Jedro

Tožena stranka ni mogla zakonito sanirati morebitne nepravilnosti pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izostanek pisne obdolžitve, zagovora), tako da je naknadno tožnico z dopisom obvestila o preklicu in ponovno začela s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi istih očitkov o kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2006 in ugotovilo, da na njeni podlagi pogodba o zaposlitvi ni prenehala (1. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnico pozove nazaj na delo, ji za ves čas, ko ni delala, prizna vse pravice, vključno s plačo (nadomestilom plače), ki bi jo prejemala, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo, to je od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, ter ji povrne stroške postopka v višini 564,60 EUR (135.300,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2006 dalje (2. odstavek izreka). Zavrnilo je primarni tožničin zahtevek za ugotovitev ničnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2006 (3. odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe razveljavi (in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje) ali spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne. Navedla je, da sodišče prve stopnje ni podalo razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da je podano nasprotje med navedenimi razlogi in vsebino listinskih dokazov. Tožena stranka je tožnico z dopisom z dne 6. 2. 2006 obvestila, da je prišlo do pomotne vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se preklicuje, ter da jo vabi na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Hkrati ji je vročila pisno obdolžitev, iz katere je bilo razvidno, da gre za isti postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato ni mogoče verjeti tožnici, da vabila na zagovor ni razumela, zlasti ker je iskala pravno pomoč pri sindikatu. Zagovora dne 13. 2. 2006 se je udeležila skupaj z odvetnikom, pred tem je zoper prvo prejeto izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vložila tožbo. Kot univerzitetno izobražena oseba bi se morala zavedati, da je do vročitve odpovedi z dne 2. 2. 2006 prišlo pomotoma, poleg tega pa je s konkludentnimi ravnanji pristala na to, da se pogodba o zaposlitvi vzdrži v veljavi. Prva izredna odpoved ni predstavljala prave volje delodajalca, napako je zagrešil delavec J.K., ki je pri pošiljanju pisne obdolžitve in vabila na zagovor tožnici posredoval vnaprej pripravljeni osnutek odpovedi. Ker se izjavljena volja ni ujemala s pravo voljo, je šlo za vsebinsko zmoto, poleg tega pa je prišlo do napake vročevalca, kar predstavlja zmoto v izjavnem ravnanju. Za obe vrsti zmotnega ravnanja se uporablja enotni pojem zmote v izjavi, ki je bila v konkretnem primeru bistvena – tožena stranka izjave, ki je predstavljala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2006, ne bi podala, če bi se zavedala, kakšna je njena vsebina. Pravni red ji za takšen primer omogoča izpodbijanje, katerega posledica je, da je izjavo potrebno šteti za pravno neobstoječo. Tožnica je z izpodbijanjem soglašala, kar izhaja iz dejstva, da je do dne 13. 2. 2006 opravljala delo pri toženi stranki ter da se je udeležila zagovora pred odpovedjo. Glede na zakonsko domnevo o obstoju delovnega razmerja pa je potrebno šteti, da do prenehanja delovnega razmerja ni prišlo z vročitvijo prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je delovno razmerje trajalo vse do dne 13. 2. 2006. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo o pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje. S sklepom opr. št. Pdp 1269/2006 z dne 13. 7. 2007 je izpodbijani del sodbe razveljavilo in tožbo v delu, v katerem se nanaša na tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2006, ugotovitev, da na njeni podlagi pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala, ter na reparacijski in reintegracijski zahtevek, zavrglo. Zavzelo je stališče, da zaradi pomanjkanja procesne predpostavke, to je notranje poti oziroma uveljavljanja varstva pravic pri delodajalcu v skladu z določbami Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji), sodno varstvo ni dopustno. Tožnica je bila namreč zaposlena v Uradu za ... v občinski upravi ..., zaradi česar je pri odločanju v tem individualnem delovnem sporu potrebno upoštevati določbe 2. dela ZJU, katerega veljavnost za zaposlene v upravah lokalnih skupnosti je predpisana v 1. odstavku 22. člena ZJU. Skladno s 3. odstavkom 24. člena ZJU je zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. V konkretnem primeru je bila presojana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2006 vročena dne 17. 2. 2006, tožnica pa zoper njo ni vložila pritožbe na pristojni organ, ampak je s tožbo uveljavljala neposredno varstvo pred sodiščem.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VS RS) je na podlagi revizije tožeče stranke s sklepom opr. št. VIII Ips 432/2007 z dne 9. 9. 2008 ob ugotovitvi, da je navedena odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča (VDSS) nepravilna, razveljavilo sklep pritožbenega sodišča ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da je odločilno za presojo vprašanje, ali je sodišče druge stopnje kljub temu, da je sodno varstvo pred delovnim sodiščem po ZJU dovoljeno le v primeru, če bi tožnica kot javna uslužbenka izkoristila možnost pritožbe, to procesno predpostavko lahko upoštevalo iz razlogov po uradni dolžnosti (tožena stranka se na to procesno predpostavko v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi ni sklicevala) in če je s tem v zvezi pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 354. člena ZPP. Zavzelo je stališče, da izostanek procesne predpostavke predhodnega postopka ne pomeni okoliščine, ki bi predstavljala absolutno bistveno kršitev določb postopka po 3. in 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter da procesna predpostavka predhodnega varstva pravic pri določenem organu delodajalca v skladu s 24. členom ZJU tudi ni določena kot procesna predpostavka, na katero pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti in katere neupoštevanje bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Zato brez izrecnega pritožbenega ugovora tožene stranke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP (prvenstveno v zvezi z 42. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) pritožbeno sodišče ni smelo samo poseči v sodbo sodišča prve stopnje, te razveljaviti in tožbe zavreči in je s tem samo storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 350. in 354. člena ZPP. VS RS je, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, iz navedenega razloga izpodbijani sklep VDSS razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, ker se to sodišče ni opredelilo do pritožbenih ugovorov tožene stranke.

Po stališču VS RS, ki je razvidno iz obrazložitve citiranega sklepa, pritožbeno sodišče na procesne predpostavke predhodnega varstva pravic pri določenem organu delodajalca ne pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče sicer v celoti soglaša s stališčem, da zavrženje tožbe pred sodiščem druge stopnje glede na določbe ZPP, na katere se sklicuje VS RS, ni bilo dopustno, meni pa, da se vprašanje procesne predpostavke za sodno varstvo, ki se nanaša na obligatorno predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu, ne nanaša le na problem bistvene kršitve določb postopka po 1. točki 339. člena ZPP, ampak gre tudi za materialnopravno vprašanje (na pravilno uporabo materialnega prava pa pritožbeno sodišče po 2. odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti). Isto pa velja za vprašanje pravočasnosti tožbe v primeru direktnega sodnega varstva, ki je dopustno le, če je tožba vložena v okviru prekluzivnega roka, če je le-ta določen z zakonom (3. odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02). Vendar pa je ob izrecnem stališču VS RS, da se na tovrstne procesne predpostavke ne pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče presojalo pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano sodbo po vsebini in se opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih ugovorov.

Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob ponovnem preizkusu pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, še zlasti ne absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sprejelo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tudi nasprotje med temi razlogi in vsebino listinskih dokazov ni podano.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno in zakonito odločitev.

Tožnica je s tožbo z dne 14. 3. 2006 zahtevala ugotovitev ničnosti oziroma podredno razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2006, ki je bila podana iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, to je zaradi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja razžalitve iz 1. odstavka 169. člena Kazenskega zakonika (KZ; Ur. l. RS, št. 63/94, 23/99 in 40/04). Tožena stranka ji je očitala, da je kršila svojo obveznost vzdržati se ravnanj, ki posegajo v ugled in interese delodajalca s tem, ko je več naslovnikom posredovala elektronsko pismo z za župana Mestne občine ... žaljivo vsebino. Za isto kršitev delovnih obveznosti je bila tožničina pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana že dne 2. 2. 2006, vendar je tožena stranka to izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi poizkušala preklicati z izjavo z dne 6. 2. 2006, ko je tožnici hkrati vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor. Po opravljenem zagovoru ji je 13. 2. 2006 pogodbo o zaposlitvi ponovno izredno odpovedala. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu podrednemu tožbenemu zahtevku za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2006 ugodilo, saj je štelo, da enostranski preklic izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ni dopusten, iz tega razloga pa ponovna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Tožena stranka je v pritožbi navedla, da je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2006, ki je bila tožnici vročena istega dne, preklicala z dopisom z dne 6. 2. 2006, nato pa, da tedaj ni podala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ampak le njen osnutek, ki ga je delavec J.K. po pomoti posredoval naslovnici. V tem delu je pritožba deloma kontradiktorna, v vsakem primeru pa ravnanje tožene stranke ni bilo zakonito, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Na podlagi izpovedi tožnice in prič S.M. in J.K. ter ob pregledu listin v spisu, predvsem listine z dne 2. 2. 2006 (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi), je pravilno ugotovilo, da tega dne tožena stranka ni izdala zgolj osnutka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je podpisana in žigosana s strani njenega predstojnika, župana. Tako je župan očitno že tedaj sprejel odločitev o tem, da bo tožničino pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedal (kar tudi pomeni, da tožena stranka ni bila v zmoti), celotni nadaljnji postopek v zvezi z očitanim ravnanjem oziroma presojano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2006 pa je brezpredmeten, ker pogodbe o zaposlitvi ni mogoče odpovedati dvakrat iz istega razloga.

Odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče enostransko preklicati, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Pri tem je upoštevalo enako stališče VS RS v sodbi opr. št. VIII Ips 151/2006 z dne 20. 6. 2006 ter obrazložilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi enostranski pravni posel, ki se po tem, ko je naslovniku vročen, ne more enostransko spremeniti oziroma preklicati. Le-to izhaja iz splošnih pravil civilnega prava, ki se glede na določbo 1. odstavka 11. člena ZDR smiselno uporabljajo glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka bi se lahko posledicam podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izognila le, če bi tožnica izrecno soglašala s preklicem, tako da bi z njo sklenila dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja. Do takšnega dogovora, ki bi moral biti jasen in nedvoumen, ni prišlo, kot je nadalje pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Zgolj na podlagi dejstev, da se je tožnica po prejemu domnevnega preklica izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2006 udeležila zagovora v zvezi z očitanim ravnanjem in da je delo vse do prejema izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2006 opravljala, ni mogoče šteti, da je konkludentno pristala na preklic, kot zmotno meni pritožba.

Tožena stranka tudi ni mogla zakonito sanirati morebitne nepravilnosti pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2006, tako da je naknadno tožnico z dopisom z dne 6. 2. 2006 obvestila o preklicu in ponovno začela s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi istih očitkov o kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Tudi takšno stališče izhaja iz sodne prakse VS RS, na primer iz sodbe opr. št. VIII Ips 242/2006 z dne 5. 12. 2006. Na podlagi navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje, ki je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2006 razveljavilo, pravilna. Prav tako pravilno ni presojalo preostalih pogojev za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki so določeni v ZDR, saj le-ti za odločitev niso bistveni.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker v postopku ni uspela.