Jedro

Odrekanje pravice do pokojnine z utemeljitvijo, da je bila z uveljavitvijo pokojnine (za katero so podani pogoji na podlagi zavarovanja pri toženi stranki) pri tujem nosilcu zavarovanja izčrpana pravica do izbire po 177. členu ZPIZ-1, nasprotuje ustavnim določbam o pravici do socialne varnosti in pravici do zasebne lastnine.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 8 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 281,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika in odpravilo odločbi tožene stranke z dne 23. 8. 2006 in 22. 1. 2007, razvrstilo tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 20. 2. 2006 dalje, mu od tega dne priznalo pravico do invalidske pokojnine in toženi stranki naložilo, da odmeri tožniku invalidsko pokojnino s posebno odločbo, v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe. Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku izplača zakonske zamudne obresti od zneska invalidskih pokojnin, ki zapadejo v plačilo v času od 20. 2. 2006 do 22. 8. 2006, od 23. 8. 2006 do plačila in za zneske invalidskih pokojnin, ki zapadejo po 23. 8. 2006 od dneva zapadlosti posameznega zneska do plačila. Nadalje je naložilo toženi stranki, da tožniku povrne stroške postopka, zavrnilo pa zahtevek za plačilo 103,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče je ugotovilo, da je tožnikova osebna zdravnica podala predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice iz invalidskega zavarovanja dne 20. 2. 2006. Invalidska komisija prve stopnje je 14. 6. 2006 podala mnenje, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti od 20. 2. 2006 dalje, vendar je bila zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena, ker je bila tožniku z odločbo tujega nosilca zavarovanja že priznana pravica do invalidske pokojnine od 14. 6. 2005 dalje (z odločbo z dne 29. 11. 2005), to pa v skladu z določbo 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) preprečuje priznanje invalidske pokojnine tudi v Sloveniji. Pri tujem nosilcu zavarovanja je tožnik sicer pridobil pravico le do sorazmernega dela invalidske pokojnine. V Sloveniji je dopolnil pokojninsko dobo v trajanju 17 let, 3 mesece in 11 dni in izpolnjuje tudi pogoj gostote zavarovalne dobe iz druge alineje 68. člena ZPIZ-1, saj je ob nastanku invalidnosti (20. 2. 2006) dopolnil 53 let, 4 mesece in 29 dni starosti. Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na določbo prvega odstavka 393. člena ZPIZ-1 (glede na to, da ob uveljavitvi tega zakona tožnik ni imel lastnost zavarovanca po tem zakonu, imel pa je lastnost zavarovanca po prejšnjih predpisih) in kot nepravilno štelo tolmačenje tožene stranke v zvezi z uporabo določbe drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke stroškovno zavrnilo. Bistvenega pomena za odločitev je bila ugotovitev, da je tožnik pridobil pravico do invalidske pokojnine pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Srbske, na podlagi skupne pokojninske dobe v trajanju 21 let, 1 meseca in 24 dni in ne glede na to, da je pridobil le pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Obrazložilo je, da na odločitev ne vpliva kasnejši Zakon o ratifikaciji sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BiH ter Administrativni dogovor o izvajanju sporazuma o socialnem zavarovanju med državama (Ur. l. RS, št. 37/2008 – MP, št. 10/2008), temveč da pravno podlago predstavlja določba 177. člena ZPIZ-1, ki jo je tolmačilo tako, da zavarovanec, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, nima več te izbirne pravice. Pri tem se je sklicevalo tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-360/05-39, ki pa se nanaša le na tiste upravičence, ki so državljani Republike Slovenije, ne pa na tujce.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Navaja, da je tuji nosilec zavarovanja pri priznanju pravice do pridobitve pokojnine upošteval celotno pokojninsko dobo tožnika, vendar mu je dejansko priznal le sorazmerni del pokojnine – glede na zavarovalno dobo, ki jo je ta izpolnil v BiH. V tej državi dobiva pokojnino le za pokojninsko dobo, ki jo je tam tudi dopolnil. Določba 177. člena ZPIZ-1 ne pride v poštev. Pri tem se sklicuje na 167. člen ZPIZ-1 in na Zakon o penzijskom i invalidskom osiguravanju Republike Srbske, ki v 241. členu določa, da se pokojninska doba, ki jo je zavarovanec dopolnil v drugih republikah bivše SFRJ, vzame le za potrditev pogojev za priznanje pravic, za izplačevanje pa velja načelo reprocitete. Tožniku tudi ni bila dana možnost, da sam izbere uživanje pokojnine v Republiki Sloveniji oziroma BiH. Z odločbo tožene stranke so mu bile kršene temeljne človekove pravice. Če ima državljan Republike Slovenije po odločbi Ustavnega sodišča Up-360/05-39 pogoje za pokojnino, ki jo je že uveljavil v drugi državi, ima enako pravico tudi tuj državljan.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (367. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Tožnik se v uvodu revizije sklicuje na revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, ki pa ga v nadaljevanju ne konkretizira. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti od 20. 2. 2006 dalje in da je v Republiki Sloveniji dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti. Ker pa je bila tožniku z odločbo Sklada za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Srbske z dne 29. 11. 2005 priznana pravica do invalidske pokojnine od 14. 6. 2005 in je bila pri priznanju te pravice upoštevana tudi pokojninska doba v Republiki Sloveniji, se zastavlja vprašanje, ali na priznanje pravice do invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji vpliva določba drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1. 10. Iz te določbe izhaja, da se prejšnji odstavek tega člena (po katerem ima zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, pravico do uživanja le ene od njih po lastni izbiri) uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravico na podlagi istih pokojninskih obdobij. To določbo je Vrhovno sodišče res tolmačilo tako kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, vendar je kasneje v zvezi s tem prišlo do drugačnih odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije. To sodišče je z odločbami Up-360/05-39 z dne 2. 10. 2008, Up-770/06-18 z dne 17. 5. 2009 in Up-1419/08-13 z dne 22. 10. 2009 razveljavilo sodbe Vrhovnega sodišča ter v zvezi s tem tudi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča. V teh odločbah je Ustavno sodišče s sklicevanjem na 50. in 33. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.) obrazložilo, da ima zavarovanec po pravilni razlagi določbe 177. člena ZPIZ-1 in ob upoštevanju določb zakona glede izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravico do priznanja pokojnine tudi v primeru, če mu je bila v drugi državi iz področja bivše Jugoslavije že priznana pravica do pokojnine, ob upoštevanju v Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe. Odrekanje pravice do pokojnine z utemeljitvijo, da je bila z uveljavitvijo pokojnine (za katero so podani pogoji na podlagi zavarovanja pri toženi stranki) pri tujem nosilcu zavarovanja izčrpana pravica do izbire po 177. členu ZPIZ-1, nasprotuje ustavnim določbam o pravici do socialne varnosti in pravici do zasebne lastnine. Pri tem iz odločbe Up-360/05-39 dejansko izhaja, da se nanaša na državljana Republike Slovenije, vendar je Ustavno sodišče že v naslednji odločbi (Up-770/06-18) poudarilo, da 33. člen Ustave velja tudi za osebe, ki niso državljani Republike Slovenije.

11. Ob takšnem stališču in ob presoji, da tožnik glede na dopolnjeno pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji, starost in gostoto te dobe izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine (67. in 68. člen ZPIZ-1), je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo to sodbo.

12. Ker je tožnik z revizijo uspel, mu pripadajo tudi revizijski stroški, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.). Iz tega naslova mu, z obračunom DDV, pripada skupaj 281,00 EUR in od prisojenega zneska tudi zakonske zamudne obresti, in sicer od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti v trajanju 8 dni, do plačila.