Jedro

Tožnik je predlagal prepoved odtujitve in obremenitve na treh nepremičninah tožene stranke, kakor tudi blokado denarnih sredstev na računu dolžnika. V kolikor sodišče izda začasno odredbo, mora biti izpolnjen tudi pogoj sorazmernosti, ki v tožnikovem primeru ni podan, saj predlagana začasna odredba vrednostno bistveno presega višino uveljavljene denarne terjatve. Eno temeljnih načel izvršilnega postopka je namreč tudi načelo sorazmernosti, ki ga ZIZ ureja v 3. členu in določa, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take denarne terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki ji je potrebno za njeno plačilo oziroma za zavarovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki pri njenem deležu (do celote) na nepremičninah z ID znakom …., …., ..., prepoveduje predlagati kakršnokoli vknjižbo, predznambo ali zaznambo, zlasti pa ne takšen vpis, ki bi pomenil razpolaganje ali obremenjevanje navedenih nepremičnin, ter se pri navedenih nepremičninah zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Celju. Zavrnilo je predlog, da se v zavarovanje upnikove terjatve dovoljuje blokada denarnih sredstev tožene stranke do višine 83.325,37 EUR, ki jih ima pri banki A d.d. na transakcijskem računu št. ..., toženi stranki pa se prepoveduje razpolaganje z denarnimi sredstvi do višine navedenega zneska in da se banki A d.d. prepoveduje, da toženi stranki ali komurkoli tretjemu po nalogu tožene stranke izplača sredstva do višine 83.325,37 EUR. Zavrnilo je predlog, da začasna odredba velja še 30 dni od dneva pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe, ki bo izdana v navedenem pravdnem postopku za uveljavljanje denarne terjatve; da ima ta sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi; da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži izvršitve; in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

Tožnik zoper navedeni sklep vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, primarno, da spremeni izpodbijani sklep tako, da predlogu za začasno odredbo ugodi in podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe po vložitvi tožbe zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi nevarnosti stečajnega postopka toženca in nemožnosti uveljavljanja terjatve po koncu tega postopka. V predlogu je opisal nastanek terjatve in veliko verjetnost nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja in razpolaganja s premoženjem uveljavitev njegove terjatve povsem onemogočena, medtem ko s predlagano odredbo tožena stranka ne bi utrpela nobene znatnejše škode. Sodišče je ugotovilo, da je terjatev tožnika v zvezi z nezakonito odpovedjo pogodbe verjetno izkazana, zavrnilo pa je predlog v delu, ki se nanaša na denarni zahtevek tožnika, ker iz predloženih dokaznih dokazov sodišče še ni moglo zaključiti, da je zahtevek v celoti utemeljen tudi glede denarnega zahtevka in da je tožnikova terjatev v višini 83.325,37 EUR verjetno izkazana, zaradi česar po ugotovitvi sodišča ni izpolnjen pogoj po prvem odstavku 270. člena ZIZ. Pritožba meni, da je v konkretnem primeru sodišče napačno in nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine, nadomestila plače in regresa. Verjetnost obstoja terjatve tožnika izhaja že iz same primarne ugotovitve sodišča, da je terjatev tožnika v zvezi z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi verjetno izkazana. Glede na tako postavljen tožbeni zahtevek je posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi bodisi reintegracija, bodisi odškodnina namesto reintegracije, kot jo uveljavlja v konkretnem primeru tožnik. Upoštevaje določbo prvega odstavka 111. člena ZDR delavcu, ki se po ugotovitvi o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja ne želi vrniti k delodajalcu, pripada ustrezna denarna odškodnina v višini največ 18 plač, pri čemer se upošteva vse okoliščine na strani delavca, ki se v konkretnem primeru izkažejo za odločilne. Zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je tožniku zmanjšala kvaliteta življenja, zato meni, da je odškodnina v višini 18 plač ustrezna denarna odškodnina. Sodišče je zavrnilo tožnikov predlog tudi v delu, ko je zatrjeval podane nevarnosti kasnejšega uveljavljanja svoje terjatve. Tožnik k pritožbi prilaga tudi članek objavljen v časniku ...z dne 8. 3. 2013, iz katerega je razbrati, da je tožena stranka v nemočni finančni situaciji in v stanju nelikvidnosti. Delavci že vse od meseca decembra niso prejeli plač, niso jim bili poravnani davki in prispevki iz delovnega razmerja, tako da se preživlja s pomočjo Karitasa. Enak prispevek je bil objavljen tudi v drugih medijih. Neizplačilo plač več kot tri mesece zapored pa je skladno z določili Zakona o finančnem poslovanju, postopki zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju razlog za uvedbo stečajnega postopka, kar je tožnik že zatrjeval v samem predlogu. Finančno stanje tožene stranke je torej nesporno takšno, da bo uveljavitev tožnikove terjatve po končanem postopku povsem onemogočena. Tožnik je kot dokaz svojih navedb predlagal tudi vpogled v vse javno dostopne evidence o poslovanju toženca, ki pa jih sodišče pri svoji presoji sploh ni upoštevalo. Tožena stranka nima prilivov na svoj transakcijski račun, kar vse zmanjšuje možnost tožnika, da pride do poplačila. Stroje in delovne opreme tožena stranka nima, kar pomeni, da tudi ne more normalno tekoče poslovati in pridobivati prihodkov, nepremičnine pa so močno obremenjene s hipotekami. Sodišče je tudi povsem pavšalno in brez argumentov presodilo, da je podano očitno nesorazmerje glede na višino terjatve in glede na vrednost nepremičnin, na katere se nanaša prepoved odtujitve in obremenitve. Vse nepremičnine tožene stranke so že močno obremenjene s hipotekami, zato ne gre pritrditi, da bi tožnikovo zavarovanje terjatve povzročalo nesorazmernost in pretiran poseg. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, ni storilo in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) v 43. členu določa, da lahko med postopkom sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Na podlagi četrtega odstavka 43. člena ZDSS-1, pa se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno. Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 3/2007 in nadaljnji) v 270. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve in določa, da so sodišče izda začasno odredbo zavarovanja denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik pa ni dolžan dokazati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen, če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske Unije.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je predpogoj za izdajo začasne odredbe verjetno izkazan obstoj terjatve, ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala. Navedeno pomeni, da je izdaja začasne odredbe utemeljena le, če je verjetno, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. V kolikor sodišče ugotovi, da navedeni objektivni pogoj še ni izkazan, ne presoja ostalih subjektivnih pogojev za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je verjetno izkazana terjatev tožnika v zvezi z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ni pa v tej fazi postopka še izkazana terjatev tožnika glede denarnega zahtevka, to je za plačilo odškodnine v višini 18 plač namesto reintegracije v znesku ... EUR, nadomestilo plače za čas od 28. 5. 2012 do 27. 6. 2012 v višini 2.118,15 EUR, regres za letni dopust v znesku 760,00 EUR in odškodnine za neizrabljen letni dopust v višini 4.194,00 EUR (skupno v višini 83.325,37 EUR).

Po določbi prvega odstavka 118. člena ZDR lahko delavec, če ne želi nadaljevati delovnega razmerja poda predlog ugotovitve trajanja delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, kar je tožnik v konkretnem primeru storil in predlagal, da se ugotovi, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki dne 27. 6. 2012 ni prenehalo, temveč še traja vse do nove zaposlitve z dne 4. 7. 2012. Torej, če se delavec ne želi več vrniti k delodajalcu, po citirani določbi sodišče prisodi namesto reintegracije odškodnino v višini največ 18 plač. V tej fazi postopka tudi po oceni pritožbenega sodišča še ni izkazano, da je utemeljen tožnikov zahtevek za izplačilo odškodnine namesto reintegracije v višini 18 plač v znesku ... EUR, kakor tudi odškodnine za neizrabljen letni dopust v znesku 4.194,00 EUR. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je verjetno izkazana le terjatev iz naslova nadomestila plače za čas od 28. 5. 2012 do 27. 6. 2012 in regresa za letni dopust, torej od vtoževane višine le 3,5 %. Tožnik bo lahko v nadaljevanju, v rednem kontradiktornem postopku dokazoval, da mu glede na okoliščine primera pripada odškodnina namesto reintegracije v najvišji višini, to je 18 plač, kakor tudi, da so podane na strani tožene stranke okoliščine, ki jih zahteva zakon, da mu pripada odškodnina za neizrabljen letni dopust. Ker verjetnost obstoja denarne terjatve do vtoževane višine do sedaj še ni izkazana, sodišču prve stopnje niti ne bi bilo potrebno ugotavljati ali je verjetno izkazana katera od nadaljnjih zatrjevanih predpostavk po drugem in tretjem odstavku 270. člena ZIZ.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še pripominja, da je tožnik predlagal prepoved odtujitve in obremenitve na treh nepremičninah tožene stranke, kakor tudi blokado denarnih sredstev na računu dolžnika v višini 83.325,37 EUR. V kolikor sodišče izda začasno odredbo mora biti izpolnjen tudi pogoj sorazmernosti, ki pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podan, saj je tožnik uveljavljal denarno terjatev v višini 83.325,37 EUR s pripadki, z začasno odredbo pa je predlagal prepoved odtujitve in obremenitve treh nepremičnin in tudi blokado denarnih sredstev dolžnika na transakcijskem računu. Eno temeljnih načel izvršilnega postopka je namreč tudi načelo sorazmernosti, ki ga ZIZ ureja v 3. členu in določa, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take denarne terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki ji je potrebno za njeno plačilo oziroma za zavarovanje. Predlagana začasna odredba tudi po oceni pritožbenega sodišče vsekakor vrednostno bistveno presega višino uveljavljene denarne terjatve.

Ker je pritožba že iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljena, pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika, ki jih uveljavlja v pritožbi in ki se nanašajo na obstoj drugih pogojev za začasno odredbo (drugi in tretji odstavek 270. člena ZIZ), ne odgovarja. Te pritožbene navedbe za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 2. točke 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).