Jedro

To, da tožnik v najavi izvedbe študijskega procesa za študijsko leto 2016/2017 ni bil predviden za opravljanje pedagoškega dela, ni odločilna okoliščina za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2016 dalje. Tudi to, kar poudarja pritožba, da so organi tožene stranke samostojni pri določanju izvajalcev študijskih programov, ni relevantno za odločitev, da tožniku delovno razmerje 30. 9. 2016 ni prenehalo in mu od 1. 10. 2016 dalje še traja. Takšna odločitev je namreč zgolj posledica ugotovitve, da se je delovno razmerje transformiralo iz določenega v nedoločen čas oziroma, da je med tožnikom in toženo stranko obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas, glede katerega ni bilo zakonitih razlogov za prenehanje. To vprašanje, ali bi tožena stranka za tožnika imela delo ali ne, bi utegnilo biti relevantno šele v primeru vprašanja tožnikove reintegracije, ki pa ni več odprto, saj je sodišče prve stopnje pravnomočno zavrnilo tožnikov zahtevek za vrnitev na delo k toženi stranki, pogodbo o zaposlitvi pa je sodno razvezalo.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pogodbe o zaposlitvi, naštete v I. točki izreka, sklenjene v nasprotju z zakonom, ter da je med tožnikom in toženo stranko obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas, ki ni prenehalo 30. 9. 2016, ampak je trajalo do 1. 2. 2017. Zavrnilo pa je zahtevek na ugotovitev nezakonite sklenitve dveh pogodb o zaposlitvi (z dne 27. 9. 2010 in 27. 6. 2011), ter tudi glede ugotovitve, da ima tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto asistent z doktoratom za 26 ur na teden in za delovno mesto visokošolski učitelj - docent za 14 ur na teden. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 1. 10. 2016 do 1. 2. 2017 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, med drugim obračunati plače v bruto znesku 2.001,31 EUR, od tega odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske, znižane za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Toženi stranki je naložilo še, da je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v višini 13.343,36 EUR bruto, odvesti davke in prispevke ter izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi, v roku 15 dni, medtem ko je višji zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek glede poziva nazaj na delo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.305,77 EUR, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da pogodbe o zaposlitvi za določen čas niso bile sklenjene v nasprotju z zakonom. Tožniku je delovno razmerje zakonito prenehalo z iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi. V pogodbah so bili razlogi sklenitve zadosti konkretizirani, le kraj opravljanja dela in procent delovne obveznosti posameznega delovnega mesta se je spreminjal. Ni bilo trajne potrebe po delu na istem delovnem mestu, za isto delo in procent. Tožnik je imel nazadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 9. 2016 do 30. 9. 2016 za 32 ur na teden za opravljanje dela na raziskovalnem delovnem mestu asistent z doktoratom. Tožena stranka ni bila podpisnik dogovora glede opravljanja še drugega dela. Ne more je zavezovati dogovor med članicama univerze (mimo njenih pooblastil) glede tožnikovega dodatnega dela. V primeru projektno organiziranega dela ni nujno skleniti pogodbe o zaposlitvi za ves čas trajanja projekta (VIII Ips 100/2012). Zakonit razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas je tudi začasno povečan obseg dela ter izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas. Napačni so zaključki, da trajanja pogodb o zaposlitvi niso bila usklajena s trajanjem posameznega projekta oziroma, da naj bi tožnik delal na več projektih hkrati. Zmotno je stališče, da bi treba skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, nato pa jo, v primeru pomanjkanja dela oziroma sredstev, odpovedati iz poslovnega razloga. Sodišče je napačno presodilo tudi okoliščine v zvezi s pedagoškim delom. Člen 58 Ustave RS daje državni univerzi avtonomijo. Za najavo izvedbe študijskega procesa je odgovoren dekan. Organi tožene stranke so samostojni pri določanju izvajalcev študijskih programov. Najava je osnova za sklepanje pogodb o zaposlitvi. V študijskem letu 2016/2017 tožnik ni bil predviden za opravljanje pedagoškega dela, zato od 1. 10. 2016 ni mogel biti zaposlen za pedagoško delo. Tudi ni izpolnjeval najustreznejših referenc za pedagoško delo. To delo sedaj opravljajo drugi izvajalci, ki imajo ustrezno habilitacijo. Tožba je bila glede pedagoškega dela vložena prepozno. Toženi stranki je v spornem obdobju (do konca leta 2015) zaposlovanje za nedoločen čas preprečeval tudi četrti odstavek 183. člena ZUJF. Sodišče je zmotno izhajalo iz tega, da od 1. 10. 2016 obstoji delovno razmerje za 40 ur na teden oziroma za polni delovni čas. S tem v zvezi je spregledalo primer VIII Ips 153/2016, da lahko sodišče v sporu iz naslova transformacije prizna obstoj tiste pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel delavec nazadnje sklenjeno. Tožnik je imel nazadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi le za raziskovalno delo v 80 % delovnega časa. Tožnik je od 29. 12. 2016 zaposlen pri drugem delodajalcu, zato mu po tem datumu že iz tega razloga ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki. Zaradi zaposlitve, na katero je tožnik pristal prostovoljno, ne more biti upravičen do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, tudi ne more imeti več pravnega interesa za to pravdo. Prenehanje delovnega razmerja je bilo zakonito. Zato je odločitev o denarnem povračilu že po temelju zmotna, po višini pa pretirana. Stališče sodišča, da mora biti to povračilo višje, kot bi znašala odpravnina in odmena za odpovedni rok, je preseženo. Treba je upoštevati le zakonske kriterije za odmero. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne ali da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik pri toženi stranki neprekinjeno v delovnem razmerju od 1. 1. 2007 do 30. 9. 2016, in sicer na podlagi večjega števila zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tožnik glede pogodb, sklenjenih od 1. 1. 2007 do 30. 9. 2010 ni uveljavljal transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. To je uveljavljal v zvezi z nadaljnjimi pogodbami in sodišče prve stopnje mu je sledilo - razen glede prvih dveh pogodb iz spornega obdobja (pogodbi z dne 27. 9. 2010 in 27. 6. 2011, slednja je veljala do 30. 6. 2013). Že v zvezi s prvo naslednjo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za določen čas od 1. 7. 2013 do 31. 12. 2013, je torej sodišče prve stopnje ugotovilo podlago za transformacijo tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki iz določenega v nedoločen čas (56. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 23/2013 in nasl.). Vseeno je sodišče tudi glede vseh nadaljnjih pogodb natančno pojasnilo, v čem so razlogi za zaključek, da so bile pogodbe sklenjene v nasprotju z zakonom oziroma, da razlog, naveden v pogodbi, ni bil dejanski razlog sklenitve pogodb. Posledično je pravilno ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi - z dnem 30. 9. 2016, ampak mu je trajalo vse do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi - z dnem 1. 2. 2017. V zvezi s tem je bilo tožniku namesto reintegracije priznano denarno povračilo.

6. Tožnik je na podlagi sklenjenih pogodb s toženo stranko opravljal raziskovalno delo in pedagoško delo (% enega ali drugega dela ni bil vseskozi enak, pedagoško delo se je večinoma opravljalo kot dopolnilno delo po 63. členu ZVis). V zvezi z raziskovalnim delom se je tožena stranka v pogodbah o zaposlitvi sklicevala na razlog iz 11. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1 (priprava oziroma izvedba dela, ki je projektno organizirano), v zvezi s pedagoškim delom pa na razlog iz 1. alineje (izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas) ali na razlog iz 3. alineje (začasno povečan obseg dela) prvega odstavka 54. člena ZDR-1. 7. Po drugem odstavku 54. člena ZDR-1 delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v določenih primerih, med katerimi je npr. določba četrtega odstavka 55. člena ZDR-1. Ta dopušča, da se lahko, ne glede na časovno omejitev iz drugega odstavka 55. člena ZDR-1, v primeru iz 11. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene za obdobje, daljše od dveh let, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ta pogoj v tožnikovem primeru ni bil izpolnjen. Tega ne spreminja pritožbeno sklicevanje na primer VIII Ips 100/2012, da lahko delodajalec, kadar določeno delo projektno organizira, za čas trajanja projekta sklepa tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vendar ne nujno in samo za ves čas trajanja projekta, temveč lahko tudi za krajši čas. Sodišče prve stopnje je namreč poleg tega, da trajanje pogodb o zaposlitvi ni bilo usklajeno s trajanjem posameznega projekta, izpostavilo predvsem to, da je tožnik delal pri več projektih hkrati, z različno intenziteto, da je njegovo delo na posameznem projektu začasno prenehalo, nato pa spet nadaljevalo, predvsem pa je utemeljeno zaključilo, da pri tožnikovem delu ni šlo zgolj za pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano, da torej potreba tožene stranke po tožnikovem delu ni bila vezana le na projekte, ki so sicer predstavljali formalno podlago sklenitve pogodb o zaposlitvi za določen čas, ampak je šlo za raziskovalno delo, glede katerega je bila trajna potreba po delu.

8. Enako je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi glede tožnikovega pedagoškega dela. Glede pedagoškega dela pritožba neutemeljeno vztraja pri prepozni vložitvi tožbe. Četudi je bil tožnik nazadnje zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi (za čas od 1. 9. 2016 do 30. 9. 2016) le za opravljanje raziskovalnega dela, ne tudi pedagoškega dela, je tožba (z dne 26. 10. 2016) tudi glede tega dela vložena znotraj 30-dnevnega roka za uveljavljanje sodnega varstva po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1. Sodišče je namreč ugotovilo, da je tožnik, kljub izostanku pisne pogodbe tudi v letu 2016 dejansko nadaljeval z opravljanjem pedagoškega dela. Tej ugotovitvi pritožba ne nasprotuje, poudarja pa, da se je to pedagoško delo opravljalo mimo nje oziroma njenih pooblastil - na podlagi dogovora med članicama univerze, kar pa ne pomeni, da v tem času ni obstajalo delovno razmerje tudi v zvezi s pedagoškim delom. Predhodno je namreč tožena stranka s tožnikom sklepala pogodbe o zaposlitvi tako za raziskovalno delo, kot za pedagoško delo (najprej za delo na UA. B. nato na UA. C.) in tudi v zvezi s tem delom je sodišče ugotovilo trajno potrebo po tožnikovem delu.

9. Pritožbena navedba, da tožnik ni izpolnjeval najustreznejših referenc za pedagoško delo, je nerelevantna, in sicer tako glede obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, kot glede priznanja delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2016 dalje. Pritožba sodišču prve stopnje v zvezi s slednjim neutemeljeno očita tudi kršitev avtonomije univerze. To, da tožnik v najavi izvedbe študijskega procesa za študijsko leto 2016/2017 ni bil predviden za opravljanje pedagoškega dela, ni odločilna okoliščina za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2016 dalje. Tudi to, kar poudarja pritožba, da so organi tožene stranke samostojni pri določanju izvajalcev študijskih programov, ni relevantno za odločitev, da tožniku delovno razmerje 30. 9. 2016 ni prenehalo in mu od 1. 10. 2016 dalje še traja. Takšna odločitev je namreč zgolj posledica ugotovitve, da se je delovno razmerje transformiralo iz določenega v nedoločen čas oziroma da je med tožnikom in toženo stranko obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas, glede katerega ni bilo zakonitih razlogov za prenehanje. To vprašanje, ali bi tožena stranka za tožnika imela delo ali ne, bi utegnilo biti relevantno šele v primeru vprašanja tožnikove reintegracije, ki pa ni več odprto, saj je sodišče prve stopnje pravnomočno zavrnilo tožnikov zahtevek za vrnitev na delo k toženi stranki, pogodbo o zaposlitvi pa je sodno razvezalo, o čemer več kasneje.

10. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da za presojo zakonitega razloga sklenitve pogodb o zaposlitvi za določen čas niso odločilne določbe Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 in nasl.), ki naj bi omejevale zaposlovanje za nedoločen čas, saj tožena stranka pogodb o zaposlitvi za določen čas ni sklepala na podlagi določb tega zakona (npr. na podlagi določbe četrtega odstavka 183. člena, ki jo izpostavlja pritožba), ampak iz razlogov po ZDR-1, zato je relevantna le presoja obstoja teh razlogov. Od uveljavitve ZDR-1 (v posledici pravila iz 28. člena tega zakona, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas) se namreč presoja le, ali je bil dejansko podan razlog, naveden v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ali ne. Ne velja več predhodna sodna praksa, da sodišče tudi mimo opredelitve razloga iz pogodbe o zaposlitvi preveri, ali je glede na ugotovljeno dejansko stanje podan kateri izmed dopustnih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče torej presoja le, ali obstoji zakonsko predviden razlog, kot je opredeljen v pogodbi o zaposlitvi. Če tega ne ugotovi, je podana podlaga za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da razlogi sklenitve pogodb o zaposlitvi za določen čas (po 1., 3. in 11. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1), katerih skupna lastnost naj bi bila začasna potreba po delu, niso bili podani, saj je ugotovilo trajno potrebo po tožnikovem delu, tako glede raziskovalnega kot pedagoškega dela. Kot pravilno se pokaže tudi zavzeto stališče sodišča, ki ga neutemeljeno izpodbija pritožba, da bi tožena stranka ravnala bolj pravilno, če bi s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, v primeru pomanjkanja dela oz. sredstev pa bi mu pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnega razloga.

12. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je v zvezi s priznanjem tožnikovih pravic iz delovnega razmerja v času od 1. 10. 2016 do sodne razveze (gre predvsem za priznanje plače v višini 2.001,31 EUR bruto) zmotno izhajalo iz predpostavke, da med strankama obstoji delovno razmerje za 40 ur na teden - za polni delovni čas, saj je bila zadnja pogodba o zaposlitvi sklenjena le za 32 ur - za 80 % delovni čas. Vendar pa, kot že omenjeno, je tožnik tudi v času trajanja zadnje pogodbe o zaposlitvi, poleg raziskovalnega dela dejansko opravljal tudi pedagoško delo, četudi to ni bilo predmet pisne pogodbe. Sodišče prve stopnje je obseg pedagoškega dela ugotovilo na podlagi računov oziroma plačil za opravljeno delo, česar pritožba ne izpodbija. Pritožba se sklicuje predvsem na to, da iz judikata VIII Ips 153/2016 izhaja, da lahko sodišče v sporu iz naslova transformacije prizna obstoj le tiste pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel delavec nazadnje sklenjeno. Vendar pa predmetni spor ni zgolj iz naslova transformacije, ampak v manjšem delu tudi iz naslova t. i. faktičnega delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pri odločitvi o reparaciji poleg raziskovalnega dela utemeljeno upoštevalo tudi pedagoško delo, kar je imelo za posledico priznanje plače za polni delovni čas.

13. Sodišče prve stopnje je sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi s 1. 2. 2017 vezalo na tožnikovo zaposlitev pri drugem delodajalcu (za 80 % polnega delovnega časa). Pritožba se neutemeljeno zavzema za sodno razvezo že z dnem 29. 12. 2016, ko se je tožnik sicer že zaposlil pri drugem delodajalcu, a zgolj za 20 % polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je upoštevalo nemožnost dvojne zaposlitve šele od 1. 2. 2017, ne že prej, sklicujoč se pri tem v zvezi s predhodnim obdobjem na dopustno možnost dopolnilnega dela - do največ 20 % polnega delovnega časa. Zato pogodbe o zaposlitvi ni razvezalo že z 29. 12. 2016, ampak šele s 1. 2. 2017. Pritožba neutemeljeno navaja, da sploh ni bilo podlage za sodno razvezo, ker naj bi bilo prenehanje delovnega razmerja dne 30. 9. 2012 zakonito, kar ne drži. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, a glede na vse okoliščine in interes pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, lahko na predlog strank ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna še denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Kljub slednji zakonski dikciji, ki se glasi na odpoved, se navedeno pravilo uporablja tudi v sporih iz naslova transformacije oziroma faktičnega delovnega razmerja.

14. Nova zaposlitev, do katere je prišlo v tožnikovem primeru, je v praksi pogosto pomembna okoliščina, relevantna za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in tudi za odmero denarnega povračila namesto reintegracije. Ne drži torej pritožbena navedba, da tožnik zaradi nove zaposlitve nima pravnega interesa v tej pravdi. Tudi to, da se je tožnik prostovoljno zaposlil drugje, ne pomeni, da ne more biti upravičen do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Tožnik je zahteval denarno povračilo v višini 18 plač, sodišče prve stopnje mu ga je prisodilo v višini 8 plač. Pritožba le pavšalno navaja, da je odločitev o denarnem povračilu po višini pretirana, sodišču prve stopnje pa očita, da je zavzelo v praksi že preseženo stališče, da mora biti to povračilo višje, kot bi znašala odpravnina in odmena za odpovedni rok. Vendar pa to stališče niti ni bilo odločilno za odmero tožnikovega denarnega povračila (npr. v smislu dviga izračunanega denarnega povračila do višine odpravnine in navedene odmene). Sodišče prve stopnje je denarno povračilo odmerilo ob uporabi kriterijev iz 118. člena ZDR-1 (trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja), s tem da pritožba uporabe teh kriterijev določno niti ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa se z odmero strinja.

15. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP.)