Jedro

Tretji odstavek 246. člena ZUP daje drugostopenjskemu organu možnost, da ne samo da odpravi prvostopenjsko odločbo, ampak jo lahko tudi spremeni, to pa po vsebini pomeni, da sam meritorno odloči o zadevi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Upravne enote Kranj št. 208-85/1993-09/MS z dne 6. 6. 2002 in sama ugotovila, da A.A., rojen …. 9. 1879 v kraju ..., na dan 28. 8. 1945 ni postal državljan FLRJ in državljan LR Slovenije, zato ga od 28. 8. 1945 do smrti dne 7. 7. 1954 ni šteti za državljana FLRJ in LR Slovenije. V obrazložitvi odločbe podrobno povzema potek dosedanjih postopkov in ugotavlja, da je organ prve stopnje z odločbo, ki jo je tožena stranka odpravila, nepopolno ugotovil okoliščine pridobitve državljanstva Kraljevine Jugoslavije za imenovanega, ki je predstavljalo podlago za kasnejše jugoslovansko državljanstvo. Tožena stranka je namreč ugotovila, da razpolaga z uradno evidenco naturaliziranih oseb v času Kraljevine Jugoslavije, to je knjigo naturaliziranih, ki jo je vodilo tedanje Ministrstvo za notranje posle. V tej knjigi je v rubriki opombe napisano, da je A.A. Nemec. Po določbi prvega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu DFJ se smatrajo z dnem uveljavitve tega zakona za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so bili tega dne jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Vendar pa imenovani kljub domovinstvu na dan 6. 4. 1941 v bivši jugoslovanski občini in kljub državljanstvu kraljevine na dan 28. 8. 1945 ni postal jugoslovanski državljan in državljan tiste ljudske republike, na območju katere je imel domovinsko pravico. Z novelo Zakona o državljanstvu FLRJ iz leta 1948 je bil namreč obstoječemu 35. členu dodan nov, drugi odstavek 35. člena, ki je določal, da se za državljane FLRJ iz prvega odstavka ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov Federativne ljudske republike Jugoslavije pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Sklep, da je A.A. na dan uveljavitve novele Zakona o državljanstvu FLRJ, to je 4. 12. 1948, bival v tujini, je mogoč na podlagi vsebine listin, ki so jih tožniki vložili v upravne spise. Na nemško narodnost A.A. je mogoče sklepati na podlagi vpisa v rubriki 10 evidence naturaliziranih oseb. Na podlagi tedaj veljavne uradne odredbe za vpisovanje v seznam o priznanju in zopetni pridobitvi državljanstva se je vpisovala narodnost le pri osebah, ki niso bile slovenske, hrvatske ali srbske narodnosti ter veroizpoved le pri Židih. Za imenovanega je naveden podatek, da je Nemec. Na nemško narodnost A.A. pa je mogoče sklepati tudi na podlagi gradiva, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije. Arhiv Republike Slovenije je sporočil, da je v arhivskem gradivu Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev v prepisu nemškega seznama vpisan A.A., v kopiji zapisnika okrajne zaplembene komisije pa je med osebami, za katere je bila odrejena zaplemba in za katere je bilo ugotovljeno, da so državljani nemškega rajha oziroma nemške narodnosti. Prav tako pa je naveden tudi v seznamu Nemci v Kranju pod zap. št. 699. Po podatkih, vpisanih v evidenco naturaliziranih, je bil A.A. nemške narodnosti, na nemško narodnost je mogoče sklepati tudi na podlagi podatkov o njegovem članstvu v Koroški ljudski zvezi, ki izhajajo iz seznama volksdeutscherjev okrožja Kranj, ki so bili sprejeti kot polnopravni člani v Koroško ljudsko zvezo. Ta seznam je prepis originalnega nemškega dokumenta, kar izhaja iz nemškega naslova dokumenta in iz članskih številk članov Koroške ljudske zveze. Po izoblikovani upravno sodni praksi se kot verodostojen dokaz štejejo tudi podatki Arhiva Republike Slovenije. Uporabljeno arhivsko gradivo je dovolj natančno označeno, iz njega je tudi razvidno, od kod izvira in kdo ga je sestavil ter na podlagi česa je bilo sestavljeno ter v katerem uradnem arhivu se hrani oziroma ga vodijo kot arhivsko gradivo. Gre za listine uradne državne ustanove za hranjenje, posredovanje in strokovno obdelavo arhivskega gradiva. Po določbi tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pristojnemu upravnemu organu v postopku ugotavljanja državljanstva ni potrebno voditi dokaznega postopka in ne dokazovati lojalnosti osebe, za katero se ugotavlja državljanstvo, ker je potrebno citirano določbo razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasprotni dokaz. Tožena stranka je pooblaščenko tožnikov seznanila z dokazi in ji dala možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Tožniki so po pooblaščenki dali številne pripombe, ki jih tožena stranka v nadaljevanju odločbe natančno povzema. Tožena stranka nadalje povzema, da je tožnik na dan 4. 12. 1948 bival v tujini, čemur so tožniki oporekali z navedbo, da je bila družina A. izgnana 24. 10. 1945 v Avstrijo, prisilni ukrep pa se ne more šteti za prostovoljni odhod in življenje v tujini. Tožena stranka se sklicuje na to, da je po oblikovani sodni praksi irelevantno subjektivno dojemanje o tem, kakšno naravo je dal njihov pravni prednik svojemu bivanju v tujini. Sicer pa tožniki ne oporekajo temu, da je tožnik bival v tujini. Glede nemške narodnosti tožena stranka poudarja, da je bilo arhivsko gradivo o tem pridobljeno na način, kot določa materialni predpis. Pri tem tožena stranka zavrača navedbe tožnikov, ki se sklicujejo na neoverjene fotokopije besedila direktorja deželnega arhiva dr. B., da gre pri seznamu, ki je bil predložen, za ponaredek. Zgolj z izraženim dvomom o načinu nastanka seznama tožniki niso uspeli dokazati, da je dokazna ocena tega seznama napačna. Stališče dr. B. je bilo pripravljeno za potrebe drugega postopka, v tem postopku je bil imenovanemu dostopen obširnejši seznam, ki je predmet njegove strokovne ocene. V tem upravnem postopku pa ni bil opravljen dokaz z izvedencem v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V upravnem postopku velja načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da uradna oseba sama presodi, katera dokazna sredstva bo izvedla in katera dejstva bo štela za dokazana. Mnenje dr. B. nima značaja izvedeniškega mnenja, dejstvo pa je, da uradna oseba na to mnenje ni vezana. Tožniki verodostojnost arhivskega gradiva izpodbijajo tudi z ugotovitvami tedanjega inšpektorja za varstvo osebnih podatkov, ki je na zahtevo tedanjega Javnega tožilstva Republike Slovenije pogledal arhivsko gradivo. Inšpektor je pregledal gradivo v fondu KUZOP fascikel 919/IV, tožena stranka pa v konkretnem primeru ni pridobila podatkov iz tega fonda, pač pa v fondu KUZOP škatla 905/VII-2 ter v fondu KUZOP škatla 905/VII-5. Stališče o primernosti citiranega gradiva je tudi predmet proste presoje dokazov. Tožena stranka je v dopolnjenem postopku tožnikom omogočila izpodbijati domnevo nelojalnosti, vendar v zvezi s tem niso predložili nobenih dokazil. Posredno se da na dokazovanje nelojalnosti nasprotnega dejanskega stanja sklepati na podlagi navedb tožnikov v pritožbi, kjer je zapisano, da iz potrdila komande mesta Kranj z dne 29. 5. 1945 izhaja, da je A.A. sodeloval s komando mesta Kranj in jim izročal stroje, ki jih je OF nujno potrebovala. Tako je izročil radio znamke Telefunken s pripomočki. Glede lojalnosti se je v upravno sodni praksi izoblikovalo stališče, da se za lojalno ravnanje ne šteje le enkratno ravnanje, temveč je potrebno kontinuirano aktivno ravnanje v smislu podpore narodno osvobodilnemu gibanju oziroma interesom slovenskega naroda. Tega pa z verjetno izkazano okoliščino oddaje radio aparata komandi mesta Kranj tožnikom ni uspelo dokazati. Kot dokaz o lojalnem ravnanju se ne šteje sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 500/95 z dne 14. 12. 1995, s katerim je bila razveljavljena sodba Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja opr. št. Sod 1504/45 z dne 23. 8. 1945. V postopku ugotavljanja državljanstva se ne ugotavlja morebitna storitev kaznivih dejanj, ampak lojalno oziroma nelojalno ravnanje določene osebe, ki ni nujno povezano s kakršnimkoli inkriminiranim dejanjem. Prednik tožnikov je bil jugoslovanski državljan, sicer jugoslovanskega državljanstva ne bi mogel izgubiti s sodbo vojaškega sodišča, z razveljavitvijo sodbe so bile odpravljene tudi pravne posledice sodbe, vendar pa je potrebno v postopku ugotavljanja državljanstva upoštevati vse določbe Zakona o državljanstvu FLRJ, vključno z določbo drugega odstavka 35. člena.

2. Tožniki v tožbi menijo, da tožena stranka ni stvarno pristojna, da ugotavlja državljanstvo, ampak bi o tem moral odločati prvostopenjski organ. Tako ravnanje je tudi v nasprotju z določbami ZDen. Tožena stranka tudi ni opravila naroka in ni zaslišala strank. Tožeči stranki tudi ni znano, katere listine je tožena stranka vpogledala in katere ne. Sodba Vojaškega sodišča opr. št. Sod 1504/45 je postala pravnomočna 11. 10. 1945, kar pomeni, da je A.A. 28. 8. 1945 bil jugoslovanski državljan. Sicer pa je prvi odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu DFJ določal, da se za jugoslovanske državljane smatrajo vsi tisti, ki so bili 28. 8. 1945 jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Sodba Vojaškega sodišča je bila v letu 1995 razveljavljena in postopek ustavljen, kar pomeni, da ima prizadeti skladno z določbo 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij pravico zahtevati vrnitev vsega, kar mu je pripadalo. A.A. je bil poljske narodnosti in nikoli nemške. Poljaki pa so bili sovražniki Nemcev in kot takšni posebej zapisani v določbah avnojskih predpisov. Neverodostojen je dokaz po knjigi naturaliziranih, ker pri rubriki, da je imenovani Nemec, ni nobenega podpisa, datuma, pripis pa je napisan z drugo pisavo kot ostalo. Tudi dokumentacija iz arhivskega gradiva ne predstavlja dokazov, ki bi lahko utemeljevali trditev, da je bil A.A. nemške narodnosti. Imenovani se je res nahajal v tujini, vendar proti svoji volji, saj je bil izgnan. Seznam pripadnikov nemške manjšine je Arhiv Republike Slovenije kvalificiral kot prepis enega od nemških seznamov. Ta ocena pa ne odgovarja dejstvom, kajti v obdobju okupacije naj bi se vsi priimki, imena in imena krajev pisala drugače in iz tega razloga je avtentičnost dokumenta zelo vprašljiva. Če je predloga dokumenta nemškega izvora, bi morala vsebovati tudi konkretni datum, poleg tega pa se zastavlja vprašanje o tem, kjer se nahajajo originalni dokumenti. Biti član Koroške ljudske zveze pa ni v nobenem primeru negativno in ne dokazuje nobene nemške narodnosti. Glede zapisnika zaplembene komisije pa tožniki zatrjujejo, da je zapisnik brez datuma in kraja izpolnitve in ker gre za sekundarno gradivo, nima dokazne vrednosti. V zvezi z dokumentoma Nemci v Kranju in seznam volksdeutscherjev prav tako tožniki menijo, da gre za neverodostojno listino, ker nima podpisa, datuma in podatka o tem, kdo je listino sestavljal. Nadalje navajajo, da iz dopisa Arhiva Republike Slovenije z dne 31. 3. 2011 izhaja, da arhiv nima podatkov o A.A. in se potem tožniki sprašujejo, kje je arhiv dobil listine leta 2000 in leta 1993. Nadalje se sklicujejo na mnenje inšpektorja za varstvo osebnih podatkov, kjer je navedeno, da gradivo z naslovom izpis Nemcev iz ljudskega popisa od 31. julija 1941 ni imel statusa uradne evidence in da je sporna uporaba evidenc, ki niso bile namenjene uporabi v uradnih postopkih, nahajajo pa se tudi netočni podatki. Če ta zbirka ne bi bila proglašena kot del naravne in kulturne dediščine, bi se morala uničiti. Tožniki zatrjujejo, da je bil A.A. poljske narodnosti in jugoslovanski državljan, kar naj bi izhajajo iz listin, ki jih nato v nadaljevanju naštevajo. Tožniki predlagajo, naj sodišče opravi glavno obravnavo in odpravi izpodbijano odločbo in samo odloči o stvari tako, da ugotovi, da se je A.A. štel za državljana FLRJ in takratne LRS, podrejeno pa, naj odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, zahtevajo pa tudi povrnitev stroškov postopka z obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v spisu, navedbe tožnikov pa neutemeljene in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Državljanstvo v smislu tretjega odstavka 63. člena ZDen se ugotavlja po določbah Zakona o državljanstvu FLRJ, ki jih je tožena stranka pravilno uporabila. Na podlagi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije velja za državljana Republike Slovenije po citiranem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in državljanstvo SFRJ. S tem je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi. To pomeni, da je treba pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva pa do smrti, oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Veljavni predpis v smislu 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije je Zakon o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati 28. 8. 1945. Ta zakon je v prvem odstavku 35. člena določal, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ št. 105/48) je v drugem odstavku 35. člena določil, da se za državljane FLRJ iz prejšnjega odstavka ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Ta določba se je v času njene uveljavitve uporabljala retroaktivno, vendar je bila njena uporaba glede na tedanje mednarodne razmere in razmere v povojni Jugoslaviji v skladu s splošnimi načeli, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi. Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je presojalo ustavno dopustnost uporabe te določbe še iz časa FLRJ v zdaj veljavnem pravnem redu Republike Slovenije, je v odločbi št. U-I-23/93 z dne 23. 3. 1997 ugotovilo, da uporaba določila drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Ustavno sodišče v citirani odločbi v točki 45 navaja, da kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti zakonodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne. Iz obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča RS v točki 46 odločbe tudi izhaja, da se okoliščini, ali je oseba nemške narodnosti ter ali je v času uveljavitve drugega odstavka 35. člena tedanjega Zakona o državljanstvu FLRJ živela v tujini, dokazujeta po splošnih pravilih, medtem ko je nelojalnost kot tretja okoliščina pravna domneva, ki izhaja iz prej omenjenih okoliščin.

7. Po ugotovitvah sodišča je bil v upravnem postopku pravilno ugotovljen obstoj vseh treh okoliščin iz drugega odstavka 35. člena tedanjega Zakona o državljanstvu FLRJ, zaradi katerih se A.A., rojen …. 9. 1879 v ..., ne more šteti za jugoslovanskega in slovenskega državljana. Dejansko stanje je bilo glede vseh treh okoliščin pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke.

8. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi o zadevi odločil stvarno nepristojni organ, saj tudi drugostopenjski organ lahko meritorno odloči o zadevi, kar izhaja iz določb ZUP. Tretji odstavek 246. člena ZUP daje drugostopenjskemu organu možnost, da ne samo da odpravi prvostopenjsko odločbo, ampak jo lahko tudi spremeni, to pa po vsebini pomeni, da sam meritorno odloči o zadevi. Tudi drugi odstavek 251. člena ZUP daje drugostopenjskemu organu pooblastilo, da s svojo odločbo sam reši zadevo. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da bi morala biti v tem postopku opravljena ustna obravnava. Prvi odstavek 154. člena ZUP določa, da uradna oseba, ki vodi postopek, zgolj lahko po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo, to pa pomeni, da sama odloča o tem, ali jo bo razpisala. Obvezna ustna obravnavala je le takrat, če sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. V navedenem postopku pa je tožena stranka dopolnjevala postopek le v tem, da je pribavljala listinsko dokumentacijo. S to dokumentacijo je tudi seznanila pooblaščenko tožnikov. V svojem odgovoru z dne 22. 9. 2011 pa pooblaščenka ni predlagala zaslišanja prič ali strank, zato je neutemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka strank ni zaslišala. Tožena stranka je v odločbi tudi natančno navedla, na katere listine se je oprla.

9. Sodba vojaškega sodišča in sklep okrožnega sodišča o tem, da se sodba vojaškega sodišča razveljavi in postopek ustavi, ne moreta predstavljati dokaza, da bi bil A.A. jugoslovanski državljan. Niti vojaško sodišče niti okrožno sodišče ni pristojno za ugotavljanje državljanstva, razen tega je povsem nerelevantno, če je bila razveljavljena sodba, s katero je bilo državljanstvo odvzeto, saj je potrebno upoštevati tudi to, da je tri leta po sodbi vojaškega sodišča začel veljati drugi odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ki je določal nove tri pogoje, zaradi katerih se nekdo ne more šteti za jugoslovanskega državljana. Nemška narodnost tožnika izhaja iz več dokumentov, med drugim tudi iz knjige naturaliziranih oseb. Če v tej knjigi ni podpisa oziroma datuma, še ne pomeni, da je takšen dokaz neverodostojen. Sodišče ni ugotovilo, da bi iz izpiska iz knjige naturaliziranih državljanov Kraljevine Jugoslavije, ki je v upravnem spisu, izhajalo, da je beseda Nemec napisana z drugačno pisavo kot ostalo, zato šteje ta dokaz za verodostojen. To, da se je tožnik ob uveljavitvi novele Zakona o državljanstvu FLRJ iz leta 1948 nahajal v tujini proti svoji volji, kot je navedeno v tožbi, je v navedeni zadevi irelevantno, saj drugi odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ določa zgolj to, da se oseba nahaja v tujini. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo o tem, da je listina seznam Nemcev v Kranju neverodostojna. Treba je upoštevati, da ne gre za originalni dokument in da če je rekonstruirana zgolj vsebina dokumenta, ni nič nenavadnega, če v njem niso upoštevane tiste smernice o pisanju imen in priimkov, ki jih je vseboval originalni dokument. Iz navedenega razloga je po mnenju sodišča tudi ta listina tista, ki kaže na nemško narodnost A.A., verodostojna. Prav tako se sodišče ne more strinjati s tožbeno navedbo, da naj članstvo v Koroški ljudski zvezi ne bi bil dokaz za njegovo nemško narodnost. Iz dokumentacije upravnega spisa, konkretno iz prevedenega dokumenta z naslovom Historiat, je razvidno, da je članstvo v Koroški ljudski zvezi pomenilo tudi to, da se je nekdo opredelil za nemško narodnost. Glede tožbene navedbe o zapisniku zaplembene komisije sodišče meni, da če je zapisnik brez datuma in kraja izpolnitve ter tega, kdo je listino sestavljal, to še ne pomeni, da bi bila zaradi tega taka listina neverodostojna. V tej zadevi tudi ni bistveno vprašanje, kako je lahko arhiv posredoval listine leta 1993 in leta 2000, če pa sedaj arhiv teh podatkov nima. Bistveno je to, da te listine obstajajo, saj se kopije nahajajo v upravnem spisu.

10. Glede mnenja tedanjega republiškega inšpektorja za varstvo osebnih podatkov o gradivu z naslovom Izpis Nemcev iz ljudskega popisa od 31. julija 1941 pa sodišče opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 652/95-9 z dne 25. 11. 1999, ki se nahaja tudi v upravnem spisu in kjer je sodišče zavzelo stališče glede tega seznama, da se dejstva, na katera organ opira svojo odločitev, lahko dokazujejo tudi z listinami, ki so arhivsko gradivo.

11. Tožniki ob koncu svoje tožbe naštevajo osem dokumentov, iz katerih naj bi izhajalo, da je bil A.A. poljske narodnosti in jugoslovanski državljan. Pri tem sodišče ugotavlja, da je pri teh dokumentih v sodbi vojaškega sodišča pri podatkih o A.A. navedeno, da je bivši jugoslovanski državljan in nemške narodnosti. Med ostalimi naštetimi listinami je sicer v izpisku iz rojstne matične knjige za A.B. navedeno, da je njen oče A.C., roj. …. 4. 1908, poljske narodnosti, vendar sodišče meni, da to samo po sebi ni zadosten dokaz, da bi bil poljske narodnosti A.A., roj. …. 9. 1879. 12. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave. Tožniki so sicer med dokaznimi predlogi navajali kot dokaz zaslišanje Č.Č., pri čemer pa niso navedli, o čem naj bi imenovana pričala in kako bi njeno zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 13. K točki II. izreka:

14. Ker četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, je sodišče v izreku pod točko II. tudi tako odločilo.