Jedro

Kaznivo dejanje, na katero se v predlogu za obnovo postopka sklicuje tožnica (6. točka prvega odstavka 394. člena ZPP), mora biti kavzalno za sodbo, torej mora pravnomočna sodba na njem temeljiti. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala upravičena oseba, pravnomočna sodba pa se ne opira na ponarejene listine, zato je predlog za obnovo postopka utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za obnovo postopka in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeni sklep vlaga tožnica pravočasno pritožbo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da obnovo postopka dovoli in razveljavi sodbo opr. št. Pdp 384/2009 pritožbenega sodišča in sodbo sodišča prve stopnje ter obravnava glavno stvar in zahtevku tožnice v celoti ugodi s stroškovno posledico. Navaja, da je predlog za obnovo postopka utemeljevala z dejstvom, da sodba sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča temelji na ponarejeni listini, redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je delovno razmerje pri toženki odpovedano dne 24. 5. 2006, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je tedaj podpisal predsednik uprave toženke A.A. in B.B. kot član uprave. Po statutu toženke sta za veljavnost listin določena dva podpisnika uprave, zato je odpoved, ki jo je podpisal samo A.A. neveljavna oz. nezakonita. Okrajno sodišče v Mariboru je v kazenskem postopku opr. št. II Kp 10824/2009 z dne 28. 5. 2013 pravnomočno ugotovilo, da je B.B. kriv storitve kaznivega dejanja posebnega ponarejanja listin po 257/4 v zvezi s 256/1 Kazenskega zakonika, saj je dne 24. 5. 2006 izdal in podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, čeprav takrat dejansko ni imel položaja člana uprave. Mandat mu je potekel 6. 5. 2006 in mu do podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil podaljšan, tako da ni imel pravice podpisati odpoved kot član uprave. Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo postopka zavrnilo iz razlogov, ker se pri presoji odpovedi tožnici v postopku, katerega obnova se zahteva, ni oprlo na listino, za katero je kazensko sodišče ugotovilo, da je vsebina lažna in da je ponarejena, ampak na sklep registrskega sodišča, iz katerega je izhajalo, da je B.B. podaljšan mandat in da je nadzorni svet sprejel sklep, s katerim je bil le-temu mandat podaljšan (brez prekinitve) in da je s tem prišlo do odobritve tega posla glede na določbe Obligacijskega zakonika. Sicer pa je sodišče pri odločanju vezano na kazensko obsodilno sodbo in dejansko stanje, ki je bilo s kazensko sodbo ugotovljeno, saj gre za isti historični dogodek in identično dejansko stanje. Dejansko stanje o tem, da B.B. ni imel mandata, ko je izdal in podpisal odpoved tožnici, je pravnomočno ugotovljeno, zato je bila odpoved nezakonita. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo in sicer 18. člen Zakona o delovnih razmerjih v zvezi s 73. členom Obligacijskega zakonika, češ da je bil podpis odpovedi naknadno odobren. Sodišče meni, da tako sklep registrskega sodišča, ki je mandat B.B. potrdil za nazaj, pomeni, da je mandat imel in da je imel pooblastilo za podpis odpovedi, vendar je sodišče poseglo v identično dejansko stanje kazenske sodbe, zaradi česar je podan utemeljen razlog za obnovo postopka. Tožnici je sodišče v postopku odločanja o predlogu za obnovo postopka kršilo tudi pravice iz 22. , 28. in 29. člena Ustave RS. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica prereka vse navedbe iz odgovora na pritožbo in vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Po presoji pritožbenega sodišča ima izpodbijani sklep razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih tožnica navaja v pritožbi.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep nima takšnih pomanjkljivosti, da ga sploh ne bi bilo možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj šteje predlog za obnovo postopka za neutemeljen, prav tako pa razlogi o odločilnih dejstvih niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

V tem individualnem delovnem sporu je bil postopek zaradi razveljavitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pravnomočno končan s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 384/2009 z dne 17. 9. 2009 tako, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. V odprtem roku je tožnica vložila revizijo in revizija je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 29/2010 z dne 21. 3. 2011 zavrnjena.

Tožnica uveljavlja obnovitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 394. člena ZPP, ki določa, da se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, obnovi na predlog stranke, če se opira sodna odločba na ponarejeno listino ali na listino, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina. V predlogu za obnovo postopka se tožnica sklicuje na pravnomočno sodno odločbo izdano v kazenskem postopku, s katero je bil B.B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 4. točki 257. člena v zvezi s prvim odstavkom 256. člena Kazenskega zakonika (KZ).

Sodišče prve stopnje je upoštevajoč pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. IV Kp 10824/2009 z dne 28. 5. 2013, ki je bila vročena tožnici dne 10. 7. 2013 pravilno ugotovilo, da je bil predlog za obnovo postopka podan pravočasno, prav tako pa tudi, da je predlog za obnovo postopka dopusten. Po izvedenem naroku za preizkus utemeljenosti predloga za obnovo postopka je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke za obnovo postopka zavrnilo z obrazložitvijo, da ni podan razlog po 6. točki 394. člena ZPP, ker se pravnomočna sodba ne opira na ponarejeno listino.

V predmetnem pravnomočnem sporu je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, to odpoved pa sta podpisala dne 24. 5. 2006 A.A. kot predsednik uprave in B.B. kot član uprave. V postopku je bilo ugotovljeno, da je uprava tožene stranke dne 16. 5. 2006 sprejela odločitev o združitvi oddelkov in v tem smislu sprejela Pravilnik o organiziranosti oddelka zakladništva in investicijskega bančništva v skupni oddelek, istočasno pa je uprava odločila, da vodenje skupnega oddelka prevzame C.C., ki je do sedaj vodil oddelek investicijskega bančništva. Zaradi združitve oddelkov je prenehala potreba po tožničinem delu, reorganizacija, ki pa jo je izvedla tožena stranka, je bil utemeljen poslovni razlog organizacijske narave, odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici pa utemeljena. Tožnica je že med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker član uprave B.B. v času izdaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imel veljavnega mandata, saj dopisna seja nadzornega sveta, na katerem je bil sprejet sklep z dne 8. 5. 2006, s katerim mu je bil podaljšan mandat od 16. 5. 2006 do 16. 5. 2010, ni bil tega dne, temveč nekaj mesecev kasneje. Glede tega ugovora je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je imela uprava pooblastila za odločanje in da ga je imel tudi član uprave B.B., kar izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča opr. št. Srg 2006/02180, ki je pravnomočno vpisalo začetek drugega mandata B.B. z dnem 16. 5. 2006 do 16. 5. 2010. V pravnomočno končanem kazenskem postopku je bil B.B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 4. točki 257. člena v zvezi s prvim odstavkom 256. člena KZ in sicer, da je napravil krivo listino z namenom, da bi se uporabila kot prava s tem, da je dne 24. 5. 2006 skupaj z A.A. izdal in podpisal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov za tožnico, pri čemer je kot soizdajatelj in sopodpisnik te listine v svojem imenu dodal, da je član uprave tožene stranke, čeprav se je zavedal, da 24. 5. 2006 ni imel takega položaja. Navedba položaja pa je bistveno vplivala na veljavnost listine, ker po statutu tožene stranke zastopata po dva člana uprave skupaj ali član uprave skupaj s prokuristom. Za navedeno dejanje mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je sodišče določilo kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta.

Glede zakonitosti odpovedi (ker naj B.B. dne 24. 5. 2006 ne bi imel več mandata člana uprave) je iz pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da je uprava imela pooblastila za odločanje (tudi član uprave B.B.), saj navedeno izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča opr. št. Srg 2006/02180 (B10), kjer je Okrožno sodišče pravnomočno vpisalo začetek drugega mandata člana uprave B.B. z dnem 16. 5. 2006, kar je za sodišče zavezujoče. Gre za uradno listino, ki jo je sodišče dolžno upoštevati in se v njeno verodostojnost ne dvomi. V kolikor je tožnica dvomila v zakonitost vpisa v sodni register, bi morala postopati skladno s 41. členom Zakona o sodnem registru, ki ureja tožbe za ugotovitev ničnosti, kar pa ni storila. Sprememba zastopnika predstavlja izbris starega in hkrati vpis novega. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrnilo predlog za obnovo postopka.

Materialnopravno pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje tudi v delu (11. točka obrazložitve), da za odpoved pogodbe o zaposlitvi veljajo splošna pravila o odpovedi pogodb skladno z določbo 73. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) v zvezi z 18. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). S tem, ko je bil mandat članu uprave tožene stranke podaljšan s sklepom Okrožnega sodišča opr. št. Srg 2006/02180 z dne 16. 5. 2006 do 15. 5. 2010, je bil glede na 73. člen OZ naknadno tudi odobren podpis odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 5. 2006. Tožena stranka je podala tudi posebno izjavo, s katero je družba v izogib dvomom še izrecno pisno odobrila podpis in vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je dne 24. 5. 2006 poleg A.A., tedanjega predsednika uprave, sopodpisal B.B. (B35).

V imenu delodajalca, ki je pravna oseba, nastopa njegov zastopnik določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba (prvi odstavek 18. člena ZDR). V skladu z 32. členom ZGD-1 družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona (zakoniti zastopniki), zastopnik pa lahko opravlja vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe in statutarna ali druga omejitev nima pravnega učinka proti tretjim osebam.

Razen določbe prvega odstavka 18. člena ZDR, ki ureja zastopanja, se po določbi prvega odstavka 11. člena ZDR glede zastopanja in pooblastila uporabljajo določbe 69. do 79. člena OZ. Zmotno je stališče pritožbe, da določbe 73. člena OZ ne pridejo v poštev. Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS(1), se glede zastopanja in pooblastila uporabljajo citirane določbe OZ, ob upoštevanju določbe 18. člena ZDR, da mora biti pooblastilo pisno. To pomeni, da je praviloma možna in dopustna tudi naknadna pisna odobritev dejanj pooblaščenca. Pritožbeno zatrjevanje, da sta po statutu tožene stranke za veljavnost listin določena dva podpisnika uprave (predsednik uprave in član) in je odpoved, ki jo je podpisal samo predsednik uprave nezakonita, je neutemeljeno. Ali so odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podale upravičene osebe in kdo nastopa v imenu delodajalca, je v prvi vrsti delovnopravno in ne statusnopravno vprašanje. Nastopanje v imenu delodajalca je po naravi stvari tipični akt poslovodenja, gre namreč za pogodbeno, torej pravnoposlovno odločanje. Kot tako je v skladu z določbo prvega odstavka 18. člena ZDR v prvi vrsti pridržano zakonitemu zastopniku pravne osebe, kar je gotovo predsednik uprave. Čeprav je imel pooblastilo tožene stranke tudi član uprave, ki je sopodpisnik odpovedi, je zakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi, če jo je podpisal le predsednik uprave tožene stranke.

Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, na katero se utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje (opr. št. VIII Ips 73/2011 z dne 19. 3. 2012), je možna in dopustna tudi naknadna pisna odobritev dejanj pooblaščenca, kar se lahko dokazuje še v sodnem postopku. V predmetnem sporu je tožena stranka že pred sodiščem prve stopnje dokazala veljavnost mandata člana uprave z vpisom v sodni register, prav tako pa tudi z posebno pisno izjavo, s katero je tožena stranka izrecno pisno odobrila podpis in vročitev redne odpovedi tožnici, ki jo je sopodpisal B.B. (skladno s 73. členom OZ). Kaznivo dejanje, na katero se sklicuje pritožba (6. točka prvega odstavka 394. člena ZPP), mora biti kavzalno za sodbo, torej mora pravnomočna sodba na njem temeljiti. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala upravičena oseba, pravnomočna sodba pa se ne opira na ponarejene listine, zato je tudi pravilno predlog za obnovo postopka zavrnilo.

Pritožnica uveljavlja tudi kršitev pravic iz 22. člena (enako varstvo pravic), 28. člena (načela zakonitosti v kazenskem postopku) in 29. člena (pravna jamstva v kazenskem postopku) Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), pri čemer so navedbe tožnice glede kršitve ustavnih pravic neobrazložene in pavšalne in iz njih ni mogoče razbrati, s čim konkretno naj bi sodišče tožnici kršilo njene ustavne pravice, zato se pritožbeno sodišče do te pritožbene navedbe ne more opredeliti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): na primer citirana zadeva opr. št. VIII Ips 272/2004