Jedro

V primeru (protipravne) odobritve kredita je škoda enaka višini neplačanega oziroma nevrnjenega kredita z morebitnimi stroški in obrestmi. Pred datumom zapadlosti plačila kredita zastaralni rok tako ni pričel teči in je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči z datumom odobritve kredita, materialnopravno zmotno.

Pravni posli so bili sicer sklenjeni v obliki novih kreditnih pogodb (s samostojno kreditno partijo), vendar za poplačilo prejšnjih obveznosti in ob pridobitvi novih zavarovanj. Z novo kreditno pogodbo ni bil dan nov kredit (odobrila se je le nova, nižja ali enaka izpostavljenost banke do družbe glede na prejšnje stanje oziroma znesek kreditne obveznosti), tako da gre za nadaljevanje obstoječega kreditnega razmerja.

Pri odločanju o kreditih, ki so bili namenjeni za poplačilo prejšnjih kreditov, so imele tožene stranke na voljo dve (slabi) možnosti –

odobriti obnovo kreditov ali pa odpovedati prej sklenjene kreditne pogodbe in začeti postopke prisilne izterjave naložbe z izvršilnimi sredstvi. Presoja skrbnosti v smislu 6. člena OZ (kot merila protipravnosti ravnanja toženih strank oziroma hude malomarnosti) je odvisna od tega, ali so se pred odobritvijo prepričali o bonitetni oceni družb in ali so spremljali poslovanje ter kvaliteto zavarovanja terjatev. Če so pri tem napačno ocenili sposobnosti komitenta vrniti prejeti kredit, jim zaradi tega še ni mogoče očitati protipravnosti oziroma hude malomarnosti.

Kljub izostanku ocene tveganja naložbe in bonitetne ocene v pisni obliki so bile tožene stranke pred odločanjem o obnovi kredita oziroma pred podajo predlogov zanjo seznanjene z informacijami o poslovanju komitentov in tveganostjo naložb. Ravnale so v dobri veri, da gre za najboljšo rešitev in v skladu z interesi tožeče stranke. Toženim strankam zato ni mogoče očitati neskrbnosti (protipravnosti).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v IV. točki izreka tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna povrniti stroške postopka prvotoženi in petotoženi stranki v skupnem znesku 9.465,68 EUR, drugotoženi in šestotoženi stranki ter stranskima intervenientoma vsakemu v znesku 7.268,15 EUR, tretjetoženi stranki v znesku 7.427,95 EUR, četrtotoženi stranki pa v znesku 7.436,63 EUR, vse v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka, prvotožena, drugotožena, tretjetožena, četrtotožena in petotožena stranka ter stranska intervenienta krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, naj tožene stranke tožeči stranki plačajo znesek 3.906.018,62 EUR, in sicer vsaka od njih po enakih delih, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in ji povrnejo pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15‑dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, naj vsaka tožena stranka tožeči stranki plača znesek 651.003,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in ji povrne pravdne stroške z zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka) in je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka prvotoženi in petotoženi stranki v znesku 30.073,00 EUR, drugotoženi stranki v znesku 26.788,15 EUR, tretjetoženi stranki v znesku 26.947,95 EUR, četrtotoženi stranki v znesku 26.956,63 EUR, šestotoženi stranki v znesku 26.788,15 EUR, in vsakemu stranskemu intervenientu v znesku 26.788,15 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenim tožbenim zahtevkom. V pritožbi navaja, da je neobrazložen ugovor zastaranja toženih strank. Pri obravnavi ugovora zastaranja je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage toženih strank, saj je ugotovilo dejstva, ki jih tožene stranke niso zatrjevale, s čimer je kršilo razpravno načelo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je odškodninski zahtevek v zvezi z odobritvijo kredita družbi A. d. d., zastaral. Ključnega pomena za presojo začetka teka zastaralnega roka odškodninske terjatve je trenutek nastanka škode, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo. V času odobritve kreditov še ni nastala obveznost vrnitve kredita. Šele s trenutkom zapadlosti in nevračila kredita s strani komitenta je lahko tožeči stranki nastala škoda. Tožeča stranka ni mogla vedeti za obseg škode, preden je ta sploh zapadla oziroma nastala. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da gre pri obravnavanem kreditu za institut obnove kredita. Pravilnik o odobravanju naložb pravnim osebam ni veljal v času odobritve spornega kredita. Za obnovo kreditov v banki niso obstajala izrecna pravila. Interni akti tožeče stranke niso dovoljevali toženim strankam „postavljati meril in pravil“, po katerih bi lahko odobrili kredite komitentom v okviru nereguliranega postopka obnove. Že iz tega razloga je bilo ravnanje toženih strank protipravno. Navedeno izhaja tudi iz vmesne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I Pg 1229/2013, do katere se sodišče v tem sporu ni opredelilo. Vztraja, da gre pri obravnavanem primeru za povsem samostojen kreditni posel (na kar kaže nova številka partije, listini pa sta poimenovani z nazivom pogodba in ne aneks k pogodbi), neodvisen od predhodnih kreditnih pogodb. Meni, da tožene stranke niso zadostile dokaznemu bremenu, da je bila v času odobritve kreditov obnova najboljša rešitev. Tožene stranke so kršile obveznosti, določene v internih aktih tožeče stranke, pogodbi o zaposlitvi in bančnih predpisih, kar je tožeča stranka dovolj določno navedla v postopku na prvi stopnji. Tako ni bilo pridobljeno mnenje Sektorja za ekonomsko svetovanje in merjenje kreditnega portfelja (v nadaljevanju: SES) o ustrezni bonitetni razvrstitvi komitenta, s čimer je bila kršena točka 7.2.1. Splošnih navodil za odobravanje naložb gospodarskim subjektov. Bonitetna ocena stara 146 dni pa ni mogla zadostovati, saj ni odražala dejanskega stanja v trenutku odločanja o poslu. Kršitve internih pravil ne more sanirati niti glasovanje predstavnice SES, ki je bila članica Kreditnega odbora banke (v nadaljevanju: KOB). Poleg tega iz predloga za odobritev kredita izhaja, da ocena tveganja ni bila potrebna, kar je v nasprotju z internimi akti tožeče stranke. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so bila za sporno obnovo kredita dana dovolj visoka in zanesljiva zavarovanja. Tega ni potrdila niti priča A.A. Zavarovanje z zastavo delnic E ni bilo ustrezno (delnica je v enem letu izgubila 70 %), zavarovanje z zastavo delnic F. d. d., pa ob sklenitvi kreditne pogodbe še ni bilo dano. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s podpisovanjem kreditnega predloga, do trditve, da sta petotožena in šestotožena stranka podpisnici kreditne pogodbe, pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tudi uprava banke ne presoja pravilnosti odločitev KOB, ki je samostojen organ odločanja o predlogih v njegovi pristojnosti. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo izpoved priče C.C., ki je sicer res omenil periodične letne preglede, vendar iz njegove izpovedi ne izhaja, da je bil tudi komitent spornega kredita predmet pregleda, za kakšen pregled naj bi šlo in kdo naj bi ga opravil. Navaja, da Banka Slovenije ne ugotavlja za vsak primer posebej, ali je bila odločitev skladna z internimi akti banke. Tožene stranke so odločale brez vsakršne skrbnosti, ne da bi se poglabljale v posamezno naložbo. V izpovedih so priznale, da je bil komitent v tako slabem stanju, da obveznosti do banke ne bi mogel poplačati in tudi ni mogel ponuditi boljših zavarovanj, zato jim ni preostalo drugega, kot da so kredit obnovili. Tožeča stranka glede na vse navedeno izpodbija zaključek sodišča, da ni dokazala protipravnega oziroma hudo malomarnega ravnanja toženih strank. Na strani toženih strank je dokazno breme, da bi v primeru neodobritve sporne naložbe nastala večja škoda, kot je tožeči stranki nastala zaradi odobritev kreditov. Napačna je tudi odločitev sodišča o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je namreč vsaki od toženih strank, z izjemo prvotožene in petotožene stranke, ter stranskima intervenientoma prisodilo 26.788,15 EUR pravdnih stroškov. Pri tem je izhajalo iz zmotnega stališča, da je vsaka tožena stranka (vključno s stranskima intervenientoma) upravičena do pravdnih stroškov, odmerjenih glede na celotni zahtevani znesek. Meni, da je vsaka tožena stranka upravičena le do sorazmernega dela prisojenih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožene stranke in stranska intervenienta so na pritožbo nasprotne stranke odgovorili. Prerekali so pritožbene navedbe in predlagali zavrnitev pritožbe. Z izjemo šestotožene stranke so priglasili stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. – ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev, razen v odločitvi o pravdnih stroških, materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti niso nejasni ali si med seboj v nasprotju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Z navedbami o protispisnem zaključku sodišča o tem, da so se pri tožeči stranki enkrat letno opravljali t. i. „portfeljski pregledi“, tožeča stranka v resnici uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa prav tako ni podan.

7. Zmotno je pritožbeno stališče o neobrazloženosti ugovora zastaranja. Tretjetožena in četrtotožena stranka sta v odgovoru na tožbo uveljavljali tudi ugovor zastaranja in navedli, da so očitane kršitve in s tem morebitna odgovornost nastale že v letu 2009 in so s tem ob vložitvi tožbe dne 31. 7. 2013 že zastarale. Drugotožena stranka je v vlogi z dne 7. 4. 2015 v zvezi z ugovorom zastaranja navedla, da je zastaranje začelo teči naslednji dan po tem, ko je bil predmetni kredit dejansko odobren (in na podlagi česar so bila denarna sredstva dejansko izplačana), to pa je bilo v marcu 2007, zato je tožbeni zahtevek v celoti zastaral pred vložitvijo tožbe. Prvotožena in petotožena stranka sta ugovor zastaranja podali v vlogi z dne 15. 4. 2015, v kateri sta navedli, da trenutek odločanja KOB o obnovi kredita odločal na seji v marcu 2009 šteti kot datum domnevnega škodnega dogodka, zato je treba šteti, da je do vložitve tožbe 31. 7. 2013 že iztekel triletni subjektivni zastaralni rok.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedene tožene stranke dovolj določno navedle dejstva, ki so potrebna za odločitev o ugovoru zastaranja. Tožeča stranka se je glede na konkretizirani in dovolj substancirani ugovor zastaranja (čemur v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala) spustila v obravnavanje tega ugovora in v svojih vlogah nasprotovala njegovi materialnopravni utemeljenosti. Tožeča stranka je tako konkludentno privolila v obravnavanje utemeljenosti podanega ugovora zastaranja. Zato ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani (v zadevah opr. št. I Cpg 965/2009, I Cp 1224/2004 in III Cp 2972/2010) oziroma na kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da je sodišče odločilo mimo trditvene podlage toženih strank, ki so ugovarjale zastaranje.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je zastaral zahtevek za plačilo premoženjske škode zoper vse tožene stranke razen zoper šestotoženo stranko, ki ni jasno podala ugovora zastaranja. Presodilo je, da je tožeča stranka 4. 3. 2009, ko je KOB odobril obnovo kredita, vedela za višino zneska odobrenega kredita kot škodo, prav tako je vedela za tožene stranke, ki jih obravnava kot povzročitelje domnevne škode.

10. V prvem odstavku 336. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj. – OZ) je določeno, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom drugače določeno. V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. To ni nujno enako času škodnega dogodka (odobritvi kreditnega posla), kot zaključuje sodišče prve stopnje. Sodna praksa šteje, da je ta pogoj izpolnjen, ko so oškodovancu znane (ali bi mu ob običajni skrbnosti mogle biti znane) okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode, izražene v denarju. V primeru (protipravne) odobritve kredita je škoda enaka višini neplačanega oziroma nevrnjenega kredita z morebitnimi stroški in obrestmi. Navedeno pomeni, da pred datumom zapadlosti plačila kredita zastaralni rok ni pričel teči in se stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči z datumom odobritve kredita, izkaže za materialnopravno zmotno.

11. Kdaj konkretno je v obravnavani zadevi odobreni kredit zapadel v plačilo, pritožbeno sodišče samo ni moglo ugotoviti, saj to dejstvo ne izhaja niti iz ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi niti iz listinskih dokazov v spisu. Kljub temu pritožbeno sodišče ni razveljavilo izpodbijane sodbe zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje se je (predvsem zato, ker ugovora zastaranja niso podale vse tožene stranke) vsebinsko opredelilo do zatrjevane odškodninske odgovornosti vseh toženih strank, presodilo, da ta ni podana, in tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker se pritožbeno sodišče s takšno odločitvijo strinja in je torej treba tožbeni zahtevek zaradi neobstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti v vsakem primeru zavrniti, saj tudi ugotovitev, da tožbeni zahtevek zoper nekatere tožene stranke ni zastaran, ne bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

12. Po splošnih pravilih civilnega prava – osnovno pravilo je vsebovano v prvem odstavku 131. člena OZ – mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Krivdna odškodninska odgovornost je podana, če so kumulativno podani naslednji elementi odškodninskega delikta: protipravno (nedopustno) ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda. Če kateri od teh elementov ni podan, ni podlage za odškodninsko odgovornost toženih strank za škodo, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka. Izpolnitev navedenih elementov, razen krivde, mora zatrjevati in dokazati oškodovanec – tožeča stranka. Čeprav se krivda pri odškodninski odgovornosti po splošnem pravilu iz 131. člena OZ domneva, pa je na podlagi prvega odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/202 in nadalj. – ZDR) delavec odškodninsko odgovoren delodajalcu le, če mu povzroči škodo pri delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti. Hujša oblika krivde (huda malomarnost in naklep) je glede na splošna pravila izjema, zato mora njen obstoj zatrjevati in dokazati oškodovanec.

13. Tožeča stranka od toženih strank zahteva plačilo odškodnine za povzročeno škodo v višini 3.906.018,62 EUR, ki naj bi ji nastala v posledici hude malomarnosti toženih strank pri odobritvi kredita družbi A. d. d. Prvotožena, drugotožena, tretjetožena in četrtotožena stranka so kot člani KOB 4. 3. 2009 glasovali za odobritev kredita navedeni družbi, petotožena in šestotožena stranka pa sta toženi kot predlagateljici in podpisnici oziroma sopodpisnici predloga odobritve obnove kredita. Sodišče prve stopnje je presodilo, da trditvena podlaga tožeče stranke ne daje podlage za zaključek, da so tožene stranke ravnale protipravno in da tudi sicer ni podana njihova odgovornost za nastalo škodo. Pri očitku protipravnosti se je sodišče prve stopnje najprej ukvarjalo s presojo pravne narave sklenjenega kreditnega posla. Ugotovilo je, da je šlo za odobritev kredita, namenjenega poplačilu že predhodno odobrenih kreditov, kar ustreza pojmu „obnove“ kredita.

14. Zmotno je pritožbeno stališče, da je šlo pri spornem poslu za samostojni pravni posel, neodvisen od predhodnih kreditnih pogodb, oziroma za novo odobritev kredita. Po določbi 1065. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj. – ZOR, ki se je do uveljavitve OZ uporabljal kot predpis RS)1, ki ureja kreditno pogodbo, se banka zaveže dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev za določen ali nedoločen čas, za neki namen ali brez določenega namena, kreditojemalec pa se zavezuje banki plačevati dogovorjene obresti, dobljeni znesek denarja pa vrniti v času in na način, ki sta določena v pogodbi. ZOR v 1069. členu ureja tudi kreditno pogodbo na podlagi zastave vrednostnih papirjev (tako imenovani lombardni kredit). Razlikovalni znak, ki takšen posel ločuje od običajne kreditne pogodbe po 1065. členu ZOR, je v obliki zavarovanja kreditne obveznosti in pravici kreditodajalca, da v primeru kreditojemalčeve neizpolnitve na podlagi 1071. člena ZOR proda zastavljene vrednostne papirje brez sodne intervencije.

15. V obravnavanih primerih banka (tožeča stranka) po sporni odobritvi s strani KOB ni izpolnila svoje osnovne obveznosti po kreditni pogodbi. Kredit so člani KOB odobrili, a zaradi poplačila prejšnjega kredita brez dodatnih izplačil denarnih sredstev. Pravni posel je bil po predhodni odobritvi članov KOB na seji 4. 3. 2009 sicer sklenjen v obliki nove kreditne pogodbe (s samostojno kreditno partijo), vendar za poplačilo prejšnjih obveznosti in ob pridobitvi novih zavarovanj (prejšnja zavarovanja niso prenehala, z njimi je banka ohranjala vrstni red zavarovanj). Z novo kreditno pogodbo ni bil dan nov kredit (odobrila se je le nova, nižja ali enaka izpostavljenost banke do družbe glede na prejšnje stanje oziroma znesek kreditne obveznosti), tako da gre za nadaljevanje obstoječega kreditnega razmerja. To izhaja iz sklepa KOB z dne 4. 3. 2009 (A19), 1. člena sklenjene kreditne pogodbe (A21) in izpovedi priče A.A. 16. Pritrditi je treba sicer tožeči stranki, da v spornem obdobju njeni interni akti pojma „obnova kredita“ niso posebej opredeljevali (Pravilnik o odobravanju naložb pravnim osebam z dne 6. 1. 2012 takrat še ni veljal), kljub temu pa ta institut v slovenski bančni praksi (in s tem tudi pri toženi stranki) ni bil neznan. To potrjuje izpoved A.A., omenjata pa ga tudi 14. točka Splošnih navodil za odobravanje naložb gospodarskim subjektom in tretji odstavek 177. člena Zakona o bančništvu (Ur. l. RS, št. 131/06 in nadalj. – ZNan-1), ki je veljal ob sporni odobritvi obnove kredita. Po tej določbi mora banka jasno opredeliti postopke odločanja o odobritvi, spremembi, obnovi in refinanciranju kreditov. Če tožeča stranka kljub izrecni zakonski obveznosti ni jasno opredelila postopkov odločanja o obnovi kreditov, tega ni mogoče šteti v breme toženih strank oziroma jim zaradi neurejenega postopka odločanja o obnovi kreditov očitati kršitev internih bančnih pravil. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bila obnova kredita zakonsko dopustna rešitev za poplačilo prejšnjih kreditov. V zvezi s tem je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 126/1997, saj se v tej zadevi sodišče sploh ni opredelilo do vprašanja dopustnosti obnove kredita, kot ga je poznal ZBan-1. Na stališča vmesne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I Pg 1229/2013, izdane v gospodarskem sporu, pa delovno sodišče v tem sporu ni vezano, poleg tega pa je bila navedena sodba razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cpg 218/2015 z dne 11. 2. 2016 (B39).

17. ZBan-1 je v četrtem odstavku 177. člena določal, da mora banka pred odobritvijo vsakega kredita oziroma pred sklenitvijo druge pogodbe, ki je temelj nastanka izpostavljenosti banke, oceniti dolžnikovo sposobnost izpolnjevati obveznosti do banke in kvaliteto zavarovanja terjatev banke po vrsti in obsegu tega zavarovanja. V petem odstavku tega člena je bilo določeno, da mora banka ves čas trajanja pravnega razmerja, ki je temelj nastanka izpostavljenosti, spremljati poslovanje osebe in kvaliteto zavarovanja terjatev banke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila v okviru pristojnosti in nalog pri tožeči stranki bančna storitev odobravanja naložb prenesena na nižje ravni odločanja, in sicer na KOB kot organ tožeče stranke. Ta o naložbah, ki so v njegovi pristojnosti, odloča samostojno. Sestavlja ga sedem članov, kar izhaja iz Poslovnika o delu kreditnega odbora tožeče stranke (A22) in Sklepa o pristojnostih, postopkih in načinu odločanja o odobravanju naložb pri toženi stranki (A23). Sejo KOB 4. 3. 2009, na kateri je bil odobren sporen kredit, je vodila druga stranska intervenientka (članica uprave tožeče stranke). Prvotožena, drugotožena, tretjetožena in četrtotožena stranka, že omenjena druga stranska intervenientka in članica KOB A.A. (direktorica SES) so kot edini prisotni glasovali za odobritev obnove kredita, petotožena in šestotožena stranka pa sta podali predlog za odobritev obnove kredita.

18. Tožene stranke kot člani KOB oziroma predlagatelji odobritve obnove kredita so imeli v obravnavani zadevi na voljo dve (slabi) možnosti – odobriti obnovo kredita ali pa odpovedati prej sklenjeno kreditno pogodbo in začeti postopke prisilne izterjave naložbe z izvršilnimi sredstvi. V teh okoliščinah ima odločitev o odobritvi (obnove) kredita po presoji pritožbenega sodišča naravo poslovne odločitve2. Na podlagi pravila podjetniške presoje (business judgement rule) vsaka podjetniška odločitev, ki se izkaže za škodljivo, še ne pomeni protipravnega ravnanja. Pravilo podjetniške presoje sicer v slovenskem pravnem redu ni uzakonjeno, vendar ga sodna praksa upošteva pri razlagi dolžne skrbnosti ravnanja članov organov vodenja in nadzora3. Pri presoji skrbnosti je zato treba imeti pred očmi stanje, v kakršnem so se nahajale tožene stranke v času sprejemanja odločitev, in upoštevati informacije, do katerih so imele takrat dostop. Presoja skrbnosti v smislu 6. člena OZ (kot merila protipravnosti ravnanja toženih strank oziroma hude malomarnosti) je odvisna od tega, ali so se pred odobritvijo prepričali o bonitetni oceni družb in ali so spremljali poslovanje ter kvaliteto zavarovanja terjatev. Če so pri tem napačno ocenili sposobnosti komitenta vrniti prejeti kredit, jim zaradi tega še ni mogoče očitati protipravnosti oziroma hude malomarnosti.

19. Tožeča stranka v tem sporu ni zatrjevala, da je bil protipravno odobren že „izvorni“ kredit, na podlagi katerega so bila družbi A. d. d., izplačana denarna sredstva, ali da so bila protipravna kasnejša (a pred spornim) odobrena podaljšanja oziroma obnove kreditov. Prav tako tožeča stranka ni konkretno zatrjevala niti dokazala, da bi lahko omenjeni komitent ob zapadlosti spornega kredita vrnil oziroma v celoti poplačal prejšnji kredit. To je pomembno z vidika stanja, v katerem so se nahajale tožene stranke v času sprejemanja odločitev o obnovi kredita. Tožeča stranka je zatrjevala le, da tožene stranke niso ustrezno izvajale njenih internih predpisov, ki so regulirali politiko in postopke upravljanja s kreditnim tveganjem. Vendar pa je pri tem treba upoštevati, da je bil v obravnavanih zadevah premoženjski položaj banke (tožeče stranke) že poslabšan (denar je bil navedeni družbi že izplačan brez očitkov protipravnosti), v času odločanja o sporni obnovi kredita pa ni bilo mogoče pričakovati, da bo komitent obstoječe obveznosti iz prejšnjih pogodb ob zapadlosti lahko poravnal. 20. Glede na tako ugotovljene okoliščine pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožene stranke niso kršile 7. 2. 1. točke Splošnih navodil za odobravanje naložb gospodarskim subjektom, ki določa primere, ko je treba pridobiti oceno tveganja SES in mnenje o ustrezni bonitetni uvrstitvi komitenta. V tej točki vsebina in ročnost ocene tveganja in bonitetne ocene ni posebej opredeljena. Ne glede na to, da je v predlogu odobritve obnove kredita navedeno, da ocena tveganja SES ni potrebna, je iz dejanskih okoliščin konkretnega primera razvidno, da so se tožene stranke seznanile s tveganjem sporne naložbe in bonitetno razvrstitvijo komitenta. Bonitetna ocena družbe A. d. d., na podlagi katere je bila ta družba razvrščena v bonitetno skupino B, je bila narejena 9. 10. 2008, tj. slabih pet mesecev pred sporno obnovo kredita. V isto skupino je bila družba razvrščena tudi ob ponovni bonitetni razvrstitvi po obnovi kredita v juniju 2009, kar pomeni, da bonitetna ocena družbe v času odobritve spornega kredita ni bila nič slabša, kot je bila 9. 10. 2008. Poleg tega iz kreditne mape izhajajo podatki o sodelovanju navedenega komitenta z banko, o izpostavljenosti banke do komitenta in z njimi povezanih družb, zavarovanje naložbe in bonitetno poročilo. O tem, da je bila pridobljena potrebna dokumentacija, pa izhaja tudi iz izpovedi prič C.C. (v času odobritve obnove kredita je bil izvršni direktor) in A.A. Slednja je kot članica KOB in direktorica SES prav tako soglašala s predlogom za odobritev obnove kredita. Iz izpovedi navedenih prič izhaja, da je bila vsa potrebna dokumentacija za obnovo kredita predložena v odločanje KOB, saj sicer člani o predlogu ne bi odločali, temveč bi zahtevali dopolnitev dokumentacije. Bistveno je, da so kljub izostanku ocene tveganja naložbe in bonitetne ocene v pisni obliki tožene stranke pred odločanjem o obnovi kredita oziroma pred podajo tega predloga bile seznanjene z informacijami o poslovanju komitenta in njegovi aktualni boniteti oziroma tveganosti naložb. Ravnale so v dobri veri, da gre za najboljšo rešitev in v skladu z interesi tožeče stranke, toženim strankam pa tožeča stranka tudi ne očita, da bi pri tem zasledovale lastne interese. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah toženim strankam ni mogoče očitati neskrbnosti (protipravnosti). Neutemeljen je tudi očitek kršitev 5. 3. točke Navodil za zavarovanje naložb, ker tožene stranke naj ne bi zagotovile ustrezne stopnje oziroma kvalitete zavarovanj. Ob obnovi kredita je bila že urejena zastava 3.092.257 delnic E, izdajatelja G. d. d., hkrati pa je bilo napovedano dodatno zavarovanje z zastavo delnic F. d. d., kar je bilo 5. 6. 2009 s sklenitvijo dodatka št. 1 h kreditni pogodbi tudi realizirano. Tožeča stranka pri tem neutemeljeno navaja, da zavarovanja z zastavo delnic F. d. d., ni mogoče upoštevati, ker to zavarovanje ni bilo dano že ob odobritvi obnove kredita. Iz izpovedi priče A.A. namreč izhaja, da je komercialna služba tožeče stranke že v času odobritve obnove kredita napovedala dodatno zavarovanje z zastavo delnic F. d. d., saj se je tržnost delnic E v letu 2008 poslabšala. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da so bila za sporno obnovo kredita dana dovolj visoka in zanesljiva zavarovanja naložbe.

21. Okoliščina, da petotožena in šestotožena stranka nista podpisali predloga za odobritev obnove kredita oziroma ga šestotožena stranka ni podpisala sama (ampak pooblaščena oseba zanjo), ni odločilnega pomena pri presoji, ali obstoji njuna odškodninska odgovornost. Bistveno je namreč le dejstvo, da sta navedeni toženi stranki podali predlog za odobritev obnove kredita, ne pa tudi, ali sta ga (osebno) podpisali. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja še, da odgovornost toženih strank zaradi seznanjenosti uprave tožeče stranke s sporno odobritvijo obnove kredita ne more biti manjša. Uprava banke namreč v skladu z zakonom ni pristojna za nadzor nad pravilnostjo tovrstnih odločitev in možnosti ukrepanja, saj je KOB samostojen organ odločanja. Navedena zmotna stališča sodišča prve stopnje pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vplivajo, saj predpostavke odškodninske odgovornosti toženih strank niso podane že iz drugih razlogov.

22. Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem tožeča stranka graja odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka plačilo škode terja tako, da v primarnem tožbenem zahtevku uveljavlja plačilo 3.906.018,62 EUR, in sicer od vsake tožene stranke po enakih delih, v podrednem tožbenem zahtevku pa od vsake tožene stranke posebej zahteva znesek 651.003,10 EUR. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi opozarja, da se zahtevka, ki ju je tožeča stranka postavila kot primarnega in podrednega, vsebinsko popolnoma prekrivata, saj tožeča stranka po obeh zahtevkih dejansko zahteva od vsake tožene stranke znesek 651.003,10 EUR4 ter povrnitev stroškov v enakih deležih. V tem delu gre torej le za en tožbeni zahtevek, zato takšna (navidezna) kumulacija ni mogoča. Iz tožbenega zahtevka in izreka prvostopenjske sodbe je tudi razvidno, da tožeča stranka zoper tožene stranke ni uveljavljala solidarnega plačila zneska 3.906.018,62 EUR. Solidarnost dolžnikov se ne domneva, temveč mora biti kot taka jasno opredeljena v tožbenem zahtevku in posledično v sodbenem izreku. Če ni, gre za deljivo obveznost, ki se deli na enake dele, če drugačna delitev ni določena (393. člen OZ, podobno določata drugi in tretji odstavek 182. člena ZDR). Tožene stranke tudi niso enotni sosporniki. V obravnavani zadevi je treba skupno vrednost predmeta spora 3.906.018,62 EUR glede zahtevka za povrnitev premoženjske škode deliti na šest enakih delov, saj bi bila v primeru ugoditve zahtevku vsaka od toženih strank zavezana tožeči stranki plačati 651.003,10 EUR. Ta znesek obenem predstavlja vrednost spornega predmeta, glede na katero se izračunajo stroški postopka toženim strankam in stranskima intervenientoma.

23. Stroške toženih strank in stranskih intervenientov je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in jim upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, 67/08 in nadalj. – ZOdvT) priznalo nagrado za postopek po tarifni številki 3100 (1,3 × 2.375,00 EUR) v znesku 3.087,50 EUR, nagrado za narok po tarifni številki 3102 (1,2 × 2.375,00 EUR) v znesku 2.850,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 v znesku 20,00 EUR in 22-odstotni DDV v znesku 1.310,65 EUR. Nagrada in izdatki za odvetniške storitve drugotožene in šestotožene stranke ter stranskih intervenientov za postopek na prvi stopnji tako znašajo 7.268,15 EUR. Tretjetoženi in četrtotoženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške za prihod na narok 16. 4. 2015 in 3. 9. 2015 v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov postopka v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), in sicer stroške kilometrine za tretjetoženo stranko na relaciji Branik – Maribor – Branik (2 × 444 km × 0,18 EUR) v znesku 159,80 EUR, za četrtotoženo stranko pa na relaciji Miren pri Novi Gorici – Maribor – Miren pri Novi Gorici (2 × 468 km × 0,18 EUR) v znesku 168,48 EUR. Nagrada in izdatki za odvetniške storitve ter stroški za postopek na prvi stopnji tretjetožene stranke tako znašajo 7.427,95 EUR, četrtotožene stranke pa 7.436,63 EUR.

24. Pooblaščencu prvotožene in petotožene stranke (slednjo sedaj v pritožbenem postopku zastopa drug pooblaščenec) se nagrada za zastopanje dveh strank poviša za 30 %, izdatki pa so priznani v pavšalni višini 40,00 EUR. Skupen znesek nagrade in izdatkov za njuno zastopanje vključno z 22-odstotnim DDV tako znaša 9.465,68 EUR.

25. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alineje 358. člena ZPP ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, tako kot je razvidno iz izreka te sodbe. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

26. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, vendar le v delu odločitve o pravdnih stroških. Po oceni pritožbenega sodišča je njen pritožbeni uspeh tako minimalen, da ji ni mogoče prisoditi stroškov pritožbe (tretji odstavek 154. člena ZPP). Odgovori na pritožbo niso bistveno prispevali k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožene stranke, ki so priglasile stroške, in oba stranska intervenienta sami krijejo svoje stroške te vloge (prvi odstavek 155. člena ZPP). Šestotožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP).