Jedro

Odmor med delovnim časom ni namenjen le malici, ampak tudi počitku delavca, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi tožnica lahko odmor koristila na delovnem mestu. V obravnavanem primeru zaradi narave dela, ki ga je tožnica opravljala, odmor na delovnem mestu ni možen.

Utemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov. Iz sodne prakse VS RS dejansko izhaja, da je takšna odločitev preuranjena, poleg tega pa iz kogentnih predpisov izhaja, da je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja v pristojnosti davčnih organov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka delno spremeni tako, se zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov in davkov od v tej točki navedenih zneskov.

II. V preostalem se pritožba zoper sodbo in pritožba zoper sklep zavrneta ter se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati znesek v skupni višini 2.310,50 EUR bruto za obdobje od avgusta 2014 do vključno septembra 2017 v mesečnih zneskih, ki izhajajo iz točke I izreka, od navedenih zneskov plačati prispevke in davke ter plačati vsakokratni mesečni znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za obdobje od aprila 2014 do julija 2016 tečejo od 22. 8. 2016 dalje do plačila, za obdobje od avgusta 2016 do septembra 2018 pa od posameznih mesečnih zneskov od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do 21. 8. 2016 za obdobje od aprila do julija 2016 (točka II izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 767,72 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačil, svoje stroške postopka pa krije sama (točka III izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnici povrniti še stroške postopka v višini 140,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo izključno na izpovedi prič A.A., B.B. in C.C., ki so tožničini sodelavci in so vložili vsebinsko enake tožbe, zato so zainteresirani za izid postopka. Ni pa pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedi priče D.D., ki je bil tožničin nadrejeni. Sodišče prve stopnje ni korektno povzelo vseh izvedenih dokazov in svojih zaključkov ni napravilo na podlagi logične ocene vseh relevantnih dejstev. Skladno z 8. členom ZPP bi moralo vestno in skrbno pretehtati vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj, česar pa ni storilo. Na tem tožena stranka utemeljuje obstoj bistvene kršitve določbe postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju navaja in pojasnjuje določbe Zakona o delovnih razmerjih, ki urejajo odmor med delovnim časom ter določbe Kolektivne pogodbe za policiste. Navaja, da iz sodne prakse izhaja, da lahko delavec glede na veljavne materialne predpise, pravico do odmora izrabi tudi na samem delovnem mestu, če to zahteva delovni proces (sklep opr. št. Pdp 910/2015 in sodba opr. št. Pdp 733/2016 in na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. IV Ips 78/2009). Stalna prisotnost tožnice na delovnem mestu ni bila potrebna, zato je odmor lahko koristila v skladu s petim odstavkom 16. člena KPP. Tožnica vse do vložitve zahteve za odpravo kršitev svojega nadrejenega ni nikoli niti ustno niti pisno seznanila z nezmožnostjo koriščenja odmora med delovnim časom, čeprav je bila v tem oddelku zaposlena vse od leta 2011. Poleg tega tožnica tudi po 1. 10. 2018, odkar je bilo dovoljeno tudi v nočni izmeni, ob vikendih in praznikih, odmor koristiti izven službenih prostorov, odmor še naprej koristi znotraj službenih prostorov, torej enako kot v spornem obdobju, kar še dodatno pritrjuje dejstvu, da ji pravica do odmora ni bila nikoli kršena. Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnica odgovarjala za opustitev delovne naloge stalnega spremljanja monitorjev oziroma zaradi nevestnega dela, če bi v času koriščenja odmora prišlo do vloma, saj tega tožena stranka ni nikoli zatrjevala, poleg tega pa do vloma nikoli ni prišlo, če pa bi, bi bilo pa celotno dogajanje razvidno s posnetkov nadzornih kamer. Sodišče prve stopnje pa bi moralo skladno s prakso Vrhovnega sodišča RS zavrniti tožničino zahtevo vsaj v delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov, zavrniti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep, s katerim ji je sodišče prve stopnje naložilo, da tožnici povrne tudi stroške postopka v višini sodne takse v znesku 140,00 EUR. Glede na to, da o zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno, je odmera takse nezakonita in preuranjena.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo, prereka vse pritožbene navedbe kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Opredelilo se je do izpovedi vseh zaslišanih prič, tudi priče D.D.. Pritožbene navedbe, da naj bi bile priče osebno zainteresirane za izid spora, pa je nedovoljena pritožbena novota. Sodišče tako ni kršilo določbe 8. člena ZPP. Dejstvo je, da tožnica v prostoru, kjer je delo opravljala, ni mogla koristiti odmora, zato pritožbene navedbe o manjši intenziteti dela v nočni izmeni, med vikendi in prazniki, na pravilnost sodbe nima vpliva. Zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz te zakonske določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ne, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

7. Iz dejanskih in pravnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu višja kriminalistka specialistka in da je v obdobju od novembra 2013 do septembra 2018 opravljala delo na Generalni policijski upravi, upravi E., sektorju F., oddelku G.. Delo je opravljala v dveh izmenah in sicer od 7.00 ure do 19.00 ure ter od 19.00 ure do 7.00 ure. Ker ji tožena stranka v obdobju od 24. 8. 2014 do 28. 9. 2018 v nočnem času in med vikendi ter prazniki ni omogočila koriščenja odmora med delovnim časom, je dne 28. 11. 2018 pri toženi stranki vložila zahtevo za odpravo kršitev, s katero je zahtevala, da ji tožena stranka za čas od novembra 2013 za čas petih let izplača nadomestilo za neizkoriščen odmor med delovnim časom. Tožena stranka je s sklepom z dne 28. 2. 2019 njeno zahtevo zavrnila. Zoper odločitev je tožnica vložila dne 8. 3. 2019 pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS s sklepom z dne 8. 3. 2019 zavrnila. Tožnica je vložila tožbo za izplačilo nadomestila za neizkoriščeni odmor med delovnim časom, kar je denarni zahtevek, torej denarna terjatev, ki se na podlagi določbe četrtega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem.

8. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo listine v spisu, zaslišalo tožnico in priče D.D., C.C., A.A. ter B.B. ugotovilo, da tožnici v vtoževanem obdobju ni bilo omogočeno kriščenje odmora med delom, s tem pa je bila njena pravica, ki ji pripada po določbah 154. člena ZDR-1 in 18. členu Kolektivne pogodbe za policiste (KPP, Ur. l. RS, št. 41/2012 in naslednji), kršena.

9. Sodišče prve stopnje se je izreklo o vsakem posameznem dokazu in izpovedi zaslišanih prič ter tožnice korektno povzelo, nato pa po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločilo, katera dejstva se štejejo za dokazana. Ker je dokazno oceno opravilo skladno z določbo 8. člena ZPP, so pritožbeni očitki tožene stranke s tem v zvezi neutemeljeni.

10. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima jasne razloge, s katerimi je utemeljena odločitev in ti razlogi si med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi o izpovedi priče D.D. (točka 10 in 17 obrazložitve).

11. Iz izpovedi vseh zaslišanih prič in tožnice izhaja, da neformalno dežurni v nočni izmeni niso imeli zamenjave, kot je bila možna v dnevni izmeni, da se navodila tudi po tem, ko je tožničin nadrejeni postal D.D. niso spremenila in je vse ostalo tako kot takrat, ko je bil prejšnji vodja oddelka. Kot je izpovedala tožnica, tožena stranka pa nasprotnega ni dokazala, ji je predstojnik v letu 2011, ko je začela opravljati delo neformalnega dežurnega dejal, da za čas malice rabijo zamenjavo in da delovnega mesta, če nimajo zamenjave ne smejo zapuščati. Alarmi, s katerimi so bili varovani objekti v času prisotnosti neformalno dežurnih delavcev, niso bili vključeni, zato ni bilo možnosti, da ne bi spremljali monitorjev, kjer so bili vidni posnetki varnostnih kamer, saj bi lahko v času nespremljanja (npr. zaradi počitka med delom) prišlo do vloma. Šele s 1. 10. 2018 so bila postavljena nova pravila, kako lahko zaposleni na delovnem mestu neformalnega dežurnega koristijo 45 minutni počitek. Iz tega razloga je logičen zaključek sodišča prve stopnje, da bi zapuščanje delovnega mesta brez zamenjave lahko bila kršitev delovne obveznosti.

12. Odmor med delovnim časom ni namenjen le malici, ampak tudi počitku delavca, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi tožnica lahko odmor koristila na delovnem mestu. V obravnavanem primeru zaradi narave dela, ki ga je tožnica opravljala, odmor na delovnem mestu ni možen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožba se sklicuje na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča in sicer na zadevi opr. št. Pdp 910/2015 in Pdp 733/2016, za kateri je pritožbeno sodišče ugotovilo, da gre za eno in isto zadevo in sicer delavca, ki je delal v kontrolni sobi in je od delodajalca zahteval pravico do toplega obroka in izrabo počitka izven delovnega mesta, kar pa ni enaka situacija kot v obravnavani zadevi. Naslednja zadeva, na katero se sklicuje pritožba, opr. št. IV Ips 87/2009 pa je odločitev kazenskega oddelka VS RS o zahtevi za varstvo zakonitosti o odločitvi sodišča v zvezi s prekrškom po 9. točki 230. člena ZDR.

13. Tožena stranka je šele s pritožbo prvič izpodbijala verodostojnost zaslišanih prič C.C., A.A. in B.B. in ker ob tem ni navedla, zakaj tega ni zmogla storiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, gre za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati.

14. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov. Iz sodne prakse VS RS dejansko izhaja, da je takšna odločitev preuranjena, poleg tega pa iz kogentnih predpisov izhaja, da je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja v pristojnosti davčnih organov.

15. Pritožbeno sodišče je pritožbi v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo prispevkov in davkov ugodilo in sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in jo v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Posledično je zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep z dne 2. 10. 2020, saj je neutemeljena (druga točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP, prvem odstavku 154. člena istega zakona in 155. členu ZPP. Tožena stranka je s pritožbo zoper sodbo uspela s tako majhnim delom, da je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške v zvezi s pritožbo zoper sodbo, medtem ko s pritožbo zoper sklep ni uspela, zato krije sama tudi te svoje pritožbene stroške. Tožnica pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.