Jedro

Delovno mesto vodje skladiščnika - voznika B kategorije je bilo dejansko ukinjeno, saj ga po izvršilni reorganizaciji ne zaseda nihče. Delo, ki ga je tožnik opravljal na delovnem mestu vodje skladišča - voznika B kategorije se sicer res še naprej opravlja v okviru na novo sistemiziranega delovnega mesta delavca v polnilnici - skladiščnika, vendar pa se v okviru tega delovnega mesta opravljajo tudi druge naloge. Takšna sprememba organizacije dela, celo če ne bi bila podprta s formalno spremembo sistemizacije, predstavlja organizacijski razlog v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca med drugim tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točka I, II in III izreka ter prvi odstavek točke IV izreka) - razveljavi v delu, s katerim je bilo dosojeno povračilo pobotano z že izplačano odpravnino v višini 7.200,00 EUR (del točke IV izreka), - spremeni v preostalem nerazveljavljenem izpodbijanem delu tako, da se v tem delu glasi: „Tožnikov zahtevek, ki se glasi: „I. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožene stranke tožniku z dne 30. 5. 2013 je nezakonita in se razveljavi.

II. Ugotovi se, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje dne 30. 7. 2013, ampak je le-to prenehalo z dnem 7. 1. 2014, na podlagi sodbe sodišča (118. člen ZDR-1).

III. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo za čas od 30. 7. 2013 do 7. 1. 2014 in po obračunu bruto plače, plačati vse davke in prispevke iz naslova delovnega razmerja in tožniku izplačati neto znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

IV. Tožena stranka je dolžna tožniku priznati denarno povračilo v znesku 7.200,00 EUR, se zavrne.“ Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 30. 5. 2013 in jo je razveljavilo (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 30. 7. 2013, ampak je prenehalo s 7. 1. 2014 na podlagi sodbe sodišča - 118. člen ZDR-1 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo za čas od 30. 7. 2013 do 7. 1. 2014 in po obračunu bruto plače plača vse davke in prispevke iz naslova delovnega razmerja in tožniku izplača neto znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku prizna denarno povračilo v znesku 7.200,00 EUR, ki se pobota z že izplačano odpravnino v višini 7.200,00 EUR (1. odstavek točke IV izreka). Zavrnilo je višji zahtevek.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da sta bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP podani, ker izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti oz. je sama s seboj v nasprotju. Podano je nasprotje med v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe vsebovano ugotovitvijo o delu, ki ga je opravljal tožnik in v isti točki obrazložitve vsebovano ugotovitvijo, da so bila vsa dela, ki jih je tožnik opravljal v okviru skladišča prenesena izključno na novo odprto delovno mesto delavca v polnilnici - skladiščnika. Iz opisov delovnih mest „referent prodaje“, „delavec v polnilnici - skladiščnik“, „vzdrževalec - voznik B kategorije“ in „voznik tovornega vozila - traktorist“ je razvidno, da so vsa ta delovna mesta pridobila posamezne naloge tožnika in da je A.A. na novem delovnem mestu opravljal samo nekatere naloge tožnika in ne vseh nalog. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, na podlagi česa je sprejelo stališče, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožena stranka tožniku ponudila delo preko s.p.-ja. Ponudba za delo preko s.p.-ja se je nanašala izključno na sodelovanje po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer za delo v vinogradu, ne pa za delo v skladišču. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi fiktivna. Delovno mesto vodje skladiščnika - voznika B kategorije ni bilo fiktivno ukinjeno, saj so se ta dela dejansko prerazporedila na druga delovna mesta. Delovno mesto „delavec v polnilnici - skladiščnik“ je bilo novo delovno mesto, ki je bilo sestavljeno iz delovnih nalog tako vodje skladišča - voznika B kategorije, kot tudi iz delovnega mesta preddelavca v polnilnici - vzdrževalca polnilne linije. Sodišče je kot pričo zaslišalo samo A.A., ki je zaposlen na delovnem mestu delavca v polnilnici - skladiščnika, ni pa zaslišalo predlaganih prič B.B. in C.C., zato je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Tožnik dela v polnilnici, v obsegu, kot je naveden v opisu novega delovnega mesta, nikoli ni opravljal in tega tudi ni zatrjeval. Tožena stranka se je v okviru reorganizacije odločila, da ukine delovni mesti vodje skladišča - voznika B kategorije in preddelavca v polnilnici - vzdrževalca polnilne linije ter, da zmanjša število delavcev na delovnem mestu vinogradnik - traktorist ter, da združi določena dela ukinjenih delovnih mest v novo delovno mesto, ki ga bo opravljal že takrat zaposleni delavec A.A., ki je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto delavca v polnilnici - vinogradnika in ne za delovno mesto vinogradnika - traktorista, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje. Od nalog, ki jih je dejansko opravljal tožnik je A.A. prevzel samo pripravo blaga in vzdrževanje ter čiščenje kombija, ne pa tudi razvoza blaga, skrbi za šankomate ter skrbi za ostala vozila tožene stranke glede čiščenja, servisa in licenc. Navedeno pomeni, da se dela tožnika nikoli niso bila v celoti prenesla na delovno mesto delavca v polnilnici - skladiščnika. Obseg prerazporeditve del bi lahko pojasnila tudi priča D.D., vendar je sodišče prve stopnje ni zaslišalo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tako je ostalo neugotovljeno, kdo od obstoječih delavcev je prevzel dela in naloge v zvezi z skrbjo za šankomate, razvozom blaga ter skrbjo za ostala vozila tožene stranke. Zmotno je stališče, da naj bi A.A. na delovnem mestu delavca v polnilnici - skladiščnika opravljal izključno naloge tožnika. A.A. opravlja tudi ostala dela, ki se nanašajo na delo v polnilnici, kakor to izhaja tudi iz opisa delovnega mesta delavca v polnilnici - skladiščnika in za katere tožnik nikoli ni zatrjeval, da bi jih opravljal. Tožnik ni navajal, da bi odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel, ker ni odprl s.p.-ja. Tožbeni zahtevek glede plačila denarnega povračila na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) je nesklepčen. Tožnik ni izkazal dejstev, ki bi bila pomembna za določitev višine denarnega nadomestila. Tožnik bi negativne posledice odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko ublažil s tem, da bi delo v vinogradu opravljal preko s.p.-ja, vendar za to očitno nima interesa. Pogoje za določitev višine denarnega povračila mora izkazati in dokazati tožnik. Dosojeno povračilo v višini devetih bruto plač tožnika je bistveno previsoko. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ni soglašalo z dokazno oceno sodišča prve stopnje, zato je na podlagi 2. odstavka 347. člena ZPP razpisalo pritožbeno obravnavo in na njej zaslišalo pričo D.D. ter dopolnilno zaslišalo tožnika in pričo A.A., v soglasju s strankama pa je prebralo tudi zapisnike narokov za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje ter listine v spisu - priloge od A1 do A3, B1 do B34 in C1. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnikov zahtevek neutemeljen.

Razlogi izpodbijane sodbe glede fiktivnosti ukinitve delovnega mesta vodje „skladišča - voznika B kategorije“ so sicer napačni, kakor bo razloženo v nadaljevanju, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana le, če ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da je sploh ni možno preizkusiti, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo.

Prav tako ne gre za nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih, ker sodišče prve stopnje po eni strani povzema, kaj vse je tožnik opravljal na svojem delovnem mestu, potem pa ugotovi, da so bila vsa dela, ki jih je tožnik opravljal v okviru skladišča prenesena izključno na novo odprto delovno mesto delavca v polnilnici - skladiščnika. Navedena ugotovitev je sicer lahko napačna, zlasti če se upoštevajo vsa dela, ki jih je tožnik dejansko opravljal, vendar to še vedno ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katere izpodbijane sodbe ne bi bilo možno preizkusiti.

Prav tako pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je napačne dokazne zaključke sprejelo tudi na podlagi listin v spisu, vendar pa o sami vsebini teh listin v razlogih izpodbijane sodbe ne navaja kaj drugega, kot pa iz teh listin izhaja. Tožena stranka bi morala konkretno navesti, katere so tiste navedbe o vsebini listin ali pa zapisnikov o zaslišanju prič, ki so v nasprotju s tem, kar je vsebina teh listin oziroma zapisnikov, vendar tega ni storila.

Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo izključno na podlagi zaključka, da je bila ukinitev tožnikovega delovnega mesta vodje skladišča - voznika B kategorije fiktivna, ker se je tožnikovo delo še vedno v celoti opravljalo v okviru na novo odprtega delovnega mesta delavca v polnilnici - skladiščnika, kar naj bi pomenilo, da delo pri toženi stranki ni bilo reorganizirano tako, da bi se delovne naloge tožnika porazdelile med ostale delavce.

Dokazni zaključek sodišča prve stopnje o fiktivnosti ukinitve delovnega mesta je zmoten in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Iz listin v spisu izhaja, da je bilo delovno mesto vodje skladiščnika - voznika B kategorije dejansko ukinjeno, saj ga po izvršilni reorganizaciji ne zaseda nihče. Direktor tožene stranke je 30. 5. 2013 sprejel sklep (priloga B10) o ukinitvi delovnih mest vodje skladišča - voznika B kategorije (to delovno mesto je zasedal tožnik) in delovnega mesta preddelavca v polnilnici - vzdrževalca polnilne linije ter o zmanjšanju števila delavcev na delovnem mestu vinogradnika - traktorista. Neposredno potem je tožena stranka tudi spremenila katalog delovnih mest (priloga B34) tako, da od julija 2013 v tem katalogu ni bilo več prej navedenih ukinjenih delovnih mest, bilo pa je novo delovno mesto delavca v polnilnici - skladiščnika. Navedeno prav gotovo pomeni spremembo organizacije dela pri toženi stranki z ukinitvijo dveh delovnih mest, zmanjšanjem števila zaposlenih na tretjem delovnem mestu in oblikovanjem enega novega delovnega mesta, s tem da se skupno število zaposlenih zmanjša za tri delavce.

Tudi ni res, da bi bile vse naloge tožnikovega delovnega mesta, ki so se pred reorganizacijo dejansko izvajale, v celoti prenesene le na delovno mesto delavca v polnilnici - skladiščnika. Tudi iz izpovedb zaslišanih prič A.A. in D.D. ter zakonitega zastopnika tožene stranke E.E. izhaja, da je bilo po tožnikovem prenehanju delovnega razmerja opravljanje tega dela organizirano tako, da sta to delo opravljala A.A. in C.C.. Pri tem je A.A. zasedal na novo sistemizirano delovno mesto delavca v polnilnici - skladiščnika, ki je vsebovalo tako dela, ki jih je poprej opravljal tožnik na delovnem mestu vodja skladiščnika - voznika B kategorije, kot tudi delo, ki ga je A.A. opravljal na delovnem mestu delavca v polnilnici - vinogradnika. Priča D.D. je prepričljivo izpovedal, da je po ukinitvi tožnikovega delovnega mesta in oblikovanju novega delovnega mesta delavca v polnilnici - skladiščnika tožnikovo delo skladiščnika - tj. prevzem blaga, skladiščenje in komision ter čiščenje kombija in vozila F. prevzel A.A., ki pa je ohranil tudi svoje prejšnje delo; skrb za ostali vozili tj. F. in G., skrb za šankomate ter razvoz blaga za lokalni trg, kar vse je prav tako bilo tožnikovo delo, pa je prevzel vzdrževalec C.C.. Podobno je izpovedal tudi kot priča zaslišan A.A.. Povedal je, da je od dela, ki ga je prej opravljal tožnik prevzel pripravo blaga v skladišču ter vzdrževanje in čiščenje kombija, da pa še naprej dela tudi v polnilnici pri polnjenju sodčkov in steklenic ter po potrebi tudi v vinogradu, kar vse je počel tudi pred reorganizacijo. Priča A.A. je pri tem prepričljivo izpovedal, da je dela v skladišču in dela v zvezi s kombijem (to pa je delo, ki ga je prej opravljal tožnik) za 3 do 4 ure dnevno, preostali delovni čas pa dela v polnilnici (kar je počel tudi prej). Tudi iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke E.E. izhaja, da je bila pri toženi stranki dejansko izvršena zgoraj opisana reorganizacija dela z ukinitvijo dveh delovnih mest, oblikovanjem novega delovnega mesta ter razdelitvijo nalog ukinjenih delovnih mest na novo oblikovano delovno mesto pa tudi na druge zaposlene.

Povsem zgrešeno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila ukinitev tožnikovega delovnega mesta zgolj fiktivna, češ da se delo, ki ga je opravljal tožnik še vedno opravlja v okviru novega delovnega mesta delavca v polnilnici - skladiščnika. O navidezni ukinitvi delovnega mesta bi lahko govorili, če bi bilo delovno mesto formalno sicer ukinjeno, v resnici pa bi prišlo samo do preimenovanja tega delovnega mesta, delo pa bi se v enakem obsegu in vsebini opravljalo še naprej na novem delovnem mestu, ki bi ga zasedel drug delavec. Vendar pa iz dokaznega postopka izhaja, da se pri toženi stranki to ni zgodilo, temveč je prišlo do dejanske reorganizacije. Delo, ki ga je tožnik opravljal na delovnem mestu vodje skladišča - voznika B kategorije se sicer res še naprej opravlja v okviru na novo sistemiziranega delovnega mesta delavca v polnilnici - skladiščnika, vendar pa se v okviru tega delovnega mesta opravljajo tudi naloge, ki jih je A.A. že poprej opravljal v okviru zaposlitve na delovnem mestu delavca v polnilnici - vinogradnika. Del nalog, ki jih je dejansko opravljal tožnik pa je prenesen celo na tretje delovno mesto, ki ga zaseda C.C.. Navedeno pa pomeni, da je pri toženi stranki prišlo do dejanske organizacijske spremembe, tako da delo, ki so ga poprej opravljali trije delavci, sedaj opravljata samo še dva. V takšnem primeru pa ni možno govoriti, da gre le za navidezno organizacijsko spremembo.

Takšna sprememba organizacije dela, celo če ne bi bila podprta s formalno spremembo sistemizacije, pa prav gotovo predstavlja organizacijski razlog v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca med drugim tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, češ da zanjo ne obstaja organizacijski razlog.

Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil A.A. pred reorganizacijo zaposlen na delovnem mestu vinogradnika - traktorista, ki naj ne bi bilo ukinjeno. Ni sicer povsem jasno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje prišlo do takšne zmotne ugotovitve, saj kaj takšnega ne izhaja niti iz pogodb o zaposlitvi, ki jih je tožena stranka sklepala s A.A. (priloge B20 - B30), niti iz izpovedbe zaslišanih prič. Iz predloženih pogodb o zaposlitvi je razvidno, da je tožena stranka pred reorganizacijo s A.A. pogodbe sklepala le za delovno mesto delavca v polnilnici - vinogradnika.

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožena stranka v aprilu 2013 za nedoločen čas sklenila pogodbo o zaposlitvi s H.H. za pomoč v polnilnici, za zamenjavo poslovodje v vinotočju ter za delo v komerciali, čeprav bi to delovno mesto lahko ponudila tudi tožniku. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana po uveljavitvi ZDR-1, ki ne predvideva več obveznosti delodajalca, da pred takšno odpovedjo preveri, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati in delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe, če takšna možnost obstaja. Takšna obveznost je sicer bila predvidena v 3. odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki pa je prenehal veljati še pred izpodbijano odpovedjo. Tej določbi ustrezajoči 89. člen ZDR-1 pa več ne določa takšne obveznosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožnika, da odpovedi ni podala upravičena oseba, češ, da bi to lahko storil le predsednik zadruge in ne direktor tožene stranke. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na določbo 4. alinee 3. odstavka 59. člena Zadružnih pravil tožene stranke. V skladu s to določbo direktor odloča na področju delovnih razmerij delavcev, skladno z zakonom o delovnih razmerjih in branžno kolektivno pogodbo.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da okoliščina, da akta o sistemizaciji in njegove spremembe ni sprejel upravni odbor tožene stranke, temveč direktor tožene stranke, ne vpliva na zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da ponudba opravljanja dela preko statusa samostojnega podjetnika dokazuje, da tožnikovo delo pri toženi stranki ni postalo nepotrebno. Navedeno bi bilo res le v primeru, če bi tožena stranka tožniku ponudila, da z njo še naprej sodeluje kot samostojni podjetnik za opravljanje tistega dela, ki je bilo predmet odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa je tožena stranka tožniku sodelovanje v statusu samostojnega podjetnika ponujala le za opravljanje dela v vinogradu v I., kar pa ni identično z delom, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. alinee 1. odstavka 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njeno razveljavitev, kakor tudi zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 30. 7. 2013 ampak z 7. 1. 2014, tj. z dnevom odločitve sodišča prve stopnje, zavrnilo je tudi zahtevek za izplačilo vseh pravic iz delovnega razmerja vključno s plačo za čas od 30. 7. 2013 ter za obračun bruto plač, plačilo vseh davkov in prispevkov iz naslova delovnega razmerja ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec ter zahtevek za izplačilo denarnega povračila v znesku 7.200,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo terjatev iz naslova denarnega povračila in 118. člena ZDR-1 pobotalo z že izplačano odpravnino. Glede na to, da je tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je posledično potrebno zavrniti tožnikov tožbeni zahtevek, je tožnik ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi povsem pravilno in zakonito prejel odpravnino. Tako ni več podlage za pobot tožnikove terjatve (ki je sedaj zavrnjena) z domnevno terjatvijo tožene stranke iz naslova izplačane odpravnine. Zaradi navedenega je potrebno izpodbijano sodbo v odločitvi o pobotu razveljaviti. Sicer pa je odločitev sodišča prve stopnje o pobotu tudi sicer povsem napačna. Sodišče prve stopnje bi o pobotnem ugovoru moralo odločiti s tročlenskim izrekom, s katerim bi najprej ugotovilo obstoj vtoževane terjatve, obstoj v pobot uveljavljene terjatve ter nato opravilo pobot. Tudi sicer je možno pobotati le zapadle terjatve. Terjatev tožene stranke iz naslova plačane odpravnine bi lahko zapadla šele po pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Šele s pravnomočnostjo izpodbijane sodbe bi odpadel pravni naslov, na podlagi katerega je bila tožniku ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi iz poslovnih razlogov izplačana odpravnina.

Tožena stranka je s pritožbo sicer uspela, vendar kljub temu ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa 3. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Kaj takšnega tožniku ni možno očitati, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Glede na določbo 154. člena ZPP o odgovornosti za uspeh, pa do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen niti tožnik, saj je bila v pritožbenem postopku uspešna tožena stranka in ne tožnik.