Jedro

Dokaz, ki v času sojenja pred sodiščem prve stopnje še ni obstajal in ga tožnica ni mogla predložiti, predstavlja dovoljeno pritožbeno novoto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je ta zahtevala, da sodišče razveže pogodbo o preužitku, sklenjeno dne 5. 8. 2005 številka ... notarja A. R. iz V. z dne 11. 8. 2005 in da sta toženca dolžna izstaviti tožnici zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoč vpis pri nepremičninah, ki so predmet pogodbe o preužitku (in ki so v sodbenem izreku navedene z identifikacijskimi podatki), na ime tožnice I. B. do 1/2 nepremičnin in pri drugih navedenih nepremičninah do 6/7 nepremičnin, sicer bo listino nadomestila sodba, ter da sta toženca dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. O stroških pravdnega postopka pa je odločilo, da je tožnica dolžna v roku 15 dni plačati tožencema 2.232,0o EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, pri tem je uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala ugoditev pritožbi ter razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje iz razloga dvoma v pristranost sodnice na prvi stopnji. Zahtevala je povrnitev stroškov. Navajala je, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je brez utemeljenih razlogov oziroma o direktnem nasprotju s tožbenimi navedbami v postopku zaslišalo zgolj in edino tiste priče, ki so potrjevale navedbe tožencev, za tožničine navedbe pa je presodilo, da njihovo zaslišanje ni potrebno. Sodišče ni dalo tožnici priložnosti, da bi potrdila svoje tožbene navedbe z izvedbo predlaganih listinskih dokazov, v posledici česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, iz izvedenega dokaznega postopka pa je sodišče napravilo zmotne zaključke, zaradi česar je dejansko stanje zmotno ugotovilo. Če bi ne zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, bi lahko sledilo temeljnim določbam ZPP, ki določa med drugim tudi, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega in neposrednega obravnavanja. Sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. V danem primeru je sodišče zavrnilo zaslišanje prič zdravnikov dr. P. in dr. J. iz B. T. ter prič K. B., uslužbenca D. u. C. ter socialne delavke v domu, čeprav bi te priče vedele razjasniti okoliščine izpolnjevanja predmetne pogodbe o preužitku. Sodišče je napravilo glede njihovih izpovedb pavšalno oceno. V posledici bistvenih kršitev in napačne ugotovitve dejanskega stanja pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Iz priloge k tej pritožbi je mogoče ugotoviti, da je sodišče razsojalo na podlagi povsem nasprotujočih si izjav prič in strank, in da je svojo odločitev temeljilo predvsem na izpovedbi I. A. K., ter da je njegove nasprotujoče si izjave štelo za merodajne bolj kot manjkajoči listinski dokaz, ki bi edini lahko ovrgel zatrjevanja tožnice v tožbi, da na transakcijski račun pri B. C. vse do smrti njenega očeta (v nadaljevanju: pokojnik) ni bilo nakazanega nič denarja. Sodišče ni dvomilo glede verodostojnosti izpovedbe te priče niti ob dejstvu, da je K. zatrjeval, da je bil denar v njegovi prisotnosti pokojnemu izročen na roke zaradi medsebojnega zaupanja, to pa očitno ni bilo prisotno v istem časovnem obdobju pri zapisu 3. točke sporne pogodbe, ki naj bi jo sestavil isti K. Tožnica se čudi, da takrat ni bilo takega medsebojnega zaupanja med pravdnima strankama, torej med tožničinim očetom in prvim tožencem, da je bilo v pogodbo zapisano eksplicitno kam naj se denar nakazuje in ne, kot bi bilo pričakovati po zatrjevanjih K., kar na roke pokojnika. Tožnica opozarja na napačno razlogovanje glede materialno pravne opredelitve pogodbe o preužitku. Sodišče v sodbi opravi matematični preračun pod točko 21 in ugotovi, da sta toženca preplačala znesek, ki bi ga dolgovala pokojnemu ob njegovi smrti. Prvotoženi je povedal, da je pokojnemu posodil 240.000,00 SIT, kar vsekakor ne pomeni izpolnitve po pogodbi o preužitku, saj je predmet posojilo predmet posojilne pogodbe in ne pogodbe o preužitku. Izjava priče ne more nadomestiti listinskega dokaza, ki bi moral glede na določila pogodbe o preužitku vsekakor obstajati in pokojni, znani kverulant, kot so več ali manj izpovedale vse priče, v pogodbo ne bi dal zapisati, da se obveznost plačuje na njegov TRR. Pogodbeno voljo strank bi bilo mogoče spreminjati zgolj s pisnim aneksom k sklenjeni pogodbi in ne ustno, kot to zatrjuje K., sodišče pa mu nekritično pritrjuje. Sodišče očitno ni primerjalo izjav prič med seboj, če bi jih, bi ugotovilo mnogotere nasprotujoče si trditve, ki pričam jemljejo kredibilnost in izkazujejo ne le izpovedovanje neresnic, temveč laži. Izpovedba prvega toženca je sama s seboj v nasprotju in konfuzna, v primerjavi z izpovedbami K. pa na trhlih temeljih. Že same okoliščine zatrjevane izročitve denarja prvi toženec in K. razložita sodišču drugače, vsak zatrjuje izročitev denarja na drugem kraju, druga toženka pa s svojo izpovedbo zmedo še poveča. Tožnica zatrjuje, in tega toženca nista uspela ovreči, da denarja pokojni ni prejel, nasprotujoče si izpovedbe teh treh pa dokazujejo tudi v dejanskem pogledu, saj so pričevanja glede izročitve denarja tako nasprotujoča si in izpovedana v interesu te pravde, da se vsi trije dejavniki niti glede kraja izročanja denarja kot tudi glede njegove vsebine niso uspeli uskladiti. Sodišče bi moralo neskladja preveriti in dokazno oceniti bolj temeljito in v skladu z določbami 8. člena ZPP. Tako pa je s svojo razsodbo naivno sledilo izpovedbi priče K., notorično znanega zakotnega pisača, zoper katerega bo vložena ovadba zaradi krivega pričanja, prizadejalo tožnici krivico, ki jo lahko popravi zgolj pritožbeno sodišče. Tožnica je izpisala zatrjevanja posameznih prič ter označila neskladja v njihovih izpovedbah kot prilogo te pritožbe, ta neskladja lahko zazna pritožbeno sodišče, ko prebere prepis zvočnega posnetka glavne obravnave ter navedb v sodbi. Sodba ima zaradi tega pomanjkljivosti, izrek nasprotuje razlogom sodbe oziroma sodba nima razlogov in so ti navedeni v nasprotju z odločilnimi dejstvi. Sodišče razloguje sodbo nejasno, z navedbami, ki naj bi potrjevale sodbo, pa prihaja samo s seboj v nasprotje. Po eni strani razlaga, zakaj ni dovolilo izvedbe določenih dokazov (točka 5 in 6 obrazložitve) po drugi strani pa šteje, da okoliščine sklepanja sporne pogodbe in ugotavljanja volje sklenitelja pogodbe za to pravdo ni pomembno. Pri vsem tem ne zmore ugotoviti, da je tožnica s svojimi dokaznimi predlogu hotela sodišču predočiti, da priče lažejo in prikazujejo njenega očeta za naivneža, ki bi prepustil svojo nepremičnino za majhen denar tožencema zato, ker ju je srečal in jima potožil o svojih težavah, in zato ker sta skupaj s prvim tožencem prepevala. Iz zdravniške dokumentacije B. T. in D. u. C. ter zaslišanjem obeh zdravnikov ter še drugih predlaganih prič bi se izpovedba prvega toženca in K. izkazala za veliko laž, sodišču se to ni zdelo vredno dokazno preveriti. Povsem napačno je zaključilo, da s temi pričami in listinskimi dokazi želi tožnica izpodbijati pravo voljo E. P. pri sestavi obravnavane pogodbe o preužitku. Prav tako je napravilo napačen zaključek glede presoje, kaj je krajevnim običajem primeren pogreb. Sam prvi toženec je povedal, da tožnice o smrti očeta ni obvestil, in da se mu to ni zdelo pomembno, pri čemer je omenil, da je vedel zanjo in tudi za njen naslov. Če sodišče meni, da je krajevnim običajem primeren pogreb to, da se da v cerkvi zvoniti, je kršitev družbenih moralnih načel, pa tudi žalitev pietete do mrtvih. Za nepomembno se izkaže, ali sta toženca poskrbela za preužitkarjevo selitev v D. u. v V. Več prič je povedalo, da so tudi one vozile pokojnika v D. u. v V., kjer naj bi si urejal nastanitev. Tožnica je glede te okoliščine predlagala vpogled listin pri D. u. v C. ter zaslišanje prič v zvezi s tem, in če bi se, bi se tudi glede tega ugotovilo, da toženca nista imela nobene vloge pri tem, ali bi se pokojni v tem domu nastanil in kdaj, nenazadnje pa je verjetno bil denar, ki ga je zahteval po pogodbi o preužitku, namenjen za plačilo doma. Če bi pokojni dejansko prejel kakršenkoli denar od tožencev na roke, tega ne bi mogel porabiti za nič drugega, kot za plačilo doma, saj je bil zadnje tri mesecev pred smrtjo še bolj bolan, izčrpan, bil je vezan na kisik, kar vse je razvidno iz dokumentacije v B. T. in kar kaže na to, da od tožencev ni prejel nobenega denarja. Z vpogledom v zdravniško dokumentacijo in zaslišanjem obeh zdravnikov bi se sodišče prepričalo, da noben denar ni bil izročen in porabljen s strani tako hudega bolnika, kot je bil zadnje tri mesece pred smrtjo pokojni in da toženca ter K. niso izpovedali resnice. Druge priče pa o denarju niso vedeli nič. Ni treba ponovno poudarjati, da izjave prič ne morejo nadomestiti pomanjkanje listinskih dokazov, če so ti pogoj za potrditev izpovedb v pravdnem postopku. Tožnica prilaga izjavo matere A. B., sestavljeno 12. 8. 2013 pri notarki, ki ovrže zatrjevanja K. glede navedb o razmerju med njo in očetom, kar je sicer pritožbena novota. Tega dokaza pa tožnica v postopku na prvi stopnji ni mogla predložiti, saj se je potreba po tem dokazu pojavila šele po tem, ko je sodišče izjave K. upoštevalo in navedlo kot relevantne v sodbi, ki se sedaj izpodbija.

Toženca na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Dvostransko pogodbo je mogoče razvezati, če ena stranka ne izpolni svoje obveznosti (103. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Vsaka stranka pa lahko zahteva, da se pogodba o preužitku razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti (drugi odstavek 568. člena OZ).

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničine dokazne predloge, ne da bi obrazložilo razloge za njihovo zavrnitev. V točkah 5 in 6 svoje obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo vse tožničine dokazne predloge in za vsak zavrnjen dokazni predlog navedlo izčrpne in pravilne razloge, ki jim ni potrebno ničesar dodati. Pritožba ne pojasni trditve, da so razlogi o zavrnitvi dokaznih predlogov v direktnem nasprotju s tožbenimi navedbami in ne pojasni, predložitev katerih listinskih dokazov je sodišče prve stopnje onemogočilo tožnici. Pritožba je v tem delu nekonkretizirana in zato neutemeljena.

Razloge za zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza z zaslišanjem dveh zdravnikov B. T. - dr. P. in dr. J. - je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 6 svoje obrazložitve, kjer je zapisalo, da ga je zavrnilo iz razloga, ker ju je tožnica predlagala le za ugotovitev dejstev v zvezi s splošnim zdravstvenim stanjem pokojnega, ki pa med strankama ni bilo sporno, ter v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem 5. februarja 2005 ob sprejemu v bolnišnico, kar je čas, ko tožencev sporna pogodba še ni zavezovala.

Zavrnilo je njuno zaslišanje tudi zato, ker zdravstveno stanje pokojnika ni pravno pomembno. Za ugotavljanja dejstev v zvezi z izpolnjevanjem pogodbeno prevzetih obveznosti s strani tožencev, kar je ugotavljalo sodišče v tej pravdi, pa ti priči nista bili predlagani, niti nista bili predlagani v zvezi s trditvijo tožnice, da pokojni ni imel interesa za sklenitev sporne pogodbe.

Vsi ti razlogi sodišča prve stopnje so materialno pravno in procesno pravilni. Nikakor ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napravilo glede njihovih izpovedb (očitno izpovedb prič, ki jih ni zaslišalo) pavšalno dokazno oceno, saj izpovedb teh prič ni in jih sodišče prve stopnje ni ocenjevalo.

Sodišče ima v določbi 213. člena ZPP pooblastilo presojati, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev spornih odločilnih dejstev. Tako obrazložena zavrnitev dokaznih predlogov ne more pomeniti pritožbeno očitane kršitve določbe 5. člena ZPP (načelo kontradiktornosti), niti kršitve določbe 4. člena ZPP (načelo ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja) in je pritožba v tem delu neutemeljena.

Tožnica je s pritožbo predložila pisno izjavo svoje matere A. B., za katero navaja, da ta ovrže zatrjevanja priče K. glede navedb o razmerju med njo in pokojnim, in da te izjave ni mogla predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Kot razlog nezmožnosti pravočasne predložitve izjave je navedla, da se je potreba po tem dokazu pojavila šele po tem, ko je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje izjave K. upoštevalo in navedlo kot relevantne. Po določbi 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek in s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. S tem ko je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z zaslišanjem priče K., je moralo ta dokaz tudi dokazno oceniti (se opredeliti o verodostojnosti tega dokaza, ugotoviti ali in katero sporno dejstvo potrjuje ta dokaz), torej ga je moralo “upoštevati”. Predložena izjava (priloga A 26) pa izkazuje, da je bila ta sestavljena avgusta 2013 in je bil overjen podpis A. B. na tej izjavi po notarju 12. 8. 2013, kar je več kot dva meseca po končani glavni obravnavi (30. 5. 2013). Torej ta dokaz v času sojenja pred sodiščem prve stopnje še ni obstajal in ga tožnica ni mogla predložiti, zato res predstavlja dovoljeno pritožbeno novoto. Vendar pa za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka glede na tožbeno trditveno podlago ni odločilno dejstvo, kako sta se ali se nista razumela tožnica in pokojnik (njen oče), oziroma kakšen je bil njun medsebojni odnos. Glede spornega dejstva o tem, ali sta toženca izvrševala pogodbeno obveznost - plačevati pokojnemu 90.000,00 SIT mesečno, pa sodišče prve stopnje ni sprejelo zgolj na podlagi izpovedbe priče K. zaključka, da sta toženca dokazala, da sta to obveznost izpolnjevala z izročanjem zneskov neposredno pokojnemu. Iz točk 19, 20 in 21 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo obeh tožencev in prič A. P. ter K., ki sta potrdili izpovedbi tožencev. Ugotovljeno dejansko stanje o izvršeni pogodbeni obveznosti - mesečnih plačilih po 90.000,00 SIT pokojnemu - torej ne temelji zgolj na izpovedbi priče K. Po presoji pritožbenega sodišča zato dokazna novota - izjava v prilogi A 26 - ni relevantna, saj ta dokaz ne more ovreči pravilnosti po sodišču prve stopnje sprejete dokazne ocene o verodostojnosti izpovedbe priče K. Iz pritožbenih navedb izhaja, da ta izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o tem, da sta toženca izpolnjevala pogodbeno obveznost mesečnega plačevanja 90.000,00 SIT pokojniku do njegove smrti in o tem, da sta toženca izpolnila pogodbeno obveznost po njegovi smrti oskrbeti in plačati krajevnim običajem primeren pogreb.

Dejstvo, da sta toženca izpolnjevala obveznost plačila 90.000,00 SIT mesečno, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo in to tudi ustrezno obrazložilo. Med strankami pa ni bilo sporno dejstvo, da toženca te obveznosti nista izvrševala z nakazili denarnih zneskov na TRR pokojnika. Zato potrdila banke o neizvršenih nakazilih na pokojnikov TRR niso potreben dokaz.

Izpovedbi prvega toženca in priče K. o bistvenih okoliščinah izročitve in višine izročenih denarnih zneskov neposredno pokojnemu sta skladni. Skladno sta izpovedala, da je pokojnemu prvi toženec dejansko dal denar in da je ta denar pokojni tudi sprejel, to pa je potrdila tudi priča A. P. Dejstvo, da je prvi toženec izpovedal, da je pokojnemu A. izročen znesek 240.000,00 SIT posodil, po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da dejansko ni izvršil svoje pogodbene obveznosti. V trenutku izročitve tega zneska mu je glede na dejstvo, da je bila pogodba sklenjena 5. 8. 2005, dejansko izročil več, kot je bila njegova že zapadla pogodbena obveznost. V nadaljevanju pa je prvi toženec pojasnil, da je to preplačilo bilo kasneje upoštevano pri nadaljnjih mesečnih izplačilih, zato izplačilo tega zneska nima druge pravne podlage (pritožbeno zatrjevana posojilna pogodba), in je pritožba v tem delu neutemeljena.

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s stališčem pritožbe o očitku, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, v izreku sodbe je tožbeni zahtevek zavrnjen, zato ni nikakršnega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je obravnavalo vsa sporna dejstva med strankami, izvedlo vse potrebne (v okviru podanih dokaznih predlogov in glede na prerekane trditve) dokaze za ugotovitev teh dejstev in natančno ter prepričljivo obrazložilo razloge, s katerimi je utemeljilo svoje zaključke o tem, da sta toženca izvrševala prevzete pogodbene obveznosti plačevanja mesečnega zneska, oskrbe krajevnim običajem primernega pogreba in prizadevanja za domsko nastanitev pokojnega. Izčrpna dokazna ocena izvedenih dokazov izhaja iz točk 17, 18, 19 in 20 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, iz točk od 32 do vključno 38 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točk 22 do vključno 25 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Iz tožničine trditvene podlage, kot jo je podala pred sodiščem prve stopnje, vključno s prvim narokom za glavno obravnavo 5. 3. 2013, ne izhaja, da bi tožnica utemeljevala svoj tožbeni zahtevek z navedbo dejstev o tem, da obveznosti pogodbenih strank po sporni pogodbi niso bile enakovredne, oziroma, da je sporna pogodba neodplačna (delno ali v celoti). Šele v pritožbi tožnica prvič smiselno navaja to, ko trdi, da je z dokaznimi predlogi hotela sodišču predočiti, da njen oče ni bil naivnež, ki bi prepustil svojo nepremičnino tožencema za majhen denar.

V svojih trditvah je tožnica sicer pravočasno navajala, da ji je oče govoril izključno o želji, da bi hišo prodal in ne o preužitkarski pogodbi. Takih navedb pa ni mogoče razumeti kot zatrjevanj o neenakovrednih obveznostih pogodbenih strank oziroma o neodplačnosti sporne pogodbe ob ugotovljenih okoliščinah v izpodbijani sodbi, ki jih pritožba ne izpodbija. To pa so, da pokojni ni imel dovolj lastnih sredstev za zagotovitev domske oskrbe, ki jo je želel, in da ni bil izključni lastnik nepremičnin, ki so predmet sporne pogodbe o preužitku, in da mu teh nepremičnin ni uspelo prodati.

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki niso izpodbijane, da sta toženca dokazala, da sta po R. C. objavila osmrtnico po smrti pokojnega, obvestila o njegovi smrti sosede na krajevno običajen način, da sta o tem osebno povedala številnim krajanom, da sta poskrbela za oznanitev smrti pokojnega pri maši in za zvonenje, da so bili na pogrebu plačani govor, trobenta in pevci, je po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek, da sta toženca poskrbela za krajevno običajen pogreb pokojnika in izpolnila tudi to po sporni pogodbi določeno obveznost. Pravilnosti takega zaključka ne more izpodbiti dejstvo, da toženca o pokojnikovi smrti nista obvestila tožnice. Pritožba pa sicer ne pove, kakšen je po njenem mnenju krajevnim običajem primeren pogreb v primeru pokojnikove smrti, tega ni tožnica pojasnila niti v svoji trditveni podlagi pred sodiščem prve stopnje, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila v Domu upokojencev v V. 31. 8. 2005 vložena nova vloga za namestitev pokojnika (ki je že leto prej vložil tako vlogo) v dom in da bi ta bil nameščen v dom takoj, ko bi to bilo mogoče. Zato je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženca izpolnila tudi pogodbeno obveznost poskrbeti za pokojnikovo namestitev v domu.

Nerazumljive in zato neutemeljene so pritožbene navedbe v zadnjem odstavku na strani 4 pritožbe.

Po določbah ZPP ni pravila, ki bi določalo, s katerimi dokazi je mogoče dokazovati sporna dejstva. Predvsem pa dokazov ni potrebno dokazovati z drugimi dokazi (izjav prič z listinami). Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da izjave prič ne morejo nadomestiti pomanjkanja listinskih dokazov, če so ti pogoj za potrditev izpovedb v pravdnem postopku.

Druge pritožbene navedbe so pravno neupoštevne, zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožbeno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, izpodbijana sodba pa tudi ni obremenjena z drugimi tistimi bistvenimi kršitvami, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pravno relevantna dejstva in materialno pravno pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pritožba je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama trpeti svoje stroške, ki so ji nastali z vloženo pritožbo. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.