročitelja škode oziroma njegove zavarovalnice ne odvezuje dolžnosti plačila odškodnine za tovrstno premoženjsko škodo. 14 Torej način, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo v drugem sojenju. 15 D. Jadek Pensa, navedeno delo, stran 1000. 16 Tako je Vrhovno sodišče presodilo: - v zadevi II Ips 253/2018, da stroški bivanja v enoposteljni sobi niso nerazumni, ker ne gre za nadstandard, do katerega oškodovanec ne bi bil upravičen; - v zadevi II Ips 160/2017, da oškodovanec ni upravičen samo do stroškov, povezanih z osnovno eksistenco; - v zadevi II Ips 13/2022, da niso nerazumni stroški za plačilo dodatne zasebne samoplačniške storitve masaže nameščenke v DSO. 17 Tako na primer I. Crnić, Zakon o obveznim odnosima, Opsežna sudska praksa, napomene i komentar, detajlno abecedno kazalo pojmova, Organizator, Zagreb 2016, stran 1781. 18 D. Wedam Lukić, ibidem. 19 Odločba U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017, točka 8. 20 Cit. odločba, točka 9. 21 Sodišče je varstvo pravice do spoštovanja doma nudilo tudi v v odškodninski pravdi med lastnikom stanovanja in najemnico, ki jo je protipravno izselil; glej sodbo II Ips 66/2021 z dne 1. 9. 2021, točka 17. Ali je bila ta pravica kršena, je presojalo tudi v izključitveni pravdi lastnika stanovanjskega bloka proti najemnici enega od stanovanj v njem; glej sodbo II Ips 87/2020 z dne 18. 12. 2020, točka 18 in naslednje. 22 Glej zadeve v opombi 16. 23 Glej odločbo VSL II Cp 2858/2013: »Nobenega dvoma ni, da je oskrba nepokretnega bolnika na lastnem domu dražja in kvalitetnejša od oskrbe v domu starejših občanov, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba; znesek 1.692,08 EUR mesečno glede na obseg tožnikovih potreb, zahtevnost njegove nege in splošno znana cenovna razmerja, ni niti najmanj pretiran.« 24 Oškodovancem, ki so trajno odvisni od tuje pomoči in nege, je bila odškodnina za tovrstno premoženjsko škodo prisojena po cenah za uro dela, na primer v zadevah II Ips 647/96 (sporno je bilo le, ali bi bil oškodovanec upravičen do odškodnine po ceni za bolničarko), II Ips 298/2010 (sporno je bilo, ali je oškodovanec upravičen do cene, ki jo zaračunavajo javne službe, ki opravljajo storitve pomoči na domu), II Ips 251/2014. Ceno storitve je sodišče »razbilo« v zadevi VSL II Cp 2858/2013, v kateri je bil oškodovanec hudo poškodovan in je potreboval 24 ur pomoči in nadzora, vezan je bil na posteljo in voziček. Vendar pa je bil del obdobja oskrbovan doma, nato pa je bil tudi dejansko nameščen v DSO. 25 O uporabi prostega preudarka pri ugotavljanju vrednosti tuje pomoči, ki jo oškodovancu brezplačno nudijo družinski člani, po 1095. členu hrvaškega Zakona o obveznim odnosima, ki je identičen 174. členu OZ, glej I. Crnić, navedeno delo, stran 1783 in 1784. Ker se po pravnem mnenju Civilno-gospodarskega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške, sprejetem 15. 6. 1992, kot kriterij za brezplačno pomoč in nego oškodovanca vzame neto zaslužek osebe, ki bi bila v kraju, v katerem je pomoč dana, sposobna nuditi tako pomoč, se najprej ugotovi, ali je potrebna medicinska ali nemedicinska pomoč in v kakšnem obsegu, nato se ugotovi, koliko znaša cena potrebnih storitev v tem kraju s poizvedbami pri ponudnikih potrebnih storitev in se odškodnina odmeri v tej višini; šele če cene na ta način ni mogoče ugotoviti, na primer zato, ker v tem kraju ni ponudnikov takih storitev, sodišče o višini odloči po prostem preudarku.