Jedro

Čeprav ima tožnik brez dvoma pravico do popolne odškodnine (169. člen OZ), pa ta krije samo tiste stroške v zvezi s tožnikovo nego, oskrbo in varstvom, ki se ne izmikajo presoji o njihovi razumnosti, upoštevaje vse okoliščine obravnavanega primera. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje navedeno zahtevo ustrezno upoštevalo, saj je višino mesečne rente odmerilo tako, da ta bistveno ne odstopa od cene najdražje institucionalne oskrbe, hkrati pa v razumnem obsegu pokriva tožnikove povečane potrebe.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: a) razveljavi v delu (I. točka izreka), kjer toženi stranki nalaga plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.837,56 EUR od 15. 11. 2009 dalje do plačila in od zneska 6.531,30 EUR od 15. 11. 2009 dalje do plačila; b) spremeni (v IV. točki izreka) tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih tožena stranka dolguje tožeči stranki (7.808,90 EUR), zniža na 1.352,36 EUR.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 330,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te odločbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 21.364,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2009 ter zakonske zamudne obresti od zneskov 7.837,56 EUR in 6.531,30 EUR, oboje od 15. 11. 2009, od 1. 7. 2011 pa plačevati rento (762,00 EUR mesečno od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2018 ter 754,86 EUR mesečno od 1. 1. 2019 dalje, vse z obrestmi). Kar je tožnik zahteval več in drugače, je zavrnilo. Toženki je naložilo še povrnitev tožnikovih stroškov postopka v znesku 7.808,90 EUR z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, ki uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe, toženka pa del odločitve o plačilu zamudnih obresti. Obe pravdni stranki nasprotujeta tudi odločitvi o stroških postopka. Tožnik predlaga ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, medtem ko toženka opredeljenega pritožbenega predloga ni podala.

3. Tožnik očita sodišču prve stopnje, da je odškodnino za tujo pomoč odmerilo ob upoštevanju primerljive cene domske oskrbe namesto v višini dejansko nastale škode. Poudarja, da glede na svoje zdravstveno stanje ni primeren za domsko oskrbo. Drugačno mnenje izvedenca psihiatra dr. A. A. je napačno in ne dovolj obrazloženo, medtem ko so priče obširno izpovedale, kakšno oskrbo potrebuje tožnik. Sodišče je izvedenskemu mnenju nekritično sledilo, ne da bi ga ustrezno ocenilo. Pravno stališče pritožbenega sodišča v sklepu II Cp 10/2020 z dne 20. 5. 2020, da višina mesečne rente ne bi smela bistveno odstopati od cene najdražje institucionalne oskrbe, je povsem nesprejemljivo. Tožnika, ki odklanja domsko oskrbo, neupravičeno diskriminira in mu jemlje pravico do družinskega življenja. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Priglašeni potni stroški tožnikovega skrbnika so bili neupravičeno zavrnjeni, enako tožnikovi stroški za prihod na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo.

4. Toženka navaja, da je 23. 12. 2015 z zneskom 7.837,56 EUR poravnala zapadlo rento za tujo pomoč po prvi sodbi P 1521/2011-III, nakar je tožniku nakazala še 6.531,30 EUR za preostalo dolgovano rento do 16. 9. 2019, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Toženka je poplačala tudi vse dolgovane zakonske zamudne obresti. Tožnik nasprotnega ni trdil, tudi svojega tožbenega zahtevka v tem delu ni modificiral. Sodišče je torej odločilo mimo trditvene podlage in tožbenega zahtevka, ko je toženki z izpodbijano sodbo naložilo plačilo zamudnih obresti od prej navedenih dveh zneskov, za povrh pa je ponovno odločalo o že razsojeni stvari. Ker je izhajalo iz napačne vrednosti spornega predmeta, je napačno izračunalo uspeh strank v pravdi. Poleg dolgovane glavnice bi moralo upoštevati še vrednost mesečne rente za obdobje petih let, kar skupaj znaša 340.478,00 EUR. Glede na prisojeni znesek je tožnik v pravdi uspel le s 26 % in ne s 60 %, kot zmotno ugotavlja sodba.

**O tožnikovi pritožbi:**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev izčrpno, jasno in razumljivo obrazložilo. Sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti, zato ni obremenjena z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče se je v razlogih sodbe opredelilo do vsega relevantnega trditvenega in dokaznega gradiva; katero odločilno dejstvo naj bi pri tem spregledalo, pritožba ne pove.

7. Tožnikovo nezadovoljstvo z izidom dokazovanja ne zadošča za očitek procesne kršitve. Sicer pa je dokazna ocena, ki jo vsebuje izpodbijana sodba, celovita, vestna in skrbna ter razumna in prepričljiva. Tudi za tožnika sporno mnenje izvedenca psihiatra dr. A. A. je sodišče ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Pravilno je presodilo, da ni zakonske podlage za imenovanje drugega izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP) ali celo za izločitev izvedenca. O tem je v sodbi1 navedlo obširne razloge, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati.

8. Tožnik neupravičeno nasprotuje mnenju izvedenca psihiatra. Nenazadnje je ta potrdil tožnikovo tezo, da tožnik zaradi posledic poškodbe poleg nege potrebuje tudi 24-urni nadzor. Stališče izvedenca, da bi bilo za tožnika glede na njegovo sedanje zdravstveno stanje najprimernejše institucionalno varstvo, je treba razumeti le kot dobronamerno priporočilo tožniku in njegovim svojcem, ki pa ne more imeti nikakršnega vpliva na odločitev v tej pravdi, upoštevaje predmet spora.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vrsto, obseg in trajanje pomoči, ki jo zaradi posledic poškodbe, za katero odgovarja toženka, potrebuje tožnik. O tem se je lahko zanesljivo prepričalo po zaslišanju prič in ob pomoči treh izvedencev (za psihiatrijo, finančno stroko in področje zdravstvene nege). Pri ugotavljanju višine škode je pravilno uporabilo prosti preudarek (prvi odstavek 216. člena ZPP) in ustrezno upoštevalo vse okoliščine obravnavanega primera. Prepričljivo je zavrnilo tožnikovo tezo, da je njegova domača nega in oskrba dražja od institucionalne. Brez podlage je tudi pritožbena trditev, da tožnik sploh ni primeren za institucionalno oskrbo. Iz mnenja izvedenca psihiatra povsem nedvoumno izhaja, da se osebe v takšnem zdravstvenem stanju, kot je tožnikovo, razvrščajo v kategorijo „III.a“ in da je tudi za take osebe mogoče primerno poskrbeti v ustreznem zavodu.

10. Sodišče ni spregledalo dejstva, da bo tožnik potreboval tujo pomoč, nego in nadzor še vrsto let oziroma vse življenje. Pomoč, ki jo tožniku nudijo svojci, je zato pravilno primerjalo s tisto, ki bi je bil tožnik deležen v ustreznem zavodu. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik, je namreč uporabna predvsem za tiste primere, kjer oškodovanec potrebuje tujo pomoč le za določen čas oziroma med zdravljenjem, manj ali sploh ne pa za vrednotenje dolgotrajne oskrbe oškodovancev, katerih potrebe so trajno povečane (drugi odstavek 174. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Tako izračunana odškodnina bi namreč občutno presegla povprečno mesečno plačo na zaposlenega v državi in tudi cene institucionalnega varstva, kar bi bilo očitno nerealno. Pri tem ne gre za neupravičeno diskriminacijo tožnika, kot poskuša prikazati pritožba. Tudi pri obravnavanju tovrstnih škod je treba upoštevati načelo racionalnosti in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki mora biti vpeta v širše družbene okvire.

11. Čeprav ima tožnik brez dvoma pravico do popolne odškodnine (169. člen OZ), pa ta krije samo tiste stroške v zvezi s tožnikovo nego, oskrbo in varstvom, ki se ne izmikajo presoji o njihovi razumnosti, upoštevaje vse okoliščine obravnavanega primera.2 Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje navedeno zahtevo ustrezno upoštevalo, saj je višino mesečne rente odmerilo tako, da ta bistveno ne odstopa od cene najdražje institucionalne oskrbe, hkrati pa v razumnem obsegu pokriva tožnikove povečane potrebe.

12. Brez podlage je pritožbeni očitek, da izpodbijana odločitev krši tožnikove ustavne pravice do doma, zasebnosti in družinskega življenja.3 Tožnika nihče ne sili k odhodu v dom starejših občanov ali drug ustrezen zavod, če mu je ljubša domača oskrba in so ga doma pripravljeni negovati in nadzorovati njegovi svojci. Cena za institucionalno oskrbo iste vrste je bila v sodbi uporabljena le kot izhodišče za prosti preudarek pri oceni višine tožnikove škode. Pritožbena trditev, da takšna primerjava ni sprejemljiva, ker so ceniki tovrstnih zavodov „socialno koncipirani“, ni utemeljena. Splošno je znano, da cene socialne oskrbe med drugim sledijo tudi ponudbi in povpraševanju oziroma razmeram na trgu teh storitev.

13. Odločitev o delni zavrnitvi rentnega zahtevka je torej v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Tožnik pa neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Do povračila svojih potnih stroškov za prihod na poravnalni narok in prvi narok ni upravičen že zato, ker teh stroškov ni ustrezno specificiral, niti izkazal. Ni jasno, kaj naj bi predstavljal zahtevani znesek v višini 39,00 EUR, ki je glede na čas nastanka teh stroškov (november 2012) očitno nerealen. Tudi dokaza o plačilu teh stroškov tožnik ni predložil.4 Tožnik ni upravičen niti do povračila potnih stroškov svojega skrbnika. Tožnika je namreč v pravdi ves čas zastopal odvetnik kot njegov pooblaščenec, zato udeležba skrbnika na narokih ni bila potrebna. Če se je skrbnik kljub temu udeleževal narokov poleg odvetnika, njegovi potni stroški niso bili smotrni in jih mora tožnik oziroma skrbnik kriti sam. Končno tudi skrbnik, enako kot to velja za tožnika, zatrjevanih potnih stroškov ni izkazal. 14. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, torej niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**O toženkini pritožbi:**

15. Pritožba je utemeljena.

16. Toženka je v zvezi z ugovorom omejene zavarovalne vsote v prejšnji pritožbi navajala, da je tožniku na račun odškodnine med drugim nakazala dva zneska (7.837,56 EUR in 6.531,30 EUR), ki predstavljata zapadlo rento iz naslova tuje pomoči, upoštevaje pravnomočni del prve sodbe (P 1521/2011-III z dne 20. 10. 2015), ki jo je sodišče izdalo v tej pravdi. Prvi znesek predstavlja zapadlo rento (145,14 EUR mesečno) za čas od vključno julija 2011 do decembra 2015, drugi pa zapadlo mesečno rento od vključno januarja 2016 dalje. Navedeni dve nakazili med pravdnima strankama nista bili sporni. Čeprav tožnik v ponovljenem postopku od teh dveh zneskov ni zahteval zakonskih zamudnih obresti, mu je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo prisodilo tudi te. S tem je zagrešilo dve absolutni bistveni kršitvi pravdnega postopka: prekoračilo je tožbeni zahtevek (prvi odstavek 2. člena ZPP) in hkrati ponovno odločilo o že pravnomočno razsojenem zahtevku (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Po navedenem niti ni bistveno, ali je toženka, kot zdaj trdi v pritožbi, poravnala tudi dolgovane zakonske zamudne obresti po prvi sodbi. Tožnik zanje že ima izvršilni naslov; ponovno odločanje o isti stvari ni več dopustno.

17. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo toženkini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obrestnem delu razveljavilo (357. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 350. člena istega zakona).

18. Toženka pa utemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč pri ugotavljanju uspeha pravdnih strank v pravdi izhajalo iz napačne vrednosti spornega predmeta. Ker zahtevana renta predstavlja bodoče dajatve, ki se ponavljajo, bi moralo sodišče k ostalim zahtevanim zneskom prišteti znesek, ki ustreza seštevku obrokov zahtevane rente za dobo petih let (40. člen ZPP). Skupna vrednost spornega predmeta po tožbi tako znaša 340.478,46 EUR, kot je pravilno izračunala toženka. Od navedenega zneska je bilo tožniku, upoštevaje isti kriterij, prisojeno skupaj 87.753,17 EUR5 ali 26 % celotnega zahtevanega zneska.

19. Toženkin uspeh v pravdi je torej višji (74 %), kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Celotni toženkini stroški po neizpodbijani ugotovitvi zadnje sodbe znašajo 3.585,00 EUR, kar pomeni, da ji tožnik na račun stroškov dolguje 2.652,90 EUR. Tožnikovi stroški, kot jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, znašajo 15.404,83 EUR, od tega na toženko odpade 4.005,26 EUR. Po medsebojnem pobotanju torej toženka dolguje tožniku 1.352,36 EUR in ne 7.808,90 EUR, kot je izreklo sodišče prve stopnje.

20. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo toženkini pritožbi tudi v tem delu in stroškovno odločitev ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona).

**O pritožbenih stroških:**

21. Tožnik je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen, mora pa toženki povrniti stroške za njeno pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Ti znašajo 330,00 EUR, obsegajo pa sodno takso za pritožbo (315,00 EUR)6 in materialne stroške (15,00 EUR). Če bo tožnik s plačilom zamujal, bo toženki po poteku izpolnitvenega roka od navedenega zneska dolgoval še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. člena in prvim odstavkom 299. člena OZ).

1 Od vključno 15. do 20. točke obrazložitve. 2 Dunja Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 1000. 3 Judikati, ki jih v zvezi s tem izpostavlja pritožba, zaradi povsem različnih dejanskih in pravnih vprašanj, ki so bila predmet obravnave, niso uporabni za primerjavo s tožnikovo zadevo. 4 Če je tožnik za prihod na narok uporabil javni prevoz, bi moral sodišču predložiti vozovnico. Če so ga na narok pripeljali svojci, pa bi moral navesti vsaj število prevoženih kilometrov, da bi bilo priglašene stroške mogoče preveriti in ustrezno odmeriti. 5 V prvi sodbi P 1521/2011-III mu je sodišče od 1. 7. 2011 prisodilo 145,14 EUR mesečne rente, z izpodbijano sodbo pa še 762,00 EUR mesečno, kar za pet let znaša 54.428,40 EUR. K temu je treba prišteti ostale prisojene zneske: po prvi sodbi 3.225,67 EUR, 81,82 EUR in 5.249,78 EUR, po drugi sodbi P 1639/2016-III 3.403,26 EUR in po izpodbijani sodbi še 21.364,24 EUR. 6 Sodna taksa je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah s taksno tarifo (tar. št. 1121 v zvezi s petim odstavkom 18. člena), upoštevaje pritožbeni uspeh (6.333,68 EUR), ki ga je toženka dosegla na račun spornih zamudnih obresti.