Jedro

Na podlagi 10. tč. 394. čl. ZPP se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oz. če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Z vročitvijo pritožbenega sklepa so podatki iz dohodne štampiljke na izvodu pritožbe, ki jo ima tožnikov pooblaščenec, dobili pomen novega dokaza v smislu 10. tč. 394. čl. ZPP.

Izrek

Ugodi se predlogu za obnovo postopka v pritožbeni zadevi in r a z v e l j a v i sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 2.3.2005 opr. št. I Cp 856/2004, s katerim je bila zavržena pritožba tožeče stranke; Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena.

Tožeča stranka sama trpi stroške obnovitvenega in pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 1.700.000,00 SIT z obrestmi zavrnilo, tožniku pa ob tem naložilo, da toženi stranki povrne 8.550,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19.5.2004 dalje do plačila, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje prvostopenjskemu sodišču. Sodišče je preuranjeno zaključilo, da ne obstaja temelj obveznosti. Menilo je, da v izvedenih dokazih ni podlage za zaključek, da je do poškodbe pri tožniku prišlo iz razlogov, ki so na strani tožnikovega delodajalca - zavarovanca tožene stranke. Tožeča stranka pa meni, da je do škode prišlo iz razlogov, za katere odgovarja zavarovanec tožene stranke po načelu objektivne odgovornosti oz. vsaj po krivdnem načelu. Delo se je namreč opravljalo na terenu, tožnik je delal za delodajalca, v razmerah povečane nevarnosti za nastanek poškodb. Zmotna je ugotovitev sodišča, da k nastanku nezgode ni prispevala niti škarpa in niti ne naklon terena. Dejstvo je, da je do nezgode prišlo na delovnem mestu, šlo je za začasno delovišče, tožnik je imel dostop nanj v okviru opravljanja delovnih nalog in je bil prostor pod nadzorstvom delodajalca, ki nadzora ni izvajal in dela ni organiziral tako, kot bi ga po določbi 5. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu moral. Tožnik ni imel kakega posebnega statusa v podjetju, kot mu to očita sodišče, tudi zmotno tožena stranka šteje, da je bil tožnik usposobljen za delo na terenu, kljub dejstvu, da sama ni poskrbela za njegovo usposabljanje. To bi moral storiti delodajalec. Ne gre zgolj za formalno usposabljanje, kot je razumeti iz razlogov sodbe. Sicer pa mora delodajalec delavce ustrezno izobraziti in jim za varno delo nuditi ustrezno tehnično pomoč, zaščitna sredstva in poskrbeti za organizacijo dela na tak način, da to poteka varno. Sodišče nedopustno enači položaj zavarovanca tožene stranke, to je gospodarske družbe, s položajem tožnika kot oškodovanca, ki je utrpel določeno škodo pri opravljanju svojega dela, ki ga je opravljal za delodajalca. V celoti je prezrlo, da Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 154. čl. prelaga na delodajalca dokazno breme glede razbremenitve njegove odškodninske odgovornosti. Delodajalec je tisti, ki mora dokazati, da za škodo, ki jo pretrpi delavec, ni odgovoren ne krivdno ne objektivno. Tožena stranka pa za razbremenitev svoje odgovornosti ni storila ničesar. Njena odgovornost izhaja iz kršitve določb zakona oz. podzakonskih aktov, ki urejajo varnost pri delu. Do poškodbe je prišlo ob sestopu škarpe, ki je bila visoka med 20 in 30 cm, tožnik je sestopil z višje ležeče škarpe na nižje ležeči teren, ki je bil nagnjen vsaj za 20 %, mehak, vlažen oz. moker (blaten) in deloma preraščen s travo, v zemlji pa so bile še korenine od vrtnic, ki prostemu očesu niso bile vidne in vse to je prispevalo k nastanku nezgode. Sestopanje v takih okoliščinah je vsekakor bolj nevarno, kot sestopanje na raven, suh in trden teren, kjer v zemlji ni skritih ovir (korenin). Zato ne drži, da ni šlo za okoliščine, ki so predstavljale večjo nevarnost za nastanek poškodb od povprečnih. Tudi ni imel tožnik na voljo ob sestopanju zaščitne obutve in je bila zato nevarnost zvina bistveno povečana. Gleženj ni bil ustrezno zaščiten, za ustrezno obutev pa bi moral poskrbeti delodajalec. Vse to zahtevajo pravila varnega dela. Tudi, če je tožnik bil pri predhodnih delodajalcih usposobljen glede varnega dela, to ne opravičuje zavarovanca tožene stranke za opustitev dolžnega ravnanja na tem področju. Delodajalec tožnika pred nezgodo ni poučil o varnem delu in mu ni dal dovolj zaščitnih sredstev, ob uporabi katerih ne bi prišlo do poškodbe. Sicer pa je sam zavarovanec tožene stranke v svojem obrazcu Prijava škodnega primera odgovornosti, ki ga je izpolnil na zahtevo tožene stranke in ki se je nahajal v škodnem spisu št. 02-10-13-0312, katerega pridobitev je tožeča stranka predlagala že v tožbi, a sodišče o tem o dokaznem predlogu ni odločilo, kot razlog za nastanek škode navedel "spolzek teren" in ne razloge na strani tožnika. Prilaga navedeno prijavo in priglaša pritožbene stroške.

Sodišče druge stopnje je s sklepom dne 2.3.2005 opr. št. I Cp 856/2004 pritožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da je vložena prepozno. Obrazložitev je utemeljilo s tem, da je tožeča stranka po pooblaščencu prejela sodbo 2.6.2004, pritožbo pa vložila neposredno sodišču dne 18.6.2004, kot naj bi izhajalo iz dohodnega zaznamka na pritožbi in je zato pritožba vložena v četrtek, vložena po preteku zakonskega 15-dnevnega roka in zato prepozna.

Sklep pritožbenega sodišča je bil vročen tožeči stranki, ki je pravočasno vložila predlog za obnovo postopka in v njem navedla, da je pritožbo vložila dne 17.6.2005 in ne 18.6.2005. Pojasnila je, da je očitno prišlo v vložišču do napake, ker niso delavci vseh izvodov pritožbe opremili z identičnim dohodnim zaznamkom, saj ima sama še svoj izvod pritožbe, na katerem je odtisnjena dohodna štampiljka z datumom 17.6.2004. Zato je predlagala, da se postopek obnovi ter pritožbeno sodišče razveljavi sklep z dne 2.3.2005 in vsebinsko odloči o vloženi pritožbi.

Sodišče prve stopnje je skladno z določbo 399. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) opravilo narok za obravnavanje predloga za obnovo postopka. Tožena stranka na predlog ni odgovorila in se naroka tudi ni udeležila. Sodišče prve stopnje je na naroku ugotovilo, da je dohodna štampiljka na izvodu pritožbe, ki jo hrani odvetnik, enaka kot na kopiji v prilogi A7 spisa (ker je tožeča stranka vložila v spis tekom obnovitvenega postopka), zaslišalo je še pooblaščenca tožnika kot pričo. Zatem je skladno z določbo 1. odst. 401. čl. ZPP predložilo zadevo višjemu sodišču zaradi odločitve o predlogu za obnovo pritožbenega postopka.

Predlog za obnovo postopka je pravočasen in utemeljen.

Na podlagi 10. tč. 394. čl. ZPP se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno, končan lahko na predlog stranke obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oz. če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Tak predlog lahko na podlagi določbe 6. tč. 1. odst. 396. čl. ZPP vloži v 30-ih dneh od dneva, ko je mogla navesti sodišču nova dejstva oz. nova dokazila. Tožeča stranka je predlog za obnovo postopka vložila dne 21.3.2005, za obnovitveni razlog pa je izvedela šele, ko je prejela sklep višjega sodišča z dne 2.3.2005, torej, da se ugotavlja čas vložitve pritožbe po podatkih dohodne štampiljke na pritožbi, ki se nahaja v spisu. Z vročitvijo pritožbenega sklepa so podatki iz dohodne štampiljke na izvodu pritožbe, ki jo ima tožnikov pooblaščenec, dobili pomen novega dokaza v smislu 10. tč. 394. čl. ZPP.

V postopku o predlogu za obnovo, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje, je bila ugotovljena pristnost podatka, to je kopije dohodne štampiljke na izvodu pritožbe, ki jo ima tožeča stranka, kar je potrdil tudi pooblaščenec tožeče stranke, ko je bil zaslišan kot priča. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je tožeča stranka v obnovitvenem postopku dokazala, da je pritožbo vložila že 17.6.2004, kar je petnajsti dan, in torej pravočasno. Pritožba torej ni bila prepozna. Predlog za obnovo pritožbenega postopka je zato utemeljen in mu je sodišče druge stopnje ugodilo, razveljavilo sklep opr. št. I Cp 856/2004 z dne 2.3.2005, ter izdalo novo odločbo o glavni stvari (4. odst. 401. čl. ZPP).

O pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 399. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 350. čl. ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upošteva le, če so s pritožbi izrecno uveljavljene, toda pritožba jih ne formalno in ne vsebinsko ne zatrjuje in opredeljuje.

Tudi pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Tožnik je v tožbi trdil, da je utrpel telesno poškodbo dne 1.2.2000, ko mu je med opravljanjem del na gradbišču v P., pri pregledu izvajanja del - priprave izkopov za polaganje kablov na kabelsko televizijo, mu spodrsnilo s 30 cm visoke škarpe tako, da je padel in pri tem utrpel dvojni zvin desnega gležnja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil nadzorstveni delavec, ki je nadzoroval delo drugih delavcev, štelo, da ni šlo za nevarne okoliščine, v katerih je prišlo do nezgode. Gre sicer za poškodbo pri delu, vendar ne more iti zgolj zato že za odškodninsko odgovornost delodajalca. Za vsako škodo, ki jo utrpi delavec pri delu, namreč ni odgovoren delodajalec in je v vsakem primeru posebej potrebno ugotoviti, ali so podani elementi odškodninske odgovornosti. Tožbene trditve so bile, da je podana odškodninska odgovornost delodajalca, ker se je delo opravljalo v nevarnih okoliščinah. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da temu ni tako. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v času nastanka škode in ga je potrebno za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, uporabiti (1060. čl. OZ) ni določno opredelil pojmov nevarne stvari ali nevarne dejavnosti in gre za pravna standarda, ki ju je treba razlagati glede na okoliščine konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je izvedlo in ocenilo dokaze ter ugotovilo, da je do dogodka res prišlo v P. pri ogledu trase za izkop kanala za kable, ob zasebni hiši, kjer je bil zelenjavni vrt, ograjen z "mini" škarpo, ko je tožnik s te škarpe sestopil na nižje ležeči teren, kjer naj bi tekla trasa, mu je "zvilo" nogo in se je skotalil po terenu navzdol in je bila na mestu, kjer je sestopil, pod zemljo ena korenina od vrtnice. Višina je bila nekaj več od 20 cm. Tožnik je tudi z mini škarpe lahko jasno videl naklon nižje ležečega terena in tudi ni ugotovljeno, da bi bil teren spolzek, o tem ne tožnik in ne priča nista izpovedala (zato se tožnik neuspešno sklicuje ne zapis v prijavi, saj je sam povedal drugače - da je zemlja bila mokra, pri sestopu pa mu je "zvilo nogo" - torej ni izpovedal niti o zdrsu), škarpa je le razmejevala višje ležeč takrat neobdelan zelenjavni vrt in pod njim ležeče zemljišče, predvideno za traso za kabel, tedaj teren še ni bil prekopan, kot se je zatrjevalo v tožbi in tudi še ni šlo za gradbišče, tožnik je bil le na ogledu terena bodočih del. Glede na take dejanske ugotovitve sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni mogoče govoriti o pojmu nevarne stvari oz. nevarne dejavnosti. Ob normalni pozornosti tožnika gibanje po tem terenu ni bilo nevarno, objektivna odgovornost je namreč pridržana za zelo nevarne stvari in dejavnosti, ki jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče imeti pod nadzorom in ni mogoče tudi pravočasno odvrniti nezgode. Nevarnost v smislu 173. čl. ZOR je namreč tista, iz katere pri redni rabi in običajni pazljivosti izvira večja nevarnost za njene uporabnike. Niso ugotovljene nobene konkretne okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo instituta objektivne odgovornosti. Nevarnost v pogojih konkretne hoje tudi po oceni pritožbenega sodišča ni odstopala od povprečne. Zgolj samo dejstvo padca in poškodbe pa ni podlaga za objektivno odškodninsko odgovornost delodajalca, za katerega odgovarja tožena stranka kot za svojega zavarovanca.

Tožeča stranka je na naroku še trdila, da je delodajalec opustil ukrepe glede varnega dela, ni tožnika usposobil za varno delo in mu tudi ni nudil zaščitne obutve. S tem je utemeljevala krivdno odgovornost tožene stranke. Pritožba spregleda, da morata za delodajalčevo odgovornost biti izpolnjeni dve osnovni predpostavki, in sicer, da je škoda nastala delavcu na delu v zvezi z delom (kar je podano) in da je podana delodajalčeva odgovornost zanjo po splošnih pravilih odškodninskega prava. Po določbi 73. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki se je tedaj še uporabljal (Ur.l. SFRJ, 60/89 in 42/90), je namreč v primeru, če je delavec utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, moral delavcu delodajalec povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Da bi bila krivdna odgovornost podana, bi morala škoda izvirati iz nedopustnega ravnanja delodajalca. Poleg tega morajo biti podane kumulativno še druge predpostavke, in sicer, da obstaja odgovornost delodajalca in vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. Po določbi 154. čl. ZOR pa mora tisti, ki povzroči drugemu škodo, škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ekskulpacija je torej dokazno in trditveno breme povzročitelja škode, preostale predpostavke pa mora (najprej) zatrjevati in dokazati tožnik, torej tudi, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja delodajalca. Sodišče prve stopnje je tožnikove navedbe ocenilo in zaključilo, da je (sicer pri prejšnjem delodajalcu) opravil izpit iz varstva pri delu, glede zaščitne obutve pa je ugotovilo, da so navedbe povsem splošne, saj tožnik ni navedel nobenih konkretnih dejstev glede tega, katera zaščitna obutev naj bi bila v dejanskih okoliščinah potrebna. Pritožbeni očitki tožnika izhajajo iz napačnega pravnega razumevanja krivdne odgovornosti delodajalca, ko tožnik vztraja, da je delodajalec tisti oz. v tej pravdi tožena stranka, ki mora dokazati, da je storil vse potrebno. Kot povedano, je tožnik tisti, ki mora postaviti konkretne trditve, zanje ustrezne dokaze, glede nedopustnega ravnanja (opustitev) delodajalca. Konkretno katere ukrepe je delodajalec opustil in kakšna je vzročna zveza med njimi in nastalo škodo, pa niti trdil ni. Tudi v pritožbi le na splošno navaja, kaj mora delodajalec zagotoviti delavcu, ker je sicer načeloma lahko pravilno (organizirati delo tako, da poteka varno, poskrbeti za ustrezna delovna sredstva...), da bi bil delodajalec v konkretnih razmerah dolžan tožniku zagotoviti kako posebno obutev, tožnik tudi v pritožbi konkretno ne pove in tudi ne, ali bi, če bi tožnik ponovno opravljal pri delodajalcu izpit za varstvo pri delu, bila njegova usposobljenost za delo večja, tega niti trdi ne. Ne trdi torej, da bi zaradi zatrjevane opustitve, ponovnega izpita o varstvu pri delu, prišlo do škode, torej, da je med tem podana vzročna zveza. Sicer pa je za tožnika ugotovljeno, da je bil izobražen za to delo in je imel tudi ustrezni izpit za varstvo pri delu pri tovrstnih opravilih.

Pritožbeni razlogi niso podani, glede na dejanske ugotovitve je materialno pravo pravilno uporabljeno in je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zato zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).