Jedro

Dokazno moč izvedenčevega mnenja in njegove izpovedbe sodišče ocenjuje po načelu proste presoje dokazov, enako kot vse ostale dokaze, pri čemer sodišča ne veže nobeno formalno dokazno pravilo (stališče v zahtevi, da naj bi bilo izvedensko mnenje s področja forenzičnih preiskav pisave kot dokaz v postopku dopustno le, če je izvedenec pri svojem delu razpolagal z vsaj šestimi ad hoc odvzetimi primerjalnimi podpisi, gre razumeti prav v smeri zavzemanja za neke vrste formalno dokazno pravilo).

Kršitev pravice obrambe ni podana, saj je bila obrambi dana možnost grajanja izbrane metode dela izvedenca.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. M. N. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 29. 1. 2015 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je sodišče določilo kazen 6 (šest) mesecev zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 je sodišče, upoštevajoč kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 29048/2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, ki je postala pravnomočna 30. 5. 2013 in kazen 3 (tri) leta zapora, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 29407/2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, ki je postala pravnomočna 9. 12. 2013 in kazen 6 (šest) mesecev zapora določeno s to sodbo, na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 obsojencu izreklo enotno kazen 4 (štiri) leta in 10 (deset) mesecev zapora. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 30884/2012 z dne 26. 3. 2015 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo. Obe nižji sodišči sta obsojencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2. Obsojenčevi zagovorniki so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in obsojenca oprosti obtožbe, oziroma izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki utemeljujejo s tem, da je sodišče le delno oziroma zmotno povzelo vsebino elektronskega sporočila D. K., zaposlenega pri Nacionalnem forenzičnem laboratoriju, glede zahtev stroke pri forenzičnem preiskovanju pisav. D. K. ni zapisal le, da po nenapisanem dogovoru Evropskega združenja ekspertov za rokopise za forenzično preiskovanje pisav zadošča najmanj šest primerjalnih podpisov, ampak tudi, da se je teh, sicer neformalnih standardov, pri forenzičnem preiskovanju treba držati. Najmanj šest primerjalnih podpisov zahteva tudi Nacionalni forenzični laboratorij, ki ima preiskavo podpisov akreditirano. Očitana protispisnost je botrovala odločitvi sodišča, da je zavrnilo dokazni predlog obrambe za opravo poizvedb pri Nacionalnem forenzičnem laboratoriju glede števila potrebnih primerjalnih podpisov za izdelavo izvedenskega mnenja s področja forenzičnih preiskav pisav. Če bi sodišče dobilo odgovor, da je za forenzične preiskave potrebnih najmanj šest primerjalnih podpisov, bi se izvedensko mnenje izvedenca P. izkazalo za neuporabno. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je po mnenju zagovornikov obsojencu odvzelo pravico do aktivne obrabe, pri čemer se sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča Up-234/13 z dne 27. 11. 2014, in mu kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave). Vse te kršitve so bile uveljavljene že v pritožbi, vendar se višje sodišče do njih ni opredelilo, v čemer zagovorniki vidijo kršitev obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Kršitev obsojenčeve pravice do obrambe zagovorniki vidijo tudi v zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče odvetnika D. T., ki bi izpovedal o tem, ali držijo navedbe v kazenski ovadbi, ki jo je zoper obsojenca vložil v imenu L. B., s čimer bi se še dodatno omajala verodostojnost ključne priče M. B. 3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva ni utemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev. S tem, ko zagovorniki sodišču očitajo, da ni izvedlo predlaganih dokazov, uveljavljajo nedovoljen razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi očitane procesne kršitve niso podane, saj se je sodišče natančno ukvarjalo s strokovnostjo izvedeniškega mnenja in ga ocenilo kot verodostojnega ter pri tem navedlo razloge za takšno oceno. Tudi višje sodišče je obrazložilo svoje stališče do tega vprašanja in posebej ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo elektronsko sporočilo D. K., zato je bil tudi utemeljeno zavrnjen dokazni predlog o poizvedbah na Nacionalnem forenzičnem laboratoriju.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom, vendar se o njem niso izjavili.

B.

5. M. N. je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ker je ponarejeno listino uporabil kot pravo. Odvetniku D. T. je dne 13. 9. 2011 poslal dopis, s katerim mu je sporočil, da je L. B. in M. B. izplačal kupnino za dve zemljišči, kot dokaz pa priložil dokument s potrdilom in ponarejenima parafama M. B., da je prejela dokončno plačilo kupnine.

6. V dokaznem postopku je sodišče zaradi ugotovitve, ali je M. B. podpisala sporno potrdilo o prejemu kupnine, postavilo sodnega izvedenca za preiskave rokopisov in podpisov B. P., ki je v svojem mnenju ugotovil, da z nobeno od stopenj zanesljivosti ni mogoče potrditi, da bi M. B. sama podpisala sporno potrdilo o prejemu plačila kupnine. Gre za takšno izvedbo obeh njenih spornih podpisov oziroma paraf, ki nimajo nobene povezave z nobenim od njenih nespornih podpisov, kar očitno kaže na to, da pisec obeh spornih podpisov sploh ni poznal njenih pravih podpisov. Na takšno izvedensko mnenje so zagovorniki podali pripombe, zahtevali so izločitev tega dokaza kot nedovoljenega oziroma zahtevali postavitev novega izvedenca grafološke stroke. Trdili so, da izvedenec ni imel zadostnega števila (vsaj šestih) primerjalnih ad hoc podpisov in predložili elektronsko sporočilo D. K., iz katerega naj bi izhajalo, da zahteva po najmanj šestih primerjalnih podpisih izhaja iz nenapisanega dogovora Evropskega združenja ekspertov za rokopise, ki se ga je, kljub temu, da je neformalen, treba držati. Izvedenec B. P. je, zaslišan na glavni obravnavi, svoje mnenje dodatno utemeljil in odgovoril na očitke obrambe o nezadostnem številu primerjalnih podpisov. Pojasnil je, da je v obravnavanem primeru imel na razpolago pet primerjalnih (nespornih) podpisov M. B., kar je popolnoma zadostovalo strokovnim zahtevam, saj včasih pri podaji mnenja razpolaga celo z enim samim ali dvema nespornima podpisoma. Nadalje je pojasnil, da so ad hoc podpisi vedno vplivni in da je za samo zadevo bolje, da razpolaga oziroma primerja nesporne nevplivne podpise, ki so bili dani pred ali po kaznivem dejanju, brez da bi pisec vedel, da bodo kdaj uporabljeni za potrebe forenzičnega preiskovanja pisav. Poleg tega primerjalni podpisi M. B. niso bili toliko raznoliki, da bi vodili v presojo, da ima priča več oblikovnih slik svoje pisave, zato tudi ni zahteval njenih dodatnih primerjalnih podpisov. Prvostopenjsko sodišče je mnenje izvedenca B. P. v celoti sprejelo in zaključilo, da se izvedenčeve ugotovitve skladajo tudi z drugimi izvedenimi dokazi, zato je tudi zavrnilo zahtevo obrambe za izločitev dokaza in njena dokazna predloga za pridobitev novega izvedenskega mnenja grafološke stroke in opravo poizvedb pri Nacionalnem forenzičnem laboratoriju v zvezi s potrebnim številom primerjalnih podpisov.

7. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki kot bistveno izpostavljajo, da izvedensko mnenje B. P. ni bilo podano v skladu s pravili stroke, ker izvedenec za njegovo podajo ni imel zadostnega števila (šestih) primerjalnih ad hoc podpisov, iz česar nadalje izpeljujejo očitano protispisnost in kršitev pravice do obrambe. Ustavno sodišče je v odločbi Up-234/13 z dne 27. 11. 2014 zapisalo, da mora izvedenec svoje mnenje obrazložiti, saj je šele s tem omogočeno tako sodišču kot strankam, da mnenje kritično analizirajo, ocenjujejo, uveljavljajo ugovore, pripombe, očitke, z mnenjem polemizirajo ter se tako izjavljajo o tem dokaznem gradivu in se do njega opredelijo. Element učinkovitega uveljavljanja pravice do izjavljanja o celotnem procesnem gradivu je tudi možnost kritike izbire in uporabe metod, ki jih je pri svojem delu uporabil sodno imenovani izvedenec.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo vsem tem zahtevam v obravnavanem kazenskem postopku zadoščeno, zato ni mogoče pritrditi očitkom zagovornikov, da je bila obsojencu kršena pravica do (aktivne) obrambe. Vprašanje, ali je metoda dela izbranega izvedenca v obravnavanem primeru ustrezna, je v prvi vrsti strokovno vprašanje, odgovor nanj pa je imela obramba možnost izpodbijati. Sodišče prve stopnje je namreč potem, ko je prejelo pripombe obrambe na mnenje izvedenca B. P., slednjega skladno s 257. členom ZKP zaslišalo na glavni obravnavi. Sodišče je prav tako sledilo predlogu obrambe in kot dokaz prebralo elektronsko sporočilo D. K. z dne 29. 5. 2013 in se do njega opredelilo. Zaslišan in soočen z očitki obrambe je izvedenec pojasnil, da je imel na razpolago pet primerjalnih nevplivnih podpisov priče M. B., ki jih je podala še preden je izvedela, da bodo uporabljeni za potrebe forenzičnega preiskovanja pisav, zato njenih dodatnih ad hoc podpisov, ki so vedno vplivni, saj oseba ve, da bodo uporabljeni za forenzično preiskovanje, ni zahteval. Takšna pojasnila so prvostopenjsko sodišče prepričala, zato je izvedensko mnenje izvedenca B. P. sprejelo kot popolno, jasno in podprto tudi z drugimi dokazi. Pri stališču, da mora izvedenec pri svojem delu vedno razpolagati z vsaj šestimi primerjalnimi podpisi, zagovorniki vztrajajo tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki pa je po mnenju Vrhovnega sodišča neutemeljeno. Dokazno moč izvedenčevega mnenja in njegove izpovedbe sodišče namreč ocenjuje po načelu proste presoje dokazov, enako kot vse ostale dokaze, pri čemer sodišča ne veže nobeno formalno dokazno pravilo. Stališče zagovornikov v zahtevi gre razumeti prav v smeri zavzemanja za neke vrste formalno dokazno pravilo, ko naj bi bilo izvedensko mnenje s področja forenzičnih preiskav pisave kot dokaz v postopku dopustno le, če je izvedenec pri svojem delu razpolagal z vsaj šestimi ad hoc odvzetimi primerjalnimi podpisi. Procesna kršitev po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni podana, saj je bila obrambi dana možnost grajanja izbrane metode dela izvedenca B. P., ki jo je obramba tudi izkoristila, izvedenec pa je na te očitke odgovoril. Glede na to, da zagovorniki ne sprejemajo zaključkov nižjih sodišč, da je izvedensko mnenje P. popolno, jasno in podprto z drugimi dokazi, v zahtevi za varstvo zakonitosti po vsebini ne uveljavljajo procesne kršitve, temveč uveljavljajo nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Prav tako ni podana zatrjevana protispisnost iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP glede navajanja v razlogih sodbe o vsebini elektronskega sporočila D. K. in med samim elektronskim sporočilom. V zvezi s protispisnostjo je treba poudariti, da mora biti precejšnja in se mora nanašati na pravno relevantna dejstva. Vsebina spornega elektronskega sporočila se nanaša na neformalna pravila določenega strokovnega združenja, pri čemer gre ugotoviti, da imajo praviloma tovrstna združenja vsaka svoja pravila, ki jih ne moremo šteti med pravila kazenskega procesnega ali materialnega prava. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, obramba zaradi nespoštovanja določenih strokovnih standardov, pravil ali smernic lahko oporeka strokovnosti opravljenega izvedeniškega dela, ne more pa uveljavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Zagovornikom tudi ni mogoče pritrditi, da je bila obsojencu z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče, odvetnika D. T., kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče ta dokaz pravilno ocenilo kot pravno irelevanten. Predlagana priča ob podpisovanju sporne listine ni bil prisotna, izpovedovala naj bi o L. B. pooblastilu M. B., ki v obravnavanem primeru ni bilo sporno, ugotovljena neskladja, o katerih naj bi izpovedala pa tudi po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča niso takšne narave, da bi sodišče zaradi njih podvomilo v verodostojnost priče M. B. C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka in obsojenčevih premoženjskih razmer.