Jedro

Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Za te primere ZPIZ-1 ni določal dodatnih možnosti za novo odmero pokojnine na podlagi dodatnega uveljavljanja izplačil. Če stranka vloži novo zahtevo za ponovno odmero pokojnine, je zato podlaga za zavrženje slednje 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 7. 4. 2011 in 28. 6. 2011, za ponovno odmero pokojnine in za plačilo pripadajoče razlike. Z izpodbijanima odločbama je tožena stranka zavrgla tožnikovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine. Tožniku je bila v letu 1991 odmerjena predčasna pokojnina z zmanjšanjem, v letu 1994 pa brez zmanjšanja, v obeh primerih z odločbama, zoper kateri ni vložil pritožbe, zamudil pa je tudi rok za obnovo postopka. Ker je bilo o pokojnini oziroma pokojninski osnovi že pravnomočno odločeno je tožena stranka v skladu s 129. členom ZUP pravilno zavrgla tožnikovo zahtevo za ponovni izračun pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je navedbe tožnika, da bi bilo potrebno uporabiti določila drugega odstavka 4. člena ZPIZ-2, ker je navedeni zakon začel veljati po dokončnosti izpodbijane odločbe z dne 28. 6. 2011. Zavrnilo je tudi pritožbene navedbe, da pravnomočna odločba o odmeri pokojnine ni ovira pri ponovni odmeri pokojnine, ker gre za materialno pravico, ki ne zastara.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizija je v pretežnem delu prepis pritožbenih navedb. Dodaja le, da naj bi šlo ne samo za nezakonito odločbo tožene stranke, temveč naj bi pomenila tudi kršitev ustavne pravice. Gre za vprašanje materialnega prava, ki je odvisno od dejstev, ki niso bila znana in zato niso bila upoštevana, pa so dejansko obstajala. Zato ne gre za klasično obnovo postopka ampak za novo odmero, ki ni vezana na pravila o izrednih pravnih sredstvih.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Tožnik uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vendar ne izrecno ne smiselno ne navede ničesar, iz česar bi bilo mogoče ugotoviti, katero kršitev ima morda v mislih. Postopek odločanja pri toženi stranki po pravilih ZUP pa se v socialnem sporu presoja v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

7. Sodišče druge stopnje ima sicer prav, da določb ZPIZ-2 v tožnikovem primeru ni mogoče uporabiti, ker je ta zakon pričel veljati šele 1. 1. 2013. Enako določbo kot drugi odstavek 4. člena ZPIZ-2 pa je imel tudi že drugi odstavek 5. člena ZPIZ-1. Pravice iz obveznega (pokojninskega) zavarovanja kot neodtujljive osebne pravice ne zastarajo. Vendar pa to ne pomeni, da je mogoče izven sistema predvidenih pravnih sredstev, vedno znova zahtevati odločanje o (isti) pravici, ki je že bila priznana s pravnomočno odločbo nosilca pokojninskega zavarovanja.

8. Tožniku je bila priznana pravica iz obveznega pokojninskega zavarovanja, zato ne gre za poseg v njegovo ustavno pravico do socialne varnosti. Odmerjena je bila na podlagi podatkov o plačanih prispevkih, kakršni so bili znani ob odmeri. Kolikor bi bili podatki napačni, je tožnik imel možnost vložiti pritožbo ali izredna pravna sredstva, pa tega ni storil ali je to storil prepozno. Tudi še v tem sodnem postopku tožnik ne zatrjuje, da bi šlo za dodatna plačila prispevkov po pravnomočnosti odločbe o odmeri pokojnine. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, gre za prispevke, ki jih je tožni plačeval sam in je s podatki o plačanih prispevkih razpolagal že v času odmere pokojnine (torej v letu 1994). Kolikor jih tožena stranka ni upoštevala, bi tožnik lahko in moral to pravočasno uveljavljati s pravnimi sredstvi, ki so mu bila na voljo.

9. Po določbi prvega odstavka 12. člena in 249. člena ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Vrhovno sodišče je že v več odločbah (1) zavzelo stališče, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oz. za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oz. obveznosti materialnega prava. Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno, stranka napačno ugotovljena oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze - nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajala v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom, to je obnovo postopka.

10. Tožena stranka mora pri odločbi o priznanju pokojnine in njeni odmeri odločati v izreku najprej o sami pravici do pokojnine in nato še o njeni višini. Plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, v okviru pokojninske osnove predstavljajo dejansko podlago za odločitev o pravici in višini pokojnine.

11. Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Za te primere ZPIZ-1 ni določal dodatnih možnosti za novo odmero pokojnine na podlagi dodatnega uveljavljanja izplačil. Če stranka vloži novo zahtevo za ponovno odmero pokojnine, je zato podlaga za zavrženje slednje 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti.

12. Ker revizijski razlogi niso podani je v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, VIII Ips 147/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 151/2011 z dne 4. 6. 2012 in VIII Ips 149/2011 z dne 18. 6. 2012.