Jedro

Res je, da po čl. 252 ZPP sodišče vodi dokaze izvedencev, vendar pa ni bila dolžnost sodišča, da ponovno zasliši izvedenca P., če je verjelo izvedbi izvedenca B. Sodišče prve stopnje je razumno obrazložilo, zakaj je verjelo temu izvedencu, zato bi lahko le tožeča stranka predlagala soočenje izvedenca po II. odst. 254. čl. ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki na podlagi pogodbe o življenjskem zavarovanju z dodatnim nezgodnim zavarovanjem po polici št. S 1099794 z dne 1. 5. 1995 za prometno nezgodo, ki jo je tožnik utrpel 6. 5. 1999 in za prometno nezgodo z dne 24. 1. 2000 naložilo plačilo zneska 755.811,00 SIT (sedaj 3.153,94 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2001 do plačila vse v roku 15 dni in pod izvršbo. Tožbeni zahtevek je v presežku za znesek 273.750,00 SIT (1.142,34 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2000 in za 3,676.500,00 SIT (15.342,76 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2001 ter za zakonske zamudne obresti od zneska 755.811,00 SIT od 7. 2. 2001 do 22. 2. 2001 zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki 62.325,43 SIT (260,08 EUR) stroškov postopka v 15 dneh, po preteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila, uveljavlja pa pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, v tej posledici pa tudi napačne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da je kršilo načelo enakosti strank, saj je gradilo svoje zaključke izključno na mnenju dr. J. B., glede katerega je ocenilo, da je bil kot izvedenec bolj prepričljiv. S takšnimi razlogi sodišča prve stopnje se ne strinja, saj gre za kršitev načela enakega položaja strank v tem pravdnem postopku. Izvedenec dr. P. in izvedenec dr. B. sta bila skladna glede priznanja 30 % invalidnosti iz naslova poškodbe rotatorne manšete po tč. 122 Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje po pogojih NE-94, nista pa bila skladna glede ocene invalidnosti za poškodbo dveh reber in prsnice s premaknitvijo. V tem primeru je dr. P. ocenil, da gre za 7 % invalidnost, dr. B. pa, da gre za 2 %. Ko je bil dr. B. zaslišan, je pojasnil, da je ta ocena subjektivna in se je tako sodišče srečalo z dvema subjektivnima ocenama dveh izvedencev. Sodišče je na predlog tožene stranke neposredno zaslišalo dr. B. in mu tako postavljalo vprašanja, enako tudi obe pravdni stranki. Takšne možnosti pa dr. P. ni imel in zato ni mogel pojasniti svoje ocene o 7 % invalidnosti. Zato odločitev sodišča ni pravilna, saj sodišče ne bi smelo slediti mnenju dr. B. in gre za neenako obravnavanje strank. Sodišče tudi ni imelo razlogov, da ne bi verjelo dr. P., saj je na predlog tožene stranke angažiralo drugega izvedenca medicinske stroke, ki pa mu je v celoti verjelo. Tožeča stranka je temu mnenju oporekala in ker sta bili dve izvedeniški mnenji različni, bi sodišče moralo slediti njenemu predlogu in angažirati tretjega izvedenca medicinske stroke, vendar tega ni storilo. S tem pa stranki ni dalo možnost, da se neposredno zasliši še dr. P., oziroma da se oba izvedenca soočita. Ne strinja se z zaključki sodišča, ko je po tč. 50 Splošnih pogojev priznalo tožniku le 2 % invalidnosti in ne 7 %. V pritožbi še navaja, da sta glede poškodbe rame po 122. tč. citiranih Splošnih pogojev oba izvedenca skladna. Ne soglaša s tem, da bi šlo pri njemu za degenerativne spremembe, vendar glede na to, da jih oba izvedenca omenjata in jih strokovno utemeljujeta, še posebno neposredno zaslišanje dr. B. tožnik ve, da s tem delom pritožbe ne bo mogel uspeti. Tudi ne soglaša z oceno, da mu sodišče ni priznalo invalidnosti po 123. tč. cit. Splošnih pogojev. Specialistični izvidi, na katere se je skliceval že v svoji vlogi z dne 12. 10. 2005 potrjujejo njegove trditve in mu je specialist tudi zagotovil, da je poškodba sklepne ovojnice, ki jo opredeljuje 123. tč. Splošnih pogojev razvidna iz specialističnega izvida z dne 19. 4. 2000, 25. 4. 2000 in tudi 14. 4. 2000, zato meni, da je v tem delu kljub neposrednemu zaslišanju izvedenca dr. B. okoliščina ostala premalo pojasnjena, oziroma se ne more strinjati z mnenjem, če to mnenje nasprotuje specialističnim izvidom, še posebno izvidu elektromagnetne resonance. Prav tako se tudi ne more strinjati z oceno sodišča glede uspeha v pravdi. Sodišče ni pravilno uporabilo 154. čl. ZPP glede stroškov izvedeniškega mnenja, odločitev pa nasprotuje dosedanji sodni praksi. Stroški izvedeniškega mnenja so potrebni stroški brez katerih sodišče ne glede na priznano višino ne bi moglo odločati, zato bi sodišče moralo te stroške priznati ne glede na dosežen uspeh v pravdi. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno obravnavanje, stroški postopka pa se štejejo kot nadaljnji stroški. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka za sestavo pritožbe 600 točk in za poročilo stranki 20 točk, od tega pa 20 % DDV.

Pravočasna pritožba je bila posredovana toženi stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je zatrjeval, da je pri njemu podana 7,5 % invalidnost zaradi preloma prsnice z dislokacijo, sodišče pa je na podlagi ocene dokazov zaključilo, da je pri tožniku podana le 2 % invalidnost in je zato tožnikov zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na mnenje izvedenca dr. B., čeprav je ugotovilo, da se mnenji obeh izvedencev razlikujeta v oceni invalidnosti po 50. tč. tabele invalidnosti, ki je sestavni del zavarovalnih pogojev. Ta tabela pod VII določa poškodbe prsnega koša in je določeno v 50. tč., da se prizna za prelom najmanj dveh reber, če je zaraščen dislokacijo ali prelom sternuma, če je zaraščen dislokacijo do 10 % invalidnosti. Sodišče prve stopnje je glede na različna zatrjevanja pravdnih strank glede procenta invalidnosti najprej zaslišalo izvedenca P., ki je v pisnem mnenju z dne 11. 2. 2005 navedel, da je ob upoštevanju anamneze ter kliničnega pregleda in subjektivnih težav njegova končna ocena invalidnosti po 50 točki 7 %. S temi zaključki se tožena stranka ni strinjala in predlagala zaslišanje drugega izvedenca, s čimer pa se ni strinjala tožeča stranka, ki je predlagala, da izvedenec dopolni mnenje. Zato je sodišče od izvedenca prim. dr. V. P. zahtevalo dopolnitev mnenja. Izvedenec je dopolnil mnenje 13. decembra 2005 in ponovno obrazložil svoje zaključke o 7 % invalidnosti. Sodišče prve stopnje je nato na predlog tožene stranke, ki je izvedencu očitala, da se je spuščal v razlago Splošnih pogojev in tabele, določilo drugega izvedenca ortopeda dr. J. B. Pri tem je sodišče v dokaznem sklepu še navedlo, da iz mnenja P. ne izhaja, ali je prelom prsnice tudi zaraščen z dislokacijo in da ne gre za hujšo telesno poškodbo. Izvedenec dr. B. je v pisnem mnenju ocenil, da gre za 2 % invalidnost, na pripombo tožeče stranke o tem, da izvedenec ni pregledal vse dokumentacije, pa je sodišče na glavni obravnavi 7. 11. 2006 izvedenca še zaslišalo in je na vprašanje pojasnil svoje zaključke o 2 % invalidnosti. Le-te je obrazložil in povedal, da je izhajal iz tega, ker je šlo za manjšo dislokacijo. Tožeča stranka po tem, ko je izvedenec dr. J. B. obrazložil svoje mnenje, ni predlagala soočenja obeh izvedencev, navedla je le, da se s tem mnenjem ne strinja, pa še te navedbe so bile samo pavšalne, saj svojega nestrinjanja natančneje ni obrazložila. Zato njeni obširni pritožbeni očitki o neenakosti strank v postopku niso utemeljeni. Pritožnica s temi trditvami uveljavlja pritožbeni razlog iz 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP oz. kršitev določb o izvedbi dokaza z zaslišanjem izvedenca.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe 213., 243., 252. in 254. čl. ZPP. V razlogih sodbe je obrazložilo, zakaj je verjelo mnenju izvedenca dr. B., ne pa dr. P., saj je navedlo, da je dr. B. jasno povedal, da poškodba ni zapustila funkcionalnih posledic, le-te pa tudi ne izhajajo iz mnenja dr. P. Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni ravnalo nepravilno, ko je verjelo izvedencu dr. B., tožeča stranka pa ni zahtevala soočenja obeh izvedencev, tega pa ne uveljavlja niti v pritožbi (ZPP, čl. 337). Zaslišanje drugega izvedenca je iz drugih razlogov predlagala tožena stranka, vendar pa je sodišče njen dokazni predlog zavrnilo, tožena stranka pa se zoper to ni pritožila.

Res je, da 252. čl. ZPP določa, da sodišče vodi dokaz z izvedenci, vendar pa ni bila dolžnost sodišča, da ponovno zasliši izvedenca dr. P., če je verjelo izpovedbi izvedenca dr. B. Sodišče prve stopnje je razumno obrazložilo, zakaj je verjelo temu izvedencu, zato bi lahko le tožeča stranka predlagala soočenje izvedenca po II. odst. 254. čl. ZPP, česar pa ni storila. Zato pritožbeni očitki v tem delu niso utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je tako glede ocene invalidnosti po 50. tč. tabele popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, zato pritožba v tem delu ni utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu z določbo čl. 353 ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbena razglabljanja glede poškodbe rane po 122. tč. Splošnih pogojev pa ni šteti za pritožbo, saj pritožnik sam navaja, da ve, da s tem delom pritožbe ne more biti uspešen in celo priznava sodišču, da je obrazložitev strokovno utemeljilo. Tožnik pa se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v delu, ko mu ni priznalo invalidnosti po 123. tč. tabele, pri tem pa se sklicuje na specialistične izvide. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo, da 123. točka tabele invalidnosti določa invalidnost za trajne poškodbe sklepne ovojnice ramenskega sklepa in da ta poškodba ni bila potrjena niti za artografijo na računalniški tomografiji, te invalidnosti pa nista ugotovila niti dr. P. niti dr. B. Zato pavšalna pritožbena navajanja v tem delu zgolj z navedbami, da so te poškodbe potrjene s specialističnimi izvidi glede na to, da jih oba izvedenca nista ugotovila, niso utemeljena. Tako je sodišče prve stopnje tudi v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, zato je bilo potrebno pritožbo v skladu s 353. čl. ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, vendar pa le pavšalno navaja, da se ne more strinjati z oceno sodišča glede uspeha v pravdi. Sodišče prve stopnje je stroškovno odločitev obširno obrazložilo in uporabilo določbi čl. 154 in 155 ZPP, zato takšne odločitve pavšalna navajanja ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pobotalo stroške, pri tem pa tudi pravilno zaključilo, da je tožeča stranka opravičena do povrnitve stroškov za izvedenca le glede na uspeh v pravdi. V tem delu je pravilno uporabilo določbo 154. čl. ZPP. Res je bila večletna sodna praksa tega sodišča drugačna, predvsem pri zahtevkih za negmotno škodo, vendar se je poenotila, zato ni več razlogov za drugačno odločitev. Sodišče prve stopnje bi lahko odločalo drugače le na podlagi III. odst. 154. čl. ZPP, vendar pa ne gre za tak primer, saj ni mogoče trditi, da je tožeča stranka uspela s pretežnim delom zahtevka.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo v skladu z določbo čl. 353 ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik s pritožbo ni uspel zato sam trpi stroške pritožbenega postopka (ZPP čl 165in 154) .