Jedro

Pri pravnem inštitutu vrnitve v prejšnje stanje gre za popravo zamude procesnega roka oziroma za saniranje objektivne napake, ki jo je povzročil storilec sam in se lahko nanaša na okoliščine, na katere ni imel nikakršnega vpliva (smrt v družini, nenadna bolezen, elementarni dogodek, prometna nesreča, itd.), predvsem pa uporaba pravnega inštituta vrnitve v prejšnje stanje predpostavlja, da je bila vročitev, na katero se procesni rok nanaša, zakonita in pravilna. Navedbe storilca v pritožbi, v kateri uveljavlja nepravilnosti pri vročanju sklepa okrajnega sodišča z dne 13. 1. 2015 in ne nastop objektivnih okoliščin, zaradi katerih naj bi rok zamudil, tako izkazujejo, da ne gre za uveljavljanje pravnega inštituta vrnitve v prejšnje stanje, temveč za uveljavljanje nepravilne vročitve, zaradi česar procesni rok naj ne bi začel teči in ga torej storilec ni zamudil, kar vsebinsko in pojmovno izključuje vrnitev v prejšnje stanje, kjer je do zamude roka prišlo zaradi prej navedenih objektivnih okoliščin.

Izrek

I. Pritožba storilca D.S. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 20,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v SG je s sklepom z dne 13. 1. 2015, EPVD 94/2014, odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi sklepa istega sodišča z dne 26. 6. 2014 preklicalo, čas trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja vštelo v čas, v katerem lahko storilec ponovno pridobi vozniško dovoljenje in storilcu naložilo dolžnost plačila sodne takse v višini 30,00 EUR. Proti temu sklepu je storilec vložil pritožbo, ki pa jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrglo kot prepozno vloženo in storilcu naložilo dolžnost plačila sodne takse v višini 20,00 EUR.

2. Proti slednjemu sklepu je storilec vložil pravočasno pritožbo, sicer imenovano predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njej se sklicuje na pritožbo, ki jo je podal zoper odločitev prvostopnega sodišča z dne 13. 1. 2015, da je splet negativnih okoliščin botroval odločitvi sodišča pri izdaji navedenega sklepa za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Prekrška, zaradi katerih mu je sodišče izreklo navedeni preklic, namreč ni storil on, ampak njegova partnerka P.N., ki pa mu je to dejstvo povedala šele ob sprejemu sklepa o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in hkrati še pojasnila, da je poskušala sama po sprejemu plačilnih nalogov to urediti pri Upravi uniformirane policije, SE za nadzor prometa, vendar je bila tam zavrnjena. Dodaja, da so bila vsa pisanja do sedaj, tudi odgovor policije, vročana na naslovu DB 100, P, kjer je pred tem živel, sedaj pa navedeno stanovanje prodaja, kakor to izhaja iz priložene pogodbe z nepremičninsko agencijo. Od oktobra 2014 namreč v navedeni nepremičnini ne živi, saj živi na naslovu Š 4/a, K, zaradi česar tudi ni mogel pravočasno vedeti, da zoper njega potekajo kakršnikoli postopki, iz istega razloga pa je tudi oddal prepozno pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Storilčevo pisanje, ki ga je le-ta vložil dne 3. 3. 2015 proti izpodbijanemu sklepu Okrajnega sodišča v SG z dne 16. 2. 2015, je pritožbeno sodišče ocenjevalo izključno kot pritožbo zoper navedeni sklep in ne tako, kot ga je storilec naslovil, to je kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje (za kar bi bilo sicer stvarno pristojno okrajno sodišče), saj to pisanje, kakor je to navedlo tudi prvostopno sodišče v predložitvenem poročilu, ni zahteva za vrnitev v prejšnje stanje, ampak gre izključno za pritožbene navedbe storilca. Pri pravnem inštitutu vrnitve v prejšnje stanje gre za popravo zamude procesnega roka oziroma za saniranje objektivne napake, ki jo je povzročil storilec sam in se lahko nanaša na okoliščine, na katere ni imel nikakršnega vpliva (smrt v družini, nenadna bolezen, elementarni dogodek, prometna nesreča, itd.), predvsem pa uporaba pravnega inštituta vrnitve v prejšnje stanje predpostavlja, da je bila vročitev, na katero se procesni rok nanaša, zakonita in pravilna. Navedbe storilca v pritožbi, v kateri uveljavlja nepravilnosti pri vročanju sklepa okrajnega sodišča z dne 13. 1. 2015 in ne nastop objektivnih okoliščin, zaradi katerih naj bi rok zamudil, tako izkazujejo, da ne gre za uveljavljanje pravnega inštituta vrnitve v prejšnje stanje, temveč za uveljavljanje nepravilne vročitve, zaradi česar procesni rok naj ne bi začel teči in ga torej storilec ni zamudil, kar vsebinsko in pojmovno izključuje vrnitev v prejšnje stanje, kjer je do zamude roka prišlo zaradi prej navedenih objektivnih okoliščin. To pa pomeni, da je njegovo pisanje po vsebini v celoti pritožba in ne tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, kar potrjuje tudi to, da je bila vložena v 8-dnevnem pritožbenem roku.

5. Glede pritožbenih navedb storilca, v katerih navaja, da v zadnjih mesecih leta 2014 ni več živel na naslovu, kjer mu je bil sklep prvostopnega sodišča z dne 13. 1. 2015 vročan, to je na naslovu DB 100, P, ampak živi na naslovu Š 4/a, K, kamor se je preselil, saj nepremičnino na naslovu DB 100, P, prodaja (kar da izkazuje pogodba z nepremičninsko agencijo), zaradi česar tudi sklepa, s katerim je sodišče preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni pravočasno sprejel, izročila mu ga je šele njegova partnerka P.N., ki ga je našla v nabiralniku na starem naslovu (in da je to tudi razlog, da ni pravočasno sprejel plačilnih nalogov, zaradi katerih je sodišče preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj je tudi ta plačilna naloga sprejela njegova partnerka in mu jih ni izročila, tako da zoper njih ni mogel pravočasno vložiti pravnih sredstev), pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljene, saj je bila vročitev navedenega sklepa storilcu opravljena pravilno.

6. Določba drugega odstavka 202.e člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) določa, da lahko storilec zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vloži pritožbo v 8-dneh od dneva vročitve sklepa, na kar je bil posebej opozorjen v pravnem pouku sklepa prvostopnega sodišča EPVD 94/2014 z dne 13. 1. 2015, ki ga je sprejel dne 31. 1. 2015, ko se je štela vročitev za opravljeno s potekom 15-dnevnega roka po obvestilu o prispeli pošti z dne 16. 1. 2015, kot je to pravilno in izčrpno že pojasnilo prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu. Določba tretjega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) namreč med drugim določa, da če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, to je, da se pisanje vroči osebno tistemu, ki mu je bilo namenjeno, vročevalec pusti v poštnem predalčniku pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15-dneh, četrti odstavek istega člena pa nadalje določa, da če naslovnik dokumenta ne prevzame v 15-dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem poteka roka. Ker je torej bila vročitev navedenega sklepa opravljena dne 31. 1. 2015, je naslednjega dne 1. 2. 2015 pričel teči 8-dnevni pritožbeni rok, ki je iztekel v ponedeljek dne 9. 2. 2015 ob 24.00 uri, do katere bi še lahko vložil pritožbo pravočasno, pa tega ni storil, saj je pritožbo zoper navedeni sklep vložil šele dne 12. 2. 2015, kakor to izhaja iz označbe okrajnega sodišča na sami vloženi pritožbi. Zato je prvostopno sodišče njegovo pritožbo povsem pravilno in utemeljeno zavrglo kot prepozno vloženo.

7. Na odločitev sodišča prve stopnje ne vplivajo pritožbene navedbe storilca, katerih bistvo je, da t.i. fiktivna vročitev ni bila opravljena na naslovu za vročanje obdolženega, ker na naslovu DB 100, P ne živi več že od oktobra 2014, ker to nepremičnino prodaja in živi na naslovu Š 4/a, K, saj celotno spisovno gradivo izkazuje, da so bila vsa pisanja do sedaj storilcu vročena na navedenem naslovu DB 100, P, ta naslov pa je tudi sam navajal v predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, pri čemer gre za edini naslov storilca, kjer je le-ta prijavljen za stalno prebivanje že od 10. 2. 2012 in ima tam tudi naslov za vročanje, kakor to izkazuje podatek iz CRP vpisnika (spisovno gradivo številka 45 in 46). Po določbi 17.a člena Zakona o prijavi prebivališča mora namreč vsaka oseba določiti svoj naslov za vročanje, ta pa je bil v obravnavani zadevi prav na naslovu storilca DB 100, P, kamor so bila pisanja storilcu tudi vročana.

8. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 168. člena v zvezi s tretjim odstavkom 163. člena ZP-1 sklenilo, kot je navedeno v izreku tega sklepa in je pritožbo storilca zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 16. 2. 2015, storilcu pa v skladu z določili prvega odstavka 144. člena in prvega odstavka 147. člena ZP-1 naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, to je sodne takse v višini 20,00 EUR, po tarifni številki 8407 Zakona o sodnih taksah.