Jedro

Ob pravilnem izhodišču, da so stranke tiste, ki morajo priskrbeti ustrezno trditveno podlago zahtevka, dokazni postopek pa je namenjen temu, da se ugotovi obstoj ali neobstoj že zatrjevanih dejstev, revizija zanemarja konkretne okoliščine primera in potek tega pravdnega postopka. Z dopustitvijo dokaza z listinami, ki jih je v spis vložil cedent, razpravno načelo in pravila dokazovanja v tem pravdnem postopku niso bila kršena.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 515,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi za 22.494,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je razvidno iz I. točke izreka, v preostalem delu (za glavnico 7.530,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. S sklepom II DoR 220/2011 z dne 1. 9. 2011 je bila na predlog tožene stranke dopuščena revizija glede vprašanja, ali je bilo z upoštevanjem listin, ki jih je na poziv sodišča predložil cedent v pravdi spornih terjatev, kršeno razpravno načelo.

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato tožena stranka pravočasno vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sporno je vprašanje trditvenega in dokaznega bremena in s tem v zvezi zahteve po substanciranju trditev in dokaznih predlogov. Stranka svojega procesnega bremena ne izpolni, če predlaga dokaz, ne da bi hkrati postavila trditve, ki naj bi jo ta dokaz potrjeval. Ni dopustno, da bi stranka šele s pomočjo predlaganega dokaza (nedoločenimi listinami, ki naj jih predloži priča) spoznala dejstvo, pomembno za odločitev o tožbenem zahtevku. Jasna, enotna in ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča je, da informativni dokaz ni dovoljen, sodba sodišča druge stopnje pa po mnenju tožene stranke od te prakse odstopa. Med strankama je bilo sporno, ali je cedent za toženo stranko opravil točno določene storitve prevoza točno določenega blaga v točno določenih količinah na točno določenih relacijah. Sodišči prve in druge stopnje sta dopustili dokaz z listinami priče A. A., na katere se je tožeča stranka določno sklicevala šele v vlogi z dne 19. 6. 2009, po stališču sodišč pravočasno, ker je z vlogo z dne 2. 10. 2008 oziroma na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala njihovo pridobitev od te priče. V omenjeni vlogi pa je tožeča stranka kot dokaz le pavšalno predlagala „prevoznice za posamezne račune, ki naj jih dostavi A. A. oziroma tožena stranka“ in „predložitev pogodbe o medsebojnem poslovanju oziroma opravljanju prevozov, ki naj jo dostavi tožena stranka oziroma A. A. po pozivu sodišča“, na prvem naroku za glavno obravnavo pa predlagala, da se A. A. pozove, da predloži „vse prevoznice, potne naloge oziroma morebitne druge listine kot so dobavnice in podobno prav tako pa vse morebitne pogodbe oziroma naročilnice, ki so bile izdane s strani tožene stranke v zvezi s spornimi prevozi itd.“. Pri tem tožeča stranka ni postavila trditev o točno določenih dejstvih (točno določenih storitvah prevoza točno določenega blaga v točno določenih količinah na točno določenih relacijah), ki naj bi se dokazala s temi dokaznimi sredstvi (točno določenimi listinami). Šele izvedeni dokazi so tožeči stranki omogočili, da je spoznala pravno relevantna dejstva, jih do določene mere specificirala in o tem seznanila toženo stranko. Stranka, ki predlaga dokazovanje z listinami, mora konkretno navesti, katera predložena listina dokazuje katero pravno pomembno trditev, sicer dokazni predlog ni ustrezen. Če je listina pri kom drugem, mora stranka v dokaznem predlogu poleg navedbe dejstva, ki naj se s to listino ugotovi in njene bistvene vsebine (brez česar ni mogoča ocena relevantnosti predlaganega dokaza), navesti tudi podatke, ki so potrebni za identifikacijo listine, osebo, pri kateri je listina, in opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo tega (določenega) dokaza ugotovi. Stranka ne more izhajati iz predpostavke, da bo med sodnim postopkom zbrala informacije, ki bi jih morala imeti že, ko se je odločala za sodno varstvo. Namen dokaznega postopka je dokazovanje resničnosti že zatrjevanih spornih dejstev in ne služi pridobivanju informacij, na podlagi katerih bi tožeča stranka šele oblikovala trditveno podlago zahtevka. Na stranki je breme, da pred sodnim postopkom oziroma vsaj pred prvim narokom za glavno obravnavo pridobi dovolj informacij za kakovostno uveljavljanje zahtevkov. V konkretnem primeru so se dokazi spremenili v navedbe in obratno, s tako pridobljenimi listinami pa je sodišče prve stopnje celo nepravilno seznanjalo priče, ki so v skladu s tem podajale svoje izpovedbe. Tudi te izpovedbe so bile zato pridobljene s kršitvijo določb ZPP, razlog za to pa je bila dopustitev informativnega dokaza. Če tega dokaza sodišči prve in druge stopnje ne bi dopustili, bi bilo treba tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Tožena stranka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožene stranke ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo skupaj s sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, da revizijo zavrne kot neutemeljeno. Pojasnjuje, da sta bila poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo razpisana v času, ko je bil tožnik na prestajanju zaporne kazni. To je njegov pooblaščenec na naroku povedal, kot tudi, da tožnik listin nima, ker je terjatev prevzel od A. in tedaj prejel le račune za opravljene vožnje. Ker sam zaradi prestajanja zaporne kazni pred prvim narokom od A. ni mogel pridobiti listin, je sodišču predlagal, da pozove A., da listine predloži, oziroma da jih predloži tožena stranka. Tožena stranka na naroku ni nasprotovala takemu predlogu tožnika, pač pa le, da listin ne more imeti, ker prevozi niso bili opravljeni, kar pomeni, da se je strinjala s tem dokaznim predlogom tožnika in tudi ni zatrjevala, da naj bi dokazni predlog ne bil dovolj substanciran. Dokaznemu predlogu tudi ni nasprotovala na naslednjih dveh narokih, pač pa šele, ko je spoznala, da njene navedbe, da prevozi niso bili opravljeni, ne bodo vzdržale. Ker tožnik ni imel listin, ni mogel natančno vedeti, kaj v njih piše, da bi vse natančno specificiral. To je lahko storil šele, ko jih je prejel. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Temeljno načelo pravdnega postopka v zvezi z zbiranjem procesnega gradiva je razpravno načelo, ki je v čisti obliki uveljavljeno glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov. To pomeni, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). S tem povezana trditveno in dokazno breme sta tako v pravdnem postopku najpomembnejše procesno breme, ki imata neposreden vpliv na uspeh stranke v postopku. Tožnik mora, da (lahko) uspe v pravdi navesti dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe), navesti trditve o teh dejstvih ter predlagati dokaze za njihovo ugotovitev. Pravilno je sicer izhodišče revizije, da so stranke tiste, ki morajo priskrbeti ustrezno trditveno podlago zahtevka, dokazni postopek pa je namenjen temu, da se ugotovi obstoj ali neobstoj že zatrjevanih dejstev, ne pa njihovemu odkrivanju ter širitvi in dopolnjevanju trditvene podlage. Vendar pa ob pravilnem izhodišču revizija zanemarja konkretne okoliščine primera in potek tega pravdnega postopka. Tožnik je namreč že v prvi vlogi ustrezno opredelil odločilna (ti. konstitutivna) dejstva in že predlogu za izvršbo predložil dokaze zanje.

8. Postopek v tej zadevi se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki mu je tožnik (tedaj upnik) priložil račune A. A. za prevoze, ki jih je ta opravil za toženo stranko, in pogodbo o odstopu terjatev, s katero je sam prevzel terjatev od A. Ker je tožena stranka zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vložila obrazložen ugovor, v katerem je trdila, da tožniku nič ne dolguje, da so računi, na podlagi katerih je bil izdan sklep o izvršbi, fiktivni, kar je A. vendarle opravil prevozov zanjo, pa mu je bilo plačano, je izvršilno sodišče razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, postopek pa se je nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Tožnik je v prvi vlogi v pravdnem postopku odgovoril na ugovor tožene stranke zoper sklep o izvršbi, da računi niso fiktivni, pač pa so bili v dogovoru s toženo stranko izdani kasneje za nazaj (ko je prišlo do definiranja cene storitev), ko so bili prevozi že opravljeni in je zato na njih naveden kasnejši naziv tožene stranke in kasnejši A. transakcijski račun; da je A. za toženo stranko tedaj opravil največ prevozov na farmi B.; in da tožena stranka ni predložila dokazov, da bi A. storitve plačala. V dokaz je predlagal med drugim „prevoznice za posamezne račune, ki naj jih dostavi A. A. oz. tožena stranka“ in „predložitev pogodbe o medsebojnem poslovanju oziroma opravljanju prevozov, ki naj jo dostavi tožena stranka oz. A. A. po pozivu sodišča“, na prvem naroku pa ob predlaganju novih prič ponovil predlog, naj se A. pozove, da predloži vse prevoznice, potne naloge oziroma druge listine, kot so dobavnice, naročilnice, pogodbe, izdane s strani tožene stranke. Pooblaščenec tožeče stranke se je na nadaljnje oporekanje tožene stranke, da prevozi niso bili opravljeni, zavezal, da bo skušal sam stopiti v stik z A., in pojasnil, da tega doslej ni mogel zato, ker tožnik prestaja kazen zapora. Ko je A. na poziv sodišča v smislu 228. člena ZPP listine predložil, je tožena stranka začela oporekati, da dokazni predlog ni bil ustrezno substanciran, medtem ko je tožnik v svoji vlogi natančno obrazložil vtoževano terjatev po posameznih računih s tem računom pripadajočo dokumentacijo.

9. Iz prikazanega teka tega pravdnega postopka je torej razvidno, da je tožnik v prvi vlogi v pravdnem postopku (ki se je nadaljeval po razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba) navedel odločilna (konstitutivna) dejstva in zanje tudi predložil dokaze: navedel je namreč, da je odstopnik terjatve za toženo stranko opravil naročene prevoze in predložil račune ter pogodbo o odstopu terjatve. S tem je zadostil dokaznemu bremenu, saj je navedel dejstva, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice (plačila za opravljene storitve odstopnika terjatve za toženo stranko) in predložil dokaze. Trditveno breme namreč obsega odločilna (konstitutivna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera - te znotraj istega dejstvenega substrata predstavljajo zgolj konkretizacijo prvotnih trditev, obenem pa praviloma na njih (v primeru oporekanja njihovega obstoja po izvedenem dokaznem postopku) tudi sloni ocena, ali odločilna (konstitutivna) dejstva obstajajo ali ne. Potreba po navedbi nadaljnjih dejstev oziroma njihovi razčlenitvi, kar pravzaprav pomeni navedbo konkretnih okoliščin, v katerih je prišlo do nastanka odločilnih dejstev, praviloma nastane šele, če nasprotna stranka oporeka obstoj odločilnih dejstev.(1) Tako je bilo tudi v konkretnem primeru. Ker je tožena stranka zanikala, da bi odstopnik terjatve opravil zanjo s predloženimi računi zaračunane prevoze, je nastala potreba po nadaljnjem substanciranju dejstev in dokazov. Tudi tej svoji obveznosti je tožnik zadostil. Vztrajal je, da so bili vsi prevozi po računih opravljeni, predlagani dokazi pa so bili glede na okoliščine primera tudi dovolj konkretno navedeni in opredeljeni. Ne gre namreč prezreti, da je bil tožnik prevzemnik terjatve ne pa izvajalec storitev za toženo stranko. Zato je povsem logično, da mu vse podrobnosti v zvezi z opravljenimi storitvami niso niti mogle biti znane. Res je bila njegova obveznost, da jih v zadostni meri opredeli že pred začetkom postopka, kar je, kot je bilo že obrazloženo, tudi storil. Na ugovor tožene stranke jih je nadalje – v okoliščinah konkretnega primera – tudi ustrezno konkretiziral. Niso bile namreč sporne „točno določene storitve prevoza točno določenega blaga v točno določenih količinah na točno določenih relacijah“, kot sedaj prikazuje tožena stranka v reviziji, pač pa, ali so bili prevozi, za katere je A. A. izstavil račune, sploh opravljeni. Glede na to da je bil tožnik prevzemnik njegove terjatve, je o teh dejstvih lahko največ izpovedal prav A. A., glede na tožnikovo prestajanje zaporne kazni ravno v času razpisa prvega naroka pa je logično tudi, da sam v tistem času vseh (nadaljnjih) dokazov ni mogel priskrbeti in se z vsemi podrobnostmi posameznega prevoza tudi ne seznaniti. V takih okoliščinah, ki jih je sodišču tudi pojasnil, je dokazni predlog, naj A. (ali tožena stranka, ki je kot njegova sopogodbenica s temi listinami prav tako razpolagala) predloži „prevoznice za posamezne račune“ oziroma „vse prevoznice, potne naloge oz. druge listine, kot so dobavnice, naročilnice, pogodbe, izdane s strani tožene stranke“, ustrezno specificiran. V primeru, ko so listine pri tretji osebi, je dokaznemu bremenu zadoščeno, če je listina opredeljena opisno (potni nalog, dobavnica za določeno obdobje oziroma dobavnica, na podlagi katere so bili izdani računi) in ne povsem določno z datumom in morebitnimi ostalimi identifikacijskimi znaki (zaporedna številka ipd.), saj to stranki ne more biti znano, iz samega poimenovanja listin pa izhaja njihova vsebina, zato tudi ni bilo potrebe po natančnem pojasnjevanju v tej smeri.

10. Vrhovno sodišče tudi ne pritrjuje tezi tožene stranke, da je šlo za informativne dokaze – šlo je za dokaze, da so bili že predloženi računi utemeljeno izdani, ker so bile storitve res opravljene. Sicer pa je treba toženi stranki pojasniti, da kljub načelnemu izhodišču o njihovi prepovedi sodna praksa informativne dokaze dopušča v primerih, ko stranka ne pozna dejstev, ki jih mora navesti zaradi zadostitve trditvenemu bremenu. Kadar so torej relevantna dejstva izven zaznavnega območja stranke, ki bi jih morala navesti, so takšni dokazi dopustni – in čeprav tu ne gre za informativne dokaze, je bila situacija podobna. Tožniku kot cesionarju namreč vsa dejstva v zvezi z nastankom in višino terjatve niso bila znana in so bila izven njegovega zaznavnega območja, glede na to, da je med pravdnim postopkom (ravno v času prvega naroka) prestajal zaporno kazen, pa mu je bilo tudi preprečeno, da bi sam pridobil relevantne dokaze in na njihovi podlagi navedel relevantna dejstva. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ravnali v skladu z 228. členom ZPP, ko sta v skladu z njegovim predlogom pozvali tretjega, pri katerem so bile listine, da jih predloži, nato pa dopustili izvedbo dokaza z njimi. V vlogi 19. 6. 2009 je tako tožnik natančno obrazložil terjatev po vsakem posameznem računu s pripadajočo dokumentacijo (potni nalogi z obračuni in dobavnice), ki jo je predložil tretji. Takšna nadaljnja konkretizacija njegovih navedb torej ni bila v nasprotju z razpravnim načelom.

11. Tožena stranka tudi neutemeljeno vidi kršitev tega načela v tem, da je sodišče s tako pridobljeno dokumentacijo seznanjalo druge priče. Na (kasnejšem) naroku je namreč sodišče listine ob zaslišanju pokazalo določenim pričam (v reviziji izpostavljena primera se nanašata na priči, ki sta najprej pojasnili, kakšno je bilo običajno poslovanje z A., nato pa glede določenih listin - naročilnic in prevoznic - prepoznali, čigav je podpis na njih). Ker je sodišče pravilno upoštevalo listine kot dokaz, jih je v nadaljevanju dokaznega postopka lahko ustrezno uporabilo - tudi tako, da je o njih in okoliščinah njihovega nastanka (zatrjevana je bila med drugim tudi fiktivnost izdanih računov) izpraševalo priče. Priči se namreč lahko postavljajo tudi vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo ali razjasnijo (prvi odstavek 239. člena ZPP).

12. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da razpravno načelo z dopustitvijo dokaza z listinami, ki jih je v spis vložil cedent, razpravno načelo in pravila dokazovanja v pravdnem postopku niso bila kršena, zaradi česar se z vprašanjem pravočasnosti toženkinega uveljavljanja procesnih kršitev v smislu 286.b člena ZPP ni ukvarjalo. Ker torej revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

13. Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka (sestava odgovora na revizijo 900 odvetniških točk, obračunanih od zneska, spornega v revizijskem postopku, končno poročilo stranki, 2% materialni stroški in DDV).

Op. št. (1): Npr. zadošča, da stranka trdi, da njena terjatev izvira iz sklenjene pogodbe. Šele če nasprotna stranka zanika obstoj pogodbe, mora navesti tudi konkretna dejstva (okoliščine), v katerih je prišlo do sklenitve pogodbe.