Jedro

V obravnavani zadevi nista izpolnjeni procesni predpostavki iz 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer, da tožnik s tožbo uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist, prav tako tožnik po ZUS-1 ne more biti stranka v tem upravnem sporu, zato je odločitev o zavrženju tožbe pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s I. točko izreka zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Občinske uprave Občine Šmartno ob Paki, št. 478-0008/2013-2 z dne 21. 3. 2013. Z navedeno odločbo je v 1. točki izreka ugotovljeno, da je Občina Šmartno ob Paki lastnica naslednje nepremičnine: parc. št. 7 z ID znakom ..., k. o. .... V 2. točki izreka je odločeno, da se tej nepremičnini dodeli status javnega dobra lokalnega pomena, v 3. točki izreka pa, da se se po pravnomočnosti te odločbe v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini vpiše zaznamba grajenega javnega dobra lokalnega pomena. Tožena stranka je z odločbo, št. 478-0008/2013-4 z dne 25. 3. 2014, tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo občinske uprave zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da bi že tožena stranka morala tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot nedovoljeno zavreči, ker pa jo ni, jo je sodišče prve stopnje, saj tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma ker po ZUS-1 ne more biti stranka v tem upravnem sporu.

3. Pritožnik izpodbija navedeni sklep sodišča prve stopnje s pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima poleg dejanskega tudi pravni interes, ki ga je že obrazložil v tožbi, in se sklicuje na sklep tožene stranke (njenega občinskega sveta) z dne 20. 6. 2012, sprejet na predlog občinske komisije za izvedbo in nadzor prodaje premoženja z dne 14. 6. 2012, da sporni parceli preneha status grajenega javnega dobra lokalnega pomena, ker se del navedene nepremičnine namerava prodati. S tem ko je tožena stranka čez kratek čas v nasprotju s tem sklepom to parcelo z izpodbijano odločbo ponovno vrnila v javno dobro, je kršila tožnikove pravice in pravne interese, saj mora za gradnjo svoje hiše odkupiti del sporne parcele. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnikovo tožbo zavrglo, je pravilna, oprlo pa jo je tudi na pravilno pravno podlago. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi namreč nista izpolnjeni procesni predpostavki iz 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer, da tožnik s tožbo ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, prav tako pa po ZUS-1 ne more biti stranka v tem upravnem sporu.

7. Kot je to že pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Ker tožnik, kot je tudi to to že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni bil stranka v postopku izdaje prvostopenjskega upravnega akta in mu upravni akt niti ni bil vročen, niti glede na zakonske določbe Zakona o graditvi objektov- ZGO-1, na podlagi katerih je bil izpodbijani upravni akt izdan, ni mogel biti stranski udeleženec v postopku izdaje prvostopenjskega akta, tožnik tudi ne more biti stranka v tem upravnem sporu. Prav tako pa iz tožnikovih tožbenih in pritožbenih navedb (ne glede na siceršnja njegova prizadevanja in odločitve organov tožene stranke v predhodnih postopkih), da mora nekaj m2 sporne parcele (ceste) kupiti za gradnjo svoje hiše, izhaja, da zasleduje le svoj dejanski, ne pa tudi pravni interes. Zato je sodišče prve stopnje njegovo tožbo pravilno zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 8. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1.