Jedro

Tožniku je bila priznana in odmerjena najprej predčasna pokojnina, nato pa še predčasna pokojnina brez zmanjšanja ob dopolnitvi starosti 60 let. Ker je bilo o tožnikovi pokojnini že pravnomočno odločeno, od takrat pa se dejansko stanje ni spremenilo, je toženec zahtevo za ponovni izračun pokojnine z upoštevanjem dejansko plačanih prispevkov od leta 1972 do upokojitve utemeljeno zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 28. 6. 2011 in sklep št. ... z dne 7. 4. 2011 ter da se tožeči stranki odmeri nova pokojnina glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, katero je tožeči stranki tožena stranka dolžna plačevati od 1. 3. 2011 dalje, do pravnomočnosti sodbe zapadle razlike med že izplačano in na novo odmerjeno pokojnino pa ji plačati v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih razlik dalje do plačila in sklenilo, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu. Meni, da je iz načela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, da se z obveznim zavarovanjem zavarovancem zagotavlja pravica za primer starosti, invalidnosti in smrti in to na podlagi dela in prispevkov ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti jasno, da zakon zagotavlja pravico do pokojnine na podlagi dela in prispevkov in gre torej za materialno pravico, ki ne zastara in o kateri je moč kadarkoli ponovno odločati, če se pokaže, da niso bili upoštevani vsi prispevki pri izračunu osnove in odmere pokojnine. Pravnomočna odločba o odmeri iz leta 1991 tako ni ovira za ponovno odmero osnove za odmero pokojnine glede na to, da gre za pridobljeno pravico iz materialnega zakona, ki je celo zajamčena ustavna pravica (1. in 2. odstavek 50. člena Ustave RS). Tožnik je plačeval višje prispevke, kot jih je pri izračunu osnove upoštevala toženka in zato obstaja obveza, da se pri odmeri upoštevajo dejansko plačani prispevki. Zahtevek po obnovi postopka odmere pokojnine ni zastaral, kar izhaja iz 2. odstavka 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012). Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Predmet socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 28. 6. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper sklep Območne enote A., št. ... z dne 7. 4. 2011. Z navedenim sklepom je bilo odločeno, da se zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine zavrže ter da stroškov postopka ni. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo o tej upravni stvari že pravnomočno odločeno z odločbo Območne enote A. z dne 21. 9. 1994, s katero je bilo zavarovancu priznana pravica do pokojnine, zato je bila zahteva v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s sprem.) zavržena.

Iz upravnega spisa tožene stranke in po ugotovitvah sodišča prve stopnje je razvidno, da je bilo o tožnikovi starostni pokojnini že pravnomočno odločeno. S sklepom pravnega prednika toženca št. ... z dne 12. 1. 1991, ki je bil nato nadomeščen s sklepom z dne 1. 2. 1991, je bila tožniku priznana pravica do predčasne pokojnine od 18. 12. 1990 dalje. Odmerjena je bila v višini 80 % od pokojninske osnove, izračunane na podlagi za tožnika najugodnejšega 10-letnega povprečja osebnega dohodka oziroma zavarovalnih osnov v letih od 1966 do 1975. Zaradi predčasne upokojitve mu je bila višina pokojnine zmanjšana za 8 %. Sklep o odmeri pokojnine je postal pravnomočen, saj se tožnik zoper njega ni pritožil. Ko je tožnik dopolnil starost 60 let, mu je toženec z odločbo z dne 21. 9. 1994 na podlagi iste pokojninske osnove odmeril predčasno starostno pokojnino brez zmanjšanja. Ta odločba je nadomestila sklep o prejšnji odmeri pokojnine z dne 1. 2. 1991. Tožnik tudi zoper to odločbo z dne 21. 9. 1994 ni vložil pritožbe, zato je postala ta pravnomočna. Podatkom glede pravilne odmerne osnove je tožnik prvič ugovarjal 31. 3. 2000. Ker je bilo o tožnikovi pokojnini že pravnomočno odločeno, od takrat pa se dejansko stanje ni spremenilo, sta bili tožniku dvakrat zavrženi zahtevi za ponovni izračun starostne pokojnine (odločba toženca z dne 29. 1. 2001 in odločba toženca z dne 11. 1. 2007 v zvezi s sklepom z dne 12. 1. 2006). Tožnik je isto zahtevo vložil še kot predlog za obnovo postopka in kot zahtevo za razveljavitev odločbe z dne 21. 9. 1994 po nadzorstveni pravici, vendar sta bili obe vlogi zavrženi (sklepa toženca z dne 22. 3. 2001 in št. ... z dne 7. 6. 2002), ker je že pretekel zakonski rok zanju oziroma ker, kakor sta ugotovili v postopku sodnega varstva tožnikovih pravic sodišče prve in druge stopnje, v času vložitve tožnikove zahteve določbe ZUP še niso omogočale stranki razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici. Tožnik že več kot 10 let skuša doseči ponovni izračun starostne pokojnine na podlagi, kakor trdi, dejansko plačanih prispevkov. Njegova prizadevanja zaradi pravnomočne odločbe z dne 1. 2. 1991 oziroma z 21. 9. 1994 tožena stranka pravilno zavrača, ker je o isti pravici že bilo odločeno.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe navedenimi v točki 7 in 8 obrazložitve. Glede pritožbenih navajanj pa še dodaja.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi uporabilo pravilno pravno podlago. Navedbe v pritožbi, da je potrebno uporabljati določila 2. odstavka 4. člena ZPIZ-2 niso pravilne, saj je citirani zakon začel veljati po dnevu dokončnosti odločbe tožene stranke, ki je bila izdana dne 28. 6. 2011. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da se morajo plačani prispevki odražati v obsegu na teh prispevkih temelječih pravic. Pravica do pokojnine uživa tudi dvojno ustavno varstvo. Varovana je s pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in s pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). V predmetni zadevi ne gre za poseg v ustavno varovano pravico do socialne varnosti ali za poseg v lastninsko pravico. Obe ustavni kategoriji sta bili ob odmeri pokojnine pri tožniku upoštevani. V predmetni zadevi je bila zahteva v predsodnem postopku zavržena, takšna odločitev s strani sodišča prve stopnje je potrjena, kjer je bilo o zadevi že odločeno.

Z odločbami tožene stranke z dne 12. 1. 1991 oziroma s sklepom z dne 1. 2. 1991 ter z odločbo z dne 21. 9. 1994 je bilo o tožnikovi starostni pokojnini in o višini te starostne pokojnine že odločeno. V kolikor je toženec pokojninsko osnovo izračunal v nasprotju s takrat veljavnimi zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač oziroma osnov oziroma od nepravilnih osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je bila starostna pokojnina odmerjena napačno. Odločba, ki temelji na napačni odmeri je nezakonita. Odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov je namenjen sistem pravnih sredstev. Ker zoper citirane odločbe niso bile vložene pritožbe so te postale pravnomočne. Pravnomočna odločba res ni absolutno nesprejemljiva, saj je njene nepravilnosti mogoče sanirati z izrednimi pravnimi sredstvi, kar je tožnik tudi storil, vendar sta bili obe vlogi (predlog za obnovo postopka oziroma zahtevo za razveljavitev odločbe z dne 21. 9. 1994 po nadzorstveni pravici) s sklepom toženca z dne 22. 3. 2001 oziroma 7. 6. 2002 zavrženi, ker je že pretekel zakonski rok zanju oziroma ker, kakor sta ugotovili v postopku sodnega varstva tožnikovih pravic sodišči prve in druge stopnje, v času vložitve tožnikove zahteve določbe ZUP še niso omogočali stranki razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici iz razloga, ker je bil z njo očitno kršen zakon. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da pravnomočna odločba o odmeri tako ni nikakršna ovira pri ponovni odmeri osnove za odmero pokojnine in da gre v takšnih primerih kot je ta za materialno pravico, ki ne zastara in o kateri je moč kadarkoli ponovno odločati, če se pokaže, da niso bili upoštevani vsi prispevki pri izračunu osnove in odmeri pokojnine.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi s katerim se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere morajo paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP pritožnik, ki v pritožbi ni uspel krije stroške pritožbe sam.