Jedro

Pogodbeni stranki s tem, ko sta z aneksom naknadno nadomestili prvotno revalorizacijo posojilnega razmerja s faktorjem R z devizno klavzulo, nista kršili prisilnih predpisov in takšen aneks zaradi navedenega ni ničen, čeprav posega v celotno obdobje veljavnosti posojilne pogodbe od črpanja posojila do vračila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Tožeča stranka je v obravnavani zadevi vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine za izterjavo preostanka neodplačanega stanovanjskega posojila, ki ga je toženec kot posojilojemalec najel s pogodbo o stanovanjskem posojilu z dne 23.5.1991, sklenjeno med njim in M. k. b. o. d.d.. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2005/07084 z dne 8.7.2005, razveljavilo tudi v 1. in 3. točki ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je aneks k pogodbi o stanovanjskem posojilu, sklenjen med posojilodajalcem M. k. b. d.d. in posojilojemalcem M. V. z dne 3.12.2002 ničen ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 34.290,59 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški postopka. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 4.376,31 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 15 dan po preteku paricijskega roka.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe glede nekaterih odločilnih dejstev v neposrednem nasprotju med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listinskih dokazov ter zapisnikov o zaslišanju prič, in med samimi listinami ter zapisniki o zaslišanju prič. V tem delu pritožba izpostavlja listinski dokaz Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij v prilogi A 25, ki ga je sodišče napačno povzelo. Netočno je povzelo tudi izpovedbo zaslišane priče P. V in jo napačno dokazno ocenilo. Iz zapisnika o zaslišanju navedene priče je jasno razvidno, da je pričo na spornost člena v aneksu pooblaščenka tožeče stranke opozorila na sami obravnavi, ko ji je predočila izpovedbo priče G. in jo opozorila, da pogoji aneksa posegajo za 11 let nazaj. Priča je izpovedala, da je šele na obravnavi videla ta člen, zato tožečo stranko čudi, da sodišče neupravičeno in pavšalno toliko večjo verodostojnost pripisuje prvi izpovedbi priče, saj je pred njo le-ta kontaktirala s tožencem. O aneksu je bolj prepričljivo lahko izpovedala ob drugem zaslišanju, ko ga je že poznala. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do nekaterih za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka bistvenih in ključnih dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka in sicer, da je aneks valutno klavzulo utemeljeval na že štiri leta pred njegovim domnevnim podpisom neobstoječi valuti DEM, da je predsednik uprave pravne prednice tožeče stranke po domnevnem podpisu aneksa potrdil stanje terjatev tožeče stranke do toženca kot izhaja iz prvotne posojilne pogodbe, da toženec spornega aneksa ni predložil tožeči stranki niti sodišču v ugovoru zoper sklep o izvršbi, da ni razvidno, kdaj je aneks nastal in da je toženec sprejemal obračunavanje stanovanjskega posojila po prvotni pogodbi z revalorizacijsko klavzulo brez upoštevanja sporne določbe aneksa še več let po podpisu le-tega. Ta dejstva pa kažejo, da je bil aneks pripravljen in podpisan kasneje, kot je zatrjevala tožena stranka. Veljavna sklenitev aneksa je bistvena okoliščina, na kateri temelji odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka in jo je sodišče napačno ugotovilo. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da tožeča stranka z izvedenko ni dokazala zatrjevane višine še neplačanega dolga, saj je izvedenka na naroku potrdila, da revalorizacijo lahko preveri, bo pa stanje podobno, kot ga je ugotovila tožeča stranka. Tožena stranka pravilnosti obračuna stanja dolga po prvotni pogodbi tudi ni ugovarjala. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da pravne podlage za obvezno revalorizacijo stanovanjskih posojil ni in je zmotno presodilo relevantne določbe Zakona o računovodstvu in Zakona o gospodarskih družbah, ta napačen zaključek sodišča pa temelji na površni in povsem napačni oceni listinskih dokazov, konkretno dopolnilnega revizijskega poročila Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij. 63. člen ZGD je gospodarskim družbam nalagal, da vrednotijo postavke v računovodskih izkazih v skladu s pravili, ki morajo biti v skladu z zakonom, računovodskimi standardi, splošnimi predpostavkami za sestavljanje računovodskih izkazov ter splošnimi načeli za vrednotenje postavk v teh izkazih. Iz teh pravil pa izhaja obveznost revaloriziranja stanovanjskih posojil. Sodišče napačno zaključuje, da na podlagi prejetega aneksa tožeči stranki ne bi bilo potrebno za nazaj spreminjati računovodskih izkazov, temveč bi bilo potrebno po podpisu aneksa opraviti preračun v drugo valuto in obračunati stanje terjatve skladno z določili aneksa. Tožeča stranka je sodišče izrecno opozorila, da je spornost valutne klavzule v tem, da posega v posojilno razmerje za nazaj, kar pomeni, da posega v potrjene in revidirane računovodske izkaze tožeče stranke oziroma njene pravne prednice. Zato je določilo aneksa nično in v nasprotju s takratnimi kogentnimi določbami.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov in ob skrbni dokazni oceni, izdelani po metodološkem napotku iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ocenilo, da sta toženec in pravna prednica tožeče stranke veljavno sklenili aneks k pogodbi o stanovanjskem posojilu, datiran 3.11.2002, s katerim sta sporazumno spremenili 3. člen Pogodbe o stanovanjskem posojilu z dne 3.5.1991 tako, da se znesek posojila ne valorizira več s količnikom R, temveč z valutno klavzulo, pri čemer tak sistem valorizacije velja od pričetka črpanja posojila do poplačila. Ker je ugotovilo, da je toženec svojo obveznost glede na določila aneksa že v celoti poravnal, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo preostale obveznosti po kreditni pogodbi. Sklenjeni aneks namreč ne nasprotuje prisilnim predpisom in morali.

Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede veljavnosti sklenjenega aneksa in tudi pritrjuje materialnopravnim razlogom, da aneks ni ničen. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki grajajo dokazno oceno zaslišane priče P. V.. Ta je namreč ob obeh zaslišanjih izpovedal, da je aneks nedvomno podpisal, med pravdnima strankama pa niti ni sporno, da je imel za podpis vsa pooblastila kot takratni direktor M. k. b. o. d.d. in njen zakoniti zastopnik. Aneks je bil torej veljavno sklenjen in na to ne vpliva kasnejša izpovedba priče V., da ni bil podrobno seznanjen z njegovo vsebino. Gre za okoliščino, ki glede na profesionalno skrbnost, ki se zahteva od direktorja pravne osebe, pri sklenitvi pogodbe ne more biti relevantna, pa tudi sicer bi lahko pomenila zgolj razlog za izpodbojnost sklenjenega aneksa zaradi napake volje (zmota v smislu 46. člena Obligacijskega zakonika – OZ ali prevara v smislu 49. člena OZ), česar pa tožeča stranka v za to določenem roku po določilu 99. člena OZ ni uveljavlja. Sodišče pa ob povzemanju navedb te priče tudi ni zasledilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih, to je podpisu aneksa s strani priče V., med zapisniki o izpovedbi priče in ugotovitvami sodišča ni nikakršnega nasprotja.

Pritožba sodišču očita tudi kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da sodišče nima razlogov o tem, zakaj se je aneks še vedno glasil na valuto DEM, čeprav ta ni več obstajala v času njegovega podpisa, kar naj bi pomenilo razlog za njegovo ničnost in prirejenost, pa tudi ne razlogov o plačilu toženca v enakem obsegu po uveljavitvi aneksa in dejanskem času njegovega nastanka. Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bil aneks veljavno sklenjen (očitno 3.12.2002, kot izhaja iz listine), niti ni odločilno, na kakšen način je toženec obveznost po njegovi sklenitvi poravnal. Tudi aneks je namreč določal, da se posojilo vrača v rednih mesečnih obrokih, ki se odtegujejo od plače v višini 1/3 plače posojilojemalca do vračila celotnega poplačila (2. člen aneksa), takšno določilo o višini obrokov v obsegu 1/3 toženčeve plače pa vsebuje tudi prvotna posojilna pogodba o stanovanjskem posojilu (3. člen pogodbe). Višina mesečnih obrokov se za toženca torej po sklenitvi aneksa ni spremenila in je tako obroke odplačeval v enakih zneskih kot poprej. Glede samega podpisa na izpisku postavk s strani toženca po sklenitvi aneksa pa pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da tak podpis še ne pomeni neke prenovitve obveznosti ali samostojnega pravnega naslova za izterjavo vtoževanega zneska in tudi ne more vplivati na veljavnost sklenjenega aneksa, ki stranki zavezuje. Sodišče prve stopnje res ni navedlo razlogov glede valute obveznosti v aneksu, ki naj bi za tožečo stranko predstavljala indic o prirejenosti aneksa za potrebe tega postopka. To kršitev pa glede na presojo listinskega dokaza lahko odpravi pritožbeno sodišče z dodatno navedbo razlogov (1. odstavek 354. člena ZPP). Ne držijo pritožbene navedbe, da se valuta DEM v času sklenitve aneksa že štiri leta ni več uporabljala, saj je iz plačilnega prometa izginila šele 28.2.2002. V letu 1998 se je valuta EUR uvedla zgolj za negotovinsko poslovanje, v materializirani obliki pa se je denar zamenjal šele v začetku leta 2002. Aneks se sklicuje tako na valuto DEM kot EUR od njegove uveljavitve naprej, zato omemba denarne valute DEM, ki je veljala kot merilo vrednosti pretežni čas izvrševanja pogodbe, ne predstavlja dokaza za kasnejši nastanek aneksa za potrebe te pravde.

Na dokazno presojo sodišča prve stopnje o veljavnosti sklenjenega aneksa pa tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je toženec aneks predložil šele v prvi pripravljalni vlogi, pa tudi ne, da je direktor V. potrdil zaključni račun družbe M. k. b. o. d.d. z dne 27.3.2003, čeprav je ta vseboval tudi obračun terjatve do toženca po prvotno sklenjeni posojilni pogodbi. Toženec je aneks v postopku predložil pravočasno in ni bistveno, če to ni bilo že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Glede na izpoved priče V. o tem, da se ob podpisu aneksa ni v celoti zavedal njegovih posledic (kar pa kot že rečeno ni razlog za ničnost), pa je logično, da se tudi ni ukvarjal z višino toženčeve obveznosti v zaključnem računu.

Po določilu 86. člena OZ je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Če je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni stranki, ostane pogodba v veljavi, razen, če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice. Ničnost je skrajna sankcija, zato je potrebno skrbno vrednotiti, ali je neka kršitev določene norme res tako intenzivna, da opravičuje z ničnostjo vzpostavljeno stanje. Pritožbeno sodišče nima pomislekov, da sklenjeni aneks ni ničen, ker je uvedel valutno klavzulo in se v izogib ponavljanju v tem delu v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje na 7. strani sodbe. Aneks pa naj bi bil potrditvah tožeče stranke ničen tudi zaradi nasprotovanja določilu 63. člena Zakona o gospodarskih družbah. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je sodišče pri povzemanju stališča Agencije RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij naredilo napako, ko je zapisalo, da je stališče agencije, da za revalorizacijo ni zakonske podlage. Vendar pa ta kršitev glede presoje listine, ki jo v smislu 1. odstavka 354. člena lahko odpravi pritožbeno sodišče, ne vpliva na siceršnjo pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da sklenjeni aneks ni ničen. 63. člen ob uveljavitvi aneksa veljavnega ZGD je določal podlage in načela za vrednotenje postavk v računovodskih izkazih, pri čemer je določal splošno pravilo, da družba vrednoti postavke v računovodskih izkazih v skladu s pravili, ki morajo biti v skladu z zakonom, računovodskimi standardi, splošnimi računovodskimi predpostavkami za sestavljanje računovodskih izkazov ter splošnimi načeli za vrednotenje postavk v teh izkazih. Pri tem so splošne računovodske predpostavke določene v 2. odstavku 50. člena ZGD in sicer med njih sodijo stalnost, doslednost in evidentiranje sprememb v trenutku nastanka. Gre torej za navodila tožeči stranki kot gospodarski družbi, kako mora voditi svoje knjigovodstvo, pri čemer pa družbi ne prepoveduje odpisa terjatev oziroma njenega vodenja glede na novo sklenjeno pogodbo. V računovodskih standardih (Ur. l. RS, št. 107/2001) pa tudi ni predvideno, da bi gospodarska družba svoje terjatve oziroma dolgoročne finančne naložbe morala revalorizirati prav s faktorjem R, zato po oceni pritožbenega sodišča tudi revalorizacija z metodo valutne klavzule zadostuje pogojem, da se terjatve oziroma naložbe ohranjajo in vzdržujejo v njihovi pošteni vrednosti. Računovodski standardi tudi omogočajo prevrednotenje, kar bi lahko storila tožeča stranka po podpisu aneksa. Zato zgolj dejstvo, da aneks posega v razmerje za nazaj, ne more predstavljati razloga za njegovo ničnost. Če uprava pravne prednice tožeče stranke ni odločala o odpisu terjatve, je sama zagrešila določeno kršitev v vodenju knjigovodskih izkazov, kar pa na položaj nasprotne stranke ne more vplivati. Sklenjeni aneks nedvomno ne nasprotuje ne ustavi, ne morali, saj ohranja pošteno vrednost posojila in tudi ne prisilnim predpisom, zato ni ničen.

Odločitev sodišča prve stopnje je glede na navedeno materialnopravno pravilna, pritožbeni razlogi pa neutemeljeni. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.