Jedro

Zgolj s trditvijo, da bi moralo biti dejansko stanje ugotovljeno drugače, tožnik ne more uspešno utemeljevati zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 30. 5. 2013 zaradi poslovnih razlogov, nato pa je na podlagi 118.člena ZDR-1 pogodbo razvezalo ter naložilo toženi stranki plačilo plače za čas od 30. 7. 2013 do 7. 1. 2014 in denarnega povračila v znesku 7.200,00 EUR. Ugotovilo je, da delo tožnika ni postalo nepotrebno in ni bilo porazdeljeno med (druga) delovna mesta, temveč so bila prenesena izključno na novo odprto delovno mesto, na katerega je tožena stranka zaposlila drugega delavca.

2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da ukinitev tožnikovega delovnega mesta ni bila fiktivna in tega delovnega mesta po spremembi tudi v katalogu delovnih mest ni bilo več. Naloge tožnikovega delovnega mesta niso bile prenesene le na novo delovno mesto delavca v polnilnici-skladiščnika, temveč tudi na druge zaposlene. Šlo je za organizacijsko spremembo, ki utemeljuje odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile vse naloge tožnikovega delovnega mesta, ki so se pred reorganizacijo dejansko izvajale, v celoti prenesene na delovno mesto delavca v polnilnici-skladiščnika. Šlo je torej za preimenovanje tožnikovega delovnega mesta, vendar toženka ni podala nove pogodbe tožniku, ampak je na njegovo v nazivu spremenjeno delovno mesto zaposlila delavca, ki je bil pri njej zaposlen po pogodbah za določen čas. Višje sodišče za drugačne navedbe nima podlage v zapisnikih o izpovedbah prič P. R. in G., s čimer je storilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni mogoče govoriti o ukinitvi določenih del, če se ta dela, sicer ne preko tožnika, ampak preko P. R., še vedno opravljajo.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Vse revizijske navedbe se nanašajo na dejansko stanje, poleg tega pa tožnik navaja nova dejstva.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik zatrjuje bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, da naj bi „senat Višjega delovnega in socialnega sodišča navajal, da so priče izpovedale to in ono, v resnici pa to iz zapisnikov ne izhaja“. Vendar v nadaljevanju nato to trditev utemeljuje le z nestrinjanjem z dokazno oceno sodišča. Povzema posamezne dele izpovedb prič in izraža svoje nestrinjanje s tem, kako je te izpovedbe pritožbeno sodišče ocenilo, seveda skupaj z drugim izpovedbami in drugimi izvedenimi dokazi. Ne gre za nasprotja med zapisniki o izvedbi dokazov in razlogi izpodbijane sodbe, torej za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč za uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Enako velja tudi glede zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava, kjer revizija nima ustrezne obrazložitve. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče druge stopnje na podlagi dokazov, izvedenih na pritožbeni obravnavi, je njegov odločitev materialno pravno pravilna: tožena stranka je dokazala obstoj poslovnega razloga, zaradi katerega delo tožnika pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, kakršno je imel sklenjeno, ni bilo več potrebno. Zgolj s trditvijo, da bi moralo biti dejansko stanje ugotovljeno drugače, tožnik ne more uspešno utemeljevati zmotne uporabe materialnega prava.

9. Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1.