Jedro

Izvedenec je imel na razpolago dovolj primerjalnih podpisov, saj so bili ti kvalitetni in nevplivni (izvedenec je imel na razpolago pet podpisov in besedilo M.B. – pooblastilo z dne 29.11.2002), ad hoc podpisi pa so vplivni podpisi, kar pomeni, kot je izvedenec prepričljivo odgovoril na pripombo obrambe, da je za kvalitetno in zanesljivo analizo bolje, če izvedenec razpolaga z nespornimi nevplivnimi podpisi. Pritožnik trdi, da bi lahko šlo v obravnavani zadevi za falsificiranje lastne parafe priče M.B., vendar ta trditev nima opore v izvedenskem mnenju, iz katerega izhaja, da izvedba spornih podpisov – parafov priče M.B. nima nobene povezave z nobenim od njenih nespornih podpisov – parafov ter so vsi trije sporni podpisi – parafi M.B. izvedbeno popolnoma različni (izvedenec je namreč ugotovil nekatere značilnosti spornih podpisov z nespornimi podpisi – parafi obdolženca, kot izhaja iz točke 3 izvedenskega mnenja).

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega M.M. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ter mu je na podlagi istega določila določilo kazen 6 mesecev zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo, upoštevajoč kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 1 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, ki je postala pravnomočna 30.5.2013 in kazen 3 let zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 2 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, ki je postala pravnomočna 9.12.2013 in kazen 6 mesecev zapora določeno s to sodbo, na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 enotno kazen 4 leta in 10 mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 1.046,08 EUR v štirih zaporednih mesečnih obrokih in sodno takso, ki bo odmerjena ob pravnomočnosti sodbe.

Proti taki sodbi je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Predlaga tudi, da ga pritožbeno sodišče obvesti o seji pritožbenega senata, saj se je želi udeležiti obdolženec in njegov zagovornik.

Pritožbeno sodišče obdolženca in njegovega zagovornika ni obvestilo o seji pritožbenega senata, saj pritožnik ni obrazložil, zakaj bi bila njuna navzočnost nujna oz. koristna, predsednik senata in senat pa tudi nista spoznala, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP).

Pritožba ni utemeljena.

V nasprotju s pritožnikom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje opravilo oceno dokazov skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge o odločilnih dejstvih, iz katerih izhaja dejansko stanje, kot ga je pravilno ugotovilo. Analiziralo je zagovor obdolženca, izpovedbe prič, sodnega izvedenca B.P. ter listinske dokaze, pri tem je navedlo prepričljive razloge, zakaj ni verjelo obdolženčevemu zagovoru, zakaj šteje izpovedbo priče M.B. za verodostojno in zakaj ocenjuje, da je izvedensko mnenje B.P. strokovno, argumentirano, logično ter razumljivo. Pri dokazni oceni je upoštevalo tudi ostale izvedene dokaze in ugotovljene okoliščine, ki v celoti potrjujejo sprejete zaključke. Ko pritožnik v pritožbi izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, se ukvarja z okoliščinami in izpovedbami prič, ki za obravnavano zadevo niso bistvene, kar je že pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Nepomembna neskladja v izpovedbi priče M.B. je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar je pravilno ocenilo, da na njeno verodostojnost nimajo vpliva. Nepomembna je okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, kolikokrat je bila priča B.M. v obdolženčevi pisarni, protislovja v njeni izpovedbi, da je „naredila uslugo kolegici V.“ z izpovedbo priče V.K.N., da je „L. nekaj plačala B. za stroške, ki jih je imela za bencin in podobno“ pa tudi ni, saj povrnitve stroškov, ki naj bi jih imela priča ni mogoče enačiti s plačilom (nagrado) za opravljeno delo. Tudi nadaljnja v pritožbi izpostavljena okoliščina, da je priča M.B. „nelogično opisala, da je v pisarni obdolženca podpisala bianco list A4, kamor naj bi ji obdolženec napisal katero dokumentacijo mora prinesti“ za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni odločilna, kot tudi ne, ali je v letu 2002 bilo potrebno plačati takso za pridobitev mapne kopije. Bistveno za obravnavano zadevo je, ali je priča M.B. podpisala listino, navedeno v izreku izpodbijane sodbe. Da je ni, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, utemeljeno je tudi zavrnilo dokazne predloge obrambe, kar je v peti točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo.

Bistvo pritožbenih trditev je, da izvedensko mnenje B.P. ni strokovno in pravilno, ker se ni držal standardov veljavnih pri forenzičnih preiskavah. Po trditvi pritožnika, bi moral izvedenec imeti na razpolago najmanj šest primerjalnih podpisov M.B., kar po oceni pritožnika dokazuje elektronsko sporočilo D.K. z dne 29.5.2013. Pritožnik nima prav ter je o tem že sodišče prve stopnje podalo prepričljive razloge. Izvedenec je imel na razpolago dovolj primerjalnih podpisov, saj so bili ti kvalitetni in nevplivni (izvedenec je imel na razpolago pet podpisov in besedilo M.B. – pooblastilo z dne 29.11.2002), ad hoc podpisi pa so vplivni podpisi, kar pomeni, kot je izvedenec prepričljivo odgovoril na pripombo obrambe, da je za kvalitetno in zanesljivo analizo bolje, če izvedenec razpolaga z nespornimi nevplivnimi podpisi. Pritožnik trdi, da bi lahko šlo v obravnavani zadevi za falsificiranje lastne parafe priče M.B., vendar ta trditev nima opore v izvedenskem mnenju, iz katerega izhaja, da izvedba spornih podpisov – parafov priče M.B. nima nobene povezave z nobenim od njenih nespornih podpisov – parafov ter so vsi trije sporni podpisi – parafi M.B. izvedbeno popolnoma različni (izvedenec je namreč ugotovil nekatere značilnosti spornih podpisov z nespornimi podpisi – parafi obdolženca, kot izhaja iz točke 3 izvedenskega mnenje – list. št. 95).

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo elektronsko sporočilo D.K. z dne 29.5.2013, pritožbene navedbe v tej zvezi niso utemeljene in ne vzbujajo dvoma v izvedensko mnenje izvedenca B.P., zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni opravilo poizvedb, ki jih izpostavlja pritožnik v pritožbi. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na „dvojenje potez B.M.“ oziroma citiranje posameznih odgovorov sodnega izvedenca na glavni obravnavi 20.10.2015, ne kažejo na nestrokovnost izvedenstva, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da „dvojenje potez“ iz spornega podpisa ni značilnost nespornega podpisa M.B., ampak obdolženčevega podpisa, kar pa za obravnavano zadevo ni relevantno, upoštevajoč očitke razvidne iz izreka izpodbijane sodbe. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost in strokovnost mnenja sodnega izvedenca, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca forenzične stroke.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče, odvetnika D.T. ter k temu kar je sodišče prve stopnje navedlo v točki 5 izpodbijane sodbe ni kaj dodati.

Pritožnik je pričakoval, da bo izpodbijana sodba podala odgovor na vprašanje, zakaj je obdolženec v predmetnem postopku ravnal tako kot je, kar je po njegovi oceni nelogično in neživljenjsko (da bi nekdo ponaredil listino v dveh izvodih ter izvirnik predložil sodišču). Taktika obrambe oz. odločitev, kako se bo obdolženec v postopku zagovarjal in kako bo ravnal, za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ni relevantna. Relevanten je zagovor obdolženca, ki ga mora sodišče prve stopnje oceniti v povezavi z oceno drugih izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je tako tudi ravnalo ter ni bilo dolžno odgovarjati na vprašanje, zakaj je „obdolženi v tem postopku ravnal tako, kot je“.

Čeprav pritožnik pritožbenega razloga zaradi odločbe o kazenski sankciji ni obrazložil, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v 16. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije ter je obdolžencu določilo primerno kazensko sankcijo, zaporno kazen za obravnavano kaznivo dejanje, pravilno je ravnalo na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ko je na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 upoštevalo pravnomočno izrečeni zaporni kazni iz sodb Okrožnega sodišča v Kopru, v zvezi s sodbami Višjega sodišča v Kopru ter je obdolžencu izreklo primerno enotno kazen 4 leta in 10 mesecev zapora. V odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči. Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti (uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi ni podana in pritožnik, ko uveljavlja to kršitev, dejansko izpodbija dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obdolženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.