Jedro

Kljub temu da je bila drugostopna odločba toženca odpravljena, tožencu ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja. Drugačna strokovna presoja namreč ne pomeni, da je bilo ravnanje toženca pri odločanju o pravicah tožnika nedopustno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 6.088,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot tudi podredni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 6.088,80 EUR. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je protipravno ravnanje toženca dokazal že s sodbo, opr. št. Ps 1943/2003 z dne 25. 10. 2006. Iz nje je razvidno, da je moral zaradi zmotne odločbe toženca delati poln delovni čas, čeprav je imel kot invalid pravico do polovičnega delovnega časa. Drugostopenjska odločba toženca, katero je sodišče odpravilo, je imela za posledico, da je moral delati poln delovni čas v obdobju od 5. 5. 2004 do 4. 5. 2005. Tožniku se je poslabšalo zdravje, trpel je fizične bolečine, strah in tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje sploh ni izvedlo dokazov o tožnikovem zatrjevanju posledic o škodi, ki jo je utrpel zaradi ravnanja toženca, ki bi mu moral priznati II. kategorijo invalidnosti že od 12. 12. 2002 dalje in tudi ni obrazložilo, zakaj teh dokazov ni izvedlo. Sodišče bi moralo soditi tudi v skladu s preiskovalnim načelom (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1). Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP).

Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, mora vsako dejansko stanje odškodninske obveznosti vsebovati sledeče predpostavke: škodljivo dejstvo (dogodek), nedopustno škodo, vzročno zvezo med škodljivim dejstvom (dogodkom) in škodo ter odgovornost. Tožnik zatrjuje, da je protipravnost ravnanja toženca razvidna že iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1943/2003 z dne 25. 10. 2006, s katero je bila odločba toženca, opr. št. ... z dne 20. 10. 2003 odpravljena. Sodišče je v veljavi vzdržalo prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 1. 7. 2003. Z navedeno odločbo je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti od 12. 12. 2002 dalje in mu je bila priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami s polovico polnega delovnega časa. Z drugostopenjsko odločbo pa je bila prvostopenjska odločba spremenjena tako, da je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila od 12. 12. 2002 dalje priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami s polnim delovnim časom. Na podlagi te odločbe je tožnik v obdobju od 5. 5. 2004 do 4. 5. 2005 delal s polnim delovnim časom, čeprav je bilo kasneje z že omenjeno sodbo odločeno, da je bil v navedenem času zmožen za delo le s skrajšanim delovnim časom.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1) v 1. odstavku 276. člena določa, da zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (sedaj Obligacijskega zakonika). Navedeni predpis torej odkazuje na uporabo 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju: OZ), kjer je določeno, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za nastanek odškodninske obveznosti morajo biti torej kumulativno izpolnjeni že citirani pogoji.

Glede materialne škode, kot jo uveljavlja tožnik, pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da škoda tožniku ni nastala in s tem torej zaradi pomanjkanja enega od bistvenih elementov tudi ni odškodninske obveznosti toženca. Tožnik v navedenem času ni imel pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, saj s skrajšanim delovnim časom sploh ni delal. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ) namreč v 129. členu določa, da pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom ima delovni invalid II. kategorije, ki na podlagi priznane pravice do dela s skrajšanim delovnim časom dela z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Tožniku omenjena pravica ni bila priznana, kajti delal je s polnim delovnim časom in za to delo tudi dobil plačilo. Namen omenjenega nadomestila je namreč ravno v tem, da delavec za delo, ki ga dejansko opravi, dobi plačo, za čas, ko ne dela, pa pridobi nadomestilo plače. Glede nepremoženjske škode pa pritožbeno sodišče poudarja, da bi moral tožnik dokazati, kakšna škoda mu je nastala. Ne priznava se namreč vsakršna škoda, temveč je mogoče priznati le pravno priznano škodo, kot to poudarja tudi Vrhovno sodišče v zadevi, VIII Ips 323/2008 z dne 9. 3. 2009. Na glavni obravnavi dne 18. 2. 2009, na kateri je tožnik razširil tožbeni zahtevek tudi na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, je tožnik zgolj pavšalno navajal, kakšna škoda naj bi mu nastala, brez da bi posamezne elemente škode kot na primer strah, fizične bolečine, zmanjšanje življenjskih aktivnosti konkretiziral. Skladno s 1. odstavkom 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožnik tudi ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je utrpel nepremoženjsko škodo. Celo več, na glavni obravnavi je sam pojasnil, da ga osebni zdravnik ni niti napotil k specialistu psihiatru in da v spornem času ni jemal zdravil proti bolečinam, temveč zgolj zdravila za povišan krvni tlak. Prav tako se ni spomnil, da bi bil v spornem obdobju, torej v obdobju, ko je delal poln delovni čas v bolniškem staležu. V tem primeru pa je po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenskega organa, kajti stranka mora najprej zatrjevati elemente nepremoženjske škode in zato predložiti ustrezne dokaze, ne pa obratno, kot je to tožnik tudi sam navedel na glavni obravnavi, da bi sodišče najprej postavilo izvedenski organ in da bi šele nato specificiral elemente nepremoženjske škode. S tem, ko je sodišče zavrnilo omenjeni dokazni predlog, mu tudi ni mogoče očitati kršitve 34. člena ZDSS-1. Skladno z navedeno določbo namreč sodišče potem, ko izvede vse dokaze, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. V sporni zadevi pa ne gre za tako stanje.

Nenazadnje pritožbeno sodišče še poudarja, da tožencu, ne glede na to, da je bila njegova drugostopenjska odločba z že citirano pravnomočno sodbo odpravljena, ni mogoče očitati, da je ravnal protipravno. Kot to izhaja iz sodne prakse, kot na primer sodba II Ips 509/2000 z dne 17. 5. 2001, napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Drugačna strokovna presoja nikakor še ne pomeni, da je bilo ravnanje toženca, ki je odločal o pravicah tožnika, nedopustno. Iz izvedenskega mnenja, na katerega se sklicuje tožnik, namreč izhaja, da je sodna izvedenka v nasprotju z mnenjem invalidske komisije II. stopnje menila, da je pri delu poleg omejitev potrebna tudi časovna razbremenitev, kar pomeni, da je šlo zgolj za strokovne razlike v mnenjih. Za sodno izvedenko je bilo očitno bolj prepričljivo mnenje invalidske komisije I. stopnje, kot pa mnenje invalidske komisije II. stopnje. Tožnik pa drugega, razen, da je šlo za drugačno strokovno presoji niti ni zatrjeval. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.