Jedro

Postopanje sodišča prve stopnje v nasprotju z določbo drugega odstavka 42. člena ZDSS-1 ne predstavlja ene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitve, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Delodajalec se učinkom vročitve odpovedi - kot enostranske pisne izjave o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - ne more izogniti zgolj z dopisom delavcu, v katerem navaja, da je „prišlo pomotoma do vročitve izredne odpovedi delovnega razmerja“. Dejstvo, da je tožnica nekaj dni po vročitvi izredne odpovedi še hodila na delo, ne pomeni, da je bil dosežen sporazum strank o prenehanju veljavnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 13. 2. 2006 in ugotovilo, da ta pogodba ni prenehala. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove na delo in ji za ves čas, ko ni delala, prizna pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Zavrnilo pa je primarni zahtevek tožnice za ugoditev ničnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2006. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi 2. 2. 2006, nato to odpoved preklicala z obvestilom z dne 6. 2. 2006, vendar presodilo, da preklic brez soglasja delavca že po vročeni pisni odpovedi ni več možen. Nova odpoved z dne 13. 2. 2006 ni bila zakonita. Sodišče tudi ni sledilo izpovedi pomočnice predstojnice za pravne zadeve pri toženi stranki o pomotni vročitvi odpovedi z dne 2. 2. 2006, ki naj bi predstavljala osnutek te odpovedi, saj je ta odpoved podpisana s strani župana, žigosana in ima datum, ki se razlikuje od datuma izredne odpovedi z dne 13. 2. 2006. 2. Pritožbeno sodišče je ob prvem reševanju pritožbe tožene stranke tej pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (sklep Pdp 1269/2006-4 z dne 13. 7. 2007). Tožničini reviziji zoper ta sklep je Vrhovno sodišče ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 462/2007 z dne 9. 9. 2008), nakar je sodišče druge stopnje o zadevi ponovno odločalo in pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Pri odločitvi se je med drugim oprlo tudi na razloge sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 151/2006 z dne 20. 6. 2006 ter navedlo, da izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po vročitvi naslovniku (delavcu) ni mogoče več enostransko spremeniti oziroma preklicati. Tožena stranka bi se lahko posledicam izredne odpovedi z dne 2. 2. 2006 izognila le, če bi tožnica izrecno soglašala s preklicem te odpovedi in nadaljevanjem delovnega razmerja, vendar do takšnega dogovora (ki bi moral biti jasen in nedvoumen) ni prišlo. Dejstvo, da se je tožnica po prejemu domnevnega preklica izredne odpovedi z dne 2. 2. 2006 udeležila zagovora v zvezi z očitanim ravnanjem in da je delo opravljala vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2006, ne predstavlja konkludentnega pristanka na preklic prejšnje odpovedi. V zvezi s tem se je sodišče sklicevalo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 242/2006. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz vseh razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Sodišču druge stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek sodbe v nasprotju z razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče je namreč navedlo, da je vprašanje procesne predpostavke za sodno varstvo iz 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) vprašanje materialnega prava, na katerega pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je ne glede na to in dejstvo, da procesna predpostavka predhodnega varstva po ZJU ni dokazana, o zadevi meritorno odločilo, namesto da bi tožbo zavrglo. Tožena stranka nasprotuje takšni odločitvi, saj sodišče pazi na procesne predpostavke po uradni dolžnosti in je bilo v tem primeru dolžno upoštevati določbo 24. člena ZJU. Z meritornim odločanjem je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi z 18. členom ZPP, saj odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost. Sodišče je zmotno uporabilo določbo petega odstavka 24. člena ZJU; pri tem se revizija sklicuje tudi na prakso sodišča druge stopnje v nekaterih citiranih sklepih in sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 234/2003. Odločitev sodišča odstopa od ustaljene sodne prakse in je arbitrarna. Podrejeno tožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča druge stopnje po vsebini, saj naj bi na strani tožene stranke obstajala zmota pri podaji prve odpovedi z dne 2. 2. 2006. Tožena stranka s to odpovedjo ni hotela doseči posledic prenehanja delovnega razmerja javni uslužbenki – tožnici. Tudi do vročitve te odpovedi je prišlo po pomoti vročevalca. Gre za zmoto v izjavi, ki je opravičljiva in jo izjavitelj lahko izpodbija ter se oprosti posledic in učinkov nastalega pravnega posla. Iz izvedenega postopka izhaja, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 2. 2. 2006 preklicala, in sicer tako, da je tožnico dne 6. 2. 2006 obvestila o napaki. Sodišče je napačno zaključilo, da enostransko ne more več preklicati odpovedi po vročitvi delavcu. Poleg tega je tožnica sama soglašala s preklicem odpovedi - s konkludentnim ravnanjem, saj je do odpovedi z dne 13. 2. 2006 pri toženi stranki opravljala svoje delo in se udeležila tudi zagovora pred izredno odpovedjo. Zato je treba šteti, da je soglašala s preklicem odpovedi. Delovno razmerje pri toženi stranki ji je trajalo vse do odpovedi z dne 13. 2. 2006, ki je pričela učinkovati 17. 2. 2006, ko je bila tožnici vročena.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožnici in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki na revizijo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, ali zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče druge stopnje se v obrazložitvi res najprej sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 462/2007 z dne 9. 9. 2008 o tem, da pritožbeno sodišče na procesne predpostavke predhodnega varstva pravic pri delodajalcu ne pazi po uradni dolžnosti, v nadaljevanju pa navaja, da naj bi šlo pri tem za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, vendar je iz kasnejše obrazložitve jasno razvidno, da sodišče druge stopnje svoje odločitve ne gradi na tem stališču, temveč se ponovno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča. Prav v skladu s tem je sodišče druge stopnje v zadevi odločalo po vsebini - o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da se je že pritožbeno sodišče odmaknilo od svojega stališča o zmotni uporabi materialnega prava, zaradi česar ni utemeljen revizijski očitek o bistveni kršitvi določb postopka. Revizijsko sodišče vendarle opozarja tudi na to, da z navedbami, da obstoj procesne predpostavke predhodnega varstva predstavlja le vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, pritožbeno sodišče nasprotuje tudi lastnemu stališču v prejšnjem sklepu v tej zadevi (Pdp 1269/2006-4 z dne 13. 7. 2007), saj je v tem sklepu izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 354. člena ZPP - torej na določbo zakona, ki predvideva razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v primeru bistvenih kršitev določb postopka in ne zmotne uporabe materialnega prava. Če bi šlo za zmotno uporabo materialnega prava, pritožbeno sodišče ne bi imelo razlogov in podlage za razveljavitev sodbe (in zavrženje tožbe), temveč bi moralo v skladu s 358. členom sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in odločati o zahtevkih po vsebini. Tako pritožbeno sodišče v polemiziranju z razlogi sklepa Vrhovnega sodišča v tej zadevi, ki jih je sicer vseeno upoštevalo, nasprotuje tudi razlogom lastne odločitve v prejšnjem sklepu.

8. Nadaljnji revizijski očitek se nanaša na upoštevanje procesnih predpostavk za sodno varstvo, zlasti v zvezi z določbo petega odstavka 24. člena ZJU (ki ga je treba upoštevati tudi v primeru tožnice kot javne uslužbenke - prvi odstavek 22. člena ZJU), po katerem je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Kot je Vrhovno sodišče že obrazložilo v sklepu VIII Ips 462/2007 postopanje sodišča v nasprotju s to določbo in v zvezi z njo določbo drugega odstavka 42. člena ZDSS-1 (po kateri sodišče zavrže tožbo tudi v primerih, če je bila ta vložena prezgodaj ali je zoper odločbo, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba ni bila vložena, ali je bila vložena prepozno), ne predstavlja procesne predpostavke, na katero bi po uradni dolžnosti pazilo tudi pritožbeno sodišče. Postopanje sodišča prve stopnje v nasprotju s to določbo namreč ne predstavlja ene od bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitve, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP. Nespoštovanje te procesne predpostavke tudi ne predstavlja bistvene kršitve iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj dejstvo, da navedena procesna predpostavka morda ni podana, še ne pomeni, da gre za spor, ki sploh ne spada v sodno pristojnost. Gre le za predpostavko, ki naj bi onemogočala vsebinsko odločanje sodišča (če ni podana), ne pa, da odločanje o zadevi sploh ne spada v pristojnost sodišča. 9. Revizija se neutemeljeno sklicuje tudi na dosedanjo prakso pritožbenega sodišča in Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 234/2003, saj se je v tej zadevi sodišče oprlo na določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis, pri čemer je postopalo še po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.). Na obstoj vseh procesnih predpostavk pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, med temi tudi na predpostavko predhodnega varstva pri delodajalcu, kar je revizijsko sodišče jasno navedlo že v sodbi VIII Ips 162/2007 z dne 28. 5. 2008. Odločba sodišča druge stopnje torej ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v drugih zadevah.

10. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na zmoto v izjavi pri prvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 2. 2. 2006 in pomoto pri vročitvi te izredne odpovedi tožnici. Neutemeljene so tudi nadaljnje navedbe o preklicu te odpovedi oziroma o tem, da je tožnica s konkludentnim ravnanjem izrazila soglasje s preklicem odpovedi. Kot je že obrazložilo sodišče druge stopnje bi se tožena stranka lahko posledicam izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2006 (ki je podana na obrazcu tožene stranke, z datumom, žigom in podpisom s strani župana) izognila le, če bi tožnica izrecno soglašala s preklicem. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi po vročitvi veže obe pogodbeni stranki (npr. v sodbi VIII Ips 38/2007 z dne 2. 10. 2007) in da lahko stranki le s sporazumom odpravita učinke enostranske odpovedi (sodba VIII Ips 151/2006 in VIII Ips 242/2006). Delodajalec se učinkom vročitve odpovedi - kot enostranske pisne izjave o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - ne more izogniti zgolj z dopisom delavcu, v katerem navaja, da je „prišlo pomotoma do vročitve izredne odpovedi delovnega razmerja“ (tako kot tožena stranka z dopisom z dne 6. 2. 2006). Tudi dejstvo, da je tožnica nekaj dni po vročitvi izredne odpovedi z dne 2. 2. 2006 še hodila na delo, ne pomeni, da je bil dosežen sporazum strank o prenehanju veljavnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2006. Ob izostanku izrecnega dogovora strank in ne vloženi tožbi na sodišče bi se tožena stranka (kljub kasneje zatrjevani pomoti) lahko sklicevala na to, da je tožnici vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2006, ki ima vse potrebne elemente takšne odpovedi in je povsem jasna. Če tožnica te odpovedi ne bi izpodbijala in v sodnem postopku ne bi uspela z zahtevkom za ugotovitev njene nezakonitosti, bi veljala in zavezovala obe stranki. Prav zato je učinke takšne odpovedi mogoče odstraniti le sporazumno, oziroma v primeru sodnega spora zaradi ugotovitve nezakonitosti takšne odpovedi s pripoznavo zahtevka ali z odločitvijo sodišča. 11. Glede na navedeno je prva izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2006 veljala. Tožena stranka zato ni imela podlage tožnici ponovno, dne 13. 2. 2006, izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz istega razloga.

12. Zato je v skladu s 378. členom ZPP revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.