Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali sta sodišči nižje stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena ter glede oblikovanja dokazne ocene; - ali sta sodišči nižje stopnje zmotno uporabili materialno pravo glede narave vtoževane terjatve; - ali je pravilno materialnopravno stališče, da zgolj stalna dosegljivost preko tehničnih sredstev za komuniciranje ( občasno in zgolj po potrebi oglašanje na prenosni telefon, spremljanje monitorjev) v času koriščenja odmora med delom v službenih prostorih oziroma na delovnem mestu predstavlja kršitev pravice do odmora med delom, ne glede na (ne)aktivacijo tožnice.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali sta sodišči nižje stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena ter glede oblikovanja dokazne ocene; - ali sta sodišči nižje stopnje zmotno uporabili materialno pravo glede narave vtoževane terjatve; - ali je pravilno materialnopravno stališče, da zgolj stalna dosegljivost preko tehničnih sredstev za komuniciranje ( občasno in zgolj po potrebi oglašanje na prenosni telefon, spremljanje monitorjev) v času koriščenja odmora med delom v službenih prostorih oziroma na delovnem mestu predstavlja kršitev pravice do odmora med delom, ne glede na (ne)aktivacijo tožnice.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati znesek v skupni višini 2.310,50 EUR bruto za obdobje od avgusta 2014 do vključno septembra 2017 v določenih mesečnih zneskih, od navedenih zneskov plačati prispevke in davke ter plačati vsakokratni mesečni znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za obdobje od aprila 2014 do julija 2016 tečejo od 22. 8. 2016 dalje do plačila, za obdobje od avgusta 2016 do septembra 2018 pa od posameznih mesečnih zneskov od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do 21. 8. 2016 za obdobje od aprila do julija 2016. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov in davkov od prisojenih zneskov, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo ter v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije glede vprašanj: - ali sta sodišči nižje stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena ter glede oblikovanja dokazne ocene; - ali sta nižji sodišči nepravilno uporabili materialno pravo zaradi zmotne in nepopolne dokazne ocene in s tem bistveno kršili določbo postopka iz 8. člena ZPP in določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; - ali je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP glede oblikovanja dokazne ocene s tem, ko ni ustrezno obrazložilo zavrnitve pritožbenih očitkov tožene stranke glede nepopolne in pomanjkljive ocene izpovedi priče A. B. - tožničinega nadrejenega ter zgolj skopo povzelo nepravilno in nepopolno dokazno oceno izpovedi prič tožeče stranke A. C., A. D., A. E. in tožnice, kot jo je obrazložilo sodišča prve stopnje, listinskih dokazov (obračunov plač za tožnico) pa sploh ni ocenilo; - ali je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je brez ustrezne dokazne ocene in nekritično zgolj potrdilo odločitev sodišča prve stopnje in mimo trditvene podlage oziroma ob nezadostni trditveni in dokazni podlagi tožeče stranke zavzelo stališče, da je tožnici kršena pravica do odmora med delom in ji je tožena stranka dolžna plačati nadomestilo za neizkoriščen odmor med delom in s tem tudi samo zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 8. člena ZPP ter kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ali je s tem zagrešilo tudi bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; - ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno v stališču izpodbijanih sodb s tem, ko sta sodišči nižje stopnje tožnici priznali kršitev pravice do odmora med delovnim časom in tožbenemu zahtevku ugodili ter toženi stranki naložili plačilo nadomestila za čas odmora med delom, ob sicer izkazanem in nespornem izplačilu plač tožnici za celotno vtoževano obdobje, oziroma ali sta nižji sodišči zmotno uporabili oziroma spregledali določbo tretjega odstavka 126. člena ZDR-1 in določbe 142. člena ZDR-1, ki določajo, da delavec za čas odmora med delovnim časom prejme plačilo, kot če bi delal; - ali je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je kljub nezadostni in neizkazani trditveni podlagi tožeče stranke oziroma brez ustrezne trditvene podlage tožeče stranke v zvezi s škodo, kot predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke, zavzelo stališče, da je tožnici nastala premoženjska škoda in da so izkazane vse predpostavke odškodninske odgovornost delodajalca zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja na podlagi drugega odstavka 179. člena ZDR-1; - ali sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo glede narave vtoževane terjatve s tem, ko sta tožnici prisodili nadomestilo zaradi kršitve pravice do odmora med delom; - ali je materialno pravo v izpodbijanih sodbah, da je tožnici nastala premoženjska škoda zaradi kršitve pogodbenih obveznosti v zvezi z neizkoriščenim odmorom med delom zmotno uporabljeno; - ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno s stališčem nižjih sodišč, da je tožnici kljub nespornemu obračunu plače za celoten delovni čas (za celotno vtoževano obdobje) ter s tem tudi za odmor med delovnim časom, nastala premoženjska škoda in nato tožnici prisodili »odškodnino v obliki nadomestila«; - ali je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko je v zvezi z višino tožbenega zahtevka toženi stranki naložilo navedbo dejstev in predložitev listinske dokumentacije, čeprav je trditveno in dokazno breme glede zahtevka in njegove višine breme tožeče stranke in ne tožene; - ali je pravilno materialnopravno stališče, da zgolj stalna dosegljivost preko tehničnih sredstev za komuniciranje ( občasno in zgolj po potrebi oglašanje na prenosni telefon, spremljanje monitorjev) v času koriščenja odmora med delom v službenih prostorih oziroma na delovnem mestu, predstavlja kršitev pravice do odmora med delom, ne glede na (ne)aktivacijo tožnice; - ali je pravilno materialnopravno stališče v izpodbijanih sodbah nižjih sodišč, da glede na naravo dela tožnica ni mogla koristiti odmora na delovnem mestu v skupnem trajanju 45 minut v 12-ih urah niti v več delih.

4. Predlog je utemeljen.

5. Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih, če gre za pravno vprašanje glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP izpolnjeni glede vprašanj, navedenih v izreku, zato je na podlagi 367.c člena ZPP glede teh vprašanj revizijo dopustilo.

7. Odločitev je bila sprejeta soglasno v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.