Jedro

Čeprav je bil tožnik v obdobju od 8. 6. 2005 do 7. 3. 2007 zavarovan kot brezposelna oseba in nato od 8. 3. 2006 do 7. 1. 2010 prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje kot brezposelna oseba in je bilo nato šele s pravnomočno sodbo z dne 10. 10. 2012 ugotovljeno, da ima od 8. 1. 2010 do 11. 12. 2011 status zavarovanca po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1, ker je bil v času od 11. 3. 2004 do 11. 12. 2011 v sodnem registru neprekinjeno vpisan kot edini družbenik in hkrati poslovodja zasebne družbe, ne gre za ponovno vključitev v zavarovanje od 8. 1. 2010 oziroma potem, ko je že pridobil pravico do invalidske pokojnine. Toženec zato v določbi 178. člena ZPIZ-1 ni imel podlage za ustavitev izplačevanja invalidske pokojnine v spornem obdobju oziroma za odločitev, da od 8. 10. 2010 do 11. 12. 2011 tožnik ni imel pravice do izplačevanja invalidske pokojnine, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo z dne 16. 12. 2009.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 9. 2012 in št. ... z dne 8. 6. 2012. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 454,45 EUR v roku 15 dni.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 299,63 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 21. 9. 2012 in št. ... z dne 8. 6. 2012 ter da se ugotovi, da je imel tožnik v obdobju od 8. 1. 2010 do 11. 12. 2011 pravico do izplačevanja invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil tožnik z odločbo toženca št. ... z dne 16. 12. 2009 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do invalidske pokojnine od 8. 10. 2009 dalje. Omenjena odločba je postala pravnomočna dne 8. 1. 2010, s tem dnem je postal tožnik tudi uživalec invalidske pokojnine. Dejstvo je tudi, da je bil v času od 11. 3. 2004 do 11. 12. 2011 tožnik v sodnem registru neprekinjeno vpisan kot edini družbenik in hkrati poslovodja družbe A. d.o.o.. Meni, da je prvostopenjsko sodišče na nedopusten način oziroma na način, ki nima podlage v zakonu, poseglo v pravnomočno odločbo toženca z dne 16. 12. 2009, pri čemer kot pravno podlago navaja prvi odstavek 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), ki pa ga v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnik je bil namreč v času, ko je toženec izdal odločbo o pravici do invalidske pokojnine v celotnem obdobju od 11. 3. 2004 do 11. 12. 2011 edini družbenik in hkrati poslovodja družbe A. d.o.o., kar pomeni, da se ni reaktiviral šele pozneje po pridobitvi pravice do invalidske pokojnine. Citira prvi odstavek 178. člena ZPIZ-1 in poudarja, da toženec in sodišče v citirani določbi nista imela pravne podlage za svoje postopanje. Pri izdaji izpodbijanih odločb toženca ni šlo za nikakršno novo dejstvo, saj je le to obstajalo že pred pravnomočno odločbo z dne 16. 12. 2009. Zato je stališče sodišča, da zaradi ugotovitve ponovnega vstopa tožnika v zavarovanje ne gre za poseg v že pravnomočno urejeno pravno razmerje, nepravilno in tako odločitev sodišča zanika učinke pravnomočne odločbe z dne 16. 12. 2009. Soobstoj pravnomočne odločbe, da ima tožnik od 8. 10. 2009 dalje pravico do invalidske pokojnine in odločbe, da tožnik v času od 8. 1. 2010 do 11. 12. 2011 ni imel pravice do invalidske pokojnine, ni mogoč. Takšno postopanje toženca in sodišča tudi krši načelo pravne varnosti in predstavlja kršitev prvega odstavka 50. člena Ustave Republike Slovenije, saj posega v že pridobljene pravice tožnika, za kar v določbi 178. člena ZPIZ-1 nima pravne podlage. Tudi samo dejstvo, da je pravnomočno ugotovljeno, da je tožnik v spornem obdobju imel status zavarovanca, ne posega v pravnomočen status odločbe z dne 16. 12. 2009, čeprav sta si v vsebinskem nasprotju, saj pravnomočna odločba toženca z dne 16. 12. 2009 zavezuje tako stranke kot sodišče in velja z vsemi pravnimi učinki.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo 178. člena ZPIZ-1. Ni pa kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 21. 9. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo št. … z dne 8. 6. 2012, s katero je odločil, da tožnik v obdobju od 8. 1. 2010 do 11. 12. 2011 ni imel pravice do izplačevanja invalidske pokojnine. Toženec je takšno odločitev sprejel na podlagi predhodne ugotovitve, da je imel tožnik v obdobju od 8. 1. 2010 do 11. 12. 2011 lastnost zavarovanca na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, zaradi česar se mu invalidska pokojnina v tem času ne izplačuje.

Iz dokumentacije je razvidno, da je bila tožniku z odločbo toženca z dne 25. 8. 2010 priznana pravica do invalidske pokojnine od 8. 1. 2010 dalje. Nadalje je iz izpisa pokojninske dobe razvidno, da je bil tožnik pred prenehanjem obveznega zavarovanja in začetkom izplačevanja invalidske pokojnine v času od 8. 6. 2005 do 7. 3. 2006 obvezno zavarovan kot brezposelna oseba za čas prejemanja denarnega nadomestila ter v obdobju od 8. 3. 2006 do 7. 1. 2010 prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje kot brezposelna oseba. Z dnem 7. 1. 2010 se je iz zavarovanja odjavil in z dnem odjave iz zavarovanja je izpolnil pogoje za izplačevanje že priznane pravice do invalidske pokojnine z dnem 8. 1. 2010. Nadalje je iz dokumentacije razvidno, da je imel tožnik od 8. 1. 2010 do 11. 12. 2011 status zavarovanca na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, kar je bilo pravnomočno odločeno s sodbo opr. št. Ps 1291/2012 z dne 10. 10. 2012, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. VIII Ips 172/2013 z dne 27. 1. 2014. Dejstvu, da je bil tožnik v času od 11. 3. 2004 do 11. 12. 2011 v sodnem registru neprekinjeno vpisan kot edini družbenik in hkrati poslovodja družbe A. d.o.o., pritrjuje tudi pritožba.

Navedeno potrjuje, da je bil tožnik v zavarovanje vključen vse do 7. 1. 2010 in je tudi v obdobju od 8. 1. 2010 do 11. 12. 2011 imel status zavarovanca po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1 oziroma kot navaja pritožba, je bil tožnik že v času od 11. 3. 2004 pa vse do 11. 12. 2011 v sodnem registru neprekinjeno vpisan kot edini družbenik in hkrati poslovodja družbe A. d.o.o..

ZPIZ-1, ki je veljal v spornem obdobju je v 178. členu, ki se nanaša na ponovni vstop v zavarovanje določal, da uživalec pokojnine, ki na območju Republike Slovenije oziroma v tujini ponovno sklene delovno razmerje, je izvoljen ali imenovan za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oziroma nadomestilo plače za opravljanje te funkcije ali začne opravljati dejavnost na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje.

Čeprav je bil tožnik v obdobju od 8. 6. 2005 do 7. 3. 2007 zavarovan kot brezposelna oseba in nato od 8. 3. 2006 do 7. 1. 2010 prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje kot brezposelna oseba in nato šele s pravnomočno sodbo z dne 10. 10. 2012, potrjeno s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 27. 1. 2014 ugotovljeno, da ima od 8. 1. 2010 do 11. 12. 2011 status zavarovanca po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1, ker je bil, kar ni sporno med strankama, ves čas od 11. 3. 2004 do 11. 12. 2011 v sodnem registru neprekinjeno vpisan kot edini družbenik in hkrati poslovodja družbe A. d.o.o., v tem primeru ne gre za ponovno vključitev v zavarovanje od 8. 1. 2010 oziroma potem, ko je že pridobil pravico do invalidske pokojnine. Toženec zato v določbi 178. člena ZPIZ-1 ni imel nobene podlage za ustavitev izplačevanja invalidske pokojnine v spornem obdobju oziroma za odločitev, da od 8. 10. 2010 do 11. 12. 2011 ni imel pravice do izplačevanja invalidske pokojnine, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo z dne 16. 12. 2009. Ker je omenjeno dejstvo obstajalo že v času izdaje pravnomočne odločbe, bi lahko toženec v pravnomočno odločbo posegel le z izrednimi pravnimi sredstvi in sicer pod pogoji, ki so določeni v zakonu. Dokler takšna pravnomočna odločba ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena, velja za stranki in enako za sodišče z vsemi pravnimi učinki. V nasprotnem primeru je kršeno načelo pravne varnosti in predstavlja poseg v že pravnomočno pridobljene pravice tožnika.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in v skladu z določbo pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi toženca z dne 21. 9. 2012 in z dne 8. 6. 2011. Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel, mu je v skladu z določbo 154. člena ZPP priznalo priglašene stroške postopka v višini 454,45 EUR, od tega skladno z določbo 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT) po tar. št. 3100 nagrado za postopek v višini 183,30 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 169,20 EUR, ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV v višini 81,95 EUR.

Ker je tožnik s pritožbo uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP tožniku priznalo stroške pritožbe v skupnem znesku 299,63 EUR, od tega 225,60 EUR nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV 54,03 EUR in naložilo tožencu, da jih plača v roku 15 dni.