Jedro

V primeru presoje zakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bila opravljena prevedba po prehodu v nov plačni sistem, ni bistveno vprašanje, ali pogodba o zaposlitvi tožnika ustreza njegovemu dejanskemu delu, temveč, ali je bila prevedba plače nov plačni sistem opravljena pravilno in v skladu z ZSPJS in splošnimi akti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in izpodbijani del sklepa (odločitev o stroških postopka) sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku od 1. 8. 2008 do 1. 9. 2011 plačati razliko dodatka za dvojezičnost med izplačanim dodatkom v višini 3 % in 6% z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezne mesečne razlike v plači od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti predloga aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008 v delu, ki se nanaša na delovno mesto in plačo, na izročitev novega aneksa k pogodbi o zaposlitvi v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju za delovno mesto režiser VII/2 tarifnem in 41. plačnem razredu ter z dodanimi 5 razredi napredovanja ter njegov zahtevek na plačilo med dejansko prejeto plačo od 1. 8. 2008 do 1. 11. 2011, obračunano od 37. plačnega razreda ter plačo za delovno mesto režiserja, obračunano od 46. plačnega razreda (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da se umik tožbe za plačilo dodatka za dvojezičnost od 1. 9. 2011 dalje vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 412,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper I. točko izreka sodbe in drugi odstavek izreka sklepa zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče s sodbo odloči v zadevi, tako da tožbeni zahtevek tožnika tudi v delu, ki se nanaša na izplačilo 6 % dodatka za dvojezičnost spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa razveljavi ter zadevo v tem delu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži, da plača toženi stranki vse stroške te pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izpodbijani izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Iz obrazložitve sodbe, pa tudi iz listin v spisu izhaja, da tožnik v predmetnem postopku vtožuje izplačilo 6 % dodatka za dvojezičnost ter da mu pred 1. 9. 2011 ta dodatek ni bil priznan in izplačevan, torej da mu ni bil izplačevan ali priznan tudi ne 3 % dodatek. Iz izpodbijanega dela sodbe pa sledi, kot da mu je tožena stranka v obdobju med 1. 8. 2008 in 1. 9. 2011 izplačevala 3 % dodatek. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijanem delu sodbe je podano tudi nasprotje v zvezi z odločilnim dejstvom, ali je tožena stranka za opravljanje del na delovnem mestu dramaturg po 1. 8. 2008 zahtevala znanje jezika narodnosti. Iz predloženega opisa delovnega mesta dramaturg in predloženega spremenjenega opisa delovnega mesta dramaturg izhaja, da delodajalec v obdobju od 1. 8. 2008 do 1. 9. 2011 znanje jezika narodnosti ni določil za pogoj opravljanja dela na navedenem delovnem mestu. V skladu s 23. in 28. členom ZSPJS dodatek za dvojezičnost pripada tistim javnim uslužbencem, ki delajo na območju občin, v katerih živita italijanska in madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski ali madžarski jezik tudi uradni jezik, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela. Dejanska uporaba italijanskega jezika kot jezika narodnosti pri presoji predmetnega spora ne more biti relevantna, oziroma bi bila relevantna le glede določitve višine dodatka za dvojezičnost. Tudi v tem delu je sodba nepopolna in je ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno obrazloženo, zakaj se je sodišče odločilo, da tožniku pripada 6 % , in ne 3 % dodatek za dvojezičnost. Pred 1. 9. 2011 niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje dodatka za dvojezičnost tožniku, kajti pred tem datumom opis delovnega mesta tožnika ni določal kot pogoj za opravljanje del na tem delovnem mestu na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, znanje jezika narodne skupnosti. Ker je odločitev sodišča v izpodbijanem delu sodbe nepravilna, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik vlaga pritožbo zoper II. točko izreka sodbe ter zoper sklep o stroških iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo in sklep v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 13. točki (pravilno 14. točki) drugega odstavka 339. člena ZPP in sicer, da je tožnik zatrjeval in izpovedal, da dejansko ni opravljal dela po pogodbi o zaposlitvi, temveč delo režiserja. Napačna je zato tudi nadaljnja ocena sodišča, da se v okviru spora, v katerem sodišče presoja pravilnost prevedbe, ne ugotavlja, ali je delo, ki ga delavec opravlja, drugačno kot delo po pogodbi o zaposlitvi, ampak samo pravilnost prevedbe na delovnem mestu, navedenem v pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je v tožbi izrecno navedel, da v aneksu ponujeno delovno mesto ni v skladu s pogodbo ter dejanskim delom, ki ga tožnik opravlja ter da aneks dejansko predstavlja novo delovno mesto, oziroma gre za razporeditev tožnika z delovnega mesta režiser na delovno mesto dramaturg. Bistvo spora je v tem, da je tožnik od leta 1973 dalje vseskozi opravljal delo režiserja ter da je bil v letu 1994 razporejen na delovno mesto z nazivom režiser dramaturg z opisom dela režiserja, čeprav naziv delovnega mesta ni ustrezal njegovemu dejanskemu delu. Tožnik je povedal, da se v zvezi s predloženim aneksom njegovo delo ni v ničemer spremenilo, ter da je že od leta 1973 enako in da to delo opravlja še vedno. Sodišče bi moralo najprej presojati pogodbo o zaposlitvi med pravdnima strankama iz leta 1994. Sodišče se je pri odločitvi o tem, ali tožnik opravlja režisersko ali dramaturško delo, oprlo na pričanje A.A., A.B. in A.C., ni pa sledilo tožnikovi izpovedi in pričanju A.D., ki sta izpovedala nasprotno. Sodišče bi moralo ugotoviti, da so izpovedi A.A., A.B. in A.C. na več mestih protislovne, pa tudi nelogične. A.C. je med drugim izpovedal, da gre v tožnikovem primeru za realizacijo radijske priredbe literarnih del, kar ni režisersko delo. Poleg tega pa je izpovedal, da na Radiu ... potreb po režiserskem delu ni že od leta 1995. Od 1. 8. 2008 na delovnem mestu režiserja na Radiu ... niso nikogar potrebovali, ker Radio ... nima igranega programa. Priče, ki so za izid postopka nedvomno zainteresirane so izpovedale, da je tožnikovo delo pretežno dramaturško, ko pa je bilo potrebno analizirati posamezna dela in naloge pa je prihajalo pri izpovedi prič do razlik v bistvenih vprašanjih. V nasprotju z izpovedmi navedenih prič je priča A.D., ki je bil do leta 2002 odgovorni urednik za italijanski program, izpovedal, da je tožnik delal v italijanskem radijskem programu in da je bil režiser. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka tudi zato, ker se ni opredelilo do dokazov, ki jih je izvedlo, to je do seznama radijskih iger in literarno dramatiziranih oddaj, ki jih je režiral tožnik. Sodišče se do predlaganega dokaza, to je postavitev izvedenca Univerze v Ljubljani, Akademije za ..., sploh ni opredelilo. Pravno nevzdržno je, da bi sodba temeljila na protislovnih izpovedbah prič, ki so tožniku nadrejeni delavci. Glede na opisana bistvena razhajanja je očitno, da bi se ta dejstva lahko ugotovila le po izvedencu, ki ga je tožnik predlagal. Navaja, da je po glavni obravnavi prišel v kontakt s A.E., predsednikom sindikata, ki je tožnika seznanil, da na Radiu ... opravlja delo režiserja za igrani program A.F., ki jo ob razveljavitvi izpodbijane sodbe predlaga, da jo kot pričo zasliši. Prav tako predlaga tudi pričo A.E.. Podrejeno tožnik glede na dejstvo, da v manjši meri opravlja dela, ki niso vključena v opis delovnega mesta dramaturga, na podlagi 8. člena aneksa h kolektivni pogodbi pripada večopravilnost, to je uvrstitev za štiri plačne razrede višje od plačnega razreda delovnega mesta dramaturga. Zgolj podrejeno meni, da bi moralo sodišče v okviru zahtevka po izplačilu razlike v plači za obdobje od 1. 8. 2008 do 1. 11. 2011, priznati štiri dodatne razrede, saj sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča v izpodbijanem delu potrdi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval ugotovitev nezakonitosti predloga aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008, v delu ki se nanaša na delovno mesto in plačo in na izstavitev novega aneksa k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto režiser ter zahtevek med plačilom in dejansko prejeto plačo od 1. 8. 2008 do 1. 11. 2011 obračunano od 37. do 46. plačnega razreda. Ugotovilo je, da je tožnik v letu 1994 s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del režiserja dramaturga. Tožena stranka delovnega mesta režiserja dramaturga v svoji kolektivni pogodbi oziroma Aneksu h kolektivni pogodbi Javnega zavoda RTV Slovenija (Ur. l. RS, št. 69/2008) nima več, zaradi tega ga je morala prevesti v enega od sistemiziranih delovnih mest. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnikovo dejansko delo pretežno dramaturško, ker je režiserskega dela v radijskih programih bolj malo in je enostavnejše kot pri televizijskem mediju, zato sta bila pri prevedbi odločilna legitimna kriterija pretežnosti opravljanja dela in njegove zahtevnosti. Ni sledilo tožnikovi izpovedi, da je njegovo delo režisersko in ne le 10 % dramaturško in nič manj zahtevno kot delo ostalih režiserjev. Glede na navedeno je ugotovilo, da je bila prevedba tožnika na delovnem mestu dramaturg z uvrstitvijo v 33. plačni razred brez napredovanj izvedena v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) in Aneksu h kolektivni pogodbi Javnega zavoda RTV Slovenija in je zato izpodbijani aneks o prevedbi zakonit. Ugotovilo je tudi, da ima tožnik višjo stopnjo strokovne izobrazbe, zato je na podlagi navedenega aneksa h kolektivni pogodbi tožene stranke delovno mesto dramaturga uvrščeno v 33. plačni razred brez napredovanj, zato je izračun 37. plačnega razreda pravilen in je za tožbeni zahtevek na plačilo razlike neutemeljen.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati pogodbo o zaposlitvi med pravdnima strankama iz leta 1994. Tožnik se namreč ne strinja, da je ponujeno delovno mesto dramaturg v skladu s pogodbo ter dejanskim delom, ki ga tožnik opravlja. V primeru izpodbijane zakonitosti aneksa ni bistveno vprašanje, ali pogodba o zaposlitvi tožnika ustreza njegovemu dejanskemu delu, temveč ali je bila prevedba o postopku v nov plačni sistem v primeru tožnika opravljen nepravilno in v skladu z ZSPJS in splošnimi akti. Tožnik namreč zoper pogodbo o zaposlitvi iz leta 1994 ni sprožil ustreznih postopkov. Zato v konkretnem primeru ni bistveno in pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi morala tožena stranka v postopku prevedbe upoštevati njegovo dejansko delo in zaradi česar bi moral ob prevedbi prejeti aneks za delovno mesto režiser – .... Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da naj bi bile izpovedbe zaslišanih prič A.A., A.C. in A.B. protislovne in nelogične, ker so priče zainteresirane za izid postopka. Priče so nedvomno izpovedale, da je delo tožnika pretežno dramaturško, pri čemer je bilo posebej izpostavljeno, katere aktivnosti iz opisa del in nalog režiserja tožnik nikakor ne opravlja. Priče so skladno izpovedale, da gre pri režiji za kompleksna opravila, česar za dramaturško realizacijo ni mogoče v celoti trditi. Sklicevanje na navedbe zaslišanja priče A.D. so za sporno razmerje nepomembne, saj je priča bila zaposlena pri toženi stranki do leta 2002, spor pa se nanaša na prevedbo plačnega sistema v letu 2008. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predlaganega dokaza z vzpostavitvijo izvedenca Univerze v Ljubljani, Akademije za .... Sodišče je na naroku dne 18. 1. 2012 sprejelo sklep, da se dokazovanje zaključi ter da se ostali dokazni predlogi tožnika zavrnejo kot nepotrebni. Po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP predlagane dokaze s katerim niso pomembni za odločbo senat zavrne in navede v sklep, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno določbo ZPP dokazni predlog zavrnilo, ker je imelo že v ostalih predlaganih in izvedenih dokazih dovolj opore za odločitev v sporni zadevi. Pritožbena navedba tožnika, da je po zaključeni zadnjem naroku prišel v kontakt s A.E., predsednikom sindikata in da je zaradi tega predlagal zaslišanje priče A.F.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so predlagani dokazi podani prepozno. Po določbi 4. odstavka 286. člena ZPP stranka lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navaja nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Dejstvo, da je tožnik šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo stopil v kontakt s predsednikom sindikata, ni takšna okoliščina, ki bi tožnika opravičevala, da brez svoje krivde novih dejstev in novih dokazov ni mogel pridobiti oziroma za njih izvedeti že do prvega naroka za glavno obravnavo. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi tožniku pripadali glede na več opravilnost dodatni plačilni razredi, pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi mu moralo sodišče v okviru zahtevka po izplačilu razlike v plači priznati štiri dodatne razrede, ker sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka. Aneks h kolektivni pogodbi Javnega zavoda RTV Slovenije namreč ne določa avtomatične uvrstitve dodatnih plačilnih razredov, pač pa govori le o tem, da javnemu uslužbencu na podlagi več o pravilnosti lahko pripadajo največ štiri dodatni plačilni razredi. Če bi sodišče odločalo o tem, da tožniku pripada razlika v plači in mu priznalo štiri dodatne plačilne razrede, bi prekoračilo tožbeni zahtevek tožnika. Poleg tega pa je sodišče tudi pravilno ugotovilo, da ni nobene dejanske podlage za utemeljenost takšnega tožbenega zahtevka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo dodatek za dvojezičnost na podlagi 1. odstavka 28. člena ZSPJS, ker je ugotovilo, da se zaradi prevedbe tožnikovo delo ni spremenilo in glede na dejstvo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bili pogoji tožnikovega dela prišlo do neke spremembe 1. 9. 2011, ko je dodatek za dvojezičnost tožniku priznalo. Ugotovilo je, da tožnik svojega dela v radijskem italijanskem programu ne bi mogel opravljati brez znanja italijanskega jezika, zato je ocenilo, da tožena stranka ni dokazala, da znanje jezika narodne skupnosti ni bil pogoj za opravljanje tožnikovega dela tudi v vtoževanem obdobju. V skladu s 5. alineo 1. odstavka 23. člena ZSPJS javnemu uslužbencu med drugim pripada tudi dodatek za dvojezičnost. 28. člen ZSPJS pa določa, da pripada dodatek za dvojezičnost javnim uslužbencem, ki delajo na območju občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski ali madžarski jezik uradni jezik, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela. Za javne uslužbence (ostale) znaša višina dodatka od 3 % do 6 % osnovne plače. Višino dodatka iz 2. alinee določi predstojnik in sicer na osnovi zahtevane stopnje znanja jezika narodne skupnosti ter dejanska uporaba tega jezika pri opravljanju dela. Sodišče prve stopnje je glede na trditve tožnika in tožene stranke, da se zaradi prevedbe tožnikovo delo ni spremenilo ter glede na predložene listine, ki se nanašajo na tožnikovo delo, pravilno ugotovilo, da tožnik svojega dela v radijskem italijanskem programu ne bi mogel opravljati brez znanja italijanskega jezika. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je potrebno upoštevati, da je delodajalec tisti, ki za posamezna delovna mesta določi, ali seznani jezika narodne skupnosti določi za pogoj opravljanje dela na takšnem delovnem mestu. V kolikor v pogodbi o zaposlitvi ali aneksu k pogodbi o zaposlitvi ta dodatek ni določen in v kolikor ni izplačan, gre za nezakonitost. Tožniku zato pripada dodatek za dvojezičnost od prevedbe oziroma prehoda na nov plačni sistem do 1. 9. 2011, ko naj bi bili po navedbah tožene stranke izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za dvojezičnost, kajti šele takrat je tožena stranka v opis delovnega mesta tožnika določila kot pogoj za opravljanje dela tudi znanje jezika narodne skupnosti. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodba nepopolna, ker ni jasno, zakaj se je sodišče odločilo, da tožniku pripada 6 % in ne 3 % dodatek za dvojezičnost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bil tožnik za obdobje od 1. 8. 2008 do 1. 9. 2011 upravičen do dodatka za dvojezičnost v višini 6 %, ker pa vtožuje le razliko med 3 % in 6 %, je sodišče prve stopnje tako postavljenemu tožbenemu zahtevku ugodilo in mu prisodilo le razliko v višini 3 %, saj v skladu z določbo 2. člena ZPP odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Glede na navedeno sodišče torej ni odločilo, da tožniku pripada dodatek za dvojezičnost v višini 6 %, temveč da mu pripada le razlika v višini, kot jo je vtoževal tožnik.

Ker pritožbi tožeče in tožene stranke nista utemeljeni ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) Ker stranki s pritožbo nista uspeli, je pritožbeno sodišče odločilo, da sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).