Jedro

Če je tožena stranka prenehala obstojati pred vložitvijo tožbe (npr. smrt, prenehanje gospodarske družbe) je to pomanjkljivost, ki je ni mogoče sanirati in je treba tožbo zavreči.

Izrek

1. Pritožba zoper sklep o zavrženju revizije in predloga za obnovo postopka se zavrže. 2. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se le-ta razveljavi, tožba pa zavrže.

Obrazložitev

J. P. je bil v denacionalizacijskem postopku vrnjen poslovni prostor v R., ki ga je do vrnitve uporabljala X. d.d. .... Zato je s tožbo zahteval, da mu je dolžna plačati odmeno v smislu določb 72. člena Zakona o denacionalizaciji zato, ker poslovnega prostora ni mogel sam uporabljati v času od sprejetja navedenega zakona pa do vrnitve nacionaliziranega prostora v last in posest. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je do denarne odmene upravičen, drugostopno sodišče pa je takšno sodbo potrdilo. Po prejemu drugostopne sodbe je tožena stranka X. d.d. vložila predlog za obnovo postopka in revizijo zoper pravnomočno vmesno sodbo, bistveni razlog, zaradi katerega je obe izredni pravni sredstvi vložila pa je v tem, da naj bi tožena stranka X d.d. prenehala obstajati že pred vložitvijo tožbe, ker da se je pripojila k Y.d.d. Sodišče prve stopnje je zato sodbo, s katero je določilo višino tožniku pripadajoče odmene izdalo zoper Y. d.d., revizijo in predlog za obnovo postopka pa je zavrglo. Y. d.d. je zavezalo J. P. povrniti 139.926,00 SIT pravdnih stroškov. Sklepa in sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija Y. d.d.. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sklepov in sodbe in zavrženje tožbe z zavezo tožeči stranki toženi povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanih sklepov in sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbe zoper oba sklepa ne obrazloži, navede le, da prvostopno sodišče revizije in predloga za obnovo postopka ne bi smelo zavreči, če je menilo, da je bil pravdna stranka ves čas Y. d.d. in ob tem, ko je obe stranki ves čas zastopal isti pooblaščenec. V zvezi z izpodbijano sodbo pa navaja, da je tožeča stranka tožbo vložila zoper neobstjoečo pravno osebo, saj je družba X. d.d. prenehala obstajati zaradi pripojitve k družbi Y. d.d. že pred vložitvijo tožbe, 30.1.1997, na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 96/06437, ki je bil priložen reviziji. Tožena stranka torej ni bila sposobna biti stranka, zaradi česar ni bila podana ena od procesnih predpostavk, meritorna sodba zato ni bila dovoljena in ker je bila vseeno izdana (vmesna sodba), je le-ta absolutno neveljavna. Vendar pa sodišče ne bi smelo k plačilu zavezati druge stranke od tiste, katere obveznost je bila z vmesno sodbo ugotovljena. Poprave oziroma modifikacije tožbe, ki jo je vložila tožeča stranka 10.4.2000 (ko je navedla kot toženo stranko Y. d.d. Ljubljana namesto X. d.d.), sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti. Tožena stranka je namreč na naroku za glavno obravnavo, ki je tej nedopustni modifikaciji sledil, izrecno opozorila, da sprememba tožbe ni dopustna in ji je izrecno nasprotovala. Sodišče prve stopnje zato neutemeljeno trdi, da na modifikacijo ni ničesar odgovorila. Da ta trditev ni resnična, je razvidno tudi iz zapisnika o glavni obravnavi. Ravnanja tožeče stranke tudi ni mogoče šteti za popravo sodbe, saj je le-ta po določbah 328.člena ZPP dopustna le za popravo napak v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote ter pomanjkljivosti glede oblike in neskladja prepisa sodbe z izvirnikom, če bi šlo za napake, ki bi jih zagrešilo sodišče. V konkretnem primeru pa je šlo za napako tožeče stranke in pravnomočne sodbe ni mogoče popravljati ali spreminjati, zaradi česar bi jo moralo sodišče odstopiti Vrhovnemu sodišču RS, da bi odločilo o vloženi reviziji. Namesto tega pa je v nasprotju z vsemi procesnimi pravili popravilo izrek že pravnomočne sodbe. Končno trdi tudi, da je sodišče prve stopnje kršilo procesna pravila, zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejstva in napačno uporabilo materialno pravo tudi z odločitvijo o višini odmene, do katere je upravičen tožnik ter pojasni, iz katerih razlogov. Pritožba zoper sodbo je utemeljena. Tožnik je v letu 1998 vložil tožbo zoper gospodarsko družbo X. d.d.. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je navedena gospodarska družba zaradi pripojitve k Y. d.d. prenehala obstajati že v letu 1997. V času vložitve tožbe torej ni več obstajala. Iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30.11.1997, opr.št. Srg 96/06437 izhaja, da je Y. d.d. njen pravni naslednik. Sodišče prve stopnje je zoper slednjega izdalo meritorno sodbo zato, ker je menilo, da je bila v postopku do takrat tožena stranka le napačno poimenovana, da pa je bila s pravilnim poimenovanjem odpravljena pomanjkljivost procesnega značaja po določbi 1. odstavka 81. člena ZPP. Smiselno je torej menilo, da je bil vseskozi tožen isti subjekt, le, da je bil tekom dela postopka napačno poimenovan. O tem je bilo prepričano tudi zato, ker so obe toženi stranki ves čas zastopali isti pooblaščenci. Takšna presoja pa je po oceni pritožbenega sodišča napačna. Procesni predpostavki sposoben biti stranka in imeti pravdno sposobnost že po naravi stvari nujno zajemata tudi pogoj, da stranka sploh obstoji. V konkretnem primeru tožena stranka ob vložitvi tožbe ni več obstajala. To pa pomeni, da ni bila podana situacija iz 1. odstavka 81. člena ZPP, o kateri govorimo, če tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti tako, da sodišče od tožeče stranke zahteva,naj v tožbi popravi, kar je treba, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka. Če namreč stranka ne obstaja (več), je to pomanjkljivost, ki se je ne da odpraviti in ki nadalnjo pravdo onemogoča. Gre torej za situacijo iz 5. odstavka 81. člena ZPP, ki zahteva zavrženje tožbe. Ker je sodišče prve stopnje o zadevi meritorno odločilo, je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka. Če je v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršena določba 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje razveljavi glede na naravo kršitve sodbo prve stopnje in vrne zadevo pristojnemu sodišču prve stopnje ali pa razveljavi sodbo prve stopnje in zavrže tožbo. V konkretnem primeru je sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo, saj gre za kršitev, ki je ni mogoče sanirati. Iz istega razloga je vmesna sodba sicer postala formalnopravno, ne pa tudi materialnopravno pravnomočna. Ker je bilo potrebno pritožbi zoper sodbo ugoditi že iz procesnih razlogov, kot je obrazloženo zgoraj, pritožbeno sodišče pravilnosti odločitve, v kolikor se nanaša na višino odmene zaradi neuporabe poslovnega prostora ni preizkušalo. Pritožba zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka in zoper sklep o zavrženju revizije ni dovoljena. Obe izredni pravni sredstvi je vložila gospodarska družba X. d.d. , torej pravna oseba, ki je prenehala obstajati pred vložitvijo tožbe. Na njeni strani zato nista bili izpolnjeni procesni predpostavki sposobnost biti stranka in pravdna sposobnost, na kar mora sodišče paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti (80. člen ZPP), zato je ravnalo pravilno, ko ju je zavrglo. Izpodbijanje vmesne sodbe kot deklaratorne sodne odločbe, ki se nanaša le na temelj tožbenega zahtevka, je že po naravi stvari samo eno od defenzivnih procesnih dejanj tožene stranke v pravdi. Vsa njena procesna dejanja so namenjena dosegi zavrnilne končne sodbe. Ker je v obravnavanem primeru prišlo do razveljavitve končne sodbe in do zavrženja tožbe, je s predmetnim sklepom tožena stranka dosegla pravno varstvo, ki ga v obnovitvenem ali v revizijskem postopku ne bi mogla izboljšati: njen pravni položaj bi bil izboljšan samo, če bi bil tožbeni zahtevek meritorno zavrnjen, glede na naravo kršitve pa to ne bi bilo mogoče. Zato za pritožbo nima pravnega interesa, zaradi pomanjkanja le-tega pa je njena pritožba nedovoljena (3. odstavek 343. člena ZPP). Ker tega ni storilo že prvostopno, jo je zato zavrglo pritožbeno sodišče (352. člen ZPP). Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (1. odstavek 165. člena ZPP), če pa odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, spremeni ali če jo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek citiranega zakonskega določila). V konkretnem primeru sta obe pravdni stranki zahtevali povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila. Zahteva tožnika je neutemeljena. Ključni kriterij, od katerega je odvisna pravica stranke do povrnitve stroškov je njen uspeh v pravdi (1. odst. 154. čl.ZPP), tožnik pa v pravdi ni uspel. Tudi zahteva pritožnika je neutemeljena. Po določbi 1. odstavka 155. člena ZPP namreč pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo; o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči po skrbni presoji vseh okoliščin. V konkretnem primeru tožena stranka v času vložitve tožbe ni več obstajala. Ne glede na to je pritožnik sprejel tožbo, ki ni bila naslovljena nanj, vložil odgovor nanjo, se udeleževal postopka kot stranka ter vlagal redna in izredna pravna sredstva. Gotovo je, da so mu zaradi tega nastali pravdni stroški, vendar le ti po mnenju pritožbenega sodišča niso bili potrebni za pravdo. Ker je za prenehanje obstoja tožene stranke kot njen pravni naslednik nedvomno vedel, bi, če bi ravnal skladno z določbo 9. člena ZPP, priporočeno pošiljko s tožbo s predlogom za odgovor nanjo zavrnil z navedbo razloga, to je prenehanja obstoja tožene stranke kot naslovnika ali pa, če je tožbo že sprejel, s kratkim obvestilom sodišču o prej navedenem. Res je, da mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na obstoj procesnih predpostavk, vendar so stranke, če za njihov neobstoj vedo, dolžne sodišče na to opozoriti. Pritožnik je za neobstoj tožene stranke vedel ves čas postopka, takšen ugovor pa je podal šele v izrednih pravnih sredstvih. S tem je ne le povzročil nepotrebne pravdne stroške, ampak tudi zlorabil procesne pravice v smislu določbe 2. odst. 11. čl.ZPP.