Jedro

Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta stranki sklenili ustno gradbeno pogodbo, je zmotna njegova nadaljnja ugotovitev, da je tudi sicer tožena stranka pristopila k dolgu A. A. iz pisne gradbene pogodbe. Tožena stranka je bila namreč stranka ustno sklenjene gradbene pogodbe s tožečo stranko, ki je samostojna pravna podlaga njene obveznosti plačati izvedena dela. Zato pravni temelj iste obveznosti materialno pravno ne more biti tudi pristop k dolgu A. A. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala zanjo neugodno trditev, ki pa je bila koristna za tožečo stranko. Gre za vnaprejšnje (anticipirano) priznanje, ki učinkuje, ko oziroma če se nasprotna stranka nanj sklicuje, kar je tožeča stranka v konkretnem primeru storila.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje v pravdnem postopku ne bi smelo upoštevati priznanja iz izvršilnega postopka, ker gre za dva ločena oziroma različna postopka.

Pravilno je zaključilo, da v konkretnem primeru preklica ni mogoče upoštevati, ker tožena stranka kot pravni strokovnjak ni bila dovolj skrbna pri priznanju.

Odločilno je torej, da je tožena stranka izvedbo del priznala, ko je že obstajala kot pravna oseba oziroma bila vpisana v sodni register, torej je priznala resnično dejstvo, zato se s sklicevanjem na svoj neobstoj v času izdaje spornih računov, ne more uspešno izogniti plačilu zanjo izvedenih del.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke nasproti toženi stranki v višini 9.076,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2010 do plačila (I. točka izreka), da obstoji terjatev tožene stranke nasproti tožeči stranki v višini 2.800,00 EUR (II. točka izreka), in da ne obstoji terjatev tožene stranke nasproti tožeči stranki v višini 6.276,69 EUR (III. točka izreka). Terjatvi pod točko I. in III. izreka je pobotalo (IV. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 130351/2010 z dne 21. 9. 2010, je v 1. točki izreka pustilo v veljavi za 6.276,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2010 do plačila (V. točka izreka), za znesek 2.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2010 do plačila pa je navedeni sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača pravdne stroške v višini 650,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (VII. točka izreka).

2. Zoper II., IV., V., VI. in VII. točko izreka izpodbijane sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Zoper I., III., V. in VII. točko izreka izpodbijane sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Pritožbenemu sodišču sta predlagali, da pritožbo nasprotne stranke kot neutemeljeno zavrne in sodbo v izpodbijanem delu potrdi. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke

6. Tožena stranka sodišču prve stopnje uvodoma neutemeljeno očita, da je kršilo razpravno načelo, ker tožeča stranka ni trdila, da je s toženo stranko sklenila ustno gradbeno pogodbo, temveč nasprotno, da je bila med njima sklenjena pisna gradbena pogodba, kar pa ne drži. V prvi pripravljalni vlogi z dne 24. 1. 2012 (list. št. 47) je namreč tožeča stranka trdila, da je bila za sporna dela sklenjena pisna gradbena pogodba, ki jo je kot naročnik podpisala A. A., ob tem pa je navedla tudi, da ji je tožena stranka predlagala, da bo tudi ona plačevala račune za izvedena dela. Tožena stranka je nato v postopku izvedbo spornih gradbenih del in dejstvo, da je ta dela naročala sama in jih tudi delno že plačala priznala, s čimer je priznala obstoj poslovnega razmerja med pravdnima strankama, ki ga tožeči stranki posledično ni bilo treba v pravdi še dokazovati. Vprašanje sklenjene pogodbe ni vprašanje materialnega prava, temveč dejansko vprašanje, saj gre za ugotavljanje prave pogodbene volje strank pri sklenitvi pravnega posla. Zato se dejstvo sklenitve pogodbe lahko dokaže tudi z drugimi dokazi in ne zgolj s sklenjeno pisno pogodbo (1). Glede na zgoraj navedeno priznanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je temelj zahtevka (ustna pogodba) podan in so vse nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

7. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta stranki sklenili ustno gradbeno pogodbo, je zmotna njegova nadaljnja ugotovitev, da je tudi sicer tožena stranka pristopila k dolgu A. A. iz pisne gradbene pogodbe (A3). Tožena stranka je bila namreč stranka ustno sklenjene gradbene pogodbe s tožečo stranko, ki je samostojna pravna podlaga njene obveznosti plačati izvedena dela. Zato pravni temelj iste obveznosti materialno pravno ne more biti tudi pristop k dolgu A. A. Vendar slednje ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, iz katere nedvomno izhaja, da je pravni temelj tožbenega zahtevka ustna gradbena pogodba sklenjena med pravdnima strankama. Nadalje ne drži, da slednja pomeni zgolj spremembo pisne gradbene pogodbe, ki jo je tožeča stranka sklenila s A. A. (A3). Gre namreč za novo samostojno pogodbo sklenjeno med drugima strankama.

8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kdaj je bila ustna pogodba sklenjena in kaj je njena vsebina. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je vsebina pogodbe sklenjene med pravdnima strankama enaka vsebini pisne gradbene pogodbe (A3), ki jo je tožeča stranka sklenila s A. A. oziroma Popisu in predizmeram gradbenih in obrtniških del (A2). V zvezi s tem, kdaj je bila sporna pogodba sklenjena, pa je odločilno, da je tožena stranka priznala, da je tožeča stranka zanjo opravila sporna gradbena dela in po njenem naročilu, katerih plačilo vtožuje v tem postopku, iz česar nedvomno izhaja, da sta bili stranki v poslovnem razmerju pred izvedbo spornih del. 9. Nadalje tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zmotno ugotovilo, da je bila pogodba v pretežnem delu izpolnjena. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so bili toženi stranki v zvezi s spornimi gradbenimi deli izstavljeni trije računi, pri čemer je le enega plačala v celoti, drugega pa delno. Tožena stranka je priznala, da je tožeča stranka zanjo izvedla (sicer z napakami) gradbena dela, katerih plačilo vtožuje, iz vpogleda v račune pa izhaja, da so dela v pretežni meri že plačana, zato v pritožbi ne more uspešno zatrjevati, da tožeča stranka pogodbe ni izpolnila niti v pretežnem delu.

10. Tožena stranka izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje o neupoštevanju njenega preklica priznanja obstoja spornega poslovnega razmerja. Navaja, da je v ugovoru zoper sklep o izvršbi pomotoma navedla, da je tožeča stranka zanjo opravljala gradbena dela, saj je na isti stavbi dela izvajalo več izvajalec, s priznanjem pa je želela zgolj doseči namen ugovornega postopka. Poleg tega je po njenem mogoče priznati le tista dejstva, ki bi jih pred tem (priznanjem) v postopku že navedla tožeča stranka. Slednje ne drži. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala zanjo neugodno trditev, ki pa je bila koristna za tožečo stranko. Gre za vnaprejšnje (anticipirano) priznanje, ki učinkuje, ko oziroma če se nasprotna stranka nanj sklicuje, (2) kar je tožeča stranka v konkretnem primeru storila (v vlogi s katero je dopolnila tožbo - list. št. 47). Tudi sklicevanje tožene stranke na namen ugovornega postopka ni utemeljeno, saj bi tožena stranka kot pravni strokovnjak morala vedeti, kakšne posledice bo imelo njeno priznanje obstoja poslovnega razmerja, poleg tega pa bi bil namen razveljavitve sklepa o izvršbi dosežen tudi, če bi tožena stranka zanikala obstoj poslovnega razmerja. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje v pravdnem postopku ne bi smelo upoštevati priznanja iz izvršilnega postopka, ker gre za dva ločena oziroma različna postopka. Izvršilni postopek, ki se začne s predlogom za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, in pravdni postopek, ki se nadaljuje po razveljavitvi tega sklepa, se namreč štejeta za enoten in celovit postopek.

11. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker pogodbe ni mogoče skleniti iz malomarnosti, v konkretnem primeru z zmotno navedbo v postopku. Ne drži, da iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev sodišča, da je bila sporna pogodba sklenjena iz malomarnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj poslovnega razmerja s tožečo stranko, vprašanje skrbnosti ravnanja pa je upoštevalo zgolj pri presoji pomena preklica navedenega priznanja. Pravilno je zaključilo, da v konkretnem primeru preklica ni mogoče upoštevati, ker tožena stranka kot pravni strokovnjak ni bila dovolj skrbna pri priznanju poslovnega razmerja s tožečo stranko. Priznanje v konkretnem primeru ne pomeni, da je tožena stranka sklenila pogodbo iz malomarnosti, temveč le, da tožeči stranki ni bilo treba več dokazovati obstoja poslovnega razmerja s toženo stranko.

12. Glede priznanja dejstev je tožena stranka navajala še, da sodišče prve stopnje priznanja ne bi smelo upoštevati, ker je tožena stranka z njim priznala neresnično dejstvo, saj tožena stranka v času izvajanja gradbenih del in izstavljanja spornih računov še ni obstajala. Priznanje je oblika procesnega disponiranja, zato tudi v zvezi z njim velja prepoved razpolaganja, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo (tretji odstavek 3. člena ZPP). Čeprav drži, da je bila tožena stranka v sodni register vpisana 30. 9. 2009, sporni računi pa so datirani prej, je odločilno, da je tožena stranka v času priznanja že obstajala, in da je vedela oziroma bi morala vedeti, da so računi datirani pred njeno ustanovitvijo, pa je vseeno priznala, da je tožeča stranka zanjo opravljala gradbena dela in tudi očitno tožeči stranki posredovala podatke za sestavo računov oziroma jo seznanila s tem, da je bila ustanovljena družba z omejeno odgovornostjo. Zato kljub temu, da tožena stranka ob izdaji računov še ni bila vpisana v sodni register, ni mogoče zaključiti, da je priznanje tožene stranke o obstoju poslovnega razmerja v nasprotju z prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli oziroma, da gre za nedovoljeno razpolaganje. Za slednje bi šlo le v primeru, če bi stranka priznala neresnično dejstvo z namenom zase pridobiti korist na podlagi izigravanja prisilnih predpisov ali moralnih načel. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka priznala dejstvo, ki ni v korist njej, temveč nasprotni stranki. Odločilno je torej, da je tožena stranka izvedbo del priznala, ko je že obstajala kot pravna oseba oziroma bila vpisana v sodni register, torej je priznala resnično dejstvo, zato se s sklicevanjem na svoj neobstoj v času izdaje spornih računov, ne more uspešno izogniti plačilu zanjo izvedenih del. 13. Glede očitka, da je račune izdane na toženo stranko plačeval B. B. pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je B. B. zakoniti zastopnik tožene stranke in kot tak za toženo stranko, ki je pravna oseba, zakonito opravlja dejanja v pravnem prometu (32. člen ZGD-1). Poleg tega lahko obveznost izpolni tudi kdo tretji in sicer kdo, ki ima pravni interes, ali če se dolžnik s tem strinja, kar je oboje v konkretnem primeru izpolnjeno (prvi, drugi in tretji odstavek 271. člena OZ), saj je račun plačala oseba, ki je zakoniti zastopnik in hkrati edini družbenik dolžnika (tožene stranke). Poleg tega pa je tožena stranka (oziroma zanjo zakoniti zastopnik) na naroku dne 15. 10. 2012 navajala oziroma priznala, da je račune plačevala tožena stranka in ne B. B., tako da nasprotne pritožbene trditve pomenijo preklic navedenega priznanja, ki se iz enakih razlogov kot preklic priznanja o obstoju poslovnega razmerja, ne more upoštevati.

14. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi, da se ni opredelilo do njenih navedb, za katere naj bi podala vrsto argumentov in se pri tem opirala na sodno prakso ter pravno teorijo. Gre za nekonkretizirane in pavšalne navedbe, zato pritožbeno sodišče nanje niti ne more konkretizirano odgovoriti. Tudi sicer pa sklicevanje na navedbe, ki jih je stranka podala v postopku na prvi stopnji, samo po sebi ni upoštevno. Pritožba je namreč akt vložen v samostojnem delu pravdnega postopka. Zato morajo biti v njem konkretno podane vse tiste trditve, ki naj bi bile po mnenju pritožnika pomembne za pravilno (zakonito) odločitev.

15. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Glede na navedeno, in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo nobene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

17. Tožeča stranka je v pritožbi ponovno navajala, da napak na izvedenih gradbenih delih ni bilo, in se v dokaz navedenega sklicevala na gradbeni dnevnik, načrt, knjigo obračunskih izmer in zaslišanja prič ter stranke same. Ponovno je navajala tudi, da napake s strani tožene stranke niso bile grajane pravočasno in se v zvezi s tem sklicevala na svoje trditve v pripravljalnih vlogah z dne 24. 1. in 7. 3. 2012. Sklicevanje na navedbe, ki jih je stranka podala v postopku na prvi stopnji, samo po sebi ni upoštevno. Pritožba je namreč akt vložen v samostojnem delu pravdnega postopka. Zato morajo biti v njem konkretno podane vse tiste trditve, ki naj bi bile po mnenju pritožnika pomembne za pravilno (zakonito) odločitev. Nekonkretizirano sklicevanje na navedbe, podane v postopku na prvi stopnji, ne zadošča. Tudi sicer pa iz trditev tožeče stranke izhaja, da toženi stranki očita, da ji očitnih napak ni sporočila takoj, temveč šele z dopisom 9. 5. 2010. Sodišče je v izpodbijani sodbi obrazložilo zakaj verjame, da je imelo izvedeno delo napake in zakaj verjame toženi stranki in priči A. A., da so bile očitne napake grajane pravočasno. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje za prepričljivo. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni, zaključki so razumni in življenjsko sprejemljivi, pri odločitvi pa je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP).

18. Sklicevanje na dejstvo, da je nadzorni inženir podpisal gradbeno knjigo brez pripomb, ne more biti razlog za zaključek, da napak ni bilo. Poleg tega, da tožeča stranka, ki se v dokaz svojih navedb sklicuje na gradbeni dnevnik, le-tega brez navedbe utemeljenega razloga ni predložila, je namreč odločilno, da za napake gradbe odgovarjata izvajalec in nadzorni inženir solidarno, pri čemer se slednji odgovornosti za napake lahko ekskulpira, če dokaže, da je nadzor opravljal s potrebno skrbnostjo (3). Glede na to je tožeča stranka odgovorna za napake ne glede na to, ali jih je nadzorni inženir opazil ali ne oziroma jo dejstvo, da nadzorni inženir napake ni opazil ne ekskulpira odgovornosti.

19. V dokaz neobstoja napak se je tožeča stranka v pritožbi sklicevala tudi na izpovedbe prič C.C., D.D. in E.E. Prvi je izpovedal, da so majhne napake na izvedenih delih bile, a so jih po navodilih nadzornega inženirja odpravili, s čimer je potrdil navedbe tožene stranke, da je imelo delo tožeče stranke določene napake, odpravil pa je le tiste, za katere je tako zahteval nadzorni inženir. Glede na zgoraj navedeno, da dejstvo, da nadzorni inženir določene napake ni opazil, ne pomeni nujno, da je ni bilo, izpoved navedene priče, ne more biti dokaz, da napak ni bilo. Iz izpovedi D.D. izhaja, da je na željo tožene stranke ponovno izdelal balkon, ker slednji ni bil zadovoljen z okroglino, obstoječega stanja pa ni videl. Glede na to, da obstoječega stanja priča ni videla, in je na spornem objektu začela dela izvajati potem, ko je tožeča stranka z njimi končala, navedbe tožeče stranke, da je bil balkon zgrajen v skladu z načrtom, ni mogla potrditi. Slednje bi lahko tožeča stranka dokazala s predložitvijo načrta, na katerega se je tudi sicer sklicevala v dokaz svojih trditev, vendar načrta ni predložila, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dokazala, da je bil balkon zgrajen brez napak. Priča E.E. pa je na spornem objektu delal fasado, zato njegova izpoved v delu, v katerem se nanjo sklicuje pritožnik, za obravnavani spor ni pravno relevantna, saj izdelava fasade ni predmet spora.

20. Ker je tožeča stranka dejstvo neobstoja napak dokazovala zlasti s sklicevanjem na gradbeni dnevnik in načrt, ki pa ju v postopku ni predložila, svoje trditve, da je vsa dela izvedla brez napak, ni dokazala. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede obstoja napak je vseobsegajoča, analitično sintetična, racionalno sprejemljiva in preverljiva. Zato jo tožeča stranka ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na posamezni izvedeni dokaz oziroma na posamezno izjavo zaslišanih prič. Tožeča stranka torej s pritožbenimi navedbami ni uspela izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja o obstoju napak in o pravočasnem grajanju očitnih napak.

21. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

22. Tožeča stranka pa se je pritožila tudi zoper odločitev o stroških in sodišču prve stopnje utemeljeno očitala, da pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka ni upoštevalo vseh priglašenih stroškov tožeče stranke, zaradi česar ni odločilo o delu njenega zahtevka za povrnitev stroškov. Tožeča stranka je namreč stroške postopka priglasila na naroku 15. 10. 2012 (nagrado za narok 712,00 EUR), v pritožbi z dne 21. 11. 2012 (nagrado za pritožbeni postopek 456,60 EUR in sodno takso 375,00 EUR), v novem sojenju na naroku 3. 11. 2014 (nagrado za postopek 409,50 EUR in nagrado za narok 378,00 EUR), in po znova začeti glavni obravnavi na naroku 20. 4. 2015 (nagrado za postopek 409,50 EUR in nagrado za narok 378,00 EUR). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje odločilo le o priglašeni nagradi za narok v znesku 378,00 EUR in nagradi za postopek 409,50 EUR ter 22 % DDV. Glede na dosežen uspeh v pravdi je odločitev o teh priglašenih stroških pravilna in jo je pritožbeno sodišče zato potrdilo. Ni pa imelo podlage za odločitev o pravdnih stroških, katerih sodišče prve stopnje še ni odločilo. Sodišče prve stopnje naj zato pritožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na stroške postopka iz prejšnje stopnje in pritožbene stroške, v zvezi s prejšnjo stopnjo postopka (19. člen Zakona o odvetniški tarifi), obravnava kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških.

O pritožbenih stroških

23. Ker nobena od strank ni uspela s pritožbo, obe pa sta vložili odgovor na pritožbo nasprotne stranke, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej sklep VS RS III Ips 123/2014 z dne 29. 3. 2016. Op. št. (2): J. Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, 2010, str. 362. Op. št. (3): Dr. Kranjc, V.: Obligacijskopravna vprašanja o vlogi nadzornega inženirja pri gradnji po OZ in Rdeči knjigi FIDIC, Podjetje in delo, 2009, št. 1, str. 5, 18. 2. 2009, GV Založba.