Jedro

V primeru spremembe delodajalca ne gre za prenehanje delovnega razmerja, zato ni dopustno direktno sodno varstvo na podlagi 3. odstavka 304. člena ZDR. V kolikor delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali da krši pravice iz delovnega razmerja, mora najprej pisno zahtevati odpravo kršitve oziroma izpolnitev obveznosti, šele nato pa lahko v določenem roku zahteva sodno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se tožba zavrže in da stranki sami nosita svoje stroške postopka.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku in kršitev 22. in 23. člena Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je izpodbijani sklep o zavrženju tožbe nepravilen in nezakonit. Poudarja, da ima tožnik pravni interes za vložitev zadevne tožbe, saj pri spornem sklepu ne gre za nikakršen ugotovitveni sklep, pač pa za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz izreka tega sklepa namreč povsem jasno izhaja, da je pogodba o zaposlitvi tožniku pri toženi stranki odpovedana ter ne velja več. Sklepa si drugače ne more razlagati, ker je v sklepu tudi pravni pouk o obstoju sodnega varstva. Sodišče prve stopnje zato ni ravnalo pravilno in zakonito, ko je izven glavne obravnave ugotavljalo dejstva in naredilo zaključke glede obstoja pravnih in dejanskih vprašanj. Tožniku se namreč v zadevnem postopku postavlja osnovno pravno vprašanje in sicer ali je zadevni ugotovitveni sklep po svoji vsebini izjava tožene stranke kot delodajalca, da tožniku kot delavcu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da gre v tem primeru za izjavo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ali pa gre pri spornem sklepu le za obvestilo delodajalca delavcu. Tožnik zatrjuje, da gre pri spornem sklepu za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na kar kaže izrek sklepa, iz katerega povsem jasno izhaja, da je pogodba o zaposlitvi tožniku pri toženi stranki odpovedana. Sodišče zato ne bi smelo tožbe zavreči, ne da bi pred tem toženo stranko pozvalo, da poda odgovor na tožbo, v katerem bi lahko pojasnila, kaj predstavlja zadevni ugotovitveni sklep po svoji vsebini. Sodišče dejanskega stanja v tej smeri ni razčistilo, kljub temu, da bi to moralo storiti, saj ima tožnik v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravico do sodnega varstva.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo tudi na pravilno uporabo materialnega prava ter absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožeče stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Tožnik je s tožbo uveljavljal, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi, podane v obliki ugotovitvenega sklepa, izreče v celoti za nično in da se v celoti razveljavi in odpravi ter da tožena stranka tožnika pozove nazaj na delo in odpravi vse posledice nezakonite izdaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz vsebine ugotovitvenega sklepa izhaja, da gre pri tem sklepu le za obvestilo delodajalca delavcu ob prehodu k drugemu delodajalcu zaradi prenosa dejavnosti na podlagi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Ker tožnik niti ne zatrjuje, da je že prešel k novemu delodajalcu, ugotovitveni sklep pa o datumu prehoda tudi ne govori, ampak le določa, da je tožena stranka s pogodbo o prenosu dejavnosti prenesla del svojega podjetja in sicer gradbeništvo – izvedbena dela na delodajalca prevzemnika t.j. S.C.T.C., d.o.o. in da z dnem prenosa tožniku preneha delovno razmerje oziroma pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki in da se od tega dne nadaljuje pri delodajalcu prevzemniku, je potrebno ugotoviti, da zoper tako „obvestilo“ zakon direktnega sodnega varstva ne predvideva. V obravnavanem individualnem delovnem sporu namreč ne gre za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ampak za prehod pravic in obveznosti iz delovnega razmerja od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika zaradi spremembe delodajalca na podlagi 73. člena ZDR. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje pa po 1. odst. tega člena v primeru, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerjih, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Prehod pogodbenih in drugih pravic in obveznosti iz delovnih razmerjih na delodajalca prevzemnika pa nastane po samem zakonu. Zato ni predvideno sklepanje nove pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, saj delodajalec prevzemnik vstopi v pogodbo o zaposlitvi, kakršna je že obstajala med delodajalcem prenosnikom in delavcem na dan prenosa, pri čemer je bistveno, da delodajalec prevzemnik njene vsebine ne more spreminjati.

Zaradi navedenega se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da pri spremembi delodajalca tako ne gre za prenehanje delovnega razmerja, zato v tem primeru delavec nima direktnega sodnega varstva po 3. odst. 204. člena ZDR. V kolikor delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja, ali da krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, mora najprej pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi, oziroma da svoje obveznosti izpolni, če pa delodajalec v nadaljnjem roku 8 dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem (1. in 2. odst. 204. člena ZDR).

Upoštevaje navedeno in ob ugotovitvi, da tožnik v obravnavani zadevi pri delodajalcu ni uveljavljal predhodnega postopka v zvezi z morebitnimi kršitvami njegovih pravic iz delovnega razmerja po 1. in 2. odst. 204. člena ZDR, temveč je z vložitvijo tožbe direktno na sodišče uveljavljal sodno varstvo po 3. odst. 204. člena ZDR, je potrebno zaključiti, da procesne predpostavke za sodno varstvo niso podane. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe materialnopravno pravilna in zakonita.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).