Jedro

Tožnik – invalid I. kategorije invalidnosti – je kot tujec s stalnim prebivališčem v BiH pravico do invalidske pokojnine pridobil pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Srbski, ker je na podlagi skupne pokojninske dobe (tudi pokojninske dobe, ki jo je dosegel v Sloveniji) izpolnil pogoje za pridobitev te pravice. Ker je s tem opravil izbiro med pokojninama (in ker kasnejšega Zakona o ratifikaciji sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BiH ter Administrativnega dogovora o izvajanju Sporazuma o socialnem zavarovanju med državama ni mogoče upoštevati), za isto pokojninsko dobo ne more pridobiti še pravice do pokojnine v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 23. 8. 2006 in št. ... z dne 22. 1. 2007 in priznanje pravice do invalidske pokojnine od 20. 2. 2006 dalje, stroškovno zavrne.

Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 22. 1. 2007 in št. ... z dne 23. 8. 2006 in tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 20. 2. 2006 dalje in odločilo, da ima tožnik od 20. 2. 2006 dalje pravico do invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku odmeriti invalidsko pokojnino s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe in mu izplačati zakonske zamudne obresti od zneskov invalidskih pokojnin, zapadlih v plačilo v času od 20. 2. 2006 do 22. 8. 2006 od 23. 8. 2006 do plačila, za zneske invalidskih pokojnin, zapadlih po 23. 8. 2006 pa od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila in mu povrniti stroške postopka v višini 365,17 EUR, od tega znaša 20 % DDV 60,86 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva izpolnitvenega roka dalje, do plačila. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati 103,28 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2006 dalje do zakonitega prenehanja teka zakonskih zamudnih obresti.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Pravna podlaga za odločanje v konkretnem primeru je določba 1. odstavka 250. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). V zvezi s slednjim toženec navaja, da v času izdaje izpodbijanih odločb pri tožencu sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko BIH še ni bil v veljavi, zato je potrebno v konkretni zadevi uporabiti izključno slovenske predpise o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, torej ZPIZ-1 in določbe 1. in 2. odstavka 177. člena. Dejstvo je, da je tožnik v letu 2005 uveljavil pravico do invalidske pokojnine pri bosanskem nosilcu zavarovanja ter je bil na podlagi odločbe bosanskega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 29. 11. 2005 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 6. 2005 dalje s priznano pravico do invalidske pokojnine od 14. 6. 2005 dalje. Iz obrazložitve te odločbe je med drugim razvidno, da je vzrok invalidnosti bolezen ter, da skupna pokojninska doba znaša 21 let, 1 mesec in 24 dni. V navedeno skupno pokojninsko dobo so všteta obdobja zavarovanja v BIH ter posebna doba v dvojnem trajanju in obdobje zavarovanja v Republiki Sloveniji. Da je bila tožniku slovenska pokojninska doba v trajanju 17 let, 3 mesece in 13 dni upoštevana tako za pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine v BIH, kot tudi za odmero, je razvidno iz navedene odločbe bosanskega nosilca zavarovanja. To pomeni, da je tožnik z izdajo odločbe z dne 29. 11. 2005 in s priznanjem pravice do pokojnine opravil izbirno pravico po citirani določbi 2. odstavka 177. člena ZPIZ-1, saj na podlagi slovenske pokojninske dobe v trajanju 17 let, 3 mesece in 13 dni, ki je bila upoštevana tako pri pogoju za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kot tudi pri sami odmeri, uveljavil pravico v BIH. S tem je dejansko opravil izbiro glede pokojnine, ki jo bo užival, saj je slovensko pokojninsko dobo potreboval za priznanje same pravice. Zato na podlagi 2. odstavka 177. člena ZPIZ-1 za isto pokojninsko dobo ne more pridobiti pravice do invalidske pokojnine še v Republiki Sloveniji. Ker je po njegovem mnenju tožnik že izrabil možnost izbire, gre za enkratno dejanje in ne gre za možnosti, ki bi jo tožnik lahko uveljavil večkrat. Dodatno navaja, da kljub temu, da je pri tožniku ugotovljena kategorija invalidnosti na podlagi njegovega zdravstvenega stanja, je takšna ugotovitev le eden izmed pogojev, ko bi lahko zavarovanec pridobil pravico do invalidske pokojnine, ni pa edini pogoj. Nadaljnji pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine je tudi minimalni pogoj dopolnjene pokojninske dobe, ki pa ga tožnik zaradi vsega že povedanega ne izpolnjuje, saj je bila izbirna pravica izčrpana v trenutku, ko je tožnik v BIH uveljavil pravico do invalidske pokojnine, katera mu je bila priznana tudi na podlagi slovenske pokojninske dobe. Zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v konkretnem primeru tožniku priznalo pravico do samostojne invalidske pokojnine. Tako stališče glede uporabe oziroma izvajanja določbe 177. člena ZPIZ-1 je v identičnih zadevah zavzela že sodna praksa in sicer tako Višje delovno in socialno sodišče, kakor tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Zaradi neupoštevanja sodne prakse toženec še dodaja, da je kršena določba 22. člena Ustave Republike Slovenije, s tem v zvezi pa tudi določba 14. člena Ustave Republike Slovenije. Ker odločitev sodišča ni pravilna, meni, da po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), glede na načelo uspeha v sporu, ni dolžan tožniku povrniti stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je v obravnavani zadevi predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja dne 20. 2. 2006 vložila tožnikova lečeča zdravnica. Na podlagi tako začetega postopka in predložene medicinske dokumentacije, je nato tožnikovo delazmožnost ocenjevala invalidska komisija I. stopnje v Ljubljani dne 14. 6. 2006 in menila, da je pri njem zaradi bolezni od 20. 2. 2006 dalje podana I. kategorija invalidnosti.

V tem postopku je bilo torej z mnenjem invalidske komisije I. stopnje ugotovljeno, da tožnik trajno ni več zmožen za delo. Z odločbo št. ... z dne 23. 8. 2006, je toženec tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnil, takšno odločitev pa je potrdil tudi z dokončno odločbo št. ... z dne 22. 1. 2007. Toženec je ob ugotovitvi, da je tožnik pri tujem nosilcu zavarovanja, kjer je bil nazadnje zavarovan, že pridobil pravico do invalidske pokojnine, tudi z upoštevanjem slovenske pokojninske dobe, odločitev oprl na določbo 177. člena ZPIZ-1. Obe navedeni odločbi sta bili predmet presoje pred sodiščem prve stopnje. Med strankama ni sporno, da je tožnik v Sloveniji dopolnil 17 let, 3 mesece in 13 dni pokojninske dobe in sicer v obdobju od 25. 5. 1974 do 6. 9. 1991 in da ima tožnik z dobo prebito v Sloveniji in ostalo dobo skupaj 21 let, 1 mesec in 24 dni. Prav tako ni sporno, da je pri tožniku po mnenju invalidske komisije I. stopnje od 20. 2. 2006 podana I. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni. Sporno pa je, ali ima tožnik kot invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni na podlagi pokojninske dobe, prebite v Sloveniji pravico do invalidske pokojnine.

V skladu s 177. členom ZPIZ-1 lahko zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, uživa le eno od njih po lastni izbiri. V skladu z 2. odstavkom tega člena velja ta določba tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnine v drugi državi, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij.

Za pritožbeno rešitev je bistvenega pomena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik, ki je tujec s stalnim prebivališčem v BIH, pravico do invalidske pokojnine pridobil pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Srbske, ker je na podlagi skupne pokojninske dobe v trajanja 21 let, 1 mesec in 24 dni, izpolnjeval pogoje za pridobitev te pravice. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je iz obrazložitve odločbe tujega nosilca zavarovanja razvidno, da je tožnik v Republiki Srbski dopolnil 3 leta, 2 meseca in 27 dni pokojninske dobe oziroma 39 mesecev, posebno dobo v dvojnem trajanju od 4. 8. 1995 do 6. 9. 1996, kar znaša 7 mesecev in 14 dni ter da je v Sloveniji od 25. 5. 1974 do 6. 9. 1991 dopolnil 17 let, 3 mesece in 13 dni, tako da znaša tožnikova skupna pokojninska doba 21 let, 1 mesec in 24 dni. Na podlagi te pokojninske dobe je bilo ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, sorazmerni del invalidske pokojnine pa mu je bil tudi odmerjen v višini 38,12 KM.

Med Republiko Slovenijo in BIH v času vložene zahteve pri tožencu za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in tudi v času odločanja pri tožencu z dokončno odločbo, še ni veljal meddržavni sporazum o socialni varnosti. Kasnejšega Zakona o ratifikaciji sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH ter Administrativnega dogovora o izvajanju Sporazuma o socialnem zavarovanju med državama (Ur. l. RS, št. 37/2008, MP št. 10/2008), ki je bil objavljen dne 15. 4. 2008 in velja od 1. 7. 2008 dalje (obvestilo MZZ v Uradnem listu Republike Slovenije št. 71/2008, MP št. 14/2008) za odločanje v tej zadevi ni mogoče upoštevati. Pravno podlago za odločitev v tej zadevi zato predstavlja določba 177. člena ZPIZ-1, ki jo je mogoče uporabljati le tako, da je zavarovanec, ki mu je bila pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji, že upoštevana za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do pokojnine v drugi državi in odmero le-te, ali pa le za izpolnitev pogojev, kot je to v tožnikovem primeru, z uveljavitvijo pravice do pokojnine v tej drugi državi že opravil izbiro med pokojninami. To pomeni, da tožnik, ki mu je bila slovenska pokojninska doba upoštevana kot pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine v BIH, za to isto pokojninsko dobo ne more pridobiti pravice do pokojnine v Republiki Sloveniji, ker je že izrabil pravico do izbire pokojnine. Takšno stališče je v zvezi z uporabo 177. člena ZPIZ-1 že v večih zadevah zavzelo pritožbeno sodišče, prav tako pa revizijsko sodišče (kot npr. opr. št. VIII Ips 349/2007, VIII Ips 83/2008), iz katerih izhaja, da zavarovanec, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, nima več izbirne pravice in ne more uspešno uveljavljati enake pravice še pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Takšna razlaga pride v poštev do dneva sklenjenega sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH, za vloge, vložene po sklenitvi omenjenega sporazuma, pa bo veljal meddržavni sporazum med Republiko Slovenijo in BIH in torej določbe, ki urejajo seštevanje v obeh državah dopolnjene pokojninske dobe ter priznavanje in odmerjanje samostojnih ali sorazmernih pokojninskih dajatev.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up-360/05-39 z dne 2. 10. 2008 ugotovilo kršitev ustavne pravice do pokojnine v primeru slovenskega državljana, ki je uveljavil pravico do pokojnine v Republiki Srbiji in plačeval prispevke za večino obdobja v Sloveniji, slovenski nosilec zavarovanja pa mu je na podlagi določbe 2. odstavka 177. člena ZPIZ-1 odrekel pravico do sorazmernega dela pokojnine. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v citirani odločbi med drugim obrazložilo, da ima posameznik, ki je na podlagi plačila prispevkov slovenskemu nosilcu zavarovanju po ZPIZ-1 izpolnil pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, pravico do njene uveljavitve pri nosilcu zavarovanja. Čeprav tudi v obravnavanem primeru kot pravno podlago predstavlja določba 177. člena ZPIZ-1, pa citirane odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije ni mogoče uporabiti v obravnavani zadevi, ker temelji na bistveno drugačnem dejanskem stanju, saj tožnik ni državljan Republike Slovenije, ampak tujec.

Glede na vse obrazloženo in zaradi pravilne uporabe materialnega prava na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani zadevi in ob upoštevanju uveljavljene sodne prakse, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo ter na podlagi 4. točke 358. člena ZPP prvostopno sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb toženca ter priznanje pravice do invalidske pokojnine pri tožencu, stroškovno zavrnilo. Obenem je odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k sami razjasnitvi sporne zadeve.