Jedro

Na podlagi 228. člena ZPP sme sodišče naložiti drugi osebi, naj predloži listino, če jo mora ta po zakonu pokazati ali predložiti ali če gre za listino, ki je po svoji vsebini skupna zanjo in za stranko, ki se nanjo sklicuje (med drugim tudi cedentova dolžnost izročiti cesionarju zadolžnico ter druge dokaze o odstopljeni terjatvi in stranskih pravicah).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr.št. 00001 Ig 2005/00431 z dne 01. 09. 2006 ostane v veljavi za 22.949,64 EUR s pripadki, v preostalem delu (za znesek 7.530,20 EUR s pripadki) pa je navedeni sklep o izvrši razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo ter toženi stranki naložilo v plačilo izvršilne in pravdne stroške tožeče stranke v znesku 2.886,42 EUR.

V pritožbi zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka je tožeča stranka uveljavljala pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr.št. 00001 Ig 2005/00431 z dne 01. 09. 2006 obdrži v veljavi še za znesek 7.530,20 EUR s pripadki, tožeči stranki pa se priznajo vsi priglašeni stroški, oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka je v pritožbi zoper I. in III. točko izreka sodbe uveljavljala pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava s predlogom pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Obe pravdni stranki sta v svojih odgovorih na pritožbi predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno. Priglasili sta stroške, ki sta jih imeli z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Obe pravdni strani sta priglasili tudi pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Tožeča stranka je s predlogom za izvršbo zahtevala plačilo računov za prevoze gnojevke in za prevoze krmil. Tožeča stranka je navedene terjatve prevzela od odstopnika A. G. s.p. na podlagi pogodbe o odstopu terjatev.

K pritožbi tožeče stranke Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnjenim delom tožbenega zahtevka (računi št.: 48/2002, 54/2002 in 146/2002). Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka v zvezi z vtoževano terjatvijo na podlagi navedenih računov predložila le enostranske, s strani odstopnika terjatve izstavljene listine, in zato ni dokazala, da je tožena stranka naročila zaračunane storitve niti da je tožeča stranka te storitve opravila v vtoževanem obsegu. Tožeča stranka je navedena dejstva dokazovala oziroma predlagala dokaze z zaslišanjem prič. Vendar se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tak dokaz v tem primeru ne zadostuje. Tožena stranka je namreč ugovarjala, da tožeči stranki ne dolguje ničesar, da je tožeči stranki vse opravljene storitve že plačala in da je poslovanje med toženo stranko in odstopnikom AG potekalo na podlagi listin tako, da je tudi prevoznik (G) v vsakem primeru razpolagal z listinami, s katerimi bi lahko dokazoval, da je bil prevoz opravljen. Ker tožeča stranka v dokaz svojim trditev o opravljenih prevozih krmil ni predložila dokazov o opravljenih prevozih, s katerimi bi, kot to izhaja iz trditev tožene stranke in priče VP, morala v primeru opravljenih storitev razpolagati (naročilnice, prevoznice), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zgolj vedenje o opravljanju storitev še ne dokazuje naročila storitev in obsega opravljenih storitev.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je terjatev po računu št. 48/2002 zaradi poteka triletnega zastaralnega roka zastarala še pred vložitvijo izvršilnega predloga. Ni utemeljena pritožbena navedba tožeča stranke, da je tožena stranka z ugovorom zastaranja prekludirana. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožena stranka vsa dejstva, potrebna za presojo tega ugovora, navedla pravočasno, zato je zastaranje lahko ugovarjala tudi po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo (Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 121/2006).

K pritožbi tožene stranke Tožena stranka je v pritožbi zatrjevala, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko je dopustilo dokaz z listinami, ki jih je na poziv sodišča predložil odstopnik AG. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 02. 10. 2008 kot dokaz predlagala “prevoznice za posamezne račune, ki naj jih dostavi AG oziroma tožena stranka” in “ predložitev pogodbe, ki naj jo dostavi tožena stranka oziroma G po pozivu sodišča”, na prvem naroku dne 09. 10. 2008 pa je predlagala, da se G pozove, da predloži “vse prevoznice, potne naloge, druge listine, dobavnice in podobno, vse morebitne pogodbe oziroma druge listine, ki so bile izdane s strani tožene stranke v zvezi s spornimi prevozi.” Na podlagi 228. člena ZPP sme sodišče naložiti drugi osebi, naj predloži listino, če jo mora ta po zakonu pokazati ali predložiti ali če gre za listino, ki je po svoji vsebini skupna zanjo in za stranko, ki se nanjo sklicuje (med drugim tudi cedentova dolžnost izročiti cesionarju zadolžnico ter druge dokaze o odstopljeni terjatvi in stranskih pravicah, 422/1 člen ZOR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo citirani člen zakona, ko je dopustilo dokaz z vpogledom v listine AG (Priloge A24-A129). Prvostopno sodišče je poudarilo, da je tožeča stranka obrazložila, kaj z navedenimi listinami dokazuje in pravočasno, z vlogo z dne 02. 10. 2008 oziroma na prvem naroku za glavno obravnavo, predlagala pridobitev navedenih listin od AG, ki je z njimi razpolagal. Na podlagi navedenega zakonskega določila je sodišče pred izdajo navedene odločbe pozvalo drugo osebo (AG), naj predloži listine, kar je ta tudi storil. Tožena stranka je v pritožbi ponovno opozarjala, da so bili vsi vtoževani računi fiktivni in sestavljeni za nazaj, da tožena stranka ne G ne tožeči stranki ničesar ne dolguje in da je sporne račune prvič prejela šele tri leta potem, ko naj bi bili izstavljeni. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je prepričljiva razlaga tožeče stranke, ki sta jo potrdili zaslišani priči T in AG, da je tožeča stranka navedla na računih transakcijski račun in tožečo stranko, kot sta bila veljavna v času, ko je tožeča stranka račune izdala, ne glede na to, da je šlo za račune za storitve, ki so bile opravljene v preteklih mesecih. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da okoliščina, da so bili računi iz prej navedenih razlogov izstavljeni z zamikom, ne omogoča zaključka, da storitve, za plačilo katerih naj bi bili ti računi izstavljeni, niso bile opravljene. Prav tako je verjetna razlaga tožeče stranke, da so bili računi izdani šele po opravljenih storitvah, ker so bile šele kasneje določene cene oziroma opredeljen način zaračunavanja storitev. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožena stranka ni uspela izpodbiti trditev tožeče stranke, da so bili v spornem obdobju prevozniki sklicani zaradi novega načina obračunavanja prevozov.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala, da je opravila vtoževane storitve prevozov in nakladanja gnojevke. Na podlagi izjav zaslišanih prič ter predložene listinske dokumentacije (naročilnica, prevoznice) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tudi v spornem obdobju vozila gnojevka, poudarilo pa je tudi, da tožena stranka ni dokazala, da prevozov gnojevke v spornem obdobju ni opravila tožeča stranka, ki ji je bila izstavljena naročilnica oziroma so ji bili potrjeni prevozi (Priloge A33, A72 in A111) ali da jih je opravil kdo drug ali da bi tožeči stranki za opravljene storitve v tem obdobju tožena stranka karkoli plačala.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbena navedba tožene stranke, da specifikacija ne predstavlja listine, na katero bi se sodišče lahko sklicevalo in da se specifikacija in naročilnica ne ujemata, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Ni utemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, da odločitev prvostopnega sodišče o stroških ni pravilna, ker vloge tožene stranke niso bile potrebne, saj gre v njih le za ponavljanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v zvezi z odmero pravdnih stroškov primerno obrazložilo. Pri tem se je sklicevalo na stroškovnike in tarife ter upoštevalo uspeh, ki sta ga stranki dosegli v postopku, zato pavšalne pritožbe tožeče stranke pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 1. odst. 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali pravdni stranki, niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Tak zaključek je narekoval zavrnitev neutemeljenih pritožb in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker pravdni stranki nista uspeli s pritožbama, sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).