Jedro

Sodišče je pravilno uporabilo določbo 4. odstavka 286. člena ZPP, ko v zvezi s trajanjem in intenzivnostjo telesnih in duševnih bolečin ter strahu ni upoštevalo dejanskih trditev, ki jih je tožnik podal po prvem naroku za glavno obravnavo.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sklep se ugodi in se ta spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 2.301,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožeči plača denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 14.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je sodišče odločalo tudi o preostalem delu zahtevka, in sicer tako, da ga je zavrnilo, a je zavrnilni del odločitve po očitni pomoti izpadel iz izreka. Takšno očitno pisno pomoto lahko sodnik v skladu s 328. členom ZPP kadarkoli popravi. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka, tako da je toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 1.609,58 EUR.

Tožeča stranka je proti sodbi in sklepu vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, sklep o stroških pa razveljavi in spremeni. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri oceni telesnih bolečin napačno upoštevalo le navedbe, ki jih je tožnik podal do konca prvega naroka za glavno obravnavo, kasnejših navedb pa ne več, čeprav so bile dopolnjene na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca travmatologa (stranka namreč nima potrebnega znanja, da bi tovrstne navedbe podala že na prvem naroku), sodišče pa niti ni upoštevalo zaslišanja tožnika o teh dejstvih. Tožbena navedba predstavlja zgolj subjektivno oceno o intenziteti bolečin in predstavlja zgolj navedbo. Napačna je zato ocena sodišča prve stopnje, da so trditve o trajanju bolečin dejstvo, ki ga zaradi prekluzije ne bo upoštevalo. Sodišče tožeči stranki tudi ni dopustilo, da navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze na prvem naroku, saj je postopek izpeljalo tako, da je najprej obravnavalo temelj, nato pa še višino zahtevka, tako da tožnik na prvem naroku ni imel možnosti biti zaslišan o škodi. Meni, da bi mu pripadala denarna odškodnina v vtoževanem znesku 10.000,00 EUR. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah je nizka, glede na obseg škode, ki jo je utrpel in jo še trpi. Sodišče je svojo odločitev napačno oprlo na izpovedbo tožnika, ki je navedel, da se je na omejitve sčasoma navadil in sprijaznil, kar pa ni pravilno. Njegova izjava pomeni samo to, da je sprejel, da se stanje ne bo izboljšalo, in da ne hodi več k zdravnikom. Sodišče ni upoštevalo tožnikovih verbalnih sposobnosti, načina razmišljanja in govora. V zvezi s strahom je sodišče iz nerazumljivih razlogov svojo odločitev oprlo predvsem na izpoved tožnika, pri čemer je treba poudariti, da pri zaslišanju pred sodiščem ni mogoče pridobiti vseh pravno pomembnih dejstvih. Pri stroškovni odločitvi bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da je večina pravdnih stroškov nastala zaradi ugotavljanja temelja odškodninske odgovornosti, kjer pa je tožeča stranka uspela v celoti. Pravdni stroški so nastali predvsem zaradi nepriznavanja odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Ugotavljanje višine je bilo enostavno, zato bi moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju določil ZPP naložiti toženi stranki povrnitev vseh stroškov. Za prvo obrazloženo pripravljalno vlogo bi moralo sodišče tožeči stranki prisoditi 600 točk, prav tako pa bi ji moralo priznati tudi 300 točk za vlogo z dne 15.4.2010, saj je s to vlogo spremenila tožbo in dodatno utemeljila svoje navedbe in dejstva.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa je utemeljena.

Prisojena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo temelji na pravilni ugotovitvi dejanskega stanja. Glede na merila za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki so določena v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pa je pri odmeri denarne odškodnine tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. V zvezi z vsemi uveljavljanimi pritožbenimi razlogi, je treba poudariti temeljni načeli, ki veljata pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. To sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Načelo individualizacije odškodnine zahteva, da se pravična denarna odškodnina določi glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine pri posameznem oškodovancu. To pomeni, da je pri presoji teh okoliščin treba upoštevati subjektivne posebnosti posameznega oškodovanca in njegovo dojemanje telesnih in duševnih bolečin oziroma strahu. Načelo objektivne pogojenosti odškodnine je korektiv načela individualizacije odškodnine in zahteva, da se škodne posledice posameznega oškodovanca vrednotijo tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih (Plavšak, Juhart, Vrenčur, Obligacijsko pravo – splošni del, str. 652 in 653). Glede na določbo 132. člena OZ za odškodninsko odgovornost za povzročeno nepremoženjsko škodo ne zadošča le poseg v pravno zavarovano nepremoženjsko dobrino, ampak se oškodovancu lahko prisodi denarna odškodnina samo kadar moč in trajanje bolečin ter strahu ali druge okoliščine primera to opravičujejo, da se pri oškodovancu vzpostavi porušeno psihično ravnotežje. Bolečina je neprijetna, senzorična in čustvena izkušnja, povezana z dejanskim ali možnim posegom v človekovo telo. Ker je tako, je substanciranje škode najprej odvisno od oškodovančevih tožbenih navedb, od njegove subjektivne ocene intenzivnosti in trajanja bolečin. To je v obravnavani zadevi tožnik tudi storil. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da so tožnikove navedbe v zvezi s trajanjem in stopnjo telesnih bolečin, ki so bile dane po pridobitvi mnenja izvedenca travmatološke stroke, prepozne. V novih navedbah je tožnik le podaljšal čas trajanja hudih telesnih bolečin z 2 oziroma 3 na 6 dni, srednje hudih iz 14 dni na 3 tedne in dodal še 3 tedne blagih bolečin. Ker so prav oškodovančeva subjektivna zaznavanja, ki so pri nepremoženjski škodi, katere funkcija je zadoščenje oškodovanca, ključna za določitev višine odškodnine, bi tožnik takšne trditve lahko navedel že v tožbi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določbo 4. odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko v zvezi s trajanjem in intenzivnostjo telesnih in duševnih bolečin ter strahu, ni upoštevalo dejanskih trditev, ki jih je tožnik podal po prvem naroku za glavno obravnavo. Brezpredmeten je tudi pritožbeni očitek, ki meri na kršitev pravice do izjavljanja, ko tožnik navaja, da na prvem naroku za glavno obravnavo ni imel možnosti izpovedati o škodi, saj zaslišanje ni namenjeno navajanju dejstev, na katerih temelji tožbeni zahtevek, ampak njihovemu dokazovanju. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena denarna odškodnina v višini 8.000,00 EUR je glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in glede na ugotovljene nevšečnosti pri zdravljenju, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina.

Enako velja tudi za odločitev sodišča prve stopnje glede odškodnine za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je pri tožniku upoštevalo tako primaren kot sekundaren strah. Primarni strah je neposredna afektivna reakcija na nevaren dogodek, sekundarni strah pa se pojavlja kasneje kot strah za izid zdravljenja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnik 10 minut po dogodku trpel intenziven strah za svoje življenje, trpel pa je tudi strah pred operacijo kolena. Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če pa je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Prisojena denarna odškodnina v višini 1.000,00 EUR upošteva intenzivnost tožnikovega strahu, ki pa je bil kratkotrajen. Upošteva pa tudi, da tožnik niti ni zatrjeval, da bi bilo zaradi tega dogodka v daljšem časovnem obdobju porušeno njegovo duševno ravnovesje.

Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so oblika nepremoženjske škode, ki obsega oškodovančevo duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem telesnem ali psihičnem področju. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo zatrjevanim omejitvam pri tožnikovi življenjski aktivnosti. Kot je navedlo, jih je tožnik v celoti potrdil z izpovedjo, ko je bil zaslišan kot stranka in z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke. Izvedenec pa je med drugim ugotovil tudi, da tožnik lahko trpi blage psihične bolečine zaradi nekoliko zmanjšane splošne življenjske in delovne sposobnosti za dosego enakih rezultatov, kot pred poškodbo, saj se mora nekoliko bolj truditi in se nekoliko težje uveljavlja v svojem socialnem okolju. Glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je zato prisojena denarna odškodnina v znesku 5.000,00 EUR pravična.

Dosojena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 14.000,00 EUR (14,5 povprečnih neto plač v RS) je primerljiva tudi s prisojenimi odškodninami za škodne posledice drugih oškodovancev v podobnih primerih (prim. denarne odškodnine v odločitvah Vrhovnega sodišča RS, opr. št.: II Ips 432/2000, II Ips 625/2007, II Ips 10/2006, II Ips 500/96). Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbo zoper odločitev o prisojeni denarni odškodnini zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik pa utemeljeno graja stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje je večino dokazov izvedlo v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka (zaslišanje tožnika, prič, postavitev izvedenca za varstvo pri delu), tako da bi o stroških postopka moralo odločiti ob upoštevanju povprečja uspeha tako po temelju kot tudi po višini. Tožnikov uspeh je tako ob upoštevanju, da je s temeljem uspel 100 %, z višino pa 64 %, skupno 82 %. Tožnik pa tudi utemeljeno navaja, da bi mu moralo sodišče ob upoštevanju 1. točke tarifne številke 19 za prvo obrazloženo vlogo priznati 600 točk, priznati pa bi mu moralo tudi drugo pripravljalno vlogo (z dne 15.4.2010), ki med drugim vsebuje tudi spremembo tožbenega zahtevka in sicer v višini 300 točk. Ob upoštevanju stroškov za opravljene odvetniške storitve v skupnem znesku 1.652,00 EUR, sodne takse v znesku 170,00 EUR, materialnih stroškov v znesku 20,00 EUR ter stroškov izvedenskih mnenj v skupnem znesku 986,36 EUR, znašajo odmerjeni stroški tožnika 2.828,36 EUR oziroma ob upoštevanju 82 % uspeha 2.319,25 EUR. Stroški tožene stranke pa znašajo ob upoštevanju 18 % uspeha 17,55 EUR. Po medsebojnem pobotanju je zato toženka dolžna tožniku povrniti 2.301,70 EUR pravdnih stroškov.