Jedro

Delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka za dvojezičnost za delo na delovnih mestih, na katerih nima opredeljene zahteve po znanju jezika narodne skupnosti in zahteve po dvojezičnem poslovanju. Zgolj dejanska uporaba jezika narodne skupnosti po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktih delodajalca, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo razlike dodatka za dvojezičnost za čas od 1. 8. 2008 do 1. 9. 2011, v višini med 3% in 6% osnovne plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 276,00 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo dodatka za dvojezičnost za čas od 1. 8. 2008 do 1. 9. 2011 v višini razlike med 3% in 6% osnovne plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakomesečne razlike do plačila. Zavrnilo pa je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008, v katerem je bilo opredeljeno tožnikovo delovno mesto dramaturga in njegova plača ter zahtevek za izstavitev novega aneksa z drugačno opredelitvijo delovnega mesta v višjem plačnem razredu ter zahtevek za plačilo razlike plače v posledici tega.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank v sporu zavrnilo. V zvezi z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke je soglašalo, da je bil tožnik tudi za čas od 1. 8. 2008 do 1. 9. 2011 upravičen do 6% dodatka za dvojezičnost, čeprav do navedenega datuma v opisu tožnikovega delovnega mesta znanja jezika italijanske narodne skupnosti tožena stranka ni imela opredeljenega kot pogoj za opravljanje dela, ker tožnik svojega dela v radijskem italijanskem programu brez znanja italijanskega jezika ne bi mogel opravljati in se tožnikovo delo tudi po 1. 9. 2011 ni spremenilo. Pri tem je zavrnilo pritožbene navedbe tožene stranke, da je delodajalec tisti, ki za posamezna delovna mesta določi, ali se znanje jezika narodnosti zahteva kot pogoj za opravljanje dela na takšnem delovnem mestu in ugotovilo, da v kolikor v pogodbi o zaposlitvi tak dodatek ni določen in v kolikor ni izplačan, kot je bilo to v tožnikovem primeru, gre za nezakonitost na strani delodajalca, ki ne vpliva na pravico delavca do plačila dodatka.

3. Na predlog tožene stranke je sodišče zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je tožnik, glede na določbo četrtega odstavka 17. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 23. člena in drugega odstavka 28. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS), upravičen do dodatka za dvojezičnost na podlagi dejanske uporabe jezika, ali šele od takrat, ko je to določeno kot pogoj za opravljanje dela (1).

4. Tožena stranka se v vloženi reviziji formalno sklicuje na vse revizijske razloge, dejansko pa v zvezi z vprašanjem, glede katerega je bila revizija dopuščena, uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava. Ob sklicevanju na določbe ZSPJS in ZJU navaja, da ob prevedbi tožnikovega delovnega mesta v mesecu avgustu 2008 ni ocenila, da je znanje jezika italijanske narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela na tožnikovem delovnem mestu dramaturga, temveč se je takšna potreba pokazala šele kasneje, kar je privedlo do tega, da je bil od 1. 9. 2011 ustrezni dodatek priznan tudi tožniku. Navaja, da je presoja, ali je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela na določenem delovnem mestu, v domeni delodajalca. Delodajalec je tisti, ki na podlagi dejanskih okoliščin presodi, ali je pogoj za opravljanje dela na določenem delovnem mestu znanje jezika narodne skupnosti, ali ne, in tega namesto njega ne more nadomestiti sodišče. 5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi določb 17. člena ZJU se za delovna mesta javnih uslužbencev, ki morajo na podlagi zakona kot uradni jezik uporabljati jezik narodne skupnosti, kot pogoj določi tudi znanje tega jezika. Na podlagi 6. točke 6. člena ZJU se pogoji in naloge na posameznih delovnih mestih opredelijo v aktu o sistemizaciji delovnih mest. V zvezi s temi določbami je ZSPJS v peti alineji 23. člena med dodatki k osnovni plači za posebne pogoje, ki niso upoštevani pri osnovnem vrednotenju delovnega mesta, predvidel tudi dodatek za dvojezičnost. V 28. členu pa je dodatno določil, da pripada dodatek za dvojezičnost javnim uslužbencem, ki delajo na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski ali madžarski jezik tudi uradni jezik, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela. Hkrati je zakon določil tudi okvirne višine tega dodatka, določitev konkretne višine pa je za javne uslužbence prepustil predstojniku, na osnovi zahtevane stopnje znanja jezika narodne skupnosti ter dejanske uporabe tega jezika pri opravljanju dela.

7. Na podlagi navedenih zakonskih določb revizija utemeljeno navaja, da je naloga in pristojnost delodajalca v javnem sektorju, da praviloma v aktu o sistemizaciji delovnih mest na območjih občin, kjer živita italijanska in madžarska narodna skupnost, na ustreznih delovnih mestih, kjer morajo zaposleni na podlagi zakona uporabljati tudi jezik narodne skupnosti, kot pogoj za opravljanje dela določi znanje jezika narodne skupnosti. Le višina dodatka je potem poleg zahtevane stopnje znanja jezika lahko odvisna tudi od dejanske uporabe jezika pri opravljanju dela, kar oceni predstojnik.

8. Tožena stranka v zvezi s plačilom dodatka za dvojezičnost utemeljeno opozarja tudi na določbo tretjega odstavka 16. člena ZJU, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. To pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka za dvojezičnost za delo na delovnih mestih, na katerih nima opredeljene zahteve po znanju jezika narodne skupnosti in zahteve po dvojezičnem poslovanju. Zgolj dejanska uporaba jezika narodne skupnosti po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktih delodajalca, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost. 9. Glede na navedeno je sodišče zmotno presodilo, da je bil tožnik že do 1. 9. 2011 upravičen do dodatka za dvojezičnost, čeprav tožena stranka za njegovo delovno mesto do navedenega datuma pogoja znanja in uporabe jezika italijanske narodne skupnosti ni imela določenega in čeprav izrecna zahteva tožene stranke o uporabi jezika narodne skupnosti ni bila ugotovljena. Zato je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč v tem delu spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek iz naslova plačila tega dodatka zavrnilo.

10. Glede na uspeh revizije mora tožnik toženi stranki povrniti utemeljene revizijske stroške, ki upoštevaje odvetniško tarifo (tar št. 3300 in 6002 ter člen 24/1 Zakona o odvetniški tarifi) znašajo 276,00 EUR.