Jedro

Revizijsko sodišče je v podobnem primeru zavzelo stališče, da se po zakonu šteje, da je prešla pogodba o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas, če delavec po poteku takšne pogodbe z dopustitvijo delodajalca nadaljuje z delom, ne da bi formalno sklenil novo pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa, da se delo za določen čas kot začasno delo lahko spremeni v trajno, ni odvisno zgolj od volje delavca, temveč je za to potrebna tudi volja delodajalca.

Tožnica je bila še pred iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas pozvana, da pregleda novo pogodbo in sklene delovno razmerje za določen čas. Takšna pogodba je bila podpisana tudi s strani tožene stranke. Ne glede na dejstvo, da je tožnica podpisala pogodbo osem dni kasneje, je potrebno upoštevati, da je imela možnost podpisati pogodbo že prej, saj je bila teh osem dni že prisotna pri svojem delodajalcu. Na takšno ugotovitev ne more vplivati dejstvo, da je po izteku zadnje pogodbe nadaljevala z delom pri toženi stranki brez sklenjene pogodbe na njeni strani, saj je okoliščino, da je ni podpisala takoj ali ob nastopu prvega dne novega študijskega leta, pripisati samo njej. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje tožničino delo pri toženi stranki ne more imeti narave nadaljevanja dela v smislu določbe 54. člena ZDR, oziroma se ne more šteti, da se je transformiralo v delo za nedoločen čas, saj za takšno nadaljevanje ni bila izkazana tudi volja tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. da se ugotovi obstoj delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu ... - visokošolski učitelj za polovični delovni čas in za opravljanje dela na delovnem mestu ... - znanstveni sodelavec za polovični delovni čas;

2. da je tožena stranka dolžna s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje del iz 1. točke izreka sodbe in z veljavnostjo od vključno 1. 10. 2012 dalje;

3. da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v roku 15 dni pod izvršbo." Tožnica sama krije svoje stroške postopka." Tožnica in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu ... - visokošolski učitelj za polovični delovno čas in za opravljanje dela na delovnem mestu ... - znanstveni sodelavec za polovični delovni čas (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje del iz prve točke izreka sodbe z veljavnostjo od vključno 1. 10. 2012 dalje (II. točka izreka), in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 717,33 EUR v roku 15 dni pod izvršbo (III. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je tožnica navedla v tožbi napačno toženo stranko, saj v sodnem registru obstoji zgolj javni zavod Univerza A.. Sodišče je zmotno zaključilo, da tožnica ni spremenila tožbe, saj je na začetku opredelilo toženo stranko kot Univerzo A., Fakulteto B., nato pa v prvi pripravljalni vlogi kot Univerzo A.. Tožena stranka ni podala soglasja za takšno spremembo stranke na pasivni strani. Poleg tega v zadevi ne gre za razloge iz določbe 37. člena ZDSS-1. V pogodbah o zaposlitvi tožnice je kot delodajalec navedena Univerza A., kar je skladno z določbo 5. odstavka 24. člena statuta tožene stranke. Poleg tega v sporu ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe skladno z določbo 1. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), saj je tožnica 8. 10. 2012 podpisala veljavno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto visokošolski učitelj - docent. Tožnica je bila po elektronskem sporočilu s strani C.C. iz kadrovske službe 26. 9. 2012 pozvana na pregled in podpis pogodbe, pa tega ni storila. S strani tožene stranke je bila pogodba pravočasno podpisana in sicer najprej jo je 27. 9. 2012 podpisal dekan D.D., nato pa, kot je izpovedala priča E.E., 1. 10. 2012 tudi rektor F.F.. Tožnica je imela vse možnosti, da bi pravočasno podpisala pogodbo, saj se je od 1. 10. 2012 dalje nahajala v prostorih fakultete. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas med istima strankama pomeni prenehanje prejšnje pogodbe. Tožnici je bilo ves čas znano, da je šlo pri sporni pogodbi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo, tako da v celoti zavrne tožničine zahtevke oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožena stranka v zvezi s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi ni ravnala skladno z določbo 2. odstavka 15. člena ZDR. Po izpovedbi dekana D.D. so bile vse pogodbe o zaposlitvi podpisane 2. 10. 2012, kar je v nasprotju z izpovedbo E.E., da jih je podpisal rektor 1. 10. 2012. Če bi bila pogodba o zaposlitvi pripravljena že 27. 9. 2012, bi jo C.C. že takrat lahko posredovala tožnici. Predmet spora ni veljavnost pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisala 8. 10. 2012. Glede tega so vse pritožbene navedbe tožene stranke prekludirane. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu, tako v zvezi z izvedenimi postopkom kot z izdano sodbo ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje o tožbenih zahtevkih zmotno materialnopravno razsodilo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovila naslednja dejstva: - tožnica je delala pri toženi stranki od 1. 10. 2006 dalje po pogodbah o zaposlitvi za določen čas. Zadnja pogodba med strankama z dne 22. 9. 2011 je bila sklenjena za določen čas do 30. 9. 2012; - tožnica je v sporu z vložitvijo tožbe z dne 26. 10. 2012 pravočasno uveljavila sodno varstvo v roku iz določbe 2. odstavka 204. člena ZDR; - toženo stranko Univerzo A. je pravilno zastopal pooblaščenec s pooblastilom rektorja. Tožnica je v tožbi pravilno navedla sedež tožene stranke na naslovu ... in ne njene članice Fakultete B., ki ima sedež na naslovu ... V kolikor je k navedbi tožene stranke pripisala ime članice, ima to pomen zgolj zaradi natančne označitve, na katero od članic se spor po vsebini nanaša; - tožnica je bila 26. 9. 2012 po e-pošti s strani C.C. iz kadrovske službe Univerze A., Fakultete B. obveščena, da naslednji dan med 13.00 in 15.00 uro prevzame predlagano pogodbo o zaposlitvi za določen čas, jo pregleda, in če se z vsebino strinja, da jo podpiše; - tožnica je od 1. 10. 2012 do 4. 10. 2012 dejansko opravljala delo pri toženi stranki, najprej je bila udeležena pri sprejemu brucev, nato na sestanku oddelka, imela je predavanja ter opravljala raziskovalno delo, pri čemer se je s pogodbo o zaposlitvi seznanila šele 4. 10. 2012 v popoldanskih urah na Univerzi A., Znanstveno raziskovalno središče; - pogodba o zaposlitvi za določen čas od 1. 10. 2012 do 30. 6. 2013 za delovno razmerje tožnice visokošolskega učitelja - docent in od 1. 10. 2012 do 30. 4. 2013 za delovno mesto znanstvenega sodelavca je bila podpisana s strani rektorja Univerze A. 1. 10. 2012 oziroma dekana članice 27. 9. 2012; - tožnica je dne 8. 10. 2012 podpisala takšno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Morebitne napake volje v zvezi s sklenitvijo pogodbe ni uveljavljala.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenih dejstev zaključilo, da za sklenitev delovnega razmerja tožnice za določen čas od 1. 10. 2012 dalje, z njene strani ni bilo izkazane prave volje, saj je nasprotovanje zapisala na zadnji strani pogodbe, pri čemer se je za podpis odločila zaradi prigovarjanja sodelavcev na sestanku oddelka 1. 10. 2012, da kandidira za predstojnico in nadomestno članico v senatu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica od 1. 10. 2012 dalje, to je po izteku zadnje sklenjene pogodbe za določen čas, ostala na delu pri toženi strani, zaradi česar je štelo, da je njeno delovno razmerje prešlo v nedoločen čas. Vendar pa se pritožbeno sodišče glede na tako ugotovljeno dejansko stanje z odločitvijo prvostopenjskega sodišča ne strinja.

Z določbo 54. člena ZDR so opredeljene posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Če je takšna pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Dokazno breme, da je šlo za pravilno sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je na delodajalcu. Za presojo dejstva, da je delavec ostal na delu po izteku dogovorjenega časa iz pogodbe o zaposlitvi, je bistveno ravnanje obeh pogodbenih strank (delodajalca in delavca), ki je v tem, da mora delavec nepretrgoma opravljati delo tudi naprej, delodajalec pa mora takšno delo sprejeti. Sodna praksa je sicer zavzela stališče (tako sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 310/2007 in VIII Ips 142/2008), da se po zakonu šteje, da je prešla pogodba o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas, če delavec po poteku takšne pogodbe z dopustitvijo delodajalca nadaljuje z delom, ne da bi formalno sklenil novo pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa, da se delo za določen čas kot začasno delo lahko spremeni v trajno, ni odvisno zgolj od volje delavca, temveč je za to potrebna tudi volja delodajalca (tako sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 193/1998 in VIII Ips 226/1998).

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so za presojo tožničinega delovnopravnega statusa v spornem času pomembna dejstva: da je bila tožnica še pred iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s strani pristojne kadrovske delavke 26. 9. 2012 pozvana, da pregleda novo pogodbo in sklene delovno razmerje za določen čas, da je bila takšna pogodba podpisana s strani dekana članice 27. 9. 2012, s strani rektorja tožene stranke pa 1. 10. 2012. Ne glede na dejstvo, da je tožnica podpisala pogodbo šele dne 8. 10. 2012, je potrebno upoštevati, da je imela možnost podpisati pogodbo že prej, saj je bila že od 1. 10. 2012 dalje prisotna pri svojem delodajalcu. Na takšno ugotovitev ne more vplivati dejstvo, za katerega se zavzema tožnica, da je po izteku zadnje pogodbe nadaljevala z delom pri toženi stranki brez sklenjene pogodbe na njeni strani, saj je okoliščino, da je ni podpisala takoj ali ob nastopu prvega dne novega študijskega leta, pripisati samo njej. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje tožničino delo pri toženi stranki od 1. 10. 2012 dalje ne more imeti narave nadaljevanja dela v smislu določbe 54. člena ZDR, oziroma se ne more šteti, da se je transformiralo v delo za nedoločen čas, saj za takšno nadaljevanje ni bilo izkazane tudi volje tožene stranke.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke 358. člena ZPP ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo odločitev v izpodbijani sodbi tako, da je zavrnilo tožničine zahtevke, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi s pritožbo, tožnica pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške. Tožena stranka iz razloga, ker v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas) krije delodajalec skladno z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 svoje stroške ne glede na izid postopka, tožnica pa iz razloga, ker njen odgovor ni prispeval k rešitvi spora (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).