Jedro

Tožniku (detaširanemu delavcu) se za čas, ko je bil napoten na delo v tujino, pri izračunu pokojninske osnove lahko upošteva le tista višina plače, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To pa pomeni, da v spornem primeru pri izračunu pokojninske osnove ni mogoče upoštevati plač, ki jih je tožnik prejel v tujini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 1. 2012 in št. ... z dne 28. 11. 2011 ter da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine v višini 488,11 EUR na mesec od 13. 11. 2011 dalje. Sodišče je še odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da se za izračun pokojninske osnove vzame plača, od katere so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje. Plača, ki jo je izračunal tožnik je nekajkrat višja od tiste, ki jo je upoštevala tožena stranka. Tako ni mogoče upoštevati plače kot je le-ta prikazana na obrazcu M4, saj Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 46. členu tega ne določa. Upošteva pa se plača, od katere so bili plačani davki in prispevki za obvezno zavarovanje. Iz listin, ki jih je predložil tožnik in sicer iz obračuna davka od osebnega dohodka za leto 2001, ki ga je izdal nemški davčni organ izhaja, da so bili prispevki in davki plačani. Sodišče prve stopnje bi moralo slediti dokaznemu predlogu tožnika ter postaviti sodnega izvedenca. Šele na ta način bi lahko preverilo trditve in izračun tožnika. Sodišče je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo pri ugotavljanju višine prispevne stopnje. Tožnik je detaširani delavec in njegovi podatki niso preprosto primerljivi. Davčna stopnja je namreč odvisna od države, v kateri se opravlja delo, saj se tam upošteva teritorialni princip. Tako delavca, ki je bil zavezanec za plačilo davka v tujini ni mogoče primerjati z delavcem, ki je bil dolžan davke in prispevke plačati v Sloveniji. Tudi sicer je logika, da se uporabi povprečna stopnja davkov in prispevkov v Sloveniji za detaširane delavce zgrešena. Izhajati je potrebno iz 39. člena ZPIZ-1, kar pomeni, da je relevanten izračun zavarovalne in ne davčne osnove (stopnje). Pravilno izračunana pokojninska osnova presega najnižje pokojninsko osnovo, kar pomeni, da bi morala biti tožniku tudi odmerjena višja starostna pokojnina. Da bi se pravilno uporabilo materialno pravo, bi bilo potrebno podatke o plačah, zmanjšanih za prispevke in plačane davke šele preračunati, kar je naloga izvedenca ekonomske stroke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 1. 2012, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 28. 11. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 424,39 EUR na mesec od 13. 11. 2011 dalje. Starostna pokojnina je bila tožniku odmerjena v višini 77 % od najnižje pokojninske osnove kot ugodnejše od dejanske pokojninske osnove, izračunane na podlagi 18-letnega povprečja plač oziroma zavarovalnih osnov iz obdobja 1974 do 1991. Plače oziroma zavarovalne osnove so bile valorizirane na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine, to je leto 2010. V primeru tožnika gre za detaširanega delavca, saj je bil s strani slovenskega delodajalca poslan na delo v tujino.

V zadevi je sporen izračun pokojninske osnove za detaširane delavce.

ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, v 46. členu določa, da se delavcem, ki so jih delodajalci poslali na delo v tujino in so ostali v tem času zavarovani pri zavodu, za izračun pokojninske osnove vzame plača, od katere so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje, zmanjšana za davke in prispevke, na način iz četrtega in petega odstavka 39. člena tega zakona. V četrtem odstavku 39. člena je določeno, da se za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V petem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da povprečne stopnje davkov in prispevkov iz četrtega odstavka 39. člena ugotovi in določi minister, pristojen za finance.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove pravilno upoštevala podatke, kot ji jih je na obrazci M4 posredoval tožnikov delodajalec. Gre za podatke o plačah, od katerih so bili v RS plačani prispevki za obvezno zavarovanje. Višina plače, od katere so bili plačani prispevki je razvidna iz uradnih podatkov v matični evidenci zavarovancev tožene stranke, ki so bili s strani delodajalca na predpisanih obrazcih v smislu določbe 203. člena ZPIZ-1 in Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami) posredovani toženi stranki. Na podlagi teh zakonskih določb se tožniku za čas, ko je bil napoten na delo v tujino, pri izračunu pokojninske osnove lahko upošteva le tista višina plače, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Omenjeno izhaja tudi iz enotne sodne prakse kot npr. iz sodb Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 371/2007 z dne 21. 10. 2008, VIII Ips 224/2011 z dne 15. 10. 2012, VIII Ips 168/2010 z dne 24. 1. 2012, VIII Ips 371/2007 z dne 21. 10. 2008, VIII Ips 314/2008 z dne 19. 4. 2010, VIII Ips 338/2006 z dne 2. 10. 2007 itd..

Glede sklicevanja tožnika na plačilne liste, ki se sicer v dokumentaciji sodnega spisa nahajajo v tujem jeziku, in iz katerih naj bi izhajalo, da je nemški delodajalec plačeval tako davke kot tudi prispevke in da bi se zato morali upoštevati zneski prejetih plač v tujini, ne pa zavarovalne osnove, kot jih je sporočil delodajalec in od katerih so bili po podatkih iz obrazca M4 tudi plačani prispevki, pa pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da zneski, kot so razvidni iz plačilnih list nikakor ne dokazujejo, da je tuji delodajalec slovenskemu nosilcu zavarovanja plačeval prispevke skladno s tedaj veljavno slovensko zakonodajo. Že sama višina zneska pokaže, da je le-ta bistveno nižji, kot pa je bila v letu 2000 oziroma v letu 2001 povprečna stopnja davkov in prispevkov, ki se obračunavajo in plačujejo od plač v RS. Za odločitev so torej bistveni podatki, razvidni iz uradne evidence, ki jo ima tožena stranka. Ker je bilo že z izvedbo teh listinskih dokazov dejansko stanje ustrezno razčiščeno, je sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča, utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika za postavitev sodnega izvedenca.

V zvezi z odmero pokojnin detaširanim delavcem pritožbeno sodišče še poudarja, da je bilo ravno zaradi ureditve položaja teh delavcev v 46. členu ZPIZ-1 posebej urejeno, kako se detaširanim delavcem izračuna pokojninska osnova. Podobne določbe je vsebovala tudi že prej veljavna pokojninska zakonodaja. Kot izhaja tudi iz komentarja 46. člena ZPIZ-1 (Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem in podzakonskimi akti, Gospodarski vestnik, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000) se je za detaširane delavce vedno postavljalo vprašanje, kako njihovo plačo, prejeto za delo v tujini upoštevati pri izračunu pokojninske osnove. Plača je bila praviloma višja, kot so jo prejemali delavci, ki so delali istovrstna dela v državi, razlogi za to pa so bili različni. Pri določitvi plač detaširanih delavcev je bilo namreč potrebno upoštevati ločeno življenje, višje življenjske stroške, pogosto težje delovne razmere, ne povsem zanemarljivi pa so bili tudi predpisi (določbe kolektivnih pogodb) o minimalnih plačah, ki so jih v drugih državah določali tamkajšnji socialni partnerji. Z leti so se zato v praksi oblikovale rešitve, ki so zajete v zakonsko določbo, po kateri se pokojninska osnova detaširanih delavcev izračuna na podlagi plače, od katere so bili plačani prispevki za zavarovanje. Ta plača običajno dosega primerljivo plačo, ki se za enaka ali podobna dela izplačuje v državi. To pa pomeni, da v spornem primeru pri izračunu pokojninske osnove ni mogoče upoštevati prejetih plač, ki jih je tožnik prejel v tujini.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.