Jedro

Tožena stranka odgovarja za potniku povzročeno škodo po Zakonu o prevoznih pogodbah v železniškem prometu. Svoje odgovornosti se lahko oprosti med drugim le, če je nastala nesreča ali nezgoda po krivdi tretje osebe in tudi izkaže, da se nezgode kljub potrebnemu prizadevanju, upoštevajoč posebnosti primera, ni mogel izogniti niti odvrniti njenih posledic. Če ni izkazal potrebnega prizadevanja, upoštevajoč posebnosti primera, njegova ekskulpacija ne pride v poštev in odgovarja po določbi 1. odstavka 16. člena Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi Slovenske železnice d.d., Ljubljana in Zavarovalnica dolžni solidarno plačati tožniku R. S. odškodnino v skupnem znesku 12.500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila ter mu solidarno povrniti povzročene stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od sprejetja prvostopenjske sodbe dalje do plačila. Tožeči stranki je bilo naloženo, da mora povrniti prvotoženi stranki njene pravdne stroške v višini 272.260,00 SIT, drugotoženi stranki pa v višini 62.500,00 SIT, vse v 15 dneh. Zahtevani znesek predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik, ko je bil kot potnik v vlaku hudo telesno poškodovan, ko ga je zadel kamen, ki je priletel skozi zaprto okno, zaradi česar je postal 50% invalid. Zoper zavrnilo sodbo se je pritožil tožnik. Izpodbija jo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se tožena stranka ne more ekskulpirati niti če se za pravno podlago uporablja 18. člen Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu niti ne po določbi 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Navaja, da je na istem odseku bilo pred nesrečo tožnika že več primerov metanja kamenja v vlak, ki je vlak poškodovalo, za kar je tožeča stranka dobro vedela. Ob poostrenih merilih skrbnosti bi morala prvotožena stranka narediti vse potrebno, da bi preprečila poškodovanje potnikov, bodisi tako, da bi postavila opazovalce ali čuvaje proge ali pa, da bi namestila na okna armirana stekla. Možno bi bilo to tudi s poostrenim opazovanjem sprevodnika ali s pravočasnim opozorilom potnikom na potencialne nevarnosti, da bi preprečili nezgodo. Prvotožena stranka je kršila določila, ki se nanašajo na potrebna prizadevanja, da bi se izognila ali odvrnila posledico škodnega ravnanja. Tožnik je z nakupom vozovnice računal na varen prevoz in za posledice ni v ničemer kriv. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba je utemeljena. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za odločitev o tem sporu pravilno uporabilo Zakon o prevoznih pogodbah v železniškem prometu v povezavi z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se nanašajo na prevozne pogodbe in druga splošna pravila o odškodninski odgovornosti. Soglašati je s stališčem sodišča prve stopnje, da je prevoz potnikov po železnici nevarna dejavnost in da je treba presojo preprečljivosti škodnega dogodka v železniškem prometu presojati po najstrožjem merilu, merilu skrajne skrbnosti in enako strogo presojati tudi varnostne ukrepe, ki jih mora nosilec dejavnosti, to je prvotožena stranka, upoštevati, ko izvaja svojo gospodarsko dejavnost. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je bil tožnik potnik v vlaku dne 31.12.1996 in da je med postajališčema Litostroj in Šiška neznanec v levo stran vlaka vrgel večji kamen, ki je prebil steklo na oknu vlaka in zadel tožnika v glavo, zaradi česar je ta utrpel hudo poškodbo glave in možganov. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je dokazano škodljivo dejstvo, nedopustnost ravnanja, ki je povzročilo škodo, ter tudi vzročna zveza med škodljivim dejanjem in škodo in da gre le za vprašanje, ali obstaja odgovornost tožene stranke kot prevoznika za nastalo škodo, posledično pa tudi odgovornost zavarovalnice. Po 1. odstavku 16. člena Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu je prevoznik odgovoren za škodo nastalo zaradi smrti, ranitve ali druge telesne ali duševne poškodbe potnika, ki jo povzroči nesreča ali nezgoda med železniškim prevozom oziroma med tem ko je potnik v vozu ali ko vstopa ali izstopa iz voza in za škodo, nastalo zaradi zamude ali prekinitve potovanja. Če niso podane okoliščine po 18. členu istega zakona, tožena stranka tožniku odgovarja za vso nastalo škodo, ne glede na krivdo, torej objektivno. Vendar je po določilu 18. člena istega zakona prevoznik popolnoma ali delno oproščen odgovornosti iz 1. odstavka 16. člena med drugim tudi, če je nastala nesreča ali nezgoda zaradi okoliščin zunaj prevoza ali če je nastala nesreča ali nezgoda po krivdi tretje osebe in se ji prevoznik v obeh primerih, kljub potrebnemu prizadevanju, upoštevajoč posebnosti primera, ni mogel izogniti niti odvrniti njenih posledic. Soglašati je z zaključkom sodišča prve stopnje, da je do nesreče prišlo po krivdi tretje osebe, ki je kamen vrgla v vlak. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bilo tako dejanje s strani prvotožene stranke nepreprečljivo, ker je do metanja kamenja prihajalo na različnih krajih, ki so med seboj oddaljeni tudi po več kilometrov in da zato ni mogla pričakovati, da se bo to zgodilo prav na mestu, kjer se je pripetil škodni dogodek. V slednje pritožbeno sodišče sicer dvomi glede na podatke Policijske postaje Ljubljana Šiška, ki se nahajajo v spisu in ki se vsi nanašajo na metanje kamenja v vlak na relaciji Šiška - Litostroj, zato bi o nepričakovanosti takšnega dogodka kot se je zgodil kritičnega dne, bilo težko govoriti. Drugače pa je, ali se je njegovim posledicam dalo izogniti ali jih odstraniti. Po 2. odstavku 177. člena ZOR se objektivne odgovornosti oprosti le tisti, ki dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi tretjega, da dejanja tretjega ni mogel pričakovati in da se njegovim posledicam ni mogel izogniti ali jih odstraniti. Ne glede na gornje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede na določbo 18. člena Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu. V izpodbijani sodbi namreč ni najti ničesar kar bi kazalo na prevoznikovo prizadevanje oziroma prizadevanje prvotožene stranke, upoštevajoč posebnosti primera oziroma narave njenega delovanja oziroma dejavnosti, da bi na kakršenkoli način poskrbel, da bi se preprečilo metanje kamenja v vlak, ki se je očitno dogajalo že velikokrat pred nezgodo na tej relaciji kot tudi še kasneje. Po 3. točki 18. člena Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu se prevoznik popolnoma ali delno oprosti odgovornosti le če dokaže, poleg krivde tretje osebe, tudi svoje prizadevanje, primerno okoliščinam primera, zaradi katerega pa se kljub temu ni mogel izogniti ali odvrniti posledic tretjega. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, oziroma iz razlogov sodbe ni razvidno ali se je, s čem in na kakšen način prevoznik prizadeval preprečiti metanje kamenja v vlak ali preprečiti posledice takšnega dejanja, kar šteje pritožbeno sodišče za odločilno dejstvo, da bi lahko izpodbijana sodba vzdržala. Pritožbeno sodišče je zato, ker je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrača zadevo sodišču prve stopnje, da o njej znova odloči. Pri tem pripominja, da je po 3. točki citiranega 18. člena Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu odgovornost prevoznika še strožja, saj ni dovolj, da se razbremeni svoje obveznosti le s tem da je nastala nesreča ali nezgoda po krivdi tretje osebe in se ji prevoznik ni mogel izogniti niti odvrniti njenih posledic, ampak nalaga prevozniku še dodatno aktivnost, to je potrebno prizadevanje, upoštevajoč posebnosti primera. Šele ko dokaže tudi to, se lahko oprosti svoje odgovornosti, če pa mu to ne uspe, pa pride v poštev le določba 16. člena citiranega zakona. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l. št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92.