Jedro

Sodišče je pravilno presodilo, da je tožena stranka s tožnikom nezakonito sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Glede na ugotovitev, da je tožnik hkrati delal na več različnih projektih z različno intenzivnostjo, pri čemer trajanje pogodb o zaposlitvi ni bilo usklajeno s trajanjem projektov, je pravilna presoja, da tožnik ni opravlja projektnega pač pa trajno raziskovalno delo. V zvezi s pedagoškim delom je sodišče ugotovilo, da je tožnik pedagoško obveznost opravljal tudi pri obveznih oziroma temeljnih predmetih, zaradi česar je pravilno presodilo, da je bila potreba po njegovem delu tudi v tem primeru stalna in ne zgolj začasna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pogodbe o zaposlitvi za določen čas, naštete v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, sklenjene v nasprotju z zakonom, ter da je med tožnikom in toženo stranko obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas, ki ni prenehalo 30. 9. 2016, ampak je trajalo do 1. 2. 2017. Zavrnilo je zahtevek na ugotovitev nezakonitosti dveh pogodb o zaposlitvi, in sicer z dne 27. 9. 2010 in 27. 6. 2011 ter tudi glede ugotovitve, da ima tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto asistent z doktoratom za 26 ur na teden in za delovno mesto visokošolski učitelj - docent za 14 ur na teden. Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 1. 10. 2016 do 1. 2. 2017 prizna vse pravice iz delovnega razmerja in mu obračuna denarno povračilo v višini 13.343,36 EUR bruto, odvede davke in prispevke ter izplača neto znesek, medtem ko je višji zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek glede poziva nazaj na delo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče naj bi zmotno ugotovilo nezakonitost pogodb o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih med toženo stranko in tožnikom, saj naj tožena stranka ne bi imela trajnih potreb po tožnikovem delu. Tožena stranka naj tožniku ne bi dala navodil, da opravlja drugačno delo, kot je bilo opredeljeno v pogodbah v zaposlitvi, pač pa naj bi taka navodila dal direktor matične članice, kjer je tožnik delal, tj. direktor AA,1 R. P., za kar pa naj ta ne bi imel ustreznih pooblastil. Delodajalec je Univerza na Primorskem, delavec pa mora v skladu z zakonom opravljati delo po navodilih delodajalca. Sodišče druge stopnje naj se do teh pritožbenih navedb tožene stranke ne bi opredelilo, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje naj se ne bi opredelilo do stališča Vrhovnega sodišča, zavzetega v sodbi VIII Ips 100/2012 z dne 6. 11. 2012, po katerem lahko delodajalec pri projektno organiziranem delu sklepa pogodbe o zaposlitvi tudi za čas, ki je krajši od trajanja projekta. Priča M. S. naj bi izpovedala, da se je potreba po delu delavcev na projektih ugotavljala in je morala o tem poročati toženi stranki, ki je pripravila pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče druge stopnje naj se do tovrstnih pritožbenih navedb ne bi opredelilo oziroma naj bi prišlo do protispisnih zaključkov, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče naj bi protispisno zaključilo, da je tožnik v letu 2016 kljub izostanku pisne pogodbe dejansko nadaljeval z opravljanjem pedagoškega dela. Tožnik ni bil vključen v najavo za opravljanje pedagoškega dela na BB3 za študijsko leto 2016/2017 in od dne 1. 10. 2016 dalje ne bi mogel biti zaposlen za pedagoško delo, za kar naj tudi ne bi izpolnjeval ustreznih referenc. Tožba glede pedagoškega dela naj bi bila vložena prepozno. Toženi stranki naj bi v spornem obdobju (do konca leta 2015) zaposlovanje za nedoločen čas preprečeval četrti odstavek 183. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ4 (v nadaljevanju ZUJF). Sodišče naj bi zmotno izhajalo iz tega, da od 1. 10. 2016 obstoji delovno razmerje za 40 ur na teden oziroma za polni delovni čas. Iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 153/2016 z dne 6. 12. 2016 naj bi izhajalo, da je v sporu iz naslova transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas možno priznati le obstoj nazadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je imel nazadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi le za raziskovalno delo za 80 % delovnega časa. Sodišče naj ne bi upoštevalo dejstva, da je bil tožnik od 29. 12. 2016 zaposlen pri drugem delodajalcu, zaradi česar mu po tem datumu ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožnik naj ne bi bil upravičen do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, saj naj bi na zaposlitev prostovoljno pristal. Zato je odločitev o denarnem povračilu že po temelju zmotna, po višini pa pretirana. Stališče sodišča, da mora biti denarno povračilo višje, kot bi znašala odpravnina in odmena za odpovedni rok naj bi bilo preseženo.

4. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki neprekinjeno v delovnem razmerju od 1. 1. 2007 do 30. 9. 2016, in sicer na podlagi večjega števila zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Glede pogodb, sklenjenih od 1. 1. 2007 do 30. 9. 2010, ni uveljavljal transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik na podlagi sklenjenih pogodb s toženo stranko opravljal raziskovalno delo in pedagoško delo (najprej na CC,5 nato pa BB). Odstotek enega ali drugega dela ni bil vedno enak, pri čemer se je pedagoško delo večinoma opravljalo kot dopolnilno delo. V zvezi z raziskovalnim delom se je tožena stranka v pogodbah o zaposlitvi sklicevala na razlog iz 11. alineje prvega odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih6 (v nadaljevanju ZDR-1), tj. priprava oziroma izvedba dela, ki je projektno organizirano, v zvezi s pedagoškim delom pa na razlog iz 1. alineje (izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas) ali na razlog iz 3. alineje (začasno povečan obseg dela) prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Sodišče je ugotovilo, da razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, naveden v pogodbah o zaposlitvi, ni bil dejanski razlog sklenitve pogodb. Trajanje pogodb o zaposlitvi ni bilo usklajeno s trajanjem posameznega projekta, tožnik je delal pri več projektih hkrati, z različno intenziteto, njegovo delo na posameznem projektu je začasno prenehalo, nato pa se spet nadaljevalo. Potreba tožene stranke po tožnikovem delu ni bila vezana le na projekte, ki so sicer predstavljali formalno podlago sklenitve pogodb o zaposlitvi za določen čas, ampak je šlo za raziskovalno delo, glede katerega je obstajala trajna potreba po delu. Četudi je bil tožnik nazadnje zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za čas od 1. 9. 2016 do 30. 9. 2016 za opravljanje raziskovalnega dela, ne pa tudi pedagoškega dela, je tožnik tudi v letu 2016 nadaljeval z opravljanjem pedagoškega dela.

7. Tožena stranka zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta očitek ni utemeljen, saj se je sodišče druge stopnje v skladu s 360. členom ZPP opredelilo do vseh pritožbenih navedb odločilnega pomena. Svojo odločitev je tudi jasno in razumljivo obrazložilo in sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. S tem, ko zatrjuje bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tožena stranka dejansko delno nasprotuje dokaznemu zaključku sodišča, kar ni dovoljen revizijski razlog, delno pa uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Sodišče je pravilno presodilo, da je tožena stranka s tožnikom nezakonito sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Glede na ugotovitev, da je tožnik hkrati delal na več različnih projektih z različno intenzivnostjo, pri čemer trajanje pogodb o zaposlitvi ni bilo usklajeno s trajanjem projektov, je pravilna presoja, da tožnik ni opravljal projektnega, pač pa trajno raziskovalno delo. V zvezi s pedagoškim delom je sodišče ugotovilo, da je tožnik pedagoško obveznost opravljal tudi pri obveznih oziroma temeljnih predmetih, zaradi česar je pravilno presodilo, da je bila potreba po njegovem delu tudi v tem primeru stalna in ne zgolj začasna. Glede na ugotovitev, da v konkretnem primeru ni šlo za projektno delo, pač pa za trajno potrebo po delu, je sklicevanje na sodbo VIII Ips 100/2012 z dne 6. 11. 2012, ki obravnava projektno delo, irelevantno.

10. Tožena stranka v reviziji navaja, da tožniku ni dala navodil za opravljanje drugačnega dela, kot je bilo opredeljeno v pogodbah o zaposlitvi, pač pa naj bi tožniku taka navodila dal direktor matične članice, kjer je tožnik delal, tj. direktor AA R. P. Tovrstni očitki tožene stranke so neutemeljeni. Tožnik je bil dolžan upoštevati navodila svojih nadrejenih. Razmerje med direktorjem AA in toženo stranko, njuna nesoglasja oziroma spori, ne morejo iti na škodo tožnika, ki je delo za toženo stranko (v skladu z navodili, ki so mu bila dana in jih je bil dolžan upoštevati), dejansko opravil. 11. Iz zgoraj navedenih razlogov je neutemeljen tudi smiselno enak revizijski očitek, da je B. Š., koordinator študijskih programov BB, tožniku samovoljno naročil, da se vključi v pedagoški proces. Pri tem ni bistveno, da tožnik ni bil vključen v najavo za opravljanje pedagoškega dela na BB za študijsko leto 2015/2016 in 2016/2017 niti da pogodba o zaposlitvi za določen čas za to obdobje ni vključevala pedagoškega, pač pa zgolj raziskovalno delo. Bistveno je, da je tožnik pedagoško delo, v skladu z navodili nadrejenih, v tem obdobju dejansko opravljal. Zato je pravilna presoja sodišča, da je kljub dejstvu, da je bil tožnik na podlagi zadnje pogodbe o zaposlitvi za čas od 1. 9. 2016 do 30. 9. 2016 formalno zaposlen le za opravljanje raziskovalnega dela, v tem obdobju med tožnikom in toženo stranko obstajalo tudi faktično delovno razmerje za opravljanje pedagoškega dela.7 Tožena stranka na tožnika ne more prevaliti posledic morebitnega nezakonitega ravnanja znotraj njenih članic - tožnik ni bil odgovoren za (ne)skladnost dejanskega stanja z vsebino najave pedagoškega dela (za to naj bi bila po navedbah tožene stranke odgovorna dekanja BB K. K.) in pa z vsebino pogodbe o zaposlitvi.

12. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na določbe ZUJF, ki naj bi ji preprečevale zaposlovanje za nedoločen čas. Določba 183. člena ZUJF (veljavna do 31. 12. 2015), na katero se sklicuje tožena stranka, ne določa, da v primeru obstoja trajne potrebe po delu uporabnik proračuna z delavcem lahko ali celo mora skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas namesto pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

13. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na avtonomijo univerze. Res je, da univerza uživa avtonomijo, vendar ta ne seže tako daleč, da bi prevladala nad pravicami zaposlenih iz delovnega razmerja oziroma pravicami, ki jim jih je kot delodajalec dolžna zagotavljati na podlagi zakona.

14. Z januarjem 2017 je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem za 20% polnega delovnega časa za en mesec. Sodišče je pravilno presodilo, da za januar 2017 ni ovir za priznanje delovnega razmerja za polni delovni čas pri toženi stranki, čeprav se je pri tem zmotno sklicevalo na 63. člen Zakona o visokem šolstvu8 (v nadaljevanju ZVis) namesto na 147. člen ZDR-1, kar pa na pravilnost končne odločitve ni vplivalo. Na podlagi prvega odstavka tega člena sme delavec, ki dela polni delovni čas, izjemoma skleniti pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom z drugim delodajalcem za največ osem ur na teden. V razmerju do te določbe je določba 63. člena ZVis specialna. Visokošolskim učiteljem omogoča, da dopolnilno delo opravljajo tudi pri istem in ne samo pri drugem delodajalcu.

15. Denarno povračilo v višini osmih tožnikovih plač je glede na 10-letno zaposlitev tožnika pri toženi stranki, okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in tožnikovih zaposlitvenih možnosti tudi po presoji revizijskega sodišča, primerno. Kot je na enak pritožbeni očitek odgovorilo že sodišče druge stopnje, je sodišče prve stopnje pri odmeri pravilno uporabilo kriterije iz 118. člena ZDR-1, pri čemer primerjave z višino odpravnine in odmene za odpovedni rok pri odmeri niso bile odločilne.

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 AA 2 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 3 BB 4 Ur. l. št. 40/2012 in nadaljnji. 5 CC 6 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji. 7 Zato je tožba z dne 26. 10. 2016 tudi v delu, ki se nanaša na pedagoško delo, vložena znotraj 30-dnevnega roka po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 in je kot taka pravočasna. 8 Ur. l. RS, 67/93 in nadaljnji.