Jedro

Ker je tožnica trdila, da je sporazum o razvezi izročilne pogodbe ničen, bi morala tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi uveljavljala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna povrniti toženki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.062,72 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma o razvezi izročilne pogodbe z dne 21. 11. 2006 ter za priznanje lastninske pravice na nepremičninah, navedenih v izreku izpodbijane sodbe, v korist tožnice in za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice v korist tožnice na teh nepremičninah. Tožnici je prvo sodišče naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 1.662,40 EUR. Prvo sodišče je tudi sklenilo, da se sprememba tožbe ne dopusti.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano odločbo tako, da dopusti spremembo tožbe in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je v tožbi podala zadostno trditveno podlago. Tožnica uveljavlja ničnostni razlog nemoralnega ravnanja toženke. Tožnica je sporazum o razvezi izročilne pogodbe podpisala na željo toženke, ki je ravnala nemoralno, saj je vedela, da ima v celoti v oblasti ravnanje tožnice in da se tožnica ne zaveda, kaj bo s tem naredila zase. Tožnica je na najrazličnejše načine, pritiske in prigovarjanja povzročila, da se je tožnica popolnoma podredila materi (toženki) in ravnala v skladu z njenimi željami in navodili, misleč, da je to zanjo najbolje, kot jo je prepričevala toženka, v resnici pa je ravnala v svojo škodo. Tožnica je podpisala sporazum v času, ko je bila v celoti odvisna od toženke, ki je to vedela, saj je sama pripeljala tožnico do takšnega stanja. S tem je ravnala nemoralno, saj tožnica ne bi sklenila sporazuma, če ne bi bila pod vplivom toženke. Trditvena podlaga je zadostna, saj je tožnica dovolj natančno utemeljila ničnostni razlog. V času sklenitve sporazuma se tožnica ni zavedala, da ravna v svojo škodo oziroma se ni zavedala, da si tega sporazuma sploh ne želi, saj je imela toženka v celoti v oblasti njeno ravnanje. Do takšnega stanja tožnice pa je prišlo na podlagi pritiskov in prisile toženke. Toženka je izkoristila stanje tožnice, v katerega jo je spravila in tako ravnala nemoralno. Prvo sodišče je napačno sklenilo, ko ni dovolilo spremembe tožbe. Pri tem ni obrazložilo, zakaj sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerij med strankama. Ker vrnitev nepremičnin ni več možna, je tožnica zahtevala od toženke plačilo vrednosti teh nepremičnin, kar je v skladu z Obligacijskim zakonikom. Sodišče bi zato moralo dopustiti spremembo tožbe. Tožnica izpodbija tudi odločitev o stroških.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v okviru relevantne trditvene podlage trdila, da je sporazum o razvezi izročilne pogodbe ničen, ker nasprotuje moralnim načelom in ker ga je sklenila zaradi nemoralnega ravnanja toženke. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da tožba ni sklepčna. Njegovi razlogi o tem so jasni in utemeljeni, pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Z njimi je odgovorjeno tudi na pritožbeno kritiko ugotovitve prvega sodišča o nesklepčnosti tožbe, saj pritožba v tem pogledu ne ponuja tehtnih trditev, ki bi lahko omajale pravilnost stališča prvega sodišča. Odločilno je, da so tožničine trditve v tem pogledu presplošne, saj ne zatrjuje nobenega konkretnega življenjskega primera, iz katerega bi izhajalo domnevno nemoralno ravnanje toženke, oziroma primera, ki bi potrjeval ničnost izpodbijanega sporazuma. V tej smeri tožnica ni navedla niti enega konkretnega pravotvornega dejstva.

6. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo tudi, da je nepravilno oblikovan dajatveni zahtevek. Ker je tožnica trdila, da je sporazum o razvezi izročilne pogodbe ničen, bi morala tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi uveljavljala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov (prvi odstavek 243. člena ZZK -1), vendar takšnega tožbenega zahtevka ni uveljavljala. V zvezi s sklepom, da se sprememba tožbe ne dopusti (tožnica je s spremembo tožbe sicer uveljavljala kondikcijski zahtevek iz prvega odstavka 87. člena OZ, ne pa odškodninskega zahtevka iz 91. člena OZ) je prvo sodišče obrazložilo (5. točka obrazložitve), zakaj dopustitev spremembe tožbe ne bi bila smotrna (prvi odstavek 185. člena ZPP). Izpodbijani sklep je pravilen, saj je bistveno to, da tožba glede zatrjevane ničnosti sporazuma ni sklepčna, kar v vsakem primeru privede tudi do zavrnitve dajatvenega dela tožbenega zahtevka (tako po „prvotni“ kot po „spremenjeni“ tožbi).

7. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano odločbo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP). Tožnica ni uspela s pritožbo, zato je toženki dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Ti so razvidni iz stroškovnika v odgovoru na pritožbo in so v celoti utemeljeni glede na relevantna določila ZOdvT. V primeru zamude je tožnica dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (drugi odstavek 313. člena ZPP in prvi odstavek 299. člena OZ).