Jedro

Vdova, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljene po 2. ali 3. alinei 72. člena ZPIZ-92, prenehala po dopolnitvi 45 let starosti, vendar pred dopolnjenim 50. letom starosti, lahko, ne glede na določbo 110. člena ZPIZ-1, pridobi pravico do družinske pokojnine, ko dopolni 50 let starosti (ZPIZ-1 člen 427/4).

Tožnici je prenehala pravica do družinske pokojnine 30. 9. 2005, ko je drugi sin prenehal s šolanjem. Tedaj pa je bila že stara več kot 45 let, kar pomeni, da je nastopila t.i. čakanje na pravico. V času, ko je vložila zahtevo pri toženi stranki, pa je dopolnila več kot 50 let, zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo pravico do družinske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 5. 2012 in št. ... z dne 16. 10. 2012. Tožnici je od 25. 5. 2012 dalje priznalo pravico do družinske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da bo o višini in izplačevanju družinske pokojnine izdala posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Nadalje je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 455,77 EUR, na račun sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je določbo 4. odstavka 427. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) tolmačilo tako, da tožnica, ki je bila prejemnica družinske pokojnine, ohranja pravico, da ponovno uveljavi to pokojninsko dajatev brez posebnih pogojev. Odločilno dejstvo naj bi bilo, da je tožnici prenehala pravica do družinske pokojnine ob starosti 47 let ter, da je v času vložitve zahteve dopolnila 53 let starosti in da ni sklenila zakonske zveze in da ni v zavarovanju. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča RS zavzeto v sodbi opr. št. VIII Ips 47/2013 z dne 17. 6. 2013. Tožena stranka se ne strinja z materialno pravno presojo sodišča prve stopnje. Poudarja, da je iz listinske dokumentacije razvidno, da sta imela pravico do družinske pokojnine po pokojnem zavarovancu, umrlem dne 10. 7. 1996, tožnica in njena sinova. Na dan smrti moža je tožnica dopolnila starost 37 let. Prvi sin je prenehal s šolanjem 30. 9. 2001, drugi sin pa 30. 9. 2005. Tedaj je tožnica dopolnila starost 46 let. Tožnica je bila tako vse do 30. 9. 2005 upravičena do družinske pokojnine po določbi 3. alineje 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) torej za čas, ko je obstajala njena dolžnost preživljanja otroka. Tožnica pravice do družinske pokojnine ni pridobila samostojno, temveč zaradi preživljanja otrok. Trajno ohranitev pravice do družinske pokojnine po prejšnjih predpisih pa rešuje določba 4. odstavka 427. člena ZPIZ-1. Gre za prehodno določbo, ki se nanaša na čas pred uveljavitvijo ZPIZ-1, torej na dan 31. 12. 1999. Ključni datum za nastop čakalne dobe je tako 31. 12. 1999, ki ločuje pogoje za pridobitev pravice do družinske pokojnine po predpisih veljavnih do 31. 12. 1999 od pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po predpisih veljavnih po 1. 1. 2000, torej po ZPIZ-1. ZPIZ/92 je namreč določal milejši pogoj starosti za nastop čakalne dobe, da lahko vdova kasneje trajno pridobi pravico do družinske pokojnine. Če pa vdova ni izpolnila pogoja starosti za čakanje v času milejšega zakona, potem tudi ne more znova uveljaviti pravice do družinske pokojnine po ZPIZ/92. Pogoj starosti, ki ga določa milejši predpis, to je ZPIZ/92 mora biti izpolnjen v času, ki ga ta milejši predpis določa in ne kadarkoli. To pa pomeni, da gre tožnici pravica le v primeru, če bi nastopila čakalno dobo, to je starost 45 let po prej veljavnem ZPIZ/92 do 31. 12. 1999. Pravica bi se ji v tem primeru na podlagi 2. odstavka 72. člena ZPIZ/92 priznala trajno, ko bi dopolnila 50 let starosti. Pri tem se tožena stranka sklicuje tudi na komentar k 427. členu ZPIZ-1 (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, GV, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000, stran 1225, avtor komentarja: Jože Kuhelj). Ker torej tožnica pravice do družinske pokojnine ni pridobila samostojno, niti ni nastopila čakalne dobe, s tem tudi ni izpolnjen pogoj, da bi pravico do družinske pokojnine lahko ohranila po prejšnjih predpisih. Tožena stranka se pri tem sklicuje tudi na sodno prakso pritožbenega sodišča. Vprašanje, ali je tožnica upravičena do vdovske pokojnine je torej potrebno presojati po določbah ZPIZ-1. Ker tožnica po določbah ZPIZ-1 pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine ne izpolnjuje, tožena stranka meni, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Glede že citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS pa tožena stranka navaja, da se navedena odločitev ne nanaša na isto dejansko stanje. Nenazadnje je Vrhovno sodišče RS v navedeni odločbi naložilo toženi stranki, da ponovno odloči o pravici do družinske pokojnine. Upoštevaje navedeno in glede na načelo uspeha tožena stranka tožnici tudi ni dolžna povrniti stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 10. 2012, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 28. 5. 2012. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhajajo sledeča pravno pomembna dejstva in sicer, da je tožničin mož umrl 10. 7. 1996, da je tožnica takrat dopolnila 37 let starosti, bila je brezposelna, skrbela je za dva otroka, ki ju je bila dolžna preživljati. Prvi sin je šolanje zaključil 30. 9. 2001, drugi pa 30. 9. 2005. Tožnica je uživala družinsko pokojnino, ki jo je pridobila po 3. alineji 72. člena ZPIZ/92, kjer je določeno, da vdova pridobi pravico do družinske pokojnine, če ji je po moževi smrti ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po možu, vdova pa ima do njih dolžnost preživljanja. V 3. odstavku 72. člena ZPIZ-1 je določeno, da vdova, ki med trajanjem pravice do družinske pokojnine, pridobljene ob pogojih iz 2. ali 3. alineje 1. odstavka 72. člena, dopolni 50 let starosti, obdrži pravico do družinske pokojnine trajno. Če ji ta pravica preneha pred dopolnjenim 50 letom starosti, toda po dopolnjenem 45 letu, jo lahko znova uveljavi, ko dopolni 50 let starosti.

V zadevi je odprto vprašanje, ali bi morala tožnica 45 let starosti (pogoj za nastop čakanja), dopolniti že pred uveljavitvijo ZPIZ-1, torej do 31. 12. 1999. Za odločitev v zadevi je bistvena določba 4. odstavka 427. člena, kjer je določeno, da vdovi, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljeni po 2. ali 3. alineji 1. odstavka 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do uveljavitve tega zakona (ZPIZ/92) prenehala po dopolnitvi 45 leta starosti, vendar pred dopolnjenim 50 letom starosti lahko, ne glede na določbe 110. člena tega zakona, pridobi pravico do družinske pokojnine, ko dopolni 50 let starosti.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje navedeno določbo pravilno razlagalo tako, da navedeni člen ne določa, da bi morala tožnica do uveljavitve novega zakona (ZPIZ-1) dopolniti starost 45 let, da bi lahko nato pridobila pravico do družinske pokojnine pri starosti 50 let. Odločilna je namreč starost ob prenehanju pravice do družinske pokojnine, ki je bila tožnici priznana po 3. alineji 72. člena ZPIZ-1. Tako izhaja tudi iz že citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 47/2013 z dne 17. 6. 2013. Gre za podobno zadevo, pri čemer za odločitev ni bistveno, da je vrhovno sodišče toženi stranki naložilo, da ponovno odloči o pravici tožnice do družinske pokojnine. Bistveno je namreč materialno pravno stališče vrhovnega sodišča, ki pa je v tem, da iz določbe 4. odstavka 427. člena ZPIZ-1 izhaja, da vdova, prejemnica družinske pokojnine na podlagi 3. alineje 1. odstavka 72. člena ZPIZ/92, ki ji pravica do družinske pokojnine preneha po 45. letu in pred dopolnitvijo 50. leta starosti, ohranja pravico, da po dopolnitvi 50 leta starosti ponovno pridobi oziroma uveljavi pravico do družinske pokojnine (seveda ob izpolnjenih drugih pogojih). Ne gre za vdovsko pokojnino, temveč za pravico do družinske pokojnine, ki jo ima vdova na podlagi navedene prehodne določbe ZPIZ-1. Tudi pritožbeno sodišče je v zadevi opr. št. Psp 190/2013 z dne 26. 9. 2013 zavzelo enako stališče, torej da ni odločilna starost do 31. 12. 1999, temveč je odločilna starost ob prenehanju pravice do družinske pokojnine, s tem, da se pogoji presojajo po določbi 3. odstavka 72. člena ZPIZ/92, ki določa, da zavarovanka v tem primeru nastopi čakanje, če ob prenehanju pravice dopolni 45 let. V tem primeru lahko pravico znova uveljavi, ko dopolni 50 let starosti. V sporni zadevi je tožnici prenehala pravica do družinske pokojnine 30. 9. 2005, ko je drugi sin prenehal s šolanjem. Tedaj pa je bila že stara več kot 45 let, kar pomeni, da je nastopila t.i. čakanje na pravico. V času, ko je vložila zahtevo pri toženi stranki pa je dopolnila več kot 50 let, zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo pravico do družinske pokojnine. Glede sklicevanja tožene stranke na prejšnje odločitve pritožbenega sodišča, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je pritožbeno sodišče v kasnejših sodbah že upoštevalo sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 47/2013 z dne 17. 6. 2013. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.