Jedro

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje razpolagalo s konkretnimi podatki o višini najemnine, to je koristi katero sta tudi na račun tožnika pridobila toženca. Zato že iz vsebine priloženih pogodb izhaja, da je tožeča stranka upravičena do plačila uporabnine.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, točka IV. izreka se spremeni tako, da se glasi: ″Drugotožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 7.725,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 600,00 EUR od 12. 4. 2016 dalje do plačila, - od zneska 450,00 EUR od 30. 9. 2016 dalje do plačila, - od zneska 525,00 EUR od 28. 4. 2017 dalje do plačila, - od zneska 1.687,50 EUR od 12. 4. 2016 dalje do plačila, - od zneska 562,50 EUR od 30. 9. 2016 dalje do plačila, - od zneska 250,00 EUR od 12. 4. 2016 dalje do plačila, - od zneska 1.550,00 EUR od 28. 4. 2017 dalje do plačila, - od zneska 1.050,00 EUR od 8. 12. 2015 dalje do plačila, - od zneska 750,00 EUR od 28. 4. 2017 dalje do plačila, - od zneska 150,00 EUR od 28. 4. 2017 dalje do plačila, - od zneska 150,00 EUR od 4. 7. 2017 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.″

II. Tretje tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.322,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 2.168,32 EUR od 12. 4. 2016 dalje do plačila, - od zneska 1.182,72 EUR od 30. 9. 2016 dalje do plačila, - od zneska 1.379,84 EUR od 30. 4. 2017 dalje do plačila, - od zneska 591,36 EUR od 18. 7. 2017 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo,

III. spremeni se točka V. izreka in se glasi: ″Tožene stranke so dolžne solidarno plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 3.121,16 EUR v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po izteku 15-dnevnega roka za plačilo.″

IV. Drugo in tretje toženi stranki sta dolžni nerazdelno tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 862,98 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 37/2016 z dne 30. 11. 2017 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″1. Prvo tožena stranka, drugo tožena stranka in tretje tožena stranka protipravno vznemirjajo tožečo stranko kot lastnico do 1/2 nepremičnin parcela št. *34/6 k.o. ... in parcela št. 1/1 k.o. ..., z nameščenimi oglaševalskimi plakati oglaševalcev H. S d.o.o., H. d.o.o. in K. d.o.o. na kmetijski stavbi, ki stoji na parceli *34/6 k.o. ... in z nameščenim plakatom oglaševalca H. d.o.o. na hiši, ki stoji na parceli št. 1/1 k.o. ... in so dolžne opustiti nameščanje oglaševalskih plakatov na nepremičnini parcela št. *34/6 k.o. ... in parcela št. 1/1 k.o. ... . II. Prvo tožena stranka in drugo tožena stranka sta solidarno dolžni s kmetijskega objekta, ki stoji na parceli št. *34/6 k.o. ..., odstraniti oglaševalski plakat oglaševalca K. d.o.o. - A. C., v 15 dneh, pod izvršbo. III. Drugo tožena stranka in tretje tožena stranka sta solidarno dolžni s kmetijskega objekta, ki stoji na parceli št. *34/6 k.o. ... in s hiše na naslovu T. ..., ki stoji na parceli 1/1 k.o. ..., odstraniti oglaševalski plakat oglaševalca H. d.o.o. - H., v 15 dneh, pod izvršbo. IV. Zavrne se del zahtevka, ki glasi: ″Drugo tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 7.575,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 600,00 EUR od 12. 4. 2016 dalje do plačila, - od zneska 450,00 EUR od 30. 9.2016 dalje do plačila, - od zneska 525,00 EUR od 28. 4. 2017 dalje do plačila, - od zneska 1.687,50 EUR od 12. 4. 2016 dalje do plačila, - od zneska 562,50 EUR od 30. 9. 2016 dalje do plačila, - od zneska 250,00 EUR od 12. 4. 2016 dalje do plačila, - od zneska 1.550,00 EUR od 28. 4. 2017 dalje do plačila, - od zneska 1.050,00 EUR od 8. 12. 2015 dalje do plačila, - od zneska 750,00 EUR od 28. 4. 2017 dalje do plačila, - od zneska 150,00 EUR od 28. 4. 2017, vse v 15 dneh, pod izvršbo. Tretje tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 7.050,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 3.150,00 EUR od 12. 4. 2016 dalje do plačila, - od zneska 1.800,00 EUR od 30. 9. 2016 dalje do plačila, - od zneska 2.100,00 EUR od 28. 4. 2017 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo." V. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.″ Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožbeni zahtevek, podan v točkah I. do točka III. utemeljen. Sodišče je zaključilo, da ni nobenega dvoma, da ravnanja tožencev, ki so opisana v izreku tožbe predstavljajo neutemeljeno in protipravno vznemirjanje, vsled česar so dolžne opustiti nameščenje oglaševalskih plakatov na nepremičnini parc. št. 34/6 k.o. ... in na parc. št. 1/1 k.o. ..., ter odstraniti plakate oglaševalcev H. d.o.o. in K. d.o.o. Glede plačila uporabnine pa je sodišče prve stopnje takšen tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je najprej zaključilo, da tožnik ni dal privolitve za oddajo teh nepremičnin parc. št. 34/6 in 1/1 k.o. ... v najem drugotožencu in v podnajem tretje tožencu. Prav tako je podana obogatitev na strani drugo in tretje toženca. Vendar pa je bilo dokazno breme višine vtoževane uporabnine in s tem ugotovitve konkretnih koristi drugo in tretje toženca v skladu z 212. členom ZPP, na strani tožnika, ki pa le-tega ni zmogel. Tožnik je sicer predlagal postavitev izvedenca finančne stroke, vendar pa je kasneje tak dokazni predlog umaknil, vsled česar ga sodišče ni izvedlo. Tako je tožnikova obogatitev na strani drugo in tretje toženca kot je veljala na podlagi predloženih sklenjenih najemnih in pogodb o medsebojnem sodelovanju. Za ugotavljanje uporabnine pa bi bil po mnenju sodišča potreben dokaz z izvedencem finančne stroke, ki bi izračunal višino primerne uporabnine. Toženca sta namreč nasprotovala višini tožbenega zahtevka, tožnikovi oglasi in ponudbe pa teh kriterijev ne izpolnjujejo. V sodni praksi je namreč uveljavljeno stališče, da se višina koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal, ugotavlja s pomočjo hipotetične najemnine oziroma zakupnine, ki bi jo upravičenec v pravno pomembnem obdobju lahko dosegel z oddajo nepremičnine, zmanjšane za stroške, ki bi jih pri tem imel. Tako se denarna odmena (uporabnina) določi v vrednosti koristi, ki jo je uporabnik (to je drugo in tretje toženec dejansko dosegel z nedovoljeno uporabo). Gre za doseženo korist in dejansko obogatitev. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi in je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške, nastale na prvi stopnji.

2. Zoper točko IV. in V. izreka sodbe sodišča prve stopnje podaja pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Najprej v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 2. člena ZPP, ker ni odločilo o dne 4. 7. 2017 modificiranem tožbenem zahtevku v celoti, odločilo je le o delu zahtevka, pa še tega je glede denarne terjatve zavrnilo. Nadalje se tožeča stranka ne strinja, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena tudi glede višine uporabnine. Toženca sta prejemala uporabnino brez pravne podlage. Tožnik si je pri oblikovanju višine zahtevka uporabnine v tožbi pomagal s ponudbami konkurenčnih ponudnikov oglaševalskih storitev in predlagal izvedenca finančne stroke, ki bo ocenil višino koristi od uporabnine oglaševalskih prostorov. Ko pa sta pa drugo in tretje tožena stranki tekom tega postopka oziroma tik pred končanjem le-tega predložili pogodbe, ki sta jih sklenili z oglaševalci (drugo in tretja tožena jih je predložila na naroku 13. 4. 2017, tretja tožena stranka pa na naroku 4. 7. 2017) je postalo jasno, za koliko sta obogateni na račun tožnika. Glede na predložene pogodbe je tožnik tudi modificiral tožbeni zahtevek. Predložene pogodbe so torej konkretna predstava koristi, ki sta jo dosegli drugo in tretja tožena stranka in je zato povsem zmotno sklepanje sodišča, da gre pri predloženih pogodbah le za subjektivno predstavo o vrednosti dosežene koristi. Bolj konkretnega dokaza o doseženi koristi, kot jo kažejo predložene pogodbe, si niti ni možno predstavljati. V tem primeru bi bilo nelogično ugotavljati z izvedencem hipotetično najemnino oziroma zakupnino, ki bi jo tožnik lahko dosegel z oddajanjem nepremičnine, kot to zmotno meni sodišče, ko pa pogodbe, ki sta jo sklenila z oglaševalci drugo in tretje tožena stranka, jasno kažejo, koliko sta iz tega naslova zaslužila oziroma za kolikor sta obogatena na račun prikrajšanja tožnika. To pa je bil odločilen razlog, da je tožnik umaknil dokazni predlog z izvedencem finančne stroke. Tudi izvedenec finančne stroke ne bi mogel mimo dejstva sklenjenih pogodb o medsebojnem sodelovanju, ki sta ga sklenila drugo in tretje tožene stranke z oglaševalci izračunavati primerno uporabnino brez, da bi upošteval najemne - zakupne pogodbe. V tem postopku je bilo namreč nesporno ugotovljeno, da sta drugo in tretje toženi stranki oddajali v najem oglasne površine na tožnikovih solastnih nepremičninah in pogodbe jasno kažejo, koliko najemnine sta drugo in tretje tožena stranka lahko pridobili. Razlogov za ugotavljanje hipotetične najemnine tako v tem postopku ni bilo in zato tudi ne potrebe za angažiranje izvedenca finančne stroke. Po drugi strani pa drugo in tretje toženi stranki nista substancirano nasprotovali tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tožnik je iz priloženih pogodb ugotovil, koliko sta drugo in tretje tožena stranka dosegli z oddajanjem njegove solastne nepremičnine v najem oglaševalcem in je v tej višini postavil zahtevek, na drugo in tretje toženi stranki pa je bilo dokazno breme, da temu mogoče ni tako. Dokazno breme glede stroškov, ki zmanjšujejo prejete najemnine, tako nikakor ni in po logiki stvari ne more biti na tožniku. Drugo in tretje tožena stranka sta dolžni tožniku nadomestiti korist, ki sta jo imeli od uporabe in če nista zmogli niti navesti trditev o svojih stroških, niti zanje predložiti dokazov potem ni mogoče očitati tožniku, da bi to moral dokazati tožnik z izvedencem finančne stroke. Sodišče je tako zmotno sklepalo glede dokaznega bremena glede višine uporabnine, napačno se je opredelilo do trditev druge in tretje tožene stranke in ker je sodišče imelo v predloženih pogodbah zadostno dejansko podlago za odločitev o višini uporabnine, bi lahko ob pravilni uporabi materialnega prava o zahtevku odločilo. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih na pritožbeni stopnji. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevku ugodi, ter priglaša pritožbene stroške. Sam tožnik je podal laično dopolnitev pritožbe v kateri pa prav tako predlaga, da se pritožbi ugodi in se toženca obsodi na plačilo stroškov najemnine, za katero sta toženca obogatena.

3. Pritožba je bila vročena nasprotnim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

4. Pritožba glede točke IV. in V. izreka sodbe je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pravilno zaključilo katero materialno pravo bo uporabilo, vendar je na ugotovljeno dejansko stanje katerega je ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, to materialno pravo napačno uporabilo, ker tožbenemu zahtevku ni ugodilo. Sodišče prve stopnje je v točki 36. obrazložitve navedlo pravno podlago in je navedlo, da je tožnik s predmetno tožbo od drugo in tretje toženca zahteval tudi plačilo uporabnine. Materialna podlaga v zvezi s slednjim je podana v 198. členu OZ, ki imetniku stvari, ki jo je nekdo uporabil v svojo korist, daje pravico, da zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je ta imel od uporabe, ne glede na pravico do odškodnine in tudi, če te pravice nima. Pravico do uporabnine je potrebno presoditi tudi skozi institut neupravičene obogatitve (člen 190 OZ). Tožnik pa mora dokazati prikrajšanje, obogatitev, vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo, odsotnost pravnega temelja in odsotnost njegove privolitve prikrajšanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenih dokazov in ob tako uporabljenem materialnem pravu najprej ugotovilo, da je pravzaprav temelj tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine utemeljen. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi tega, ker je ugodilo tožbenemu zahtevku glede prepovedi vznemirjanja zaključilo, da tožnik ni dal privolitve za oddajo sten nepremičnin parc. št. 34/6 in 1/1 k.o. ... v najem drugotožencu in v podnajem tretje tožencu. Nato je v točki 37. obrazložitve zaključilo, da je podana obogatitev na strani drugo in tretje toženca. Sodišče prve stopnje pa je nato v nasprotju z določbami ZPP in materialnim pravom zaključilo, da toženec višine vtoževane obogatitve in s tem ugotovitve konkretne koristi drugo in tretje toženca v skladu z določbami 212. člena ZPP le-tega ni zmogel. Sodišče prve stopnje je takšen materialnopravni sklep napravilo tudi zaradi tega, ker je tožnik umaknil dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke in je to utemeljeval tako, da naj sodišče odloči na podlagi predloženih, sklenjenih najemnih pogodb o medsebojnem sodelovanju. Takšen zaključek sodišča prve stopnje pa je nepravilen in pritožba pravilno navaja, da drugo in tretje tožena stranka najprej po zahtevi tožnika, da predložita pogodbe, na podlagi katerih bi tožnik oblikoval višino zahtevka, nista predložili. Zato je najprej predlagal izvedenca finančne stroke, ki naj bi ocenil višino koristi uporabe oglaševalskih prostorov. Ko pa sta drugo in tretje toženi strania tekom postopka na prvi stopnji predložili pogodbe, ki sta jih sklenili z oglaševalci (drugo tožena stranka jih je predložila na naroku 13. 4. 2017, tretje tožena stranka pa na naroku 4. 7. 2017), je postalo jasno, za koliko sta obogateni na račun tožnika. Glede na predložene pogodbe z oglaševalci, ki sta jih predložila drugo in tretje tožena stranka, je nato tožnik tudi modificiral svoj tožbeni zahtevek, glede katerega sta se toženi stranki spustili v obravnavanje in se zato po določbi drugega odstavka 185. člena ZPP šteje, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, ker se je spustila v obravnavanje glavne stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pri tem nasprotovala spremembi. Zato je sodišče druge stopnje odločalo o spremenjenem tožbenem zahtevku, ker so za to izpolnjene procesnopravne predpostavke. Predložene pogodbe so tako konkretno predstavljale korist, ki sta jo dosegli drugo in tretje tožena stranka in je pri tem slediti pritožbenim navedbam tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da gre pri teh pogodbah le za subjektivno predstavo o vrednosti dosežene koristi. Bolj konkretnega dokaza o doseženi koristi, kot jo kažejo predložene pogodbe, si tako, kot pravilno predstavlja pritožba, niti ni možno predstavljati. V tem primeru je zato bilo nelogično ugotavljati z izvedencem hipotetično najemnino oziroma zakupnino, ki bi jo tožnik lahko dosegel z oddajo nepremičnine, saj pogodbe jasno kažejo koliko sta iz tega naslova zaslužila oziroma za koliko sta obogatena na račun prikrajšanja tožnika, toženi stranki. Zato potrebe po postavitvi izvedenca finančne stroke v konkretnem primeru ni bilo. Sodišče prve stopnje govori sicer o hipotetični najemnini, vendar pa se ta uporablja zlasti v postopkih denacionalizacije, kjer se je izračunavala hipotetična najemnina, ker npr. poslovni prostori sploh niso bili oddani v najem, od uveljavitve ZDen pa do vračila. V konkretnem primeru pa temu ni tako, saj je sodišče prve stopnje razpolagalo s konkretnimi podatki o višini najemnine, to je koristi katero sta tudi na račun tožnika pridobila toženca. Iz dokaznega sklepa sodišča, obrazloženega v točki 18. obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v vse predložene dokaze s strani toženih strank, to je tudi v najemne pogodbe in pogodbe o medsebojnem sodelovanju, pogodbo o najemu, vse pod prilogami B, vendar je te dokazne listine zmotno ocenilo, ker na podlagi njih ni sprejelo materialno pravnega zaključka, da je ravno na podlagi njih, tožnik uspel dokazati tudi višino obogatitve s strani drugo in tretje tožene stranke, ki sta jo dosegli z nedovoljeno uporabo. Gre torej za doseženo korist in dejansko obogatitev na strani tožencev. Ne glede na to, ali toženi stranki nista substancirano nasprotovali, da tožnik gradi svojo tožbeno trditev o višini na podlagi teh sklenjenih pogodb, je zato odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno zmotna, ker ni ugodilo tožbenemu zahtevku po višini, kajti za to je imelo na razpolago listinske dokaze, v katere je tudi vpogledalo, v postopku izvajanja dokazov. Ker je mogoče že na podlagi predloženih pogodb, ki izražajo dejansko obogatitev in s tem tudi prikrajšanje tožnika, ugoditi zahtevku tudi po višini, je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe druge in osme točke drugega odstavka 358. člena ZPP, ker je mnenja, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno in v tem delu temelji na listinah, je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je zato sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi in je spremenilo izrek sodbe sodišča prve stopnje najprej v točki IV. izreka in je spremenjenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. Drugotožena je predložila pogodbo o medsebojnem sodelovanju št. ..., sklenjeno s K. d.o.o., z aneksom z dne 18. 8. 2015 iz katere izhaja, da je sklenjena za najem osvetljenega reklamnega prostora v izmeri 15 m2 na gospodarskem poslopju, da je sklenjena za obdobje od 17. 7. 2015 do 17. 7. 2016 za pogodbeno vrednost 1.800,00 EUR, drugotožena je za isto pravno osebo predložila še pogodbo o medsebojnem sodelovanju št. ... z dne 15. 7. 2016, sklenjeno za obdobje od 18. 7. 2016 do 17. 7. 2017 za isto vrednost. Mesečna korist od uporabe znaša 150,00 EUR. Drugotožena stranka je v času od 17. 7. 2015 do 17. 4. 2017 neupravičena obogatena za 1.575,00 EUR. Iz najemne pogodbe, ki jo je drugotožena stranka z najemnikom H. S. d.o.o. pa izhaja, da je drugotožena stranka bila na škodo tožnika neupravičeno obogatena za 2.250,00 EUR, glede na dejstvo, da je tožnik do ½ celote solastnik nepremičnine, na katerih se oglašuje. Iz predložene pogodbe o medsebojnem sodelovanju št. 03/2015 z dne 3. 4. 2015 izhaja, da je drugotoženec pridobil korist v obliki cene najema za 500,00 EUR. Drugotožena stranka je predložila tudi pogodbo o medsebojnem sodelovanju št. ... z dne 27. 5. 2015, iz katere izhaja, da je imela mesečno korist v višini 300,00 EUR. Tako je tožnik upravičeno zahteval od drugotožene stranke plačilo uporabnine znesek 1.575,00 EUR iz naslova pogodbe sklenjenim z A. d.o.o., znesek 2.250,00 EUR, iz naslova pogodbe sklenjene s H. S. d.o.o., znesek 250,00 EUR iz naslova pogodbe sklenjene s K. G. K. s.p., znesek 3.350,00 EUR iz naslova pogodb sklenjenih s tretje toženo stranko in znesek 150,00 EUR iz naslova pogodbe sklenjene z G. d.o.o., vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so utemeljene v določbi člena 299 in 378 OZ. Tretje tožena stranka pa je pridobila korist na podlagi pogodbe o medsebojnem sodelovanju, ki jo je sklenila s H. d.o.o. z dne 16. 4. 2015 in 18. 4. 2018 za obdobje od 18. 4. 2015 do 17. 4. 2016 in za obdobje od 18. 4. 2016 do 17. 4. 2017, iz obeh pogodb izhaja, da znaša vrednost oglaševanja na letni ravni za oba panoja 4.980,00 EUR. Tožnik je tako od tretje tožene zahteval plačilo uporabnine za 27 mesecev po 197,12 EUR oziroma za njen polovični solastniški delež. Tako tožnik utemeljeno zahteva od tretje tožene stranke plačilo zneska 2.168,32 EUR od 12. 4. 2016 dalje do plačila, od zneska 1.182,72 EUR od 30. 9. 2016 dalje do plačila, od zneska 1.379,84 EUR od 30. 4. 2017 do plačila in od zneska 591,36 EUR od 18. 7. 2017 dalje do plačila. Odločitev o zamudnih obresti je utemeljen v določbi člena 299. in 378 OZ.

6. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe druge in osme alineje prvega odstavka 358. člena ZPP, pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede glavne stvari spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.

7. Sodišče druge stopnje je moralo poseči tudi v odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Ker je tožeča stranka v celoti uspela s svojim tožbenim zahtevkom (po temelju v celoti zoper vse tožene stranke, po višini pa zoper drugo in tretje toženo stranko), je v celoti upravičena do, iz njene strani priglašenih pravdnih stroškov, kot to izhaja iz stroškovnika tožeče stranke, podanega na naroku z dne 30. 11. 2017. Tožeča stranka je priglasila stroške za zastopanje po odvetniku od tožbe pa do zadnjega naroka za glavno obravnavo, priglasila je stroške za kilometrino, za stroške za sodno takso, kar vse skupaj ob vrednosti odvetniške točke in stroškov kilometrine in z DDV znaša 3.221,16 EUR in te pravdne stroške, nastale na prvi stopnji so dolžne tožene stranki, nerazdelno povrniti tožeči stranki (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Posebni stroški za odločanje po višini zahtevka niso nastali. Zato je sodišče druge stopnje spremenilo izrek sodbe prve stopnje, vsebovan v točki V. izreka sodbe.

8. Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške in ker je s pritožbo v celoti uspela, sta ji druga in tretje toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti njene pritožbene stroške in sicer stroške za pritožbo v višini 625 odvetniških točk, kar skupaj z 22 % DDV znaša 349,98 EUR, tem stroškom je potrebno prišteti še sodno takso v znesku 513,00 EUR, kar vse skupaj znaša 862,98 EUR. Te pritožbene stroške sta dolžni ti toženi stranki nerazdelno povrniti tožeči stranki, na način kot je to odločeno v točki V. izreka sodbe sodišča druge stopnje.