Jedro

Sposobnost biti stranka ustreza pojmu pravne osebnosti na področju materialnega prava, torej sposobnosti biti nosilec pravic in obveznosti. Sposobnost biti stranka je ena temeljnih predpostavk za dopustnost tožbe. Zato mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka. Pravna oseba, ki je prenehala obstajati, ne more biti pravdna stranka. Če je do tega prišlo pred vložitvijo tožbe, gre za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti v skladu z 81. členom ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo z dne 16.11.1998 razsodilo, da mora tožena stranka M. d.d. R., plačati tožniku J. P. koristi, ki jih je imela od uporabe tožnikovih poslovnih prostorov v času od 1.9.1993 do 31.8.1995. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke M. d.d. in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožena stranka je proti tej sodbi vložila revizijo, nato pa je predlagala še obnovo postopka. V obeh vlogah je navajala, da je družba M. d.d. že pred začetkom tega postopka nehala obstajati zaradi pripojitve k družbi Poslovni sistem M. d.d. Tožeča stranka je z vlogo z dne 10.4.2000 popravila tožbo tako, da je kot toženo stranko navedla Poslovni sistem M. d.d. L. Sodišče prve stopnje je nato dne 13.4.2000 opravilo glavno obravnavo, na kateri je končalo postopek in pridržalo izdajo končne sodbe ter sklepov do predložitve sodbe in izvedenskih mnenj iz predhodnega postopka.

S sklepom in sodbo z dne 2.6.2000 je sodišče zavrglo revizijo in predlog za obnovo postopka ter razsodilo, da mora tožena stranka PS M. d.d. L. plačati tožniku znesek 1.534.256,00 SIT z zamudnimi obrestmi in 139.926,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo in sklep se je pritožila tožena stranka M. d.d. R., zdaj Poslovni sistem M. d.d., L. Sodišče druge stopnje je pritožbo zoper sklep o zavrženju revizije in predloga za obnovo postopka zavrglo, pritožbi zoper sodbo pa je ugodilo, sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo. Ugotovilo je, da je bila tožba vložena zoper gospodarsko družbo M. d.d. v letu 1998, ko te družbe ni bilo več, ker je zaradi pripojitve k Poslovnemu sistemu M. d.d., L. prenehala obstajati že v letu 1997. Gre za okoliščine, ki jih ureja peti odstavek 81. člena Zakona o pravdnem postopku. Gospodarska družba, ki ne obstaja, ne more biti stranka. Te pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti.

Zoper sklep, s katerim je bila sodba razveljavljena in tožba zavržena, vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge iz 2. in 3. točke 370. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da revizijsko sodišče sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje. Navaja, da ne gre za subjektivno spremembo tožbe, temveč za popravo tožbe, s katero je tožeča stranka pravilno označila toženo stranko. Poudarja, da je toženo stranko vseskozi zastopala ista odvetniška družba, ki je vedela za pripojitev M. d.d. k PS M. d.d., L. PS M. d.d. je bil že ob začetku pravde univerzalni pravni naslednik M. d.d. ter zato pasivno legitimiran. Položaj je enak, kot če bi med pravdo prišlo do pripojitve. Navaja sodno prakso, po kateri takšna poprava tožbe ne pomeni subjektivne spremembe tožbe.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ravnanje tožene stranke in njenih pooblaščencev, ki so se spustili v pravdo v imenu družbe M. d.d., za katero so vedeli, da je ni več, ni v skladu z 9. členom ZPP. Tako ravnanje ima sicer lahko druge posledice, ne more pa vplivati na odločitev v tej pravdi. Dejstvo, da se je M. d.d. pripojila Poslovnemu sistemu M. d.d. in s tem prenehala obstajati (371. člen Zakona o gospodarskih družbah - ZGD), je razvidno iz sodnega registra. Sodni register je javna knjiga (7. člen Zakona o sodnem registru). Nihče se ne more sklicevati na to, da ni poznal podatkov, ki so vpisani v sodni register, razen če zakon ne določa drugače (tretji odstavek 8. člena Zakona o sodnem registru). Zato za tožečo stranko ravnanje tožene stranke ni utemeljeno opravičilo, da je tožila neobstoječo družbo. Tega ni mogoče popraviti na tak način, kot je to poskusila tožeča stranka, namreč z navedbo druge pravne osebe kot tožene stranke. Poslovni sistem M. d.d., sedanja tožena stranka, je pravni naslednik pripojene družbe in torej je druga pravna oseba. Tožena stranka je spremenila tožbo, ko je kot toženo stranko navedla Poslovni sistem M. d.d. Subjektivna sprememba je mogoča ob pogojih, ki jih določa 187. člen ZPP. Ti pogoji pa niso izpolnjeni, saj je dotlej pravda tekla proti neobstoječi pravni osebi. Tega ni mogoče popraviti na način, ki ga določa 81. člen ZPP. Zato se pravda ni mogla nadaljevati s to toženo stranko in je sodišče moralo postopati po petem odstavku tega člena. Navedba nove stranke namesto prvotne neobstoječe, potem ko je vmesna sodba že postala pravnomočna, ni mogoča. Pri tem obravnavanega položaja, ko je bila tožba vložena zoper M. d.d., ki je že prej prenehala, ni mogoče primerjati s položajem, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ko do pripojitve ali drugačne združitve gospodarskih družb pride med pravdo. V tem primeru se postopek prekine in nadaljuje s pravnim naslednikom (205. in 208. člen ZPP), kar pa seveda ne more veljati za primer, ko se pravda začne proti neobstoječi osebi. Po določbi 76. člena ZPP je lahko stranka vsaka fizična in pravna oseba. Sposobnost biti stranka ustreza pojmu pravne osebnosti na področju materialnega prava, torej sposobnosti biti nosilec pravic in obveznosti.

Sposobnost biti stranka je ena temeljnih predpostavk za dopustnost tožbe. Zato mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka. Pravna oseba, ki je prenehala obstajati, ne more biti pravdna stranka. Če je do tega prišlo pred vložitvijo tožbe, gre za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti v skladu z 81. členom ZPP. Zato bi moralo sodišče prve stopnje, ko je to ugotovilo, tožbo zavreči. Ker tega ni storilo, je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 354. člena ZPP odločilo pravilno.

Sodna praksa, na katero se sklicuje tožeča stranka, ima za podlago predpise, ki ne veljajo več. Novejša sodna praksa (n.pr. sklep VS RS opr. št. II Ips 186/98) temelji na taki razlagi predpisov, kot je obrazložena v tem sklepu.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (378. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

Tožena stranka je z nekorektnim pravdanjem sama prispevala k nastanku nepotrebnih pravdnih stroškov. Zato nima pravice do povrnitve stroškov revizijskega odgovora (155. člen ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).